Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Lajev sin je razvozlal uganko, ki je um prejšnjih rodov ni doumel, in strmoglavljena je ležala mračna prerokinja, ki se ni več spominjala svojih zagonetk. Blaga Temida tega kajpak ni pustila nekaznovanega. Brž je nad aonijske Tebe poslala novo nadlogo in mnogi kmetje so se z grozo bali zveri, ki je pogubljala njih in njihove črede. Mladi iz soseščine smo prišli in z lovsko hajko obkolili prostrana polja.

Ona pa je z lahkotnim skokom urno preletela mreže in preskakovala zgornje robove nastavljenih pasti. Pse smo spustili s povodcev; toda zasledovalcem je ušla in se, nič počasnejša od hitre ptice, poigravala z njimi. Vsi so glasno zahtevali, naj tudi jaz spustim svojega Lajlapsa — tako je bilo ime psu, ki sem ga dobil v dar. Že dolgo si je sam prizadeval sneti vezi in napenjal povodec, ki mu je zadrževal vrat.

Komaj sem ga spustil, že nismo več mogli vedeti, kje je. Vroči prah je še kazal sledove njegovih šap, sam pa je izginil očem. Nič hitreje od njega ne leti sulica, ne svinčeni izstrelek, ki ga požene zasukana prača, ne lahka puščica, izstreljena iz gortinskega loka. Sredi ravnice se dviga grič, ki gospoduje nad polji: povzpnem se nanj in opazujem nenavadno dirko, v kateri se zdi zver zdaj že ujeta, zdaj pa se izmuzne tik pred ugrizom. Prebrisana ne beži naravnost v daljavo, temveč se izmika gobcu zasledovalca in zavija v krog, da sovražnik ne bi mogel izkoristiti svojega zaleta.

On ji je tik za petami in jo dohiteva, a sta si enaka; videti je, kakor da jo že drži, pa je ne, in zaman grize v prazno. Zatekel sem se k pomoči kopja. Medtem ko ga desnica tehta in skušam vtakniti prste v zanko jermena, sem odvrnil pogled. Ko pa sem oči znova obrnil tja, sem sredi polja — o čudo! — zagledal dva marmorna kipa: mislil bi, da eden beži, drugi pa ga skuša ujeti.

Bog je očitno hotel, da bi oba v tej tekmi ostala nepremagana, če je bil sploh kak bog pri njiju.« Toliko je povedal in umolknil. »Kaj pa je krivo kopje samo?« je vprašal Fok. In ta mu je takole povedal o krivdi kopja: »Radost je bila začetek moje bolečine, Fok: najprej ti bom povedal o njej. O, kako prijetno se je spominjati srečnih časov, Ajakov potomec, ko sem bil v prvih letih zakona srečen ob ženi in ona srečna ob možu.

Vezala sta naju vzajemna skrb in zakonska ljubezen; ona ne bi dala prednosti Jupitrovi postelji pred mojo ljubeznijo, mene pa ne bi mogla osvojiti nobena druga, četudi bi prišla sama Venera: v najinih srcih je gorel enak plamen. Ko je sonce s prvimi žarki oplazilo vrhove, sem navadno z mladostno vnemo odhajal v gozd na lov. Z menoj niso hodili služabniki ne konji ne psi z izostrenim vohom, pa tudi vozlastih mrež nisem nosil: zanašal sem se na kopje. Ko pa se je desnica nasitila pobijanja divjadi, sem spet poiskal hlad in senco ter sapico, ki je vela iz hladnih dolin.

V opoldanski vročini sem si želel blage sapice, čakal sem nanjo, saj mi je prinašala počitek po naporu. »Sapica, pridi,« sem navadno pel — še se spominjam —, »pomagaj mi in se mi, preljuba, privij k prsim; kakor vselej mi olajšaj vročino, v kateri gorim.« Morda sem dodajal še druge nežne besede — tako me je gnala usoda — in sem imel navado govoriti: »Ti si moje veliko veselje, ti me krepčaš in blagodejno božaš, zaradi tebe ljubim gozdove in samotne kraje; tvoj dih vselej lovim s svojimi ustnicami.« Nekdo, ne vem kdo, je prisluhnil tem dvoumnim besedam in se pustil zavesti; mislil je, da je sapica, ki sem jo tolikokrat klical,

ime nimfe, in verjel, da ljubim nimfo. Ta lahkomiselni ovaduh izmišljenega greha je takoj šel k Prokridi in ji šepetaje povedal, kar je slišal. Ljubezen je lahkoverna: kakor so mi povedali, jo je nenadna bolečina zlomila in zgrudila se je; ko je čez dolgo časa prišla k sebi, je govorila, da je nesrečna in da ji je usoda krivična, ter tožila nad mojo nezvestobo. Razburjena zaradi lažne obtožbe se je bala nečesa, česar ni bilo, bala se je imena brez telesa in nesrečnica trpela, kakor da bi šlo za pravo tekmico.

Vendar je pogosto dvomila in v svoji bedi upala, da se moti; ni hotela verjeti ovadbi in ni nameravala obsoditi moževega pregreška, dokler se ne bi sama prepričala. Naslednjega dne je Zarjina luč pregnala noč: odšel sem v gozd in po uspešnem lovu sredi trav dejal: »Sapica, pridi in mi olajšaj utrujenost.« Nenadoma se mi je zazdelo, da sem med svojimi besedami zaslišal nekakšno ječanje; vendar sem še govoril: »Pridi, preljuba!« Ko je odpadlo listje znova narahlo zašumelo, sem pomislil, da je zver, in zalučal kopje.

Bila je Prokrida; z rano sredi prsi je zaklicala: »Gorje mi!« Ko sem prepoznal glas svoje zveste žene, sem brezglavo in ves iz sebe planil tja, od koder je prihajal. Našel sem jo napol živo, z obleko, oškropljeno s krvjo, ko je iz rane vlekla svoj dar meni — o, jaz nesrečnik! Telo, ki mi je bilo dražje od lastnega, sem nežno dvignil v naročje, ji raztrgal obleko na prsih, obvezal strašno rano in skušal ustaviti kri ter jo prosil, naj me s svojo smrtjo ne zapusti kot zločinca.

Ona pa je, brez moči in že umirajoča, z zadnjim naporom izrekla teh nekaj besed: »Pri zvestobi najine zakonske postelje, pri bogovih na nebu in mojih bogovih te ponižno prosim, pri vsem dobrem, s čimer sem si pridobila tvojo naklonjenost, in pri ljubezni, ki ostaja v meni še zdaj, ko umiram, in je vzrok moje smrti: ne dovoli, da bi se Sapica kot nevesta naselila v najini spalnici.« Tako je rekla in šele tedaj sem spoznal, da jo je zavedlo ime, ter ji pojasnil zmoto. A kaj je pomagalo pojasnilo?

Pešala je in s krvjo so ji odtekale še zadnje moči. Dokler je še mogla kaj videti, je gledala mene in vame, v moja usta, izdihnila svojo nesrečno dušo; a zdelo se je, da umira pomirjena, z vedrejšim obrazom.« Tako je junak v solzah pripovedoval jokajočim poslušalcem; in glej, vstopil je Ajak z obema sinovoma in novimi vojaki, ki jih je Kefal sprejel skupaj z njihovim močnim orožjem.