Prevod

Miljo od prestolnice je stal star dvorec z debelimi zidovi, stolpi in nazobčanimi zatrepi. V njem je, a le poleti, prebivala bogata plemiška družina visokega rodu; ta dvorec je bil najboljši in najlepši med vsemi njenimi posestvi. Od zunaj je bil kakor pravkar zgrajen, znotraj pa prijeten in udoben. Nad vhodom je bil v kamen vklesan rodovni grb, okoli grba in pomola so se ovijale prelepe vrtnice, pred dvorcem pa se je razprostirala prava travnata preproga; tam sta rasla rdeči in beli glog, redke cvetlice pa so uspevale celo zunaj rastlinjaka.

Gospodarji so imeli tudi sposobnega vrtnarja; veselje je bilo pogledati cvetlični, sadni in zelenjavni vrt. Ob njem je ostal še del nekdanjega starega grajskega vrta: nekaj pušpanovih živih mej, obrezanih v krone in piramide. Za njimi sta stali dve mogočni stari drevesi; skoraj vselej sta bili brez listja in človek bi zlahka pomislil, da ju je vihar ali vrtinčast veter posul z velikimi kepami gnoja, a vsaka taka kepa je bila ptičje gnezdo.

Tu je že od nekdaj gnezdila množica kričečih poljskih vran in drugih vran: bilo je celo ptičje mesto in ptice so bile gospodarji, posestniki, najstarejši rod dvorca, pravi gospodarji posestva. Ljudje tam spodaj jih niso prav nič brigali, vendar so ta nizko hodeča bitja dopuščale, čeprav so včasih pokala s puškami, da je pticam kar zagomazelo po hrbtenici in je vsaka prestrašeno vzletela ter zakričala: »Kra! Kra!«

Vrtnar je svojim gospodarjem pogosto predlagal, naj dasta stari drevesi posekati. Nista bili lepi in če bi ju odstranili, bi se najbrž znebili tudi kričečih ptic, saj bi se te preselile drugam. Toda gospodarji se niso hoteli odreči ne drevesoma ne ptičji množici; tega dvorec ni smel izgubiti, to je bilo nekaj iz starih časov, teh pa ni prav povsem izbrisati.

»Ti drevesi sta zdaj dediščina ptic, pustite jim jo, dragi Larsen!« Vrtnarju je bilo ime Larsen, vendar to tu ni posebno pomembno. »Ali nimate, ljubi Larsen, dovolj dela? Ves cvetlični vrt, rastlinjake, sadni in zelenjavni vrt?«

Vse to je imel in vse je negoval, oskrboval in vzgajal z vnemo in spretnostjo. Gospodarji so mu to priznavali, vendar mu niso prikrivali, da so pri drugih pogosto jedli sadje in videli cvetje, ki je prekašalo tisto na njihovem vrtu. To je vrtnarja žalostilo, saj je hotel najboljše in je tudi dajal vse od sebe. Imel je dobro srce in dobro je opravljal svoj poklic.

Nekega dne so ga gospodarji poklicali in mu nadvse prijazno in dostojanstveno povedali, da so prejšnji dan pri imenitnih prijateljih jedli neko sorto jabolk in hrušk, tako sočnih in okusnih, da so jih tako oni kakor vsi gostje občudovali. Sadje gotovo ni bilo domače, vendar bi ga bilo treba uvoziti in udomačiti, če bi naše podnebje to dopuščalo. Vedeli so, da so ga kupili v mestu pri najboljšem trgovcu s sadjem; vrtnar naj odjezdi tja, poizve, od kod so prišla ta jabolka in hruške, ter nato naroči cepiče.

Vrtnar je trgovca s sadjem dobro poznal, saj je prav njemu v imenu gospodarjev prodajal presežke sadja, ki je raslo na grajskem vrtu.

Odšel je torej v mesto in trgovca vprašal, od kod ima ta tako hvaljena jabolka in hruške. »Z vašega vrta so!« je odgovoril trgovec ter mu pokazal jabolko in hruško, ki ju je vrtnar takoj prepoznal.

Oh, kako je bil vrtnar vesel! Pohitel je h gospodarjem in jim povedal, da so bila tako jabolka kakor hruške z njihovega lastnega vrta. Tega nikakor niso mogli verjeti. »To ni mogoče, Larsen! Ali lahko od trgovca dobite pisno potrdilo?«

Seveda ga je lahko in prinesel jim je pisno potrdilo. »To je pa res čudno!« so rekli gospodarji. Zdaj so na njihovo mizo vsak dan prihajale velike sklede teh čudovitih jabolk in hrušk z domačega vrta; cele mernike in sode tega sadja so pošiljali prijateljem v mesto in zunaj mesta, da, celo v tujino. Bilo je pravo veselje! Vendar so morali pripomniti, da sta bili zadnji dve poletji tudi izjemno ugodni za sadno drevje in da je sadje po vsej deželi dobro obrodilo.

Minilo je nekaj časa; gospodarji so bili povabljeni na kosilo na dvor. Naslednji dan so poklicali vrtnarja. Pri obedu so jim postregli z melonami iz rastlinjaka njegovega veličanstva, tako sočnimi in okusnimi.

»Morate k dvornemu vrtnarju, dragi Larsen, in nam priskrbeti nekaj semen teh izvrstnih melon!« »Toda dvorni vrtnar je dobil semena od nas!« je ves zadovoljen odgovoril vrtnar.

»Potem pa je znal sadove bolje vzgojiti!« so odvrnili gospodarji. »Vsaka melona je bila odlična!« »Potem sem pa lahko ponosen!« je rekel vrtnar. »Naj milostljivim gospodarjem povem, da grajski vrtnar letos ni imel sreče z melonami. Ko pa je videl, kako čudovite so naše, in jih pokusil, je naročil tri za na grad!«

»Larsen! Nikar si ne domišljajte, da so bile to melone z našega vrta!« »Mislim, da so bile!« je rekel vrtnar, odšel h grajskemu vrtnarju in od njega dobil pisno potrdilo, da so melone na kraljevski mizi prišle z njihovega posestva.

To je gospodarje zares presenetilo in zgodbe niso zamolčali; razkazovali so potrdilo, semena melon pa pošiljali daleč naokrog, prav kakor prej cepiče.

O teh so prihajale novice, da so se dobro prijeli in obrodili nadvse izvrstno sadje. Poimenovali so ga po njihovem dvorcu, tako da je bilo njegovo ime zdaj mogoče prebrati v angleščini, nemščini in francoščini.

Česa takega si prej niso nikoli predstavljali. »Samo da si vrtnar ne začne preveč domišljati!« so rekli gospodarji. On pa je na vse skupaj gledal drugače: zdaj si je hotel še bolj prizadevati, da bi upravičil sloves enega najboljših vrtnarjev v deželi in vsako leto pri vseh vrstah vrtnih rastlin vzgojil kaj odličnega. In to je tudi počel; vendar je pogosto slišal, da je bilo tisto prvo sadje, ki ga je prinesel, jabolka in hruške, v resnici najboljše in da so bile vse poznejše sorte daleč slabše. Melone so bile sicer zelo dobre, vendar je bilo to nekaj povsem drugega; jagode bi lahko imenovali izvrstne, a vendar niso bile boljše od tistih pri drugih plemiških družinah. Ko pa redkvice neko leto niso uspele, so govorili samo o ponesrečenih redkvicah, ne pa o vsem drugem dobrem, kar je pridelal.

Bilo je skoraj tako, kakor da bi gospodarji občutili olajšanje, ko so lahko rekli: »Letos pa ni šlo, ljubi Larsen!« Prav veseli so bili, da so lahko rekli: »Letos pa ni šlo!«

Nekajkrat na teden je vrtnar prinesel v salon sveže cvetje, vselej tako okusno razporejeno; ob tej razporeditvi so barve zažarele, kakor da bi jih obsijala močnejša svetloba.

»Imate okus, Larsen!« so rekli gospodarji. »To je dar, ki ste ga prejeli od ljubega Boga, ne od sebe!« Nekega dne je vrtnar prinesel veliko kristalno skledo, v kateri je ležal lokvanjev list; nanj je položil bleščeče moder cvet, velik kakor sončnica, njegovo dolgo, debelo steblo pa je segalo v vodo.

»Hindustanski lotos!« so vzkliknili gospodarji. Takega cveta niso videli še nikoli. Podnevi so ga postavili na sonce, zvečer pa v odsev luči. Vsakomur, ki ga je videl, se je zdel nenavadno lep in redek; tako je rekla celo najimenitnejša med mladimi damami v deželi, in ta je bila princesa. Bila je pametna in dobrega srca.

Gospodarji so si šteli v čast, da so ji cvet podarili, in princesa ga je odnesla s seboj na grad. Zdaj so se sami odpravili na vrt, da bi utrgali še en tak cvet, če bi ga bilo še mogoče najti, vendar ga ni bilo nikjer. Poklicali so torej vrtnarja in ga vprašali, od kod je dobil modri lotos:

»Zaman smo iskali!« so rekli. »Bili smo v rastlinjakih in prehodili ves cvetlični vrt!« »Ne, tam ga res ni!« je odgovoril vrtnar. »To je le skromen cvet z zelenjavnega vrta! Ampak kako je lep, kajne! Videti je kakor moder kaktus, pa je vendar samo cvet artičoke!«

»To bi nam morali takoj povedati!« so rekli gospodarji. »Mislili smo seveda, da je to tuj, redek cvet. Osramotili ste nas pred mlado princeso! Pri nas je videla cvet, zdel se ji je tako lep, pa ga ni poznala, čeprav se odlično spozna na botaniko; toda ta veda se ne ukvarja z zelenjavo. Kako vam je sploh prišlo na misel, dragi Larsen, da ste tak cvet postavili v salon? S tem nas delate smešne!«

In tako so prelepi, razkošni modri cvet, ki so ga prinesli z zelenjavnega vrta, odstranili iz gosposkega salona, kamor ni sodil. Gospodarji so se celo opravičili princesi in ji povedali, da je bil cvet le navadna vrtna zelenjava, ki jo je vrtnar po svoji domislici postavil na ogled, vendar so ga zaradi tega resno ošteli.

»To je bilo krivično in škoda!« je rekla princesa. »Saj nam je odprl oči za čudovit cvet, ki ga dotlej sploh nismo opazili, pokazal nam je lepoto tam, kjer nam je niti na misel ni prišlo iskati! Grajski vrtnar mi bo moral vsak dan, dokler bodo artičoke cvetele, prinesti en cvet v sobo!«

In tako se je tudi zgodilo. Gospodarji so vrtnarju sporočili, da jim lahko spet prinese svež artičokin cvet. »Pravzaprav je lep!« so rekli. »Nadvse nenavaden!« In vrtnar je bil deležen pohvale.

»To Larsenu dobro dene!« so rekli gospodarji. »Razvajen otrok je!« Jeseni je prišel strašen vihar; ponoči se je tako razbesnel, da je na robu gozda izruval mnogo velikih dreves. Na veliko žalost gospodarjev, žalost, kakor so temu rekli, in v veselje vrtnarju pa je podrl tudi tisti dve veliki drevesi z vsemi ptičjimi gnezdi vred. Med viharjem je bilo slišati krike poljskih vran in drugih vran; ljudje na posestvu so pravili, da so ptice s krili udarjale ob okenske šipe.

»Zdaj ste pa zadovoljni, Larsen!« so rekli gospodarji. »Vihar je podrl drevesi, ptice pa so se umaknile v gozd. Tu ni več videti starih časov; vsako znamenje in vsak spomin nanje sta izginila! Nas je to užalostilo!«

Vrtnar ni rekel ničesar, mislil pa je na tisto, o čemer je razmišljal že dolgo: kako bi kar najbolje izkoristil ta čudoviti sončni prostor, ki mu prej ni bil na voljo. Postal naj bi okras vrta in veselje gospodarjev.

Veliki podrti drevesi sta zmečkali in zdrobili prastare pušpanove žive meje z vsemi njihovimi izrezljanimi oblikami vred. Vrtnar je tam zasadil gosto rastje, domače rastline s polj in iz gozdov.

Česar nobenemu drugemu vrtnarju ni prišlo na misel v takem obilju zasaditi na gosposki vrt, je posadil sem, vsako rastlino v zemljo, kakršno je potrebovala, v senco ali na sonce, kakor je ustrezalo posamezni vrsti. Z ljubeznijo jih je negoval in veličastno so rasle.

Brin z jutlandske resave se je dvigal, po obliki in barvi podoben italijanski cipresi; bleščeča, bodičasta božika, vselej zelena v zimskem mrazu in poletnem soncu, je bila čudovita na pogled. Pred njima so rasle praproti mnogih različnih vrst; nekatere so bile videti kakor otroci palme, druge kakor starši tiste nežne, prelepe rastline, ki ji pravimo venerini laski. Tu je rasel zaničevani repinec, ki je v svoji svežini tako lep, da bi lahko krasil šopek. Repinec je stal na suhem, niže, v bolj vlažni zemlji, pa je rasla kislica, prav tako zaničevana rastlina, a zaradi svoje višine in mogočnih listov vendar tako slikovito lepa. Za seženj visoko se je dvigal lučnik, presajen s polja, cvet ob cvetu, kakor mogočen svečnik z mnogimi kraki. Tu so rasle dišeče perle, trobentice in gozdne šmarnice, močvirska kala in nežna trilistna zajčja deteljica. Lepota, da je bilo veselje pogledati.

Spredaj so v vrsti, oprte na žice, rasle čisto majhne hruške s francoskih tal; imele so sonce in dobro oskrbo ter so kmalu obrodile velike, sočne sadeže, kakršni so zoreli v deželi, od koder so prišle.

Namesto dveh starih golih dreves so postavili visok drog, na katerem je plapolal Dannebrog, danska zastava, tik ob njem pa še enega, po katerem se je poleti in jeseni ovijal hmelj s svojimi dišečimi cvetnimi storžki. Pozimi pa so nanj po stari navadi obesili ovseni snop, da bi ptice pod nebom imele kaj jesti ob veselem božiču.

»Dobri Larsen postaja na stara leta čustven!« so rekli gospodarji. »Toda zvest in vdan nam je!« Ob novem letu je eden od ilustriranih časopisov v prestolnici objavil sliko starega dvorca; na njej je bilo videti drog za zastavo in ovseni snop za ptice pod nebom ob veselem božiču. Članek je to omenjal in poudarjal kot lepo misel, da so tu staro navado znova obudili in ji izkazali čast, kakor se prav za tak star dvorec spodobi.

»Za vse, kar naredi ta Larsen,« so rekli gospodarji, »udarjajo na veliki boben. Srečen človek je! Skoraj bi morali biti ponosni, da ga imamo!« Toda prav nič niso bili ponosni na to! Čutili so, da so oni gospodarji; Larsena bi lahko odpustili, vendar ga niso. Bili so dobri ljudje in med njim podobnimi je veliko dobrih ljudi, kar je razveseljivo za vsakega Larsena.

Da, to je zgodba o »Vrtnarju in gospodarjih«. Zdaj pa lahko premišljuješ o njej!