Prevod
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razdelitve: srednja Ko je Danica že odkrivala svetli dan in preganjala nočne ure, je vzhodnik pojenjal in vlažni oblaki so se dvigali; blagi južni vetrovi so omogočili plovbo Ajkovim potomcem in Kefalu, ki so se vračali; srečno so jih gnali in prej, kot so pričakovali, so dosegli želeno pristanišče.
Medtem je Minos pustošil po leleški obali in preizkušal moč svojega vojskovanja ob mestu Alkatoja, ki mu je vladal Niz; temu je sredi temena, med častitljivimi sivimi lasmi, rasel pramen, bleščeč od škrlata, poroštvo njegovega mogočnega kraljestva. Že šestič sta se dvigala roglja mlade lune, vojna sreča pa je še zmeraj visela na tehtnici; dolgo je Zmaga na negotovih krilih letala med obema stranema.
Kraljevi stolp se je dvigal ob zvenečem obzidju, na katero je, kot pravijo, Letin sin nekoč odložil zlato liro; njen zven je ostal v kamnu. Nizova hči se je pogosto vzpenjala tja in z drobnim kamenčkom udarjala po zvenečih kamnih, dokler je vladal mir; tudi med vojno je pogosto od tam opazovala boje neizprosnega Marsa. Ker se je vojna vlekla, je že poznala tudi imena poveljnikov, njihovo orožje, konje, opravo in kidonske tule.
Bolj kot vse druge je poznala obraz Evropinega sina, vodje vojske, celo bolj, kot bi bilo treba. Po njeni sodbi je bil Minos, če si je glavo skril pod čelado s perjanico, lep v čeladi; če je prijel za ščit, ki se je bleščal v bronu, mu je pristajalo, da ga je držal. Če je z napetimi rokami zalučal prožno kopje, je dekle hvalilo spretnost, združeno z močjo. Če je vstavil puščico in upognil široki lok, je prisegala, da tako stoji Feb, ko prime za puščice.
Ko pa je snel bronasto čelado in razkril obraz ter v škrlatu sedel na hrbtu belega konja, okrašenem s pisano odejo, in brzdal njegova peneča se usta, je Nizova hči komaj še obvladovala sebe, komaj še ohranjala zdravo pamet. Srečno je imenovala kopje, ki se ga je dotaknil, in srečne vajeti, ki jih je stiskal v roki. Želela si je, ko bi le smela, z dekliškimi koraki stopiti skozi sovražne vrste; želela si je z vrha stolpa skočiti v knosoški tabor ali sovražniku odpreti bronasta vrata ali storiti karkoli drugega, kar bi Minos hotel. Ko je sedela in gledala bele šotore diktejskega kralja,
je rekla: »Naj se veselim ali žalostim, ker divja ta solz polna vojna? Ne vem. Žalosti me, da je Minos sovražnik meni, ki ga ljubim; a če ne bi bilo vojne, ga ne bi nikoli spoznala. Vendar bi lahko končal vojno, če bi mene sprejel za talko; imel bi me za družico, za poroštvo miru. Če je bila tista, ki te je rodila, najlepši med vsemi, takšna, kakršen si ti, je bog upravičeno zagorel zanjo.
O, trikrat srečna bi bila, ko bi mogla na krilih zdrsniti skozi zrak in pristati v taboru knosoškega kralja, mu razkriti sebe in svoj ljubezenski ogenj ter ga vprašati, s kakšno doto bi ga lahko pridobila! Le očetove trdnjave naj ne zahteva. Raje naj propade upanje na poročno posteljo, kakor da bi z izdajo dosegla svoj cilj! — Pa vendar je marsikomu milost blagega zmagovalca storila poraz v prid; gotovo vodi pravično vojno zaradi umorjenega sina, močan je tako zaradi pravičnega razloga kakor zaradi orožja, s katerim ga podpira, in mislim, da bomo premagani. Kakšna usoda namreč čaka mesto, ko mu bo njegovo vojskovanje odprlo to obzidje, ne pa naša ljubezen? Bolje bo, če zmaga brez pokola, brez odlašanja
in brez prelivanja lastne krvi. Vsaj bala se ne bom, Minos, da bi ti kdo nevede ranil prsi. Kdo bi bil namreč tako trdosrčen, da bi vate zavestno drznil usmeriti neusmiljeno sulico? Všeč mi je ta načrt in trdno sem sklenila, da skupaj s seboj izročim domovino za doto in naredim konec vojni. A hoteti je premalo! Dostope varuje straža, ključe mestnih vrat pa ima oče; le njega se, nesrečnica, bojim, le on ovira moje želje.
O, ko bi bogovi dali, da ne bi imela očeta! — A vsak je gotovo sam sebi bog: Sreča se upira strahopetnim prošnjam. Druga, vneta od tolikšnega poželenja, bi že zdavnaj z veseljem uničila vse, kar bi stalo na poti ljubezni. In zakaj bi bila katera pogumnejša od mene? Skozi ogenj in meče bi si upala iti. Toda za to ne potrebujem ne ognja ne mečev: potrebujem očetov pramen.
Ta mi je dragocenejši od zlata; ta škrlat me bo osrečil in mi omogočil izpolniti željo.« Medtem ko je tako govorila, je nastopila noč, največja hranilka skrbi, in v temi je njen pogum zrasel. Prišel je prvi počitek, ko spanec zajame srca, utrujena od dnevnih skrbi; molče je vstopila v očetovo spalnico in — gorje, kakšen zločin! — hči je svojemu očetu odrezala usodni pramen; ko se je polastila brezbožnega plena, ga je odnesla s seboj, hitro stopila skozi vrata in sredi sovražnikov — tako močno je zaupala v svojo zaslugo — prišla do kralja. Prestrašenega je takole nagovorila: »Ljubezen me je napeljala k dejanju. Jaz, Skila,
hči kralja Niza, ti izročam domače bogove svoje domovine in svoje hiše. Ne prosim za nobeno plačilo razen tebe. Vzemi poroštvo ljubezni, škrlatni pramen, in verjemi, da ti zdaj ne izročam le pramena, temveč očetovo glavo.« Z zločinsko desnico mu je ponudila dar. Minos se je pred ponujenim umaknil in pretresen nad podobo nezaslišanega dejanja odgovoril: »Naj te bogovi, o sramota našega časa, izženejo iz svojega sveta; naj ti ne zemlja ne morje ne dasta zavetja.
Jaz zagotovo ne bom dovolil, da bi se Jupitrove zibelke, Krete, mojega kraljestva, dotaknila takšna pošast.« Tako je rekel, in ko je kot najpravičnejši vladar premaganim sovražnikom določil zakone, je ukazal odvezati vrvi ladjevja in z vesli pognati ladje z bronastimi kljuni. Ko je Skila videla, da so ladje splovili in da plujejo po morju, vojskovodja pa ji ne daje plačila za zločin, je izčrpala vse prošnje in se prepustila siloviti jezi.
Iztegnila je roke in z razpuščenimi lasmi besno zavpila: »Kam bežiš in zapuščaš tisto, ki ti je omogočila uspeh, ti, ki sem te postavila pred domovino, pred očeta? Kam bežiš, neusmiljeni, ti, čigar zmaga je moj zločin in moja zasluga? Te niso ganili ne darovi ne moja ljubezen ne to, da sem vse svoje upanje položila samo vate? Kam naj se namreč zapuščena vrnem? V domovino? Premagana leži. Pa denimo, da še stoji: zaradi moje izdaje je zame zaprta. Pred očetovo obličje?
Njega sem podarila tebi! Meščani me sovražijo, in to zasluženo, sosedje se bojijo mojega zgleda; izobčena sem, brez vsega, tako da bi mi od vseh dežel ostala odprta le Kreta. Če mi odrekaš tudi to in me, nehvaležnež, zapuščaš, te ni rodila Evropa, temveč negostoljubna Sirta, armenske tigrice in Haribda, razburkana od južnega vetra. Tudi Jupitrov sin nisi in tvoje matere ni premamil bog v podobi bika — ta zgodba o tvojem rodu je lažna! Pravi, divji bik, ki ga ni prevzela ljubezen do nobene telice, je bil tisti, ki te je spočel. Kaznuj me, oče Niz! Veselite se moje nesreče, pravkar izdano obzidje! Priznam namreč: zaslužila sem si to in vredna sem smrti.
Toda naj me ubije kdo izmed tistih, ki sem jim brezbožno škodovala. Zakaj ti, ki si zmagal z mojim zločinom, preganjaš ta zločin? Kar je zločin proti domovini in očetu, naj bo zate usluga. Resnično te je kot žena vredna tista, ki je v lesenem skrivališču prešuštno prevarala divjega bika in v maternici nosila neskladni plod. Ali moje besede sploh dosežejo tvoja ušesa? Ali vetrovi odnašajo moje prazne besede in obenem tvoje ladje, nehvaležnež?
Zdaj, zdaj ni nič čudnega, da je Pasifaja dala biku prednost pred teboj: v tebi je bilo več divjosti. O jaz nesrečnica! Ukazuje jim hiteti in voda, ki jo režejo vesla, šumi; hkrati z menoj se odmika tudi moja dežela. Nič ne dosežeš, ti, ki zaman pozabljaš moje zasluge: sledila ti bom proti tvoji volji, oklenila se bom ukrivljene krme in vlekla se bom čez širno morje.« Komaj je izrekla, že je skočila v valove, dohitela ladje, saj ji je strast dajala moči, in se kot nezaželena spremljevalka oprijela knosoške ladje.
Ko jo je oče zagledal — že je namreč lebdel v zraku, pravkar spremenjen v morskega orla z rjavimi krili —, je planil proti njej, da bi jo, oprijeto krme, raztrgal z ukrivljenim kljunom. Od strahu je izpustila krmo in zdelo se je, da jo je med padanjem podprl lahni zrak, da se ne bi dotaknila morja. Bilo je perje: operjena se je spremenila v ptico, ki ji pravijo kiris, in to ime je dobila po odrezanem pramenu.
