Prevod

_Sedem bratov odide od doma, ker jim mati nikakor ne rodi sestrice. Ko naposled rodi deklico, čakajo na novico in dogovorjeno znamenje, toda mati znamenji zamenja, zato se razkropijo po svetu. Sestra odraste, jih gre iskat in jih najde; po raznih prigodah se vsi bogati vrnejo domov._ _Zgodba o dveh kolačkih je bila resnično bogato obložena pogača, ki je vsem tako teknila, da so si še vedno oblizovali prste.

Toda ko se je Paola pripravila, da pove svojo zgodbo, je knezov ukaz kakor volčji pogled vsem vzel besedo in začela je takole._ Kdor drugim naredi kaj dobrega, vselej tudi sam najde dobroto. Dobro delo je kavelj prijateljstva in kljuka ljubezni; kdor ne seje, ne žanje. Ciulla vam je že postregla s predjedjo za zgled, jaz pa vam bom ponudila še posladek, če se le spomnite, da je Caro rekel: pri pojedini malo govori. Zato mi blagovolite za hip posoditi ušesa. Naj vam jih nebo zmeraj veča, da boste slišali stvari, ki vam bodo v veselje in slast.

Nekoč je v Arzanu živela dobra žena, ki je vsako leto povila sina, dokler jih ni bilo sedem: videti so bili kakor sedemcevna piščal boga Pana, vsak za glavo večji od naslednjega. Ko so jim za ušesi že pognale prve dlake, so rekli svoji materi Jannetelli, ki je bila spet noseča: »Vedi, draga mati, da smo trdno odločeni zapustiti to hišo in oditi po svetu kakor raztepeni in izgubljeni kosovi mladiči, če nam po tolikih sinovih ne rodiš deklice.« Mati, ki je slišala to hudo napoved, je prosila nebo, naj sinovom izbije to željo iz glave in ji prihrani izgubo sedmih draguljev, kakršni so bili njeni otroci. Ko pa je prišel čas poroda, so sinovi rekli Jannetelli: »Umaknili se bomo na tisti grič oziroma breg tam nasproti. Če rodiš dečka, postavi na okno črnilnik in pero, če pa deklico, žlico in preslico. Če zagledamo znamenje za deklico, se bomo vrnili domov in preostanek življenja preživeli pod tvojim okriljem; če pa zagledamo znamenje za dečka, pozabi na nas, kajti odleteli bomo kakor perje.« Ko so sinovi odšli, je nebo hotelo, da je Jannetella rodila lepo deklico. Babici je naročila, naj bratom pokaže znamenje, toda tista je bila tako raztresena in zmedena, da je na okno postavila črnilnik in pero. Ko so bratje to videli, so vzeli pot pod noge in hodili tako dolgo, da so po treh letih prišli v gozd, kjer so drevesa ob šumenju reke, ki je med kamni prebirala glasbene preplete, spletala gosto senco. V njem je stala hiša ljudožerca, ki mu je neka ženska med spanjem iztaknila oči, zato je ta spol tako sovražil, da je požrl vsako, ki jo je lahko dobil v pest. Mladeniči so prišli k njegovi hiši utrujeni od poti in sestradani ter ga prosili, naj jim iz usmiljenja da vsaj grižljaj kruha. Ljudožerec jim je odgovoril, da jih bo hranil, če mu bodo hoteli služiti; drugega jim ne bo treba početi, kakor da ga bodo kakor psička čuvali vsak po en dan. Ko so mladeniči to slišali, se jim je zdelo, da so našli mater in očeta; dogovorili so se z njim in ostali v njegovi službi. Ljudožerec se je na pamet naučil njihovih imen in klical zdaj Giangrazia, zdaj Cecchitiella, zdaj Pascala, zdaj