Prevod
_Sedem bratov odide od doma, ker jim mati nikakor ne rodi sestrice. Ko naposled rodi deklico, čakajo na novico in dogovorjeno znamenje, toda mati znamenji zamenja, zato se razkropijo po svetu. Sestra odraste, jih gre iskat in jih najde; po raznih prigodah se vsi bogati vrnejo domov._ _Zgodba o dveh kolačkih je bila resnično bogato obložena pogača, ki je vsem tako teknila, da so si še vedno oblizovali prste.
Toda ko se je Paola pripravila, da pove svojo zgodbo, je knezov ukaz kakor volčji pogled vsem vzel besedo in začela je takole._ Kdor drugim naredi kaj dobrega, vselej tudi sam najde dobroto. Dobro delo je kavelj prijateljstva in kljuka ljubezni; kdor ne seje, ne žanje. Ciulla vam je že postregla s predjedjo za zgled, jaz pa vam bom ponudila še posladek, če se le spomnite, da je Caro rekel: pri pojedini malo govori. Zato mi blagovolite za hip posoditi ušesa. Naj vam jih nebo zmeraj veča, da boste slišali stvari, ki vam bodo v veselje in slast.
Nekoč je v Arzanu živela dobra žena, ki je vsako leto povila sina, dokler jih ni bilo sedem: videti so bili kakor sedemcevna piščal boga Pana, vsak za glavo večji od naslednjega. Ko so jim za ušesi že pognale prve dlake, so rekli svoji materi Jannetelli, ki je bila spet noseča: »Vedi, draga mati, da smo trdno odločeni zapustiti to hišo in oditi po svetu kakor raztepeni in izgubljeni kosovi mladiči, če nam po tolikih sinovih ne rodiš deklice.« Mati, ki je slišala to hudo napoved, je prosila nebo, naj sinovom izbije to željo iz glave in ji prihrani izgubo sedmih draguljev, kakršni so bili njeni otroci. Ko pa je prišel čas poroda, so sinovi rekli Jannetelli: »Umaknili se bomo na tisti grič oziroma breg tam nasproti. Če rodiš dečka, postavi na okno črnilnik in pero, če pa deklico, žlico in preslico. Če zagledamo znamenje za deklico, se bomo vrnili domov in preostanek življenja preživeli pod tvojim okriljem; če pa zagledamo znamenje za dečka, pozabi na nas, kajti odleteli bomo kakor perje.« Ko so sinovi odšli, je nebo hotelo, da je Jannetella rodila lepo deklico. Babici je naročila, naj bratom pokaže znamenje, toda tista je bila tako raztresena in zmedena, da je na okno postavila črnilnik in pero. Ko so bratje to videli, so vzeli pot pod noge in hodili tako dolgo, da so po treh letih prišli v gozd, kjer so drevesa ob šumenju reke, ki je med kamni prebirala glasbene preplete, spletala gosto senco. V njem je stala hiša ljudožerca, ki mu je neka ženska med spanjem iztaknila oči, zato je ta spol tako sovražil, da je požrl vsako, ki jo je lahko dobil v pest. Mladeniči so prišli k njegovi hiši utrujeni od poti in sestradani ter ga prosili, naj jim iz usmiljenja da vsaj grižljaj kruha. Ljudožerec jim je odgovoril, da jih bo hranil, če mu bodo hoteli služiti; drugega jim ne bo treba početi, kakor da ga bodo kakor psička čuvali vsak po en dan. Ko so mladeniči to slišali, se jim je zdelo, da so našli mater in očeta; dogovorili so se z njim in ostali v njegovi službi. Ljudožerec se je na pamet naučil njihovih imen in klical zdaj Giangrazia, zdaj Cecchitiella, zdaj Pascala, zdaj Nuccia, zdaj Poneja, zdaj Pezzilla in zdaj Carcavecchio, kajti tako je bilo bratom ime. Dodelil jim je spodnjo sobo v svoji hiši in jim dajal toliko hrane, da so se lahko preživljali. Medtem je njihova sestra odrasla. Ko je slišala, da se je njenih sedem bratov zaradi babičine raztresenosti odpravilo po svetu in da o njih ni več nobene novice, si jih je zaželela poiskati. Tako dolgo je prigovarjala materi in jo prosila, da ji je ta, vsa omotična od tolikšnih prošenj, nazadnje dovolila oditi in jo oblekla v romarsko opravo. Deklica je hodila in hodila ter povsod spraševala, ali je kdo videl sedem bratov. Prepotovala je toliko krajev, da je v neki krčmi nazadnje izvedela zanje. Tam so ji pokazali pot do gozda in nekega jutra, ko je sonce z nožičem svojih žarkov strgalo čačke, ki jih je noč napackala po nebesnem papirju, je prispela tja. Bratje so jo z velikim veseljem prepoznali in prekleli črnilnik in pero, ki sta jim z lažnim zapisom nakopala toliko gorja. Po neštetih objemih so jo posvarili, naj ostane skrita v njihovi sobi, da je ljudožerec ne bo videl. Poleg tega naj od vsake hrane, ki ji pride v roke, odstopi delež mački, ki je živela v sobi, sicer ji bo ta storila kaj hudega. Cianna, kakor je bilo sestri ime, si je te nasvete zapisala v knjigo svojega srca in vse, kar je imela, tovariško delila z mačko. Vselej je razdeljevala pravično in govorila: »To meni, to tebi, to kraljevi hčeri,« ter ji odstopila delež celo od koromača. Nekoč pa so bratje odšli na lov za ljudožerca in ji pustili košarico čičerke, da bi jim jo skuhala. Ko jo je prebirala, je po nesreči našla lešnik, ki je postal kamen spotike njenega miru: vtaknila ga je v usta, ne da bi ga pol odstopila mački. Ta je iz maščevanja stekla k ognjišču in se polulala na ogenj, tako da je ugasnil. Cianna ni vedela, kaj naj stori. Kljub prepovedi bratov je zapustila sobo, stopila v ljudožerčeve prostore in ga prosila za malo ognja. Ko je ljudožerec zaslišal ženski glas, je rekel: »Dobrodošel, mojster! Počakaj malo, našla si, kar iščeš!« Nato je vzel genovski brus, ga namazal z oljem in si začel brusiti čekane. Cianna je videla, da je voz krenil po slabi poti, pograbila gorečo polenico, stekla v svojo sobo in zapahnila vrata. Za njimi je nakopičila drogove, stole, posteljne klopi, skrinjice, kamne in vse drugo, kar je našla v sobi. Ko si je ljudožerec nabrusil zobe, je pridrvel za njo. Ker je našel vrata zaprta, jih je začel brcati, da bi jih razbil. Ob tem hrupu se je vrnilo sedem bratov. Našli so to razdejanje in ljudožerec jih je ozmerjal z izdajalci, češ da so svojo sobo spremenili v zavetišče njegovih sovražnic. Giangrazio, ki je bil najstarejši in je imel največ pameti, je videl, da kaže slabo, zato je rekel ljudožercu: »O tem nič ne vemo. Morda je ta prekleta ženska po nesrečnem naključju prišla v našo sobo, medtem ko smo bili na lovu. Ker pa se je zdaj zabarikadirala, pojdi z menoj; peljal te bom tja, od koder jo bomo lahko napadli, ne da bi se mogla braniti.« Prijeli so ljudožerca za roko, ga odvedli do zelo globoke jame, ga sunili in pahnili vanjo:
nato so pobrali lopato, ki so jo našli na tleh, in ga zasuli z zemljo. Sestri so veleli odpreti vrata in ji pošteno napolnili ušesa zaradi napake, ki jo je storila, in nevarnosti, v katero se je spravila. Rekli so ji, naj ima v prihodnje več pameti in naj nikar ne trga zelenja v bližini kraja, kjer je pokopan ljudožerec, kajti sicer se bo vseh sedem spremenilo v golobčke. »Bog ne daj,« je odgovorila Cianna, »da bi vam prizadejala takšno gorje!« Polastili so se ljudožerčevega imetja in vse hiše ter veselo živeli v njej. Čakali so, da mine zima in da sonce ob prevzemu bivališča v hiši Bika podari zemlji zeleno krilo, izvezeno s cvetlicami; tedaj bi se mogli odpraviti domov. Nekega dne, ko so bratje v gorah sekali drva, da bi se obvarovali mraza, ki je iz dneva v dan bolj pritiskal, je prišel v gozd ubog romar. Na boru je sedela velika opica; ker jo je dražil, mu je vrgla storž na glavo. Zrasla mu je tako strašna buška, da je revež kričal kakor pogubljena duša. Cianna je ob hrupu prišla ven in se usmilila njegove bolečine. Brž je utrgala vršiček rožmarina z grma, ki je pognal na ljudožerčevem grobu, ter mu iz njega, prežvečenega kruha in soli pripravila obkladek. Dala mu je še kaj za pod zob in ga odpravila. Ko je nato pogrinjala mizo in čakala brate, je zagledala sedem golobčkov, ki so ji rekli: »O, ko bi ti roke ohromele, povzročiteljica vsega našega gorja, preden si utrgala tisti prekleti rožmarin, zaradi katerega moramo zdaj bloditi po svetu! Si mar jedla mačje možgane, sestra, da si pozabila naše opozorilo? Zdaj smo ptice, prepuščene krempljem kanj, skobcev in kraguljev! Postali smo družabniki pastiric, črnoglavk, liščkov, postovk, ščinkavcev, čukov, kavk, srak, belorepk, komarjev, divjih petelinov, srakoperjev, škrjancev, tukalic, slok, kobilarjev, zelenih žoln, brglezov, kraljičkov, sinic, strnadov, vijeglavk, poljskih škrjancev, žvižgavk, muharjev, smrdokaver, netopirjev, ponirkov, stržkov, taščic, meniščkov, rac mlakaric, čopastih črnic, rac žličaric, čižkov in škrjančkov. Lepo si nam jo zagodla! Zdaj smo spet v svoji prvotni domovini, kjer nas čakajo razpete mreže in z limanicami nastavljene pasti. Da si pozdravila glavo enemu romarju, si razbila glave sedmim bratom! Za naše gorje ni zdravila, razen če najdeš mater Časa, ki ti bo povedala, kako nas rešiti nesreče.« Cianna, ki je ob svoji napaki ostala kakor oskubljena prepelica, je brate prosila odpuščanja in obljubila, da bo obšla ves svet, dokler ne najde hiše te starke. Prosila jih je, naj do njene vrnitve ostanejo doma, da se jim ne bi pripetila še kakšna nesreča, nato pa se je odpravila na pot. Hodila je, ne da bi se kdaj utrudila: čeprav je šla peš, ji je želja pomagati bratom služila za poštno mulo, na kateri je prepotovala po tri milje na uro. Prišla je do obale, kjer je morje z dlanmi valov klofutalo skale, ki niso hotele odgovarjati na latinske naloge, ki jim jih je zastavljalo. Tam je zagledala veliko kitovko, ki ji je rekla: »Lepa mladenka, kaj počneš tod?« »Iščem hišo matere Časa,« je odgovorila. »Veš, kaj stori,« je rekla kitovka. »Pojdi naravnost ob tej obali, pri prvi reki, na katero naletiš, pa zavij navzgor ob toku; tam boš našla koga, ki ti bo pokazal pot. Toda naredi mi uslugo: ko najdeš dobro starko, jo v mojem imenu prosi, naj mi svetuje, kako bi lahko varno plavala, ne da bi tako pogosto trčila ob skale in nasedla na peščine.« »Prepusti to meni,« je rekla Cianna, se ji zahvalila za napotke in pohitela po obali. Po dolgem potovanju je prišla do reke, ki je kakor davčni uradnik izplačevala srebrnike v morsko banko, in krenila navzgor ob njej. Ko je prispela na lepo poljano, kjer je travnik posnemal nebo in razkazoval svoj zeleni plašč, posejan s cvetličnimi zvezdami, je srečala miš, ki jo je vprašala: »Kam greš tako sama, lepa deklica?« In ona:
»Iščem mater Časa.« »Še veliko poti imaš pred seboj,« je odvrnila miš, »a nikar ne izgubi poguma; vsaka stvar ima svoj konec. Kar pojdi proti tistim goram, ki si kot neodvisne gospodinje teh polj pustijo praviti visokosti, pa boš vse več izvedela o tem, kar iščeš. Toda naredi mi uslugo: ko prispeš do želene hiše, vprašaj dobro starko, kako bi se lahko rešile mačje tiranije. Potem pa mi zapoveduj, saj me boš dobila za sužnjo.« Cianna ji je obljubila uslugo in krenila proti goram. Čeprav so se zdele blizu, se jim nikakor ni mogla približati. Naposled je le prispela do njih in utrujena sedla na kamen. Tam je zagledala vojsko mravelj, ki so tovorile velikanske zaloge žita. Ena izmed njih se je obrnila k njej in vprašala: »Kdo si in kam greš?« Cianna, ki je bila prijazna do vseh, je odgovorila: »Nesrečna mladenka sem in zaradi zadeve, ki mi veliko pomeni, iščem hišo matere Časa.« »Pojdi še naprej,« je rekla mravlja. »Ko prideš iz teh gora na široko planjavo, boš izvedela zanjo. Toda naredi nam veliko uslugo: skušaj izvedeti od starke, kaj naj storimo me mravlje, da bi živele nekoliko dlje. Zdi se mi namreč velika norost tega sveta, da si pripravljamo toliko zalog in hrane za tako kratko življenje, ki ugasne kakor sveča na dražbi prav tedaj, ko leta ponudijo največ.« »Bodi brez skrbi,« je rekla Cianna, »rada ti bom povrnila prijaznost, ki si mi jo izkazala.« Ko je prečkala gore, je prišla na lepo ravnino in po krajšem času našla mogočen hrast, pričo davnine, posladek tiste neveste, ki je bila zadovoljna, in zalogaj, ki ga Čas daje temu grenkemu veku v spomin na izgubljeno sladkost. Drevo je iz lubja oblikovalo ustnice in iz stržena jezik ter reklo Cianni: »Kam, kam tako zasopla, hčerka moja? Pridi v mojo senco in si odpočij.« Deklica se mu je prisrčno zahvalila, vendar se je opravičila, češ da se ji mudi poiskati mater Časa. Ko je hrast to slišal, je rekel: »Nisi več daleč. Preden boš hodila še en dan, boš na gori zagledala hišo in tam našla, kar iščeš. Če pa si tako prijazna, kakor si lepa, skušaj izvedeti, kaj bi lahko storil, da bi si povrnil izgubljeno čast; nekoč sem gostil velike može, zdaj pa sem hrana prašičem.« »Prepusti to Cianni,« je odgovorila. »Potrudila se bom, da ti ustrežem.« Nato je odšla in hodila brez počitka, dokler ni prišla do vznožja gore, ki ji je prekrižala pot in s svojo glavo drezala v oblake. Tam je našla starčka, ki se je od utrujenosti ulegel v seno. Ko je zagledal Cianno, je takoj prepoznal dekle, ki mu je pozdravilo buško. Ko je slišal, kaj išče, ji je povedal, da Času nosi najemnino za zemljo, ki jo je posejal. Čas je tiran, ki si je prilastil vse stvari na svetu in od vseh terja davek, še posebno od ljudi njegovih let. Ker je od Cianne prejel dobroto, ji jo bo zdaj stokrat povrnil z dobrimi napotki za njen prihod na goro. Žal mu je, da je ne more spremljati, kajti njegova starost, obsojena prej na spust kakor na vzpon, ga sili, da ostane ob vznožju gora in poravna račune s pisarji Časa, ki so tegobe, bridkosti in bolezni življenja, ter odplača svoj dolg naravi. Zato ji je rekel: »Zdaj pa dobro poslušaj, moja lepa, nedolžna hči. Vedeti moraš, da boš na vrhu gore našla razmajano hišo, ki se ne spominja več, kdaj je bila zgrajena. Zidovi so razpokani, temelji strohneli, vrata črviva, pohištvo staro in obrabljeno, skratka, vse je iztrošeno in uničeno. Tu boš videla polomljene stebre, tam razbite kipe; nedotaknjen je le grb nad vrati, razdeljen na štiri polja, v katerih so kača, ki se grize v rep, jelen, krokar in feniks. Ko boš vstopila, boš na tleh zagledala tihe pile, žage, kose in obrezovalne nože ter na stotine kotličkov s pepelom, opremljenih z napisi kakor lekarniški lončki. Na njih boš lahko prebrala: Korint, Sagunt, Kartagina, Troja in imena tisoč drugih propadlih mest, ki jih hrani v spomin na svoje podvige.
Ko se približaš hiši, se torej skrij ob strani in počakaj, da Čas odide. Potem vstopi in našla boš prastaro starko, ki se z brado dotika tal, z grbo pa sega do neba. Lasje, podobni repu sivega konja, ji prekrivajo pete, obraz pa je kakor naguban ovratnik, ves razbrazdan od bolezni starosti. Sedi na uri, pritrjeni na zid:
ker ima veke tako dolge, da ji zastirajo oči, te ne bo mogla videti. Takoj ko vstopiš, snemi uteži z ure, nato pokliči starko in jo prosi, naj ti pove, kar želiš izvedeti. Nemudoma bo zaklicala sinu, naj te pride požret; toda ker uri pod njegovo materjo manjkajo uteži, ne bo mogel hoditi in starka ti bo prisiljena dati, kar hočeš. Vendar ne verjemi nobeni njeni prisegi, razen če priseže pri sinovih krilih:
šele tedaj ji zaupaj in stori, kar ti reče, pa boš zadovoljna.« Ko je to povedal, se je revež razsul kakor truplo, ki dolgo leži v grobnici, ko ga obsveti dnevna svetloba. Cianna je pobrala njegov pepel, mu primešala merico solz, izkopala jamo in ga pokopala ter mu od neba izprosila mir in pokoj. Nato se je povzpela na goro, ki ji je dodobra vzela sapo, in počakala, da je Čas prišel iz hiše. Bil je starec z zelo dolgo brado in prastarim plaščem, posutim z našitimi listki z imeni tega in onega. Imel je velika krila in tekel je tako hitro, da ga je v hipu izgubila izpred oči. Vstopila je v hišo njegove matere in se morala nasmehniti ob pogledu na to uvelo, počrnelo lupino:
brž je pograbila uteži in starki povedala, kaj želi. Ta je zavreščala in poklicala sina, toda Ciannella ji je rekla: »Kar butaj z glavo ob te zidove, sina prav gotovo ne boš videla, dokler imam jaz uteži!« Ko je starka videla, da mu je presekala korak, se ji je začela prilizovati: »Spusti jih, dušica moja, ne oviraj teka mojega sina; tega še noben živ človek na svetu ni storil. Spusti jih, Bog te obvaruj! Prisežem ti pri jedki vodi svojega sina, s katero razjeda vse stvari, da ti ne bom storila nič hudega.« »Čas izgubljaš,« je odgovorila Cianna. »Bolje boš morala priseči, če hočeš, da jih spustim.« »Prisežem ti pri njegovih zobeh, ki glodajo vse minljive stvari, da ti bom povedala vse, kar želiš.« »S tem me ne boš ugnala,« je odvrnila Cianna. »Mislim, da me hočeš pretentati.« Starka pa: »No, prav. Prisežem ti pri tistih krilih, ki letajo vsepovsod, da ti bom ustregla še bolj, kakor si predstavljaš.« Cianna je izpustila uteži in starki poljubila roko, ki je dišala po plesni in smrdela po zatohlem. Ko je starka videla, kako lepo je deklica vzgojena, ji je rekla: »Skrij se za tista vrata. Ko pride Čas, bom od njega izvedela, kar želiš vedeti. Ko spet odide, saj nikoli ne ostane na enem mestu, se lahko izmuzneš. Toda ne daj glasu od sebe, kajti tako požrešen je, da ne prizanaša niti svojim otrokom; ko pa mu vsega zmanjka, požre samega sebe in potem spet požene na novo.« Cianna je storila, kakor ji je naročila starka. Tedaj je prišel Čas in na hitro, zlahka in mimogrede poglodal vse, kar mu je prišlo pod roke, celo omet z zidov. Ko je že hotel oditi, mu je mati povedala vse, kar je slišala od Cianne, in ga pri mleku, s katerim ga je dojila, prosila, naj odgovori na vsako njeno vprašanje. Po tisočerih prošnjah ji je sin odvrnil: »Drevesu je mogoče odgovoriti, da ljudem nikoli ne bo drago, dokler ima pod koreninami zakopan zaklad. Mišim povej, da pred mačko nikoli ne bodo varne, če ji na nogo ne privežejo zvončka, da jo bodo slišale, ko prihaja. Mravljam pa, da bodo živele sto let, če se bodo mogle odpovedati letenju, kajti ko hoče mravlja umreti, ji zrastejo krila.
Kitovka naj prijazno sprejme morsko miš in se spoprijatelji z njo; ta ji bo zmeraj za vodnico, da ne bo nikoli zašla. Golobčki pa se bodo spremenili v to, kar so bili nekoč, ko sedejo na steber bogastva.« Ko je Čas to povedal, je stekel po svoji običajni poti. Cianna se je poslovila od starke in se spustila z gore prav tedaj, ko je tja priletelo sedem golobčkov, ki so sledili sestrinim stopinjam. Utrujeni od dolgega letenja so vsi sedli na rogove mrtvega vola; komaj so položili noge nanje, že so spet postali lepi mladeniči kakor prej. Začudeni nad tem dogodkom so slišali odgovor Časa in razumeli, da je bil rog, kot simbol obilja, tisti steber bogastva, o katerem je govoril. Neizmerno so se razveselili sestre in krenili po poti, po kateri je prišla Cianna. Našli so hrast in mu povedali, kaj je rekla starka po Časovem naročilu. Drevo jih je prosilo, naj mu izpod korenin odstranijo zaklad, saj je bil prav ta kriv, da je njegov želod izgubil ugled. Bratje so na vrtu našli motiko in kopali, dokler niso odkrili velikega lonca, polnega zlatnikov. Razdelili so jih na osem delov, po enega za vsakega brata in sestro, da bi jih laže nosili.
Ker pa so bili utrujeni od poti in bremena, so legli spat ob živi meji. Tja je prišla tolpa razbojnikov in zagledala nesrečnike, ki so spali z glavami na culah denarja;
zvezali so jim roke in noge, jih privezali k drevesom, pobrali zlatnike in jih pustili tam. Reveži so žalovali ne le za bogastvom, ki jim je komaj najdeno že ušlo iz rok, temveč tudi za svojim življenjem: brez upanja na pomoč jim je grozilo, da bodo bodisi umrli od lakote bodisi potešili lakoto kakšni divji zveri. Medtem ko so objokovali svojo nesrečno usodo, je prišla miš. Ko je slišala odgovor Časa, jim je v zahvalo za uslugo preglodala vrvice, s katerimi so bili privezani, in jih osvobodila.
Ko pa so prehodili še lep kos poti, so na cesti srečali mravljo. Ta je slišala za Časov nasvet in vprašala Cianno, kaj ji je, da je tako potrta in rumenkasta v obraz. Ko ji je povedala, kakšna nesreča jih je doletela in kako so jih ukanili razbojniki, je mravlja odgovorila: »Nič ne skrbite, zdaj imam priložnost, da vam povrnem dobroto, ki ste mi jo izkazali. Vedite, da sem med prenašanjem žita pod zemljo odkrila kraj, kjer ti pasji razbojniki skrivajo svoj plen. Pod starim poslopjem so si namreč izkopali rove in vanje spravljajo vse, kar nakradejo. Zdaj, ko so odšli po novih hudobijah, vas bom odpeljala tja in vam pokazala skrivališče, da si boste lahko vzeli nazaj, kar je vaše.« S temi besedami se je napotila proti nekaj razvaljenim hišam in sedmerim bratom pokazala odprtino v tleh. Giangrazio, ki je bil pogumnejši od drugih, se je spustil vanjo in našel ves denar, ki so jim ga bili vzeli. Pobrali so ga in se odpravili proti morju. Tam so našli kita in mu povedali, kakšen dober nasvet jim je dal Čas, oče vseh nasvetov. Medtem ko so mu pripovedovali o svoji poti in vsem, kar se jim je zgodilo, so nenadoma zagledali razbojnike, oborožene do zob, ki so jim sledili po njihovih stopinjah. Ko so jih opazili, so zavpili: »Gorje nam! Tokrat od nas nesrečnikov ne bo ostalo nič, saj prihajajo roparji z orožjem v rokah in nas bodo odrli žive!« »Ne bojte se,« je odgovoril kit, »lahko vas rešim iz te godlje in vam tako povrnem ljubezen, ki ste mi jo izkazali. Zato mi splezajte na hrbet in pri priči vas odnesem na varno.« Ubogi reveži, ki so imeli sovražnike za petami in jim je voda že tekla v grlo, so splezali kitu na hrbet. Ta se je oddaljil od čeri in jih odnesel tako daleč, da se je pred njimi prikazal Neapelj. Ker pa si zaradi plitvine ni upal mladeničev odložiti na obali, jih je vprašal: »Kje želite, da vas pustim? Na Amalfijski obali?«
Giangrazio pa je odgovoril: »Če se ji le lahko ognemo, moja lepa riba! Saj pravijo: v Massi pozdravi in pojdi mimo; v Sorrentu stisni zobe; v Vico vzemi vse s seboj; v Castellammareju ne išči ne prijatelja ne botra.« Da bi jim ustregel, se je kit obrnil proti Slani skali in jih tam pustil. S prvim ribiškim čolnom, ki je priplul mimo, so se dali prepeljati na kopno. Zdravi, lepi in bogati so se vrnili v domači kraj, razveselili mater in očeta ter po zaslugi Ciannine dobrote živeli srečno življenje. Tako je Cianna potrdila resničnost starega reka: _Kadar le moreš, stori kaj dobrega in pozabi na to._
Izvirnik
_Sette Fratielle parteno da la casa lloro, perchè la mamma non faceva na figlia femmena, a la fine fattone una, mentre aspettano la nova, e lo signale, la mamma fa arrore a li signe, pe la quale cosa vanno spierte. Cresce la sore, le ccerca, le ttrova, e dapò varie socciesse tornano ricche a la casa._ _Lo cunto de le ddoje Pizzelle, fu beramente pizza chiena, che dette a lo gusto de tutte, ch’ancora se ne liccano le ddeta.
Ma essennose posta ’n corzetto Paola de contare lo sujo, fu lo commannamiento de lo Prencepe uocchio de lupo, che llevaje a ttutte la parola, ed essa accossì accommenzaje a pparlare._ Chi fà piacere sempre ne trova. Lo beneficio è borpara de l’amecizie, e ccrocco de l’ammore: chi non semmena non reccoglie, si comme ve n’ha dato n’antepasto d’assempio Ciulla, e io ve ne darraggio no soprattavola, si v’allecordarrite, ca Caro disse; parla poco a lo convito. E perrò siateme cortese de no poco d’arecchie. Accossì lo cielo ve cresca sempre l’arecchie, pe ssentire cose de sfazione, e de gusto.
Era na vota a lo pajese d’Arzano na bona femmena, la quale ogn’anno scarrecava no figlio mascolo, tanto che erano arrivate a ssette, che bedie na serenga de lo Dio Pane a ssette canne, una cchiù granne dell’autra, li quale avenno motato le pprimme arecchie, dissero a Jannetella la mamma, che era n’auta vota prena: Sacce, mamma mia, ca si tu dapò tanta figlie mascole non faje na femmena, nuje simmo propio resolute de lassare sta casa, e ghire pe sso munno, comm’a li figlie de le mmerole spierte, e demierte. La mamma, che sentette sto male annunzio, pregava lo Cielo, che avesse spogliato li figlie de sto desederio, e llevata essa da perdere sette gioje comme erano li figlie. Ed essenno oramaje l’ora de lo partoro, li figlie dissero
a Jannetella: Nuje ce reterammo ncoppa a cchella tempa, o ripa, che ce stà facce fronte, se faje mascolo, miette no calamaro, e la penna ncoppa la finestra; e si faje femmena, miettece na cocchiara, e na conocchia; perchè se vedarrimmo segnale de femmena, nce ne venimmo a la casa a spennere sto riesto de vita sotto l’ascelle toje; ma si vedimmo signale de mascolo, scordatenne de nuje, ca nce puoje mettere nomme penna. Partute li figlie, voze lo Cielo, che Jannetella facesse na bella figliaccara; e ditto a la mammana, che ne desse signo a li frate, fu accossì storduta, e stonata, che nce mese lo calamaro, e la penna; la quale cosa visto li sette fratielle, se mesero la via fra le gamme, e tanto camminaro, che arrivattero dapò tre anne de
cammino a no vosco, dove l’arvole a suono de na sciommara, che faceva contrapunte pe ccoppa le pprete, facevano na mpetrecata drinto a lo quale nc’era la casa de n’Uorco, a lo quale essenno state cacciate l’uocchie dormenno da na femmena, era accossì nemmico de sto sesso, che quante nne poteva avere, tante se ne mangiava. Arrivate sti Giuvane a la casa dell’uorco, stracque de lo viaggio, allancate da la famme, le fecero ’ntennere si pe ccompassione le voleva dare quarche muorzo de pane: a li quale respose l’uorco, che l’averria dato da vivere, si lo volevano servire, ca no averriano avuto autro da fare, che guardarelo no juorno pe d’uno, comm’a Cacciottiello. Sentuto chesto li Giuvane, le parze de trovare la mamma, e lo patre, e accordatose, se restaro a
lo servizio dell’Uorco; lo quale mparatose li nomme lloro a mmente, mo chiammava Giangrazio, mo Cecchitiello, mo Pascale, mo Nuccio, mo Pone, mo Pezzillo, e mo Carcavecchia, che accossì avevano nomme li fratielle, e consignatole no vascio de la casa soja, le mmanteneva tanto, che potevano passare la vita. Ma fra tanto tiempo essenno cresciuta la sore, e ssentenno ca sette fratielle suoje pe scordamiento de la mammana, s’erano date a ccammenare pe lo munno, e non se ne sapeva cchiù nnova, le venne crapiccio de irele cercanno; e tanto fece, e tanto disse a la mamma, che scervellata da tante prieghe suoje, e vestutala da pellegrina, le dette lecienzia; la quale cammenato, e cammenato, domannanno sempre de parte ’n parte, chi avesse visto sette
fratielle, tanto corze paise, ch’a na taverna n’appe nova; e ffattose llà nvezzare la strata de chillo vosco, na matina quanno lo Sole co lo temperino de li ragge rade li scacamarrone fatte da la notte sopra la carta de lo Cielo, se trovatte a chillo luoco, dove co gusto granne fu rrecanosciuta da li frate, e mmardissero chillo calamaro, e chella penna, che scrisse fauzariamente tanta malanne lloro; e ffattole mille carizze, l’avvertèro a stare reterata drinto a chella cammara, che non la vedesse l’Uorco; ed otra a chesto, che de qualesevoglia cosa, che le venesse da mangiare ’n mano, nne desse la parte a na gatta, che steva drinto a chella cammara, autramente l’averria fatto quarche dammaggio. Cianna, che accossì se chiammava la sore, screvette sti
consiglie a lo quatierno de lo core, ed ogne cosa, ch’aveva, faceva da buon compagno co la gatta, secanno sempre justo, decenno: chesto a mme, chesto a tte, chesto a la figlia de lo Rrè, dannocenne la parte pe fi a no fenucchio. Ora soccesse, ch’essenno jute li frate a caccia pe sservizio dell’Uorco, le lassaro no panariello de cicere, che le ccocenasse, la quale scegliennole, nce trovaje pe ddesgrazia n’antrita, che fu la preta de scannalo de la quiete soja, pocca ’nvoccatasella senza darene la meza parte a la gatta, chella pe despietto, correnno a lo focolare pisciaje lo ffuoco, tanto che se stotaje. Cianna, che bedde chesto, non sapenno comme se fare, scette da chelle ccammere contra lo commannamiento de li frate, e ttrasuta drinto l’appartamiento
dell’Uorco, cercaje no poco de fuoco; l’Uorco, che sentette la voce de na femmena, disse: Ben-venga lo mastro, aspetta no poco, ca aje trovato chello, che baje cercanno: e accossì ditto, pigliaje na preta de Genoa, e ontatala d’uoglio, accommenzaje ad affilare le zanne. Cianna, che bedde lo carro male abbiato, dato de mano a no tezzone, corze a la cammara soja, e pontellaje la porta, non lassanno de schiaffarence dereto varre, segge, scanne de lietto, casciolelle, prete, e quanto nc’era drinto a la cammara. L’Uorco, comm’ebbe date lo filo a li diente, corze a la cammara, e trovannola chiusa, accommenzaje a darence cuorpe de cauce, pe la scassare: a lo quale rommore venettero arrevanno li sette frate, e trovanno sto streverio, e sentennose ’mproverare
dall’Uorco de tradeture, ca la cammara lloro era fatto lo beneviento de le nnemmiche soje: Giangrazio, ch’era lo cchiù granne, ed avea cchiù sinno de l’autre, visto lo negozio male parato, disse all’Uorco: Nuje non sapimmo niente de sto fatto, e porria essere, che sta mmardetta femmena fosse trasuta a sta cammara pe desgrazia, mentre nuje simmo state a la caccia: ma pocca s’è fortefecata da dereto, viene co mmico, ca te porto pe no luogo, dove le darrimmo adduosso senza, che se pozza defennere. Accossì pigliato l’Uorco pe la mano, lo carriattero dov’era no fuosso futo futo: e datole na spenta, lo fecero derropare a bascio: e pigliato na pala, che trovaro ’n terra, lo coperzero de terreno, e fatto aprire la sore, le ’ntronaro buono l’arecchie de l’arrore,
ch’aveva fatto, e de lo pericolo, a lo quale s’era posta, decenno, e che pe l’abbenire stesse chiù ’n cellevriello, che se guardasse de cogliere erva ’ntuorno a chillo luoco, dov’era atterrato l’Uorco, ca sarriano tornate tutte sette Palommielle. Lo Cielo mme ne guarde, respose Cianna, ch’io ve facesse sto danno; e accossì puostose ’n possessione de la rroba dell’Uorco, e mpatronutose de tutta la casa, stevano allegramente, aspettanno, che passasse la ’nvernata, e quanno lo Sole desse pe nferta a la terra de la possessione pigliata a la casa de lo Taoro na gonnella verde regamata de sciure, se potessero mettere ’n viaggio pe tornare a la casa lloro. Accorze, che trovannose li frate a fare legna a la montagna pe repararese da lo friddo, che cresceva
de juorno ’n juorno, arrevaje a chillo vosco no povero pellegrino, lo quale avenno fatto l’abbaja a no gatto maimone, che stava sopra a na pigna, l’aveva terato no frutto de chillo arvolo ncoppa la catarozza, che nc’era fatto no vruognolo accossì spotestato, che lo scuro gredava comm’arma dannata. Cianna sciuta a lo remmore, piatosa de lo male sujo, couze subeto na cimma de rosamarina da na troffa, ch’era nasciuta ncoppa lo fuosso dell’Uorco, e co ppane mazzecato, e ssale le fece no nchiastro, e datole da fare colazione, nne lo mannaje; e mentre apparecchiava a tavola aspettanno li frate, eccote vedde venire sette Palommielle, li quale le dissero; O che meglio te fossero cioncate le mmano, o causa de tutto lo mmale nuostro, nnanze, che ccogliere chella
mmardetta rosamarina, che nce fa ire pe la marina. E ch’aje magnato cellevrielle de gatta, o sore mia, che te aje fatto scire da mente l’aviso nuostro? eccote deventate aucielle, soggette a le granfe de nigle, de sproviere, e d’asture; eccote fatte compagne d’acquarule, de capofusche, de cardille, de cestarelle, de cardole, de coccovaje, de cole, de ciaole, de codejanche, de zenzelle, de capune sarvateche, de crastole, de covarelle, de gallenelle, de gallinarcere, de lecore, de golane, de froncille, de reille, de parrelle, de paglioneche, de capo tortielle, de terragnole, de sciurole, de pappamosche, de paposce, de scellavattole, de semmozzarielle, de sperciasepe, de rossielle, de monacelle, de mazzarole, de morette, de paperchie, de lugane, e de
turzelupiche. Aje fatto la bella prova; mo simmo tornate a li paise nuostre pe bederece aparate rezze, e poste viscate: pe ssanare la capo de no pellegrino, aje rotta la capo a ssette frate, che non c’è rremmedio a lo male nuostro, si non truove la mamma de lo tiempo, che te mpare la strata a ccacciarence d’affanno. Cianna comm’a cquaglia pelata de l’arrore ch’aveva fatto, cercaje perdonanza a li frate, e s’afferze de ntorniare tanto lo munno, finchè trovasse la casa de sta vecchia; e pregannole a stare sempre a la casa, azzò non le soccedesse quarche desgrazia, fi tanto, ch’essa tornava, commenzaje a ccammenare, senza stracquarese maje, che si bè marciava a pede, lo desederio d’ajutare li frate, le serveva de mula de percaccio, co la quale faceva
tre mmiglia ad ora, e arrevato a no lito, dove lo maro co la sparmata de ll’onne zollava li scuoglie che non bolevano responnere a lo latino, che le deva a ffare, vedde na grossa valena, la quale le disse: Bella giovane mia, che baje facenno? ed essa, vao cercanno la casa de la mamma de lo tiempo. Saje che buoje fare, leprecaje la valena, và sempre deritto pe sta marina, e lo primmo sciummo, che truove, tira capo ad auto, che trovarraje chi te mostrarrà lo cammino: ma famme no piacere, comme truove sta bona vecchia, cercale ’n grazia da parte mia, che mme trova quarche remmedio, ch’io pozza cammenare secura senza mmorrare tante vote a scuoglie, e dare tanta vote a l’arena. Lassa fare a sto fusto, disse Cianna, e rrengraziatala de la via, che l’aveva mostrata,
commenzaje a trottare pe chella chiaja, e dapò luongo viaggio arrivata a chillo sciummo, che comm’a commessario de fiscale sborzava monete d’argiento a la banca de lo maro, pigliaje lo cammino ad auto, e arrevato a na bella campagna, dove lo prato faceva la scigna de lo cielo a mmostrare stellato de sciure lo manto verde, trovaje no sorece, lo quale le disse: dove vaje accossì ssola, bella femmena? ed essa: cerco la mamma de lo tiempo; troppo aje da cammenare, soggionse lo sorece: ma non te perdere d’armo; ogne cosa ha capo: cammina puro verzo chelle mmontagne, che comme a ssignure libere de sti campe, se fanno dare lo titolo d’autezza, ca sempre averraje meglio nova de chello, che cirche; ma famme no piacere, comme si arrivata a la casa, che desidere,
fatte a dicere da sta bona vecchiarella, che rremmedio porriamo trovare pe llevarece da la terannia de li Gatte, e po commanname, ca m’accatte pe schiavo. Cianna promettuto de farele sto piacere, s’abbiaje verzo chelle mmontagne, le quale sibè parettero vecine, non s’arrevaro maje: pure comme meglio potte arrivatace, se sedette stracqua ncoppa a na preta, dove vedde n’aserceto de formiche, che carriavano na gran mmonezione de grano; una de le quale votatase a Cianna, le disse, chi si, e dove vaje? e Cianna ch’era cortese co ttutte, le disse: Io sò na sfortonata giovene, che pe ccosa, che me mporta, cerco la casa de la mamma de lo tiempo. Cammina cchiù ’nnanze, respose la formica, ch’a lo sboccare de chelle mmontagne a na gran largura te ne sarrà dato nova,
ma fanne no gran piacere, vide de scanzare sta vecchia, che porriamo fare nuje autre formiche pe ccampare quarche tiempo, che mme pare na gran pazzia de le ccose terrene a fare tanto acchietto, e provisione de mazzecatorio, pe na vita accossì ccorta: che comme a ccannela de ncantatore a la mmeglio afferta dell’anne, se stuta. Quietate, disse Cianna, ca te voglio rennere la cortesia, che m’aje fatta: e passate chelle mmontagne, se vedde a no bello chiano, pe lo quale cammenato no piezzo, trovaje no grann’arvolo de cierzo testemmonio de l’antichetà, confiette de chella zita, ch’era contenta, e boccune che dace lo tiempo a sto siccolo ammaro de le ddocezze perdute; lo quale formanno lavra de le scorze, e llengue de lo medullo, decette a Cianna: Dove,
dove accossì affannata, figliola mia? viene sotto all’ombre meje, e rreposate; ed essa decennole a gran merzè, se scusaje, ca jeva de pressa a trovare la mamma de lo tiempo. La quale cosa sentuto la cerqua, le disse: tu nne si poco lontano, che non camminarraje n’autra jornata, che bedarraje sopra na montagna na casa, dove trovarraje chello, che ccirche: ma s’aje tu tanta cortesia quanto aje bellezza, procura sapere, che porria fare pe rrecuperare lo nnore perduto; pocca da posto d’uommene granne so fatto civo de puorce. Lassa lo penziero a Cianna, essa respose, ca vederraggio de te servire; e accossì ditto partette, e cammenanno senza reposare maje, arrivatte a li piede de na montagna sconcecajuoco, la quale jeva co la capo a dare fastidio
a le nnugole, dove trovaje no vecchiariello, che pe stracquezza de cammenare, s’era corcato ’n miezo a cierto ffieno, lo quale vedenno Cianna, la conoscette subito, ch’era chella, che l’aveva mmedecato lo vruognolo, e ’ntiso chello che ghieva cercanno la giovene, le decette, ch’isso portava lo cienzo a lo tiempo dell’affitto de la terra, ch’avea semmenato, e che lo tiempo era no teranno, che s’aveva osorpato tutte le ccose de lo munno, e boleva tributo da tutte, e particolaremente da uommene de l’età soja, e perchè aveva receputo beneficio da la mano de Cianna, nce l’è benuta a rrennere a ciento duppie, co darele quarche buono avvertemiento circa la venuta soja a chesta montagna; dove le despiaceva de non poterela accompagnare, pocca l’età soja connannata
cchiù priesto a scennere, ch’a ssaglire, l’astregneva a rrestarese a le ffaude de chelle mmontagne pe sautare li cunte co li scrivane de lo tiempo, che so li travaglie, li disguste, e le ’nfermetà de la vita, e ppagare lo debeto de la natura. E perzò le decette: ora siente buono, bella figlia mia, senza peccato, agge da sapere, qualemente cosa ncoppa la cimma de chella montagna trovarraje no scassone de casa, che non s’allecorda quanno fu ffravecata, le mmura songo sesete, le pedamente fracete, le porte carolate, li mobele stantive, e ’n somma ogne cosa conzomata, e destrutta, da ccà bide colonne rotte, da llà statue spezzate, non essennoce autro sano, che n’arma sopra la porta quartiata, dove nce vedarraje no serpe, che se mozzeca la coda, no
ciervo, no cuorvo, e na fenice, comme si ttrasuta drinto, vedarraje pe tterra limme sorde, serre, fauce, e ppotature, e cciento, e ciento caudarelle de cennere, co li nomme scritte comme arvarelle de speziale, dove se lejano Corinto, Sagunto, Cartagene, Troja, e mmille autre Cettà jute a l’acito; le quale conserva pe mmammoria de le ’mprese soje. Ora comme si becino a sta casa, nascunnete da parte, nfi ch’esce lo tiempo, e sciuto, trasetenne drinto, ca trovarraje na vecchia vecchia, che co la varva tocca la terra, e co lo scartiello arriva a lo cielo, li capille comm’a ccoda de cavallo liardo le coprono li tallune: la facce pare no collaro a lattochiglia co le ccrepe teseche pe la posema dell’anne, la quale sta seduta sopra n’alluorgio ’mpizzato a no muro:
e perchè le pparpetole so accossì granne, che l’ammarrano l’uocchie, non te porrà vedere: tu comme si trasuta leva subeto li contrapise da l’allorgio, e pò chiammata la vecchia, pregala a darete sfazione de chello, che desidere, la quale darrà subeto na voce a lo figlio, che venga a mmagnarete: ma perchè l’alluorgio che ttene sotta la mamma, le mancano li contrapise, isso non porrà cammenare, e accossì sarrà costretta a darete chello, che buoje. Ma non credere a nnesciuno joramiento, che te faccia, se non jura pe l’ascelle de lo figlio: all’ora dalle credeto, e fa chello, che te dice, ca sarraje contenta.
Accossì decenno, restaje lo poveriello desfatto, comm’a ccuorpo muorto de jusoncuorpo, quanno vede la luce dell’ajero. Cianna pigliato chella cennere, e mmescatoce no mesoriello de lagreme, le fece no fuosso, e l’atterraje, pregannole da lo cielo quiete, e rrepuoso. E ssagliuta la montagna, che le fece pigliare l’appietto, aspettaje, che scesse lo tiempo, lo quale era no viecchio co na varva longa longa, portava no mantiello viecchio viecchio, lo quale era tutto chino de cartelle cosute co li nomme de chisto, e de chillo: aveva l’ascelle granne, correva accossì beloce, che lo perdette subeto de vista; e ttrasuto a la casa de la mamma, appe a sorrejere de vedere chillo nigro scuorzo: e dato subeto de mano a li contrapise, disse a la vecchia, chello,
che desederava, la quale, jettanno no strillo, chiammaje lo figlio; ma Ciannella le disse: puoje tozzare la capo a ste mmura ca non vederraje cierto figlieto, mentre io tengo sti contrapise, e la vecchia vedennose stroncato li passe, commenzaje a llosengarela, dicennole, lassala ire, bene mio no ’mpedire la corzeta a ffigliemo, cosa che n’ha fatto ancora nesciuno ommo vevente a lo munno; lassale ire, si Ddio te guarde, ca io te mprommetto pe ll’acqua forte de figliemo, co la quale rode ogne cosa, ca non te farraggio male; nce pierde lo tiempo, respose Cianna, meglio vuoje dicere, si vuoje che le llassa. Te juro pe chille diente che rosecano tutte le ccose mortale, ca te farraggio a ssapere quanto desidere. Non ne faje spagliocca, leprecaje Cianna, ca faccio ca tu
mme gabbe; e la vecchia; ora susso, io te juro pe chelle ascelle, che bolano pe tutto, ca io te voglio fare cchiù piacere de chello che te mmagene; e Cianna lassato li contrapise, vasaje la mano a la vecchia, la quale senteva de muffa, e ffeteva de liento, che bedenno la bona crianza de sta giovane, le disse: Nascunnete dereto a chella porta, che benuto che sarrà lo tiempo, mme farraggio dicere chello, che buoje sapere. E comme isso torna a scire, perchè non stace maje fermo a no luoco, tu puoje sbignare: ma non te fare a ssentire, ca isso è accossì cannarone, che non perdona manco a li figlie, e quanno tutto manca, se magna isso stisso, e po torna a sguigliare. E fatto Cianna quanto le disse la vecchia; ecco arrivare lo tiempo, lo quale priesto
priesto, auto, e llieggio rosecato quanto le venne pe mmano pe fi a la caucerogna de le mmure, mentre voleva partire, la mamma le disse tutto chello, che aveva sentuto da Cianna, pregannolo, pe lo llatte, che l’aveva dato, a rresponnere cosa pe ccosa a quanto le domannava; e lo figlio dapò mille preghere, le respose: All’arvolo se pò responnere, che non pò essere maje caro a le gente, mentre tene atterrate tresore sotto a le rradeche. A li surece, che maje sarranno secure da la gatta, si no l’attaccano na campanella a la gamma, pe ssentirela quanno vene. A le fformiche, che camparanno ciento anne, si se ponno spesare de volare, che quanno la formica vò morire, mette l’ascelle.
A la Valena, che faccia bona cera, e se tenga pe ammico lo sorece marino, che le serverrà sempre pe guida, che non jarrà maje traverza; ed a li Palommielle, che quanno se posarranno sopra la colonna de la recchezza, tornarranno a ll’essere de primma. Ditto chesto lo tiempo, commenzaje a ccorrere la soleta posta, e Cianna lecenziatase da la vecchia, se ne scese da la montagna a bascio, a lo stisso tiempo, che nc’erano arrivate li sette palommielle secotanno le ppedate de la sore, li quale stracque da tanto volare, jezero tutte a posarese sopra le ccorna de no voje, ch’era muorto, che non tanto priesto nce appero puosto li piede, che tornaro belle giuvene comme primma, e mmaravigliate de sto fatto, sentettero la resposta de lo tiempo, e
ccompresero, che lo cuorno, commo simmolo de la copia, fosse la colonna de la recchezza, azzennata da lo Tiempo, e fatta na granne prejezza co la sore, s’abbejattero pe lo stisso cammino, ch’aveva fatto Cianna, e ttrovato l’arvolo de Cerqua, e rreferutole chello ch’aveva ntiso da lo Tiempo, l’arvolo le pregaje a levarele lo tresoro de sotta, mentre era causa, che la gliantra soja aveva scapetato de repotazione: e li sette fratielle trovato na zappa ’n miezo a n’uorto, scavattero tanto, ficchè trovaro no gruosso ziro de moneta d’oro, de la quale nne fecero otto parte fra loro, e la sore, pe ppoteresela portare commodamente.
Ma essenno stracque da lo viaggio, e da lo piso, se mesero a dormire a canto a na sepala; dove arrivato na mano de malantrine, e bisto dormire sti negrecate co le capo ncoppa le mappate de li tornise; legatole de mano, e de piede a certe arvole, se pigliaro li frisole, e le llassaro: facenno lo trivolo non sulo de lo bene, che appena trovato l’era scappato da le mmano, ma de la vita lloro, che senza speranza d’ajuto, stevano a rriseco o de morire ciesse de la famme, o de fare, che cessasse la famme a quarche animale servateco. E mmentre se gualiavano de la negrecata sciorte loro, venne arrivanno lo sorece, che ssentuto la resposta de lo Tiempo pe buono miereto de lo servizio, rosecaje le ffonecelle, con che stevano legate, e le dette libertà.
Ma camminate n’autro buono piezzo, trovaro pe la strata la formica, la quale ’ntiso lo consiglio de lo tiempo, addemmannaje a Cianna, che cosa avesse, che stava accossì moscia, e de colore gialluoteco; e dittole la desgrazia passata, e lo corrivo fattole da li latre, la formica respose: Zitto, ca mme vene pe ttaglio de dareve lo cagno de lo piacere ch’aggio receputo; ora sacciate, ca mentre portava no carreco de grano sotterra, aggio visto no luoco, dove sti cane assassine ncaforchiano li furte lloro; perchè hanno fatto sotta na fraveca vecchia cierte caracuoncole, dove stipano tutte le ccose arrobbate; e mo che so ghiute pe quarch’autro arravoglio, io ve nce voglio accompagnare, e mmezzateve lo luoco, azzò pozzate recoperare lo buostro. Accossì dditto, pigliaje
la strata verzo certe ccase scarropate, e mmostraje a li sette frate no voccaglio de fuosso, addove calato drinto Giangrazio, comme cchiù anemuso dell’autre, trovaje tutte li denare, che l’erano state levate, e pigliannoselle se posero a cammenare vierzo la marina, dove trovata la Valena, le decettero lo buono parere datole da lo tiempo, lo quale è patre de li consiglie, e mmentre stavano trascorrenno de lo viaggio loro, e de quanto l’era socciesso, ecco veddero spontare l’aliviente, armate a rrasulo, ch’erano venute pe la pista de le ppedate lloro, la quale cosa vista, dissero: oimè, chesta è la vota, che non ce resta sporchia de nuje negrecate, perchè mo se ne veneno li mariuole armata mano, e nce levarranno lo cuojero; non dobetare, respose la Valena,
ca so bona a ccacciareve da lo ffuoco, pe ve rennere la pareglia de lo buono ammore, che m’avite mostrato, e perrò sagliteme ’ncoppa la schena, ca ve portarraggio subeto a lluoco securo. Li scure, che se viddero li nnemmice a le spalle, e l’acqua ’n canna, sagliettero sopra la Valena, la quale allargannose da li scuoglie, le pportaje a bista de Napole, dove non se confidanno de sbarcare sti giuvene ped’essere lo mare seccagne, disse, dove volite, che ve lasse: pe sta Costa d’Amarfe?
e Giangrazio respose: vi se nne potimmo fare de manco, bello pesce mio, perchè a Massa, se dice saluta, e passa; a Sorriente, strigne li diente; a Vico porta co ttico, a Castiello a mare nè ammice, nè compare; e la Valena pe ddarele gusto, votaje carena a la vota de lo scuoglio de lo ssale, addove le lassaje, che a la primma varca de pescature, che passaje, se fecero mettere ’n terra, e ttornate a lo pajese lloro sane, belle, e rricche, consolanno la mamma, e lo patre, gaudettero pe la bontà de Cianna felice vita, la quale fece na fede autenteca a lo mutto antico, _Sempre che puoje, fa bene, e scordatenne._
