Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Minos je Jupitru izpolnil zaobljubo s stotimi biki, brž ko je stopil z ladij in dosegel deželo Kuretov; njegovo palačo je krasil razobešeni vojni plen. Sramota njegovega rodu je medtem zrasla in ostudno materino prešuštvo se je razkrivalo v nenavadni pošasti dvojne podobe.

Minos sklene to sramoto odstraniti iz zakonske sobane in jo zapreti v razvejano stavbo s slepimi hodniki. Dedal, nadvse slaven po svoji stavbarski iznajdljivosti, zasnuje delo, zabriše znamenja in z ovinki zavaja oči v blodnjo po prepletu raznovrstnih poti. Kakor se frigijski Meander igra s tekočimi vodami in v negotovem toku teče naprej in nazaj, sam sebi prihaja naproti in gleda valove, ki šele prihajajo, zdaj se obrača k izvirom, zdaj k odprtemu morju in žene svoje omahujoče vode: tako Dedal neštete poti napolni z blodnjo. Še sam se je komaj mogel vrniti do praga: tako varljiva je bila stavba.

Ko je Minos vanjo zaprl bitje z dvojno podobo bika in mladeniča in je pošast, dvakrat nahranjeno z atiško krvjo, pokončala tretja žrtev, ki jo je vsakih devet let določil žreb, in ko je z dekletovo pomočjo, sledeč nazaj niti, našel težko dosegljivi izhod, do katerega se ni vrnil nihče od prejšnjih, je Ajgejev sin brž ugrabil Minosovo hčer in razpel jadra proti Diji, tam pa je kruto zapustil svojo spremljevalko na obali. Zapuščeni, ki je bridko tožila, je Liber prinesel objem in pomoč; in da bi večno sijala kot ozvezdje, ji je snel z glave krono in jo zalučal v nebo. Ta poleti skozi lahki zrak, in medtem ko leti, se dragulji spremenijo v sijoče ognje

ter obstanejo, še vedno razporejeni v obliki krone, na mestu med Klečečim in tistim, ki drži kačo. Dedal je medtem zasovražil Kreto in dolgo izgnanstvo; prežet s hrepenenjem po rojstnem kraju je ostajal ujet za morjem. »Naj mi zapre,« je dejal, »kopno in vode: nebo je vendar odprto; tam bomo šli. Naj ima Minos vse v oblasti, zraka nima.« Tako je rekel in posvetil svoj um neznanim veščinam, da bi predrugačil naravo. Peresa je namreč položil v vrsto, začenši z najmanjšim, krajša ob daljša, da bi se ti zdelo, kakor da rastejo po pobočju. Tako tudi kmečka piščal postopoma narašča z različno dolgimi trstikami.

Nato jih na sredini zveže z nitjo, spodaj pa z voskom, in tako sestavljena narahlo ukrivi, da bi posnemala prave ptice. Ob njem je stal deček Ikar in, ne da bi vedel, da se dotika lastne pogube, z nasmejanim obrazom zdaj lovil peresa, ki jih je premikala blodeča sapica, zdaj s palcem mehčal rumeni vosek ter s svojo igro oviral očetovo čudovito delo. Ko je mojster svoji stvaritvi dodal še zadnjo potezo, je na dveh krilih uravnovesil lastno telo in obvisel v zraku, ki ga je vzvalovil.

Pouči tudi sina: »Svetujem ti, Ikar, da se držiš srednje poti; če boš letel prenizko, ti bodo valovi obtežili perje, če previsoko, ga bo ogenj ožgal. Leti med obema. Ne oziraj se na Volarja, ne na Veliki voz ne na Orionov izdrti meč: naj ti bom jaz vodnik.« Hkrati mu daje napotke za letenje in mu na ramena pritrjuje še neznana krila. Med delom in opomini so se ostarela lica omočila in očetovske roke so zadrhtele. Sinu je dal poljube, ki jih nikoli več ne bo mogel ponoviti, nato pa se dvignil na krilih in poletel pred njim, zaskrbljen za svojega spremljevalca kakor ptica, ki je iz visokega gnezda popeljala nežne mladiče v zrak;

spodbuja ga, naj mu sledi, in ga uči pogubne veščine, sam maha s krili in se ozira na sinova. Kdor ju je zagledal, bodisi ribič, ki je s tresočo se trstiko lovil ribe, bodisi pastir, oprt na palico, ali orač, naslonjen na ročico pluga, je osupnil in verjel, da sta bogova, saj sta se mogla gibati po nebu. Že je bil na levi Junonin Samos — Delos in Paros sta pustila za seboj —, na desni pa Lebintos in Kalimna, bogata z medom, ko se je deček začel veseliti drznega leta, zapustil svojega vodnika in, gnan od hrepenenja po nebu, ubral višjo pot. Bližina žgočega sonca zmehča dišeči vosek, ki drži peresa skupaj.

Vosek se je stalil: deček maha z golimi rokami, a brez svojih veselskih kril ne more zajeti zraka; njegova usta, ki kličejo očetovo ime, pogoltne modra voda, ki je po njem dobila ime. Nesrečni oče, ki ni bil več oče, pa je klical: »Ikar, Ikar, kje si? V katerem kraju naj te iščem?« »Ikar!« je klical; zagledal je peresa na valovih, preklel svojo veščino in truplo položil v grob; dežela pa je dobila ime po pokopanem.

Ko je polagal truplo nesrečnega sina v grob, ga je iz blatnega jarka opazovala zgovorna jerebica, zaploskala s krili in s petjem izpričala svoje veselje: tedaj edina svoje vrste, ptica, ki je prejšnja leta niso poznala, šele nedavno preobražena, tebi, Dedal, v trajen očitek. Njegova sestra mu je namreč, ne vedoč za usodo, zaupala svojega otroka v uk; deček je dopolnil dvakrat šest let in imel um, dovzeten za nauke.

Ko je opazil kosti sredi ribe, jih je vzel za zgled, v ostro železo vrezal vrsto zob in iznašel žago. Prvi je tudi povezal dve železni ročici z enim sklepom, tako da sta ostajali enako razmaknjeni, ena pri miru, druga pa je zarisovala krog. Dedal mu je zavidal in ga s svete Minervine trdnjave pahnil v globino, nato pa se zlagal, da je padel. Toda njega je Palada, ki je naklonjena nadarjenim, ujela, ga spremenila v ptico in ga že sredi zraka odela s perjem.

Moč njegovega nekoč bistrega uma pa je prešla v krila in noge; ime mu je ostalo, kakršno je imel prej. Vendar ta ptica svojega telesa ne dviga visoko in si ne gradi gnezd na vejah in visokih vrhovih: leta tik nad zemljo in odlaga jajca v živih mejah, pomni svoj nekdanji padec in se boji višav.