Nuccia, zdaj Poneja, zdaj Pezzilla in zdaj Carcavecchio, kajti tako je bilo bratom ime. Dodelil jim je spodnjo sobo v svoji hiši in jim dajal toliko hrane, da so se lahko preživljali. Medtem je njihova sestra odrasla. Ko je slišala, da se je njenih sedem bratov zaradi babičine raztresenosti odpravilo po svetu in da o njih ni več nobene novice, si jih je zaželela poiskati. Tako dolgo je prigovarjala materi in jo prosila, da ji je ta, vsa omotična od tolikšnih prošenj, nazadnje dovolila oditi in jo oblekla v romarsko opravo. Deklica je hodila in hodila ter povsod spraševala, ali je kdo videl sedem bratov. Prepotovala je toliko krajev, da je v neki krčmi nazadnje izvedela zanje. Tam so ji pokazali pot do gozda in nekega jutra, ko je sonce z nožičem svojih žarkov strgalo čačke, ki jih je noč napackala po nebesnem papirju, je prispela tja. Bratje so jo z velikim veseljem prepoznali in prekleli črnilnik in pero, ki sta jim z lažnim zapisom nakopala toliko gorja. Po neštetih objemih so jo posvarili, naj ostane skrita v njihovi sobi, da je ljudožerec ne bo videl. Poleg tega naj od vsake hrane, ki ji pride v roke, odstopi delež mački, ki je živela v sobi, sicer ji bo ta storila kaj hudega. Cianna, kakor je bilo sestri ime, si je te nasvete zapisala v knjigo svojega srca in vse, kar je imela, tovariško delila z mačko. Vselej je razdeljevala pravično in govorila: »To meni, to tebi, to kraljevi hčeri,« ter ji odstopila delež celo od koromača. Nekoč pa so bratje odšli na lov za ljudožerca in ji pustili košarico čičerke, da bi jim jo skuhala. Ko jo je prebirala, je po nesreči našla lešnik, ki je postal kamen spotike njenega miru: vtaknila ga je v usta, ne da bi ga pol odstopila mački. Ta je iz maščevanja stekla k ognjišču in se polulala na ogenj, tako da je ugasnil. Cianna ni vedela, kaj naj stori. Kljub prepovedi bratov je zapustila sobo, stopila v ljudožerčeve prostore in ga prosila za malo ognja. Ko je ljudožerec zaslišal ženski glas, je rekel: »Dobrodošel, mojster! Počakaj malo, našla si, kar iščeš!« Nato je vzel genovski brus, ga namazal z oljem in si začel brusiti čekane. Cianna je videla, da je voz krenil po slabi poti, pograbila gorečo polenico, stekla v svojo sobo in zapahnila vrata. Za njimi je nakopičila drogove, stole, posteljne klopi, skrinjice, kamne in vse drugo, kar je našla v sobi. Ko si je ljudožerec nabrusil zobe, je pridrvel za njo. Ker je našel vrata zaprta, jih je začel brcati, da bi jih razbil. Ob tem hrupu se je vrnilo sedem bratov. Našli so to razdejanje in ljudožerec jih je ozmerjal z izdajalci, češ da so svojo sobo spremenili v zavetišče njegovih sovražnic. Giangrazio, ki je bil najstarejši in je imel največ pameti, je videl, da kaže slabo, zato je rekel ljudožercu: »O tem nič ne vemo. Morda je ta prekleta ženska po nesrečnem naključju prišla v našo sobo, medtem ko smo bili na lovu. Ker pa se je zdaj zabarikadirala, pojdi z menoj; peljal te bom tja, od koder jo bomo lahko napadli, ne da bi se mogla braniti.« Prijeli so ljudožerca za roko, ga odvedli do zelo globoke jame, ga sunili in pahnili vanjo:

nato so pobrali lopato, ki so jo našli na tleh, in ga zasuli z zemljo. Sestri so veleli odpreti vrata in ji pošteno napolnili ušesa zaradi napake, ki jo je storila, in nevarnosti, v katero se je spravila. Rekli so ji, naj ima v prihodnje več pameti in naj nikar ne trga zelenja v bližini kraja, kjer je pokopan ljudožerec, kajti sicer se bo vseh sedem spremenilo v golobčke. »Bog ne daj,« je odgovorila Cianna, »da bi vam prizadejala takšno gorje!« Polastili so se ljudožerčevega imetja in vse hiše ter veselo živeli v njej. Čakali so, da mine zima in da sonce ob prevzemu bivališča v hiši Bika podari zemlji zeleno krilo, izvezeno s cvetlicami; tedaj bi se mogli odpraviti domov. Nekega dne, ko so bratje v gorah sekali drva, da bi se obvarovali mraza, ki je iz dneva v dan bolj pritiskal, je prišel v gozd ubog romar. Na boru je sedela velika opica; ker jo je dražil, mu je vrgla storž na glavo. Zrasla mu je tako strašna buška, da je revež kričal kakor pogubljena duša. Cianna je ob hrupu prišla ven in se usmilila njegove bolečine. Brž je utrgala vršiček rožmarina z grma, ki je pognal na ljudožerčevem grobu, ter mu iz njega, prežvečenega kruha in soli pripravila obkladek. Dala mu je še kaj za pod zob in ga odpravila. Ko je nato pogrinjala mizo in čakala brate, je zagledala sedem golobčkov, ki so ji rekli: »O, ko bi ti roke ohromele, povzročiteljica vsega našega gorja, preden si utrgala tisti prekleti rožmarin, zaradi katerega moramo zdaj bloditi po svetu! Si mar jedla mačje možgane, sestra, da si pozabila naše opozorilo? Zdaj smo ptice, prepuščene krempljem kanj, skobcev in kraguljev! Postali smo družabniki pastiric, črnoglavk, liščkov, postovk, ščinkavcev, čukov, kavk, srak, belorepk, komarjev, divjih petelinov, srakoperjev, škrjancev, tukalic, slok, kobilarjev, zelenih žoln, brglezov, kraljičkov, sinic, strnadov, vijeglavk, poljskih škrjancev, žvižgavk, muharjev, smrdokaver, netopirjev, ponirkov, stržkov, taščic, meniščkov, rac mlakaric, čopastih črnic, rac žličaric, čižkov in škrjančkov. Lepo si nam jo zagodla! Zdaj smo spet v svoji prvotni domovini, kjer nas čakajo razpete mreže in z limanicami nastavljene pasti. Da si pozdravila glavo enemu romarju, si razbila glave sedmim bratom! Za naše gorje ni zdravila, razen če najdeš mater Časa, ki ti bo povedala, kako nas rešiti nesreče.« Cianna, ki je ob svoji napaki ostala kakor oskubljena prepelica, je brate prosila odpuščanja in obljubila, da bo obšla ves svet, dokler ne najde hiše te starke. Prosila jih je, naj do njene vrnitve ostanejo doma, da se jim ne bi pripetila še kakšna nesreča, nato pa se je odpravila na pot. Hodila je, ne da bi se kdaj utrudila: čeprav je šla peš, ji je želja pomagati bratom služila za poštno mulo, na kateri je prepotovala po tri milje na uro. Prišla je do obale, kjer je morje z dlanmi valov klofutalo skale, ki niso hotele odgovarjati na latinske naloge, ki jim jih je zastavljalo. Tam je zagledala veliko kitovko, ki ji je rekla: »Lepa mladenka, kaj počneš tod?« »Iščem hišo matere Časa,« je odgovorila. »Veš, kaj stori,« je rekla kitovka. »Pojdi naravnost ob tej obali, pri prvi reki, na katero naletiš, pa zavij navzgor ob toku; tam boš našla koga, ki ti bo pokazal pot. Toda naredi mi uslugo: ko najdeš dobro starko, jo v mojem imenu prosi, naj mi svetuje, kako bi lahko varno plavala, ne da bi tako pogosto trčila ob skale in nasedla na peščine.« »Prepusti to meni,« je rekla Cianna, se ji zahvalila za napotke in pohitela po obali. Po dolgem potovanju je prišla do reke, ki je kakor davčni uradnik izplačevala srebrnike v morsko banko, in krenila navzgor ob njej. Ko je prispela na lepo poljano, kjer je travnik posnemal nebo in razkazoval svoj zeleni plašč, posejan s cvetličnimi zvezdami, je srečala miš, ki jo je vprašala: »Kam greš tako sama, lepa deklica?« In ona:

»Iščem mater Časa.« »Še veliko poti imaš pred seboj,« je odvrnila miš, »a nikar ne izgubi poguma; vsaka stvar ima svoj konec. Kar pojdi proti tistim goram, ki si kot neodvisne gospodinje teh polj pustijo praviti visokosti, pa boš vse več izvedela o tem, kar iščeš. Toda naredi mi uslugo: ko prispeš do želene hiše, vprašaj dobro starko, kako bi se lahko rešile mačje tiranije. Potem pa mi zapoveduj, saj me boš dobila za sužnjo.« Cianna ji je obljubila uslugo in krenila proti goram. Čeprav so se zdele blizu, se jim nikakor ni mogla približati. Naposled je le prispela do njih in utrujena sedla na kamen. Tam je zagledala vojsko mravelj, ki so tovorile velikanske zaloge žita. Ena izmed njih se je obrnila k njej in vprašala: »Kdo si in kam greš?« Cianna, ki je bila prijazna do vseh, je odgovorila: »Nesrečna mladenka sem in zaradi zadeve, ki mi veliko pomeni, iščem hišo matere Časa.« »Pojdi še naprej,« je rekla mravlja. »Ko prideš iz teh gora na široko planjavo, boš izvedela zanjo. Toda naredi nam veliko uslugo: skušaj izvedeti od starke, kaj naj storimo me mravlje, da bi živele nekoliko dlje. Zdi se mi namreč velika norost tega sveta, da si pripravljamo toliko zalog in hrane za tako kratko življenje, ki ugasne kakor sveča na dražbi prav tedaj, ko leta ponudijo največ.« »Bodi brez skrbi,« je rekla Cianna, »rada ti bom povrnila prijaznost, ki si mi jo izkazala.« Ko je prečkala gore, je prišla na lepo ravnino in po krajšem času našla mogočen hrast, pričo davnine, posladek tiste neveste, ki je bila zadovoljna, in zalogaj, ki ga Čas daje temu grenkemu veku v spomin na izgubljeno sladkost. Drevo je iz lubja oblikovalo ustnice in iz stržena jezik ter reklo Cianni: »Kam, kam tako zasopla, hčerka moja? Pridi v mojo senco in si odpočij.« Deklica se mu je prisrčno zahvalila, vendar se je opravičila, češ da se ji mudi poiskati mater Časa. Ko je hrast to slišal, je rekel: »Nisi več daleč. Preden boš hodila še en dan, boš na gori zagledala hišo in tam našla, kar iščeš. Če pa si tako prijazna, kakor si lepa, skušaj izvedeti, kaj bi lahko storil, da bi si povrnil izgubljeno čast; nekoč sem gostil velike može, zdaj pa sem hrana prašičem.« »Prepusti to Cianni,« je odgovorila. »Potrudila se bom, da ti ustrežem.« Nato je odšla in hodila brez počitka, dokler ni prišla do vznožja gore, ki ji je prekrižala pot in s svojo glavo drezala v oblake. Tam je našla starčka, ki se je od utrujenosti ulegel v seno. Ko je zagledal Cianno, je takoj prepoznal dekle, ki mu je pozdravilo buško. Ko je slišal, kaj išče, ji je povedal, da Času nosi najemnino za zemljo, ki jo je posejal. Čas je tiran, ki si je prilastil vse stvari na svetu in od vseh terja davek, še posebno od ljudi njegovih let. Ker je od Cianne prejel dobroto, ji jo bo zdaj stokrat povrnil z dobrimi napotki za njen prihod na goro. Žal mu je, da je ne more spremljati, kajti njegova starost, obsojena prej na spust kakor na vzpon, ga sili, da ostane ob vznožju gora in poravna račune s pisarji Časa, ki so tegobe, bridkosti in bolezni življenja, ter odplača svoj dolg naravi. Zato ji je rekel: »Zdaj pa dobro poslušaj, moja lepa, nedolžna hči. Vedeti moraš, da boš na vrhu gore našla razmajano hišo, ki se ne spominja več, kdaj je bila zgrajena. Zidovi so razpokani, temelji strohneli, vrata črviva, pohištvo staro in obrabljeno, skratka, vse je iztrošeno in uničeno. Tu boš videla polomljene stebre, tam razbite kipe; nedotaknjen je le grb nad vrati, razdeljen na štiri polja, v katerih so kača, ki se grize v rep, jelen, krokar in feniks. Ko boš vstopila, boš na tleh zagledala tihe pile, žage, kose in obrezovalne nože ter na stotine kotličkov s pepelom, opremljenih z napisi kakor lekarniški lončki. Na njih boš lahko prebrala: Korint, Sagunt, Kartagina, Troja in imena tisoč drugih propadlih mest, ki jih hrani v spomin na svoje podvige.

Ko se približaš hiši, se torej skrij ob strani in počakaj, da Čas odide. Potem vstopi in našla boš prastaro starko, ki se z brado dotika tal, z grbo pa sega do neba. Lasje, podobni repu sivega konja, ji prekrivajo pete, obraz pa je kakor naguban ovratnik, ves razbrazdan od bolezni starosti. Sedi na uri, pritrjeni na zid:

ker ima veke tako dolge, da ji zastirajo oči, te ne bo mogla videti. Takoj ko vstopiš, snemi uteži z ure, nato pokliči starko in jo prosi, naj ti pove, kar želiš izvedeti. Nemudoma bo zaklicala sinu, naj te pride požret; toda ker uri pod njegovo materjo manjkajo uteži, ne bo mogel hoditi in starka ti bo prisiljena dati, kar hočeš. Vendar ne verjemi nobeni njeni prisegi, razen če priseže pri sinovih krilih:

šele tedaj ji zaupaj in stori, kar ti reče, pa boš zadovoljna.« Ko je to povedal, se je revež razsul kakor truplo, ki dolgo leži v grobnici, ko ga obsveti dnevna svetloba. Cianna je pobrala njegov pepel, mu primešala merico solz, izkopala jamo in ga pokopala ter mu od neba izprosila mir in pokoj. Nato se je povzpela na goro, ki ji je dodobra vzela sapo, in počakala, da je Čas prišel iz hiše. Bil je starec z zelo dolgo brado in prastarim plaščem, posutim z našitimi listki z imeni tega in onega. Imel je velika krila in tekel je tako hitro, da ga je v hipu izgubila izpred oči. Vstopila je v hišo njegove matere in se morala nasmehniti ob pogledu na to uvelo, počrnelo lupino:

brž je pograbila uteži in starki povedala, kaj želi. Ta je zavreščala in poklicala sina, toda Ciannella ji je rekla: »Kar butaj z glavo ob te zidove, sina prav gotovo ne boš videla, dokler imam jaz uteži!« Ko je starka videla, da mu je presekala korak, se ji je začela prilizovati: »Spusti jih, dušica moja, ne oviraj teka mojega sina; tega še noben živ človek na svetu ni storil. Spusti jih, Bog te obvaruj! Prisežem ti pri jedki vodi svojega sina, s katero razjeda vse stvari, da ti ne bom storila nič hudega.« »Čas izgubljaš,« je odgovorila Cianna. »Bolje boš morala priseči, če hočeš, da jih spustim.« »Prisežem ti pri njegovih zobeh, ki glodajo vse minljive stvari, da ti bom povedala vse, kar želiš.« »S tem me ne boš ugnala,« je odvrnila Cianna. »Mislim, da me hočeš pretentati.« Starka pa: »No, prav. Prisežem ti pri tistih krilih, ki letajo vsepovsod, da ti bom ustregla še bolj, kakor si predstavljaš.« Cianna je izpustila uteži in starki poljubila roko, ki je dišala po plesni in smrdela po zatohlem. Ko je starka videla, kako lepo je deklica vzgojena, ji je rekla: »Skrij se za tista vrata. Ko pride Čas, bom od njega izvedela, kar želiš vedeti. Ko spet odide, saj nikoli ne ostane na enem mestu, se lahko izmuzneš. Toda ne daj glasu od sebe, kajti tako požrešen je, da ne prizanaša niti svojim otrokom; ko pa mu vsega zmanjka, požre samega sebe in potem spet požene na novo.« Cianna je storila, kakor ji je naročila starka. Tedaj je prišel Čas in na hitro, zlahka in mimogrede poglodal vse, kar mu je prišlo pod roke, celo omet z zidov. Ko je že hotel oditi, mu je mati povedala vse, kar je slