Prevod

Stal je star dvorec z blatnimi jarki in dvižnim mostom; ta je bil pogosteje dvignjen kakor spuščen: niso vsi gostje, ki pridejo, dobronamerni. Pod napuščem so bile odprtine, skozi katere so streljali in zlivali vrelo vodo, celo raztaljen svinec na sovražnika, če se je preveč približal. Znotraj so bili tramovi stropa visoko nad tlemi, kar je bilo dobro zaradi obilice dima, ki se je valil iz kamina, kjer so ležala velika mokra polena. Na stenah so visele podobe mož v oklepih in ponosnih gospa v težkih oblačilih; najbolj vzravnana med vsemi pa je živa hodila po dvorcu. Imenovala se je Mette Mogens in bila je njegova gospodarica.

Proti večeru so prišli razbojniki; ubili so tri njene ljudi in še psa čuvaja, nato pa gospo Mette s pasjo verigo priklenili ob pasjo uto. Sami so se namestili v dvorani ter pili vino iz njene kleti in vse dobro pivo.

Gospa Mette je stala priklenjena na pasjo verigo; niti lajati ni mogla. Tedaj je prišel razbojnikov deček; približal se je čisto tiho, nihče ga ni smel opaziti, sicer bi ga ubili.

»Gospa Mette Mogens!« je rekel deček. »Ali se spomniš, kako je moj oče sedel na lesenem konju, ko je še živel tvoj mož? Takrat si prosila zanj, a ni nič pomagalo; moral bi sedeti na njem, dokler ne bi postal pohabljenec. Toda ti si se skrivaj spustila k njemu, kakor se zdaj jaz skrivaj bližam tebi; sama si mu pod vsako stopalo položila kamenček, da se je lahko malo odpočil. Nihče tega ni videl ali pa so se delali, da ne vidijo; bila si mlada, milostljiva gospa. Moj oče mi je to povedal in jaz sem to shranil, ne pa pozabil! Zdaj te bom osvobodil, gospa Mette Mogens!«

Nato sta vzela konja iz hleva ter v dežju in vetru odjezdila po pomoč k prijateljem. »To je bilo bogato plačilo za tisto drobno dobroto, ki sem jo izkazala staremu možu!« je rekla Mette Mogens.

»Shranjeno ni pozabljeno!« je rekel deček. Razbojnike so obesili. ♣ Stal je star dvorec in še danes stoji; ta ni bil dvorec gospe Mette Mogens, pripada drugi rodbini visokega plemstva.

To se dogaja v naših dneh. Sonce sije na pozlačeno konico stolpa, majhni gozdnati otočki ležijo kakor šopki na vodi, okoli njih pa plavajo divji labodi. Na vrtu rastejo vrtnice; gospodarica dvorca je sama kakor najnežnejši vrtnični listič, ki žari od veselja, veselja nad dobrimi deli, a ne v širni svet, temveč v srca; tam je shranjeno, ne pa pozabljeno.

Zdaj odhaja iz dvorca k mali odmaknjeni hišici sredi polj. V njej živi ubogo hromo dekle; okno njene sobice gleda proti severu in sonce vanjo nikoli ne posije. Gleda lahko le čez kos polja, ki ga zamejuje visok breg jarka. Toda danes je v sobici sončna svetloba, vanjo je prišlo toplo, čudovito sonce našega Gospoda; z juga sije skozi novo okno, kjer je bila prej le stena.

Hromo dekle sedi v topli sončni svetlobi, gleda gozd in obrežje; svet je postal tako velik in tako lep, in vse to zaradi ene same besede prijazne gospodarice dvorca.

»Tisto besedo je bilo tako lahko izreči in tisto dejanje je bilo tako neznatno!« pravi gospa. »Veselje, ki sem ga prejela, pa je bilo neizmerno in blagoslovljeno!« Zato stori toliko dobrega in misli na vse ljudi v revnih hišah in v bogatih hišah, kjer prav tako živijo žalostni. To je skrito in shranjeno, toda naš Gospod tega ne pozabi!

♣ Stala je stara hiša, tam sredi velikega, živahnega mesta. V hiši so bile sobe in dvorane; vanje ne bomo vstopili, ostali bomo v kuhinji. Tam je toplo in svetlo, čisto in lično; bakrena posoda se sveti, miza je kakor zloščena, pomivalno korito kakor pravkar zdrgnjena deska za rezanje. Vse to je opravila edina služkinja v hiši, pa ji je vendar ostalo dovolj časa, da se je oblekla, kakor da gre v cerkev. Na čepici ima pentljo, črno pentljo; ta je znamenje žalovanja. Saj nima nikogar, za komer bi žalovala, ne očeta ne matere, ne sorodnikov ne ljubega; revno dekle je. Nekoč je bila zaročena z revnim fantom; iz vsega srca sta se ljubila. Nekega dne je prišel k njej.

»Midva nimava ničesar!« je rekel. »Bogata vdova tam spodaj v kleti mi je namenila nekaj toplih besed; rada bi me preskrbela, toda ti si v mojem srcu. Kaj mi svetuješ?«

»Stori, kar misliš, da ti bo prineslo srečo!« je rekla deklica. »Bodi do nje dober in ljubeč, a pomni, da se od trenutka, ko se razideva, ne smeva več videti!«

– Minilo je nekaj let; tedaj je na ulici srečala nekdanjega prijatelja in ljubega. Videti je bil bolan in nesrečen; ni si mogla pomagati, morala je vprašati: »Kako pa se ti godi?«

»Premožen sem in v vseh pogledih mi gre dobro!« je rekel. »Žena je poštena in dobra, toda ti si v mojem srcu. Bojeval sem svoj boj in kmalu ga bo konec! Zdaj se bova videla šele pri našem Gospodu.«

Minil je teden; danes zjutraj je v časopisu pisalo, da je umrl; zato dekle žaluje. Ljubi je zapustil ženo in tri pastorke, kakor je mogoče prebrati; to zveni počeno, pa vendar je kovina čista.

Črna pentlja je znamenje žalovanja, dekličin obraz pa ga razodeva še jasneje; v srcu je shranjeno in nikoli ne bo pozabljeno! ♣ Da, vidiš, to so tri zgodbe, trije listi na enem steblu. Si želiš še več deteljnih listov? V knjigi srca jih je veliko shranjenih, a ne pozabljenih.