Zgodba prve mladenke Zubajde

Besedilo

Zgodba prve mladenke Zubajde

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je najstarejša med dekleti, ko je stopila pred vladarja pravovernih, dejala: ‘Moja zgodba je nenavadna. Ti dve dekleti sta moji sestri po očetu, vendar ne po materi. Ko je naš oče umrl, nam je zapustil pet tisoč dinarjev; jaz sem bila najmlajša. Sestri sta si pripravili balo in se vsaka poročili. Nekaj časa sta živeli z možema, potem pa sta se ta namenila na trgovsko potovanje. Vsak je od svoje žene vzel tisoč dinarjev in skupaj sta odpotovala ter ju zapustila. Odsotna sta bila štiri leta. Zapravila sta denar, utrpela izgube in ju pustila v tujih krajih. Sestri sta se vrnili k meni kakor beračici. Ko sem ju zagledala, sem tako ostrmela, da ju sprva nisem niti prepoznala. Ko pa sem ju le spoznala, sem vprašala: »Kako sta se znašli v takem stanju?« Odgovorili sta: »Sestra, zdaj besede nič ne pomagajo. Pero usode je že zapisalo, kar je odredil Bog.« Poslala sem ju v kopališče, vsaki dala novo obleko in jima rekla: »Dragi sestri, vidve sta starejši, jaz pa mlajša, in nadomeščata mi očeta in mater. Bog je blagoslovil moj delež dediščine, zato živita od njegovih sadov. Dobro mi gre in vse tri smo si enake.« Z njima sem ravnala nadvse dobrotljivo. Pri meni sta ostali celo leto in iz mojega premoženja dobili tudi nekaj svojega. Tedaj sta dejali: »Za naju je bolje, da se poročiva. Brez zakona ne moreva živeti.« Odvrnila sem: »Dragi sestri, saj vama zakon doslej ni prinesel nič dobrega. Danes je malo dobrih mož in vidve sta zakonsko življenje že okusili.« Toda mojih besed nista hoteli poslušati in sta se proti moji volji spet poročili. Iz svojega denarja sem jima pripravila poroko in poskrbela, da nista šli od hiše praznih rok. Odšli sta z možema, a že po kratkem času sta ju ta prevarala, jima pobrala vse, kar sta imeli, in odpotovala ter ju zapustila. Vrnili sta se k meni goli, se opravičevali in govorili: »Nikar nama ne zameri. Mlajša si od naju, a precej modrejša. Nikoli več ne bova niti omenili poroke.« Rekla sem: »Dobrodošli, dragi sestri! Nikogar nimam rajši od vaju.« Poljubila sem ju in jima izkazovala še več ljubezni in spoštovanja.

Tako smo živele celo leto. Potem sem sklenila opremiti ladjo za pot v Basro. Pripravila sem veliko ladjo, jo natovorila z blagom za prodajo in z vsem, kar sem potrebovala na poti, ter rekla: »Dragi sestri, bosta ostali doma, dokler se ne vrnem, ali bosta potovali z menoj?« Odgovorili sta: »S teboj greva, saj ne bi prenesli ločitve od tebe.« Vzela sem ju s seboj in odplule smo. Svoje premoženje sem razdelila na dva dela: eno polovico sem vzela s seboj, drugo pa skrila. Rekla sem si: »Morda se ladji kaj pripeti, nam pa bo dano živeti še naprej. Če se vrnemo, bomo imele nekaj, kar nam bo prišlo prav.« Pluli smo dneve in noči, dokler ladja ni zašla. Kapitan je izgubil smer in zapluli smo v drugo morje, ne v tisto, kamor smo bili namenjeni. Dolgo tega nismo vedeli. Deset dni nam je pihal ugoden veter, nato pa smo v daljavi zagledali mesto. Kapitana smo vprašali: »Kako se imenuje mesto, ki se nam kaže pred očmi?« Odgovoril je: »Pri Bogu, ne vem. Nikoli ga še nisem videl in nikoli v življenju nisem plul po tem morju. Toda doslej smo srečno prispeli, zato vam ne preostane drugega, kakor da greste v mesto in iztovorite blago. Če boste našli kupce, ga prodajte in opravite svoje posle. Če ga ne boste mogli prodati, bomo dva dni počivali, obnovili zaloge in odpluli naprej.« Pristali smo ob mestu in kapitan je odšel na kopno. Čez nekaj časa se je vrnil in nam rekel: »Pojdite v mesto, čudite se temu, kar je Bog storil s svojimi stvaritvami, in ga prosite, naj vas obvaruje svoje jeze.« Odšli smo v mesto in ugotovili, da so bili vsi njegovi prebivalci spremenjeni v črn kamen. Ob tem smo ostrmeli. Hodili smo po tržnicah in videli, da je vse blago še vedno tam, zlato in srebro pa sta ostala nedotaknjena. Razveselili smo se in rekli: »Za tem se gotovo skriva nenavadna zgodba.« Razkropili smo se po mestnih ulicah in vsakdo je ob bogastvu in tkaninah, ki jih je našel, pozabil na svoje tovariše.

Jaz pa sem se povzpela do utrdbe in videla, da je trdno zgrajena. Vstopila sem v kraljevo palačo, kjer je bilo vse posodje iz zlata in srebra. Nato sem zagledala kralja, ki je sedel med svojimi komorniki, namestniki in vezirji. Njegova oblačila so bila tako razkošna, da jih razum komaj dojame. Ko sem se mu približala, sem videla, da sedi na prestolu, okrašenem z biseri in dragulji, vsak biser pa se je svetil kakor zvezda. Nosil je obleko, izvezeno z zlatom, okoli njega pa je stalo petdeset sužnjev v najrazličnejših svilenih oblačilih, z golimi meči v rokah. Ob tem prizoru sem povsem osupnila. Šla sem naprej in vstopila v dvorano harema. Po stenah so visele svilene zavese, kraljica pa je nosila obleko, posuto z bleščečimi biseri. Na glavi je imela krono, okrašeno z vsakovrstnimi dragulji, okoli vratu pa ogrlice in biserne nize. Vsa njena oblačila in ves nakit so ostali nedotaknjeni, sama pa je bila spremenjena v črn kamen. Našla sem odprta vrata in stopila skoznje. Za njimi je bilo stopnišče s sedmimi stopnicami. Povzpela sem se po njem in prišla v prostor, obložen z marmorjem in prekrit s pozlačenimi preprogami. V njem je stalo ležišče iz alabastra, okrašeno z biseri in dragulji. V neki smeri sem opazila bleščečo svetlobo in stopila proti njej. Na majhnem stolčku sem našla svetleč dragulj, velik kakor nojevo jajce. Žarel je kakor sveča in okoli sebe razlival močno svetlobo. Na ležišču so bile razgrnjene svilene tkanine, ob katerih je pogled kar obstal. Čudila sem se vsemu, kar sem videla. V prostoru sem opazila tudi prižgane sveče in si rekla: »Nekdo jih je vendar moral prižgati.«

Potem sem šla naprej v drug prostor in začela preiskovati sobane. Ob vseh teh čudesih sem pozabila nase in se tako zatopila v misli, da se je medtem znočilo. Hotela sem oditi, a nisem več vedela, kje so vrata, in sem zašla. Vrnila sem se v prostor s prižganimi svečami, sedla na ležišče, prebrala nekaj iz Korana in se pokrila z odejo. Hotela sem zaspati, vendar nisem mogla, ker se me je polastil nemir. Ob polnoči sem zaslišala lep, nežen glas, ki je recitiral Koran. Obrnila sem se proti stranski sobici in videla, da so njena vrata odprta. Stopila sem skoznje in ugotovila, da je to molilnica. V njej so visele prižgane svetilke, na razgrnjeni molilni preprogi pa je sedel lep mladenič. Čudila sem se, kako da je med vsemi prebivalci mesta edini ostal nepoškodovan. Vstopila sem in ga pozdravila. Dvignil je pogled in mi vrnil pozdrav. Rekla sem mu: »Pri svetih besedah Božje knjige, ki jih bereš, te prosim, odgovori mi na moje vprašanje.« Nasmehnil se je in rekel: »Najprej mi ti povej, kako si prišla sem, potem pa bom odgovoril na to, kar me želiš vprašati.« Povedala sem mu svojo zgodbo in začudil se je. Nato sem ga vprašala o mestu. »Počakaj trenutek,« je dejal, zaprl Koran, ga spravil v vrečko iz atlasa in me posadil poleg sebe. Pogledala sem ga: bil je lep kakor polna luna, nežnih gibov, čudovitega obličja, vitke postave, gladkih in sijočih lic, kakor da bi bili prav njemu namenjeni ti verzi:

Zvezdogled je ponoči opazoval nebo, pa se mu je prikazal lepotec, ki se je v svojih oblačilih lahno pozibaval. Saturn mu je podaril črnino kodrov, mošus pa mu je začrtal lepotno piko na licih. Mars mu je obarval lica z rdečico, Strelec pa je iz njegovih vek izstreljeval puščice. Merkur mu je naklonil izredno bistrost, Suha pa ga je skrila pred pogledi obrekovalcev. Zvezdogled je ob tem prizoru obstal zmeden, polna luna pa je pred lepotcem poljubila tla. Pogledala sem ga s pogledom, ki mi je nakopal tisoč muk in v srcu razžaril vse žerjavice. Rekla sem mu: »Moj gospod, povej mi, kar sem te vprašala.« Odgovoril je: »Rad te uslišim. Vedi, da je to mesto mojega očeta, njegove družine in njegovega ljudstva. Moj oče je kralj, ki si ga videla sedeti na prestolu, spremenjenega v kamen; kraljica, ki si jo videla, pa je moja mati. Bili so častilci ognja: namesto vsemogočnega Vladarja so častili ogenj. Prisegali so pri ognju in svetlobi, pri senci in vročini ter pri nebesnem svodu, ki se vrti. Moj oče ni imel otrok, potem pa sem se mu na stara leta rodil jaz. Vzgajal me je, dokler nisem odrasel, toda srečna usoda mi je bila že vnaprej namenjena. Pri nas je živela zelo stara žena, muslimanka, ki je v srcu verovala v Boga in njegovega poslanca, na zunaj pa se je prilagajala moji družini. Oče jo je cenil zaradi njene poštenosti in krepostnosti ter ji izkazoval vse več spoštovanja. Menil je, da je iste vere kakor on. Ko sem nekoliko zrasel, me je izročil njej in rekel: »Vzemi ga in ga vzgajaj. Pouči ga o naši veri, dobro ga vzgoji in skrbi zanj.«

Starka me je vzela k sebi in me poučila o islamu: o obredni čistosti, predpisanem umivanju in molitvi. Naučila me je Koran na pamet. Ko sem vse to obvladal, mi je rekla: »Sin moj, prikrij to očetu in mu ničesar ne povej, da te ne bo ubil.« Pred njim sem to skrival in mu svoje skrivnosti nisem razodel niti potem, ko je starka čez nekaj dni umrla. Prebivalci mesta so postajali vse bolj neverni, objestni in zablodeli. Ko so tako vztrajali pri svojem, so nenadoma zaslišali klic z glasom, podobnim silovitemu grmenju. Slišali so ga blizu in daleč: »Prebivalci tega mesta, opustite čaščenje ognja in častite vsemogočnega Vladarja!« Meščane je obšel strah. Zbrali so se pri mojem očetu, mestnem kralju, in ga vprašali: »Kaj je ta strašni glas, ki smo ga slišali in nas je s svojo grozovitostjo tako pretresel?« Odgovoril jim je: »Naj vas ta glas ne prestraši in ne vznemiri ter naj vas ne odvrne od vaše vere.« Pomirili so se ob očetovih besedah in še naprej vdano častili ogenj. Celo leto so vztrajali v svoji objestnosti. Ko je nastopil isti čas, ob katerem so prvič slišali glas, se je ta oglasil drugič. V treh letih so ga slišali trikrat, vsako leto enkrat, a so še naprej vztrajali pri svojem. Nazadnje sta se po svitu nanje z neba zgrnila srd in jeza in spremenili so se v črne kamne, prav tako tudi njihove jezdne živali in živina. Med vsemi prebivalci tega mesta sem bil obvarovan samo jaz. Od tistega dne živim tako: molim, se postim in berem Koran. Toda samote sem se naveličal in nikogar nimam, ki bi mi delal družbo.«

Tedaj sem mu rekla: »Mladenič, bi šel z menoj v Bagdad? Tam bi spoznal učenjake in poznavalce verskega prava ter poglobil svoje znanje in razumevanje vere. Jaz pa bi ti bila služabnica, čeprav sem ugledna gospa med svojimi ljudmi in gospodarim nad možmi, služabniki in sužnji. Imam ladjo, natovorjeno s trgovskim blagom. Usoda nas je zanesla v to mesto, da smo odkrili ta čudesa, in nama namenila, da se srečava.« Kar naprej sem ga vabila, naj odide z menoj, dokler ni privolil.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.«

Ko je nastopila 17. noč

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je dekle mladeniču še naprej prigovarjalo, naj odide z njo, dokler je ni premagal spanec. Tisto noč je zaspala ob njegovih nogah in komaj verjela svoji sreči. Nato je pripovedovala: ‘Ko se je zdanilo, sva vstala, šla v zakladnice in vzela vse, kar je bilo lahko za prenašanje in dragoceno. Iz utrdbe sva se spustila v mesto, kjer sva srečala sužnje in kapitana, ki so me iskali. Ko so me zagledali, so se razveselili in me vprašali, zakaj me tako dolgo ni bilo. Povedala sem jim, kaj sem videla, jim razložila mladeničevo zgodbo in zakaj so se prebivalci mesta spremenili v kamen ter kaj se jim je zgodilo. Vsi so se čudili. Ko pa sta me sestri zagledali s tem mladeničem, sta mi ga zavidali. Razjezili sta se in v sebi začeli snovati spletko proti meni. Vkrcali smo se na ladjo. Bila sem presrečna, najbolj pa me je veselilo, da je ta mladenič ob meni. Čakali smo na ugoden veter, in ko je zapihal, smo razpeli jadra ter odpluli. Sestri sta sedli k nama in začeli pogovor. Vprašali sta me: »Sestra, kaj nameravaš storiti s tem lepim mladeničem?« Odgovorila sem: »Za moža ga hočem vzeti.« Nato sem se obrnila k njemu, se mu približala in rekla: »Moj gospod, nekaj ti želim povedati; nikar mi ne nasprotuj.« Odvrnil je: »Rad te uslišim.« Spet sem se obrnila k sestrama in jima rekla: »Ta mladenič mi zadostuje, vse to bogastvo pa naj bo vajino.« Rekli sta: »Prav si se odločila.« Toda v sebi sta mi želeli zlo. Pluli smo naprej ob ugodnem vetru, dokler nismo zapustili morja nevarnosti in zapluli v varno morje. Čez nekaj dni smo se približali Basri in zagledali njene stavbe. Tedaj nas je dohitela noč. Ko smo zaspali, sta sestri vstali, naju z mladeničem dvignili skupaj z ležiščema in naju vrgli v morje. Mladenič ni znal plavati in je utonil; Bog ga je prištel med mučence. Meni pa je bilo namenjeno, da se rešim.

Ko sem padla v morje, mi je Bog poslal kos lesa. Oprijela sem se ga in valovi so me premetavali, dokler me niso vrgli na obalo nekega otoka. Preostanek noči sem hodila po otoku. Ko se je zdanilo, sem zagledala pot, na kateri so bile sledi človeških stopal. Vodila je z otoka na celino. Sonce je že vzšlo, zato sem na njem posušila oblačila in se odpravila po poti. Hodila sem, dokler se nisem približala kopnemu, na katerem je stalo mesto. Tedaj sem zagledala kačo, ki se mi je bližala, za njo pa velikega kačjega samca, ki jo je hotel pokončati. Od hude izčrpanosti ji je jezik visel iz gobca. Zasmilila se mi je, zato sem pobrala kamen in ga vrgla samcu v glavo. Pri priči je poginil. Kača pa je razprla dvoje kril in poletela v zrak. Začudila sem se temu, a ker sem bila utrujena, sem tam za nekaj časa zaspala. Ko sem se prebudila, sem ob svojih nogah zagledala dekle, ki mi jih je masiralo. Sedla sem, v zadregi pred njo, in jo vprašala: »Kdo si in kaj delaš tu?« Odgovorila je: »Kako hitro si me pozabila! Ti si mi izkazala dobroto in ubila mojega sovražnika. Jaz sem kača, ki si jo rešila pred kačjim samcem. Sem džinja, tisti kačji samec pa je bil džin in moj sovražnik. Nihče drug kakor ti me ni rešil pred njim. Ko si me rešila, sem poletela po zraku in odšla do ladje, s katere sta te sestri vrgli v morje. Vse, kar je bilo na njej, sem prenesla v tvojo hišo, ladjo pa potopila. Tvoji sestri sem začarala v črni psici, kajti izvedela sem vse, kar se ti je zgodilo z njima. Mladenič pa je utonil.«

Nato je dvignila mene in obe psici ter nas odnesla na streho moje hiše. V hiši sem zagledala vse bogastvo, ki je bilo na ladji; prav nič ni manjkalo. Potem mi je kača rekla: »Pri znamenju na Salomonovem prstanu! Če vsaki od njiju ne boš vsak dan zadala tristo udarcev z bičem, se bom vrnila in tudi tebe spremenila v psico.« Odgovorila sem: »Poslušam in ubogam.« Od tedaj, o vladar pravovernih, ju tako bičam, čeprav se mi smilita.’ Kalif se je temu začudil, nato pa je drugo dekle vprašal: »In ti? Od kod sledovi udarcev po tvojem telesu?««