Prevod

Tam zunaj v gozdu je rasla prav ljubka smrečica; imela je lepo rastišče, sonca ji ni manjkalo, zraka je bilo na pretek, okrog nje pa je raslo mnogo večjih tovarišev, tako smrek kakor borov. Toda smrečici se je tako mudilo zrasti, da ni mislila ne na toplo sonce ne na sveži zrak in ji ni bilo mar za kmečke otroke, ki so klepetali, kadar so prišli nabirat jagode ali maline. Pogosto so prišli s polnim lončkom ali z jagodami, nanizanimi na slamice, sedli k drevescu in rekli: »Joj, kako ljubka je ta smrečica!« Tega pa smrečica nikakor ni hotela slišati.

Naslednje leto je bila višja za dolg poganjek, leto zatem pa za še precej daljšega; pri smreki se namreč po vencih vej vedno lahko vidi, koliko let je že rasla.

»Oh, ko bi bila vendar tako veliko drevo kakor druga!« je vzdihovala smrečica. »Tedaj bi lahko razprostrla veje daleč naokrog in z vrha gledala v širni svet! Ptice bi si med mojimi vejami spletale gnezda, in kadar bi zapihalo, bi lahko tako imenitno prikimavala kakor tista drevesa tam!«

Prav nič je niso veselili ne sončna svetloba ne ptice ne rdeči oblaki, ki so zjutraj in zvečer pluli nad njo. Pozimi, ko je sneg naokrog ležal bleščeče bel, je pogosto priskakljal zajec in skočil naravnost čez smrečico — oh, kako jo je to jezilo! Toda minili sta dve zimi in tretjo je bila že tako velika, da jo je moral zajec obiti. Oh, rasti, rasti, postati velika in stara, to je vendar edino lepo na tem svetu, je mislila smrečica.

Jeseni so vedno prišli drvarji in posekali nekaj največjih dreves. To se je dogajalo vsako leto in mlada smreka, ki je bila zdaj že precej odrasla, je ob tem trepetala, kajti velika, veličastna drevesa so s pokanjem in hrumenjem padala na tla. Oklestili so jim veje in videti so bila čisto gola, dolga in ozka; skoraj jih ni bilo več mogoče prepoznati. Potem so jih naložili na vozove in konji so jih odvlekli iz gozda.

Kam so šla? Kaj jih je čakalo? Spomladi, ko sta se vrnili lastovka in štorklja, ju je smreka vprašala: »Ali vesta, kam so jih odpeljali? Ali sta jih kje srečali?«

Lastovke niso vedele ničesar, štorklja pa se je zamišljeno ozrla, pokimala in rekla: »Da, mislim, da vem! Ko sem letela iz Egipta, sem srečala mnogo novih ladij. Na njih so stali veličastni jambori in upala bi si reči, da so bili to oni, saj so dišali po smrekovini. Lepo vas pozdravljajo; kako ponosno so se dvigali, kako ponosno!«

»Oh, ko bi bila tudi jaz dovolj velika, da bi lahko poletela čez morje! Kakšno pa je pravzaprav morje in čemu je podobno?« »To bi bilo pa predolgo razlagati!« je rekla štorklja in odšla.

»Veseli se svoje mladosti!« so ji govorili sončni žarki. »Veseli se svoje sveže rasti, mladega življenja v sebi!« Veter je poljubljal smrečico in rosa je nad njo točila solze, toda smrečica tega ni razumela.

Ko se je bližal božič, so sekali čisto mlada drevesa, ki pogosto niso bila niti tako velika niti tako stara kakor ta smreka, ki ni imela ne miru ne pokoja, temveč si je venomer želela proč. Ta mlada drevesa, in to ravno najlepša med njimi, so vselej obdržala vse veje; naložili so jih na vozove in konji so jih odvlekli iz gozda.

»Kam pa gredo?« je vprašala smreka. »Saj niso večja od mene, eno je bilo celo veliko manjše. Zakaj obdržijo vse svoje veje? Kam jih peljejo?«

»Midva veva! Midva veva!« so čivkali vrabci. »Spodaj v mestu smo kukali skozi šipe! Vemo, kam jih peljejo! Oh, deležna so največjega blišča in razkošja, kar si ga je mogoče zamisliti! Kukali smo skozi okna in videli, kako jih postavijo sredi tople sobe in okrasijo z najlepšimi rečmi: s pozlačenimi jabolki, medenjaki, igračami in več sto svečkami!«

»In potem —?« je vprašala smreka in zatrepetala z vsemi vejami. »In potem? Kaj se zgodi potem?« »Več pa nismo videli! Bilo je nepopisno!« »Ali sem bila ustvarjena zato, da stopim na to bleščečo pot?« je vzkliknila smreka. »To je še lepše kakor pluti čez morje! Kako me muči hrepenenje! Ko bi bil vendar že božič! Zdaj sem visoka in lepo razrasla kakor druga drevesa, ki so jih lani odpeljali! — Oh, ko bi bila že na vozu! Ko bi bila že v topli sobi, obdana z vsem tistim bliščem in razkošjem! In potem —? Da, potem pride nekaj še boljšega, še lepšega, saj zakaj bi me sicer tako okrasili! Priti mora nekaj še večjega, še veličastnejšega —! Toda kaj? Oh, kako trpim! Kako hrepenim! Še sama ne vem, kaj se dogaja z menoj!«

»Veseli se naju!« sta govorila zrak in sončna svetloba. »Veseli se svoje sveže mladosti tukaj na prostem!« Toda smreka se ni prav nič veselila; rasla je in rasla, pozimi in poleti je stala zelena, temno zelena. Ljudje, ki so jo videli, so rekli: »Kako lepo drevo!« In ob božiču so jo posekali prvo med vsemi. Sekira je zasekala globoko v njeno srčiko, smreka je z vzdihom padla na tla. Začutila je bolečino in nemoč, na srečo sploh ni mogla pomisliti. Žalostilo jo je, da se mora ločiti od doma, od kraja, kjer je pognala; saj je vedela, da nikoli več ne bo videla svojih ljubih starih tovarišev, grmičkov in cvetlic naokrog, morda celo ptic ne. Odhod ni bil prav nič prijeten.

Smreka se je ovedela šele na dvorišču, ko so jo razložili z drugimi drevesi in je slišala nekega moža reči: »Ta je čudovita! Nobene druge ne bomo vzeli!«

Zdaj sta prišla dva služabnika v praznični opravi in odnesla smreko v veliko, lepo dvorano. Po stenah so viseli portreti, ob veliki lončeni peči so stale velike kitajske vaze z levi na pokrovih; tam so bili gugalni stoli, s svilo prevlečene zofe in velike mize, polne slikanic in igrač, vrednih sto krat sto riksdalerjev — vsaj otroci so tako govorili. Smreko so postavili v velik sodček, napolnjen s peskom, toda nihče ni mogel videti, da je to sodček, ker so ga ovili z zelenim blagom in je stal na veliki pisani preprogi. Oh, kako je smreka trepetala! Kaj se bo vendar zgodilo? Služabniki in gospodične so jo začeli krasiti. Na veje so obešali majhne mrežice, izrezane iz barvnega papirja; vsaka je bila polna sladkarij. Pozlačena jabolka in orehi so viseli, kakor da bi zrasli tam, v veje pa so pritrdili več kot sto rdečih, modrih in belih svečk. Med zelenjem so lebdele punčke, videti žive kakor pravi ljudje — smreka česa takega še nikoli ni videla — in čisto na vrh so postavili veliko zvezdo iz bleščeče zlate folije. Bilo je veličastno, nepopisno veličastno.

»Nocoj,« so govorili vsi, »nocoj bo zažarela!« »Oh!« je pomislila smreka. »Ko bi bil že večer! Ko bi vendar kmalu prižgali svečke! In kaj neki se bo zgodilo potem? Ali bodo prišla drevesa iz gozda in me gledala? Ali bodo vrabci prileteli k oknu? Ali bom tukaj pognala korenine in stala okrašena pozimi in poleti?«

Da, res je vse dobro vedela; toda od samega hrepenenja jo je že pošteno bolelo lubje, in boleče lubje je za drevo prav tako huda stvar kakor glavobol za nas.

Zdaj so prižgali svečke. Kakšen sijaj, kakšno razkošje! Smreka je ob tem zatrepetala z vsemi vejami, tako da je ena izmed svečk zanetila zelenje; pošteno jo je zaskelelo.

»Bog nas obvaruj!« so zavpile gospodične in naglo pogasile ogenj. Zdaj si smreka ni upala niti trepetati. Oh, kako strašno je bilo! Tako se je bala, da bi izgubila kaj svojega okrasja, in od vsega tistega blišča je bila čisto omotična. — — Tedaj sta se odprli obe krili vrat in v dvorano je planila množica otrok, kakor da bi hoteli podreti celo drevo; starejši so mirno prišli za njimi. Malčki so obstali čisto tiho — vendar le za trenutek, nato so spet tako zavriskali, da je odmevalo. Plesali so okoli smreke in z nje snemali darilo za darilom.

»Kaj pa počnejo?« je pomislila smreka. »Kaj se bo zgodilo?« Svečke so dogorevale prav do vej in sproti so jih ugašali, potem pa so otrokom dovolili, da smreko oplenijo. Oh, planili so nanjo, da ji je pokalo v vseh vejah; če ne bi bila pri vršičku z zlato zvezdo privezana na strop, bi se prevrnila.

Otroci so plesali naokrog s svojimi krasnimi igračami in nihče se ni več oziral na smreko, razen stare varuške, ki je kukala med veje, pa še ta le zato, da bi videla, ali ni kje ostala pozabljena kakšna figa ali jabolko.

»Zgodbo! Zgodbo!« so klicali otroci in vlekli majhnega, debelega moža k smreki. Sedel je naravnost podnjo. »Tako bomo sredi zelenja,« je rekel, »pa še drevesu bo prav dobro delo, če bo poslušalo! Toda povedal bom samo eno zgodbo. Bi radi slišali tisto o Ivede-Avedeju ali tisto o Klumpe-Dumpeju, ki je padel po stopnicah, pa vendar prišel na prestol in dobil kraljično?«

»Ivede-Avede!« so vpili eni. »Klumpe-Dumpe!« so vpili drugi. Vsepovsod je bilo polno vpitja in kričanja, le smreka je molčala in si mislila: »Ali ne bom prav nič sodelovala, ali ne bom ničesar naredila?« Saj je že sodelovala, opravila je, kar je morala opraviti.

In mož je pripovedoval o Klumpe-Dumpeju, ki je padel po stopnicah, pa vendar prišel na prestol in dobil kraljično. Otroci so ploskali in klicali: »Še pripoveduj! Še pripoveduj!« Hoteli so slišati tudi zgodbo o Ivede-Avedeju, toda dobili so samo tisto o Klumpe-Dumpeju. Smreka je stala čisto pri miru in premišljevala; ptice v gozdu ji še nikoli niso povedale česa takega. »Klumpe-Dumpe je padel po stopnicah, pa vendar dobil kraljično! Da, da, tako gre na svetu!« je pomislila smreka in verjela, da se je vse zares zgodilo, ker je zgodbo pripovedoval tako prijeten mož. »Da, da! Kdo ve! Morda bom tudi jaz padla po stopnicah in dobila kraljično!« In veselila se je naslednjega dne, ko jo bodo spet oblekli v svečke in igrače, zlato in sadje.

»Jutri ne bom trepetala!« si je mislila. »Prav zares bom uživala v vsem svojem razkošju. Jutri bom spet slišala zgodbo o Klumpe-Dumpeju in morda še tisto o Ivede-Avedeju.« In vso noč je stala tiha in zamišljena.

Zjutraj sta prišla hlapec in dekla. »Zdaj se bo praznovanje spet začelo!« je pomislila smreka, toda odvlekla sta jo iz sobe, po stopnicah na podstrešje, in jo postavila v temen kot, kamor ni segla dnevna svetloba. »Kaj naj to pomeni!« si je mislila. »Kaj naj počnem tukaj? Kaj bom tukaj slišala?« Naslonila se je na zid in premišljevala in premišljevala. — — Časa je imela na pretek, kajti minevali so dnevi in noči in nihče ni prišel gor; ko je nazadnje vendarle nekdo prišel, je bilo to samo zato, da je v kot postavil nekaj velikih zabojev. Smreka je bila zdaj povsem skrita; človek bi rekel, da so čisto pozabili nanjo.

»Zdaj je zunaj zima!« je pomislila smreka. »Zemlja je trda in pokrita s snegom, ljudje me ne morejo posaditi; zato moram najbrž do pomladi ostati tukaj na varnem! Kako preudarno! Kako dobri so vendar ljudje! — Ko le ne bi bilo tako temno in tako strašno samotno! — Niti zajčka ni! — Kako prijetno je bilo tam zunaj v gozdu, ko je ležal sneg in je mimo priskakljal zajec; da, celo takrat, ko je skočil čezme, čeprav mi tedaj to ni bilo všeč. Tukaj zgoraj pa je res strašno samotno!«

»Pi, pi!« se je prav tedaj oglasila miška in švignila iz skrivališča; za njo je prišla še ena. Povohali sta smreko in smukali med njenimi vejami.

»Strašansko je mraz!« sta rekli miški. »Sicer pa je tukaj prav lepo! Kajne, ti stara smreka?« »Saj sploh nisem stara!« je rekla smreka. »Mnogo jih je, ki so veliko starejše od mene!«

»Od kod prihajaš?« sta vprašali miški. »In kaj vse veš?« Bili sta namreč strašansko radovedni. »Povej nama vendar kaj o najlepšem kraju na svetu! Ali si že bila tam? Ali si bila v shrambi, kjer na policah ležijo siri in pod stropom visijo šunke, kjer plešeš po lojenih svečah in kamor prideš suh, ven pa se vrneš debel?«

»Tega kraja ne poznam!« je rekla smreka. »Poznam pa gozd, kjer sije sonce in pojejo ptice!« In povedala jima je vse o svoji mladosti. Miški še nikoli nista slišali česa takega; tako pozorno sta poslušali in govorili: »Joj, koliko vsega si videla! Kako srečna si bila!«

»Jaz!« je rekla smreka in se zamislila nad tem, kar je sama pripovedovala. »Da, pravzaprav so bili tisti časi res prijetni!« Potem pa je pripovedovala o božičnem večeru, ko je bila okrašena s kolački in svečkami.

»Oh!« sta rekli miški. »Kako srečna si bila, ti stara smreka!« »Saj sploh nisem stara!« je rekla smreka. »Šele to zimo sem prišla iz gozda! V najlepših letih sem, samo rast se mi je ustavila!«

»Kako lepo pripoveduješ!« sta rekli miški in naslednjo noč pripeljali še štiri druge miške, da bi poslušale smreko. Bolj ko je pripovedovala, jasneje se je sama spominjala vsega in si mislila: »Res so bili prijetni časi! Toda lahko se vrnejo, lahko se vrnejo! Klumpe-Dumpe je padel po stopnicah, pa vendar dobil kraljično; morda lahko tudi jaz dobim kraljično.« In smreka se je spomnila ljubke brezice, ki je rasla tam zunaj v gozdu; zanjo je bila prava prelepa kraljična.

»Kdo je Klumpe-Dumpe?« so vprašale miške. Smreka jim je povedala vso pravljico, saj se je spominjala prav vsake besede; miške pa bi od samega veselja skoraj poskakale na njen vrh. Naslednjo noč je prišlo še veliko več miši, v nedeljo pa celo dve podgani; toda ti sta rekli, da zgodba ni zabavna, in to je miške užalostilo, kajti zdaj je bila tudi njim manj všeč.

»Ali poznate samo to eno zgodbo?« sta vprašali podgani. »Samo to eno!« je odgovorila smreka. »Slišala sem jo na svoj najsrečnejši večer, toda takrat nisem pomislila, kako srečna sem!«

»To je nadvse slaba zgodba! Ali ne poznate nobene o slanini in lojenih svečah? Nobene zgodbe iz shrambe?« »Ne!« je rekla smreka. »No, potem pa hvala lepa!« sta odgovorili podgani in odšli k svojim.

Nazadnje so izginile tudi miške in smreka je zavzdihnila: »Prav prijetno je bilo, ko so posedale okrog mene, te živahne miške, in poslušale moje pripovedovanje! Zdaj je tudi tega konec! — Toda ko me spet odneso iz tega kota, se moram spomniti, da bom uživala!«

Kdaj pa se je to zgodilo? — Nekega jutra so prišli ljudje in začeli ropotati po podstrešju; premaknili so zaboje in izvlekli smreko. Resda so jo precej trdo vrgli na tla, toda takoj zatem jo je hlapec odvlekel proti stopnicam, kjer je sijala dnevna svetloba.

»Zdaj se življenje spet začenja!« je pomislila smreka. Začutila je sveži zrak, prvi sončni žarek — in že je bila zunaj na dvorišču. Vse se je zgodilo tako hitro, da se je čisto pozabila ozreti nase; naokrog je bilo toliko videti. Dvorišče je mejilo na vrt, kjer je vse cvetelo; sveže, dišeče vrtnice so se sklanjale čez nizko ograjo, lipe so cvetele, lastovke pa so letale naokrog in govorile: »Čiviri-viri-vit, moj mož se je vrnil!« Toda pri tem niso mislile na smreko.

»Zdaj bom zaživela!« je vzkliknila in široko razprostrla veje; oh, vse so bile suhe in rumene. Ležala je v kotu med plevelom in koprivami. Zvezda iz zlatega papirja je še vedno tičala na vrhu in se bleščala v jasni sončni svetlobi.

Na dvorišču se je igralo nekaj veselih otrok, ki so ob božiču plesali okoli smreke in se je tako veselili. Eden najmlajših je pritekel k njej in odtrgal zlato zvezdo.

»Poglejte, kaj je še na tej grdi stari božični smreki!« je rekel in poteptal veje, da so pokale pod njegovimi škornji. Smreka je gledala vse tisto cvetno razkošje in svežino na vrtu, pogledala je sebe in si zaželela, da bi bila ostala v svojem temnem kotu na podstrešju. Mislila je na svojo svežo mladost v gozdu, na veseli božični večer in na miške, ki so tako rade poslušale zgodbo o Klumpe-Dumpeju.

»Minilo je! Minilo!« je rekla uboga smreka. »Ko bi se bila vendar veselila, dokler sem se lahko! Minilo je! Minilo!« Prišel je hlapec in jo razsekal na drobne kose, za cel sveženj jih je bilo. Lepo so zagoreli pod velikim kotlom za varjenje piva; smreka je tako globoko vzdihovala, da je bil vsak vzdih kakor droben strel. Zato so otroci, ki so se igrali, pritekli noter in sedli pred ogenj, zrli vanj in klicali: »Pif! Paf!« Toda ob vsakem poku, ki je bil globok vzdih, je smreka mislila na poletni dan v gozdu, na zimsko noč tam zunaj, ko so sijale zvezde; mislila je na božični večer in na Klumpe-Dumpeja, na edino pravljico, ki jo je slišala in znala povedati. Potem je smreka dogorela.

Dečki so se igrali na dvorišču in najmlajši je imel na prsih zlato zvezdo, ki jo je smreka nosila na svoj najsrečnejši večer. Zdaj je ta večer minil, konec je bilo smreke in tudi zgodbe; konec, konec, in tako se končajo vse zgodbe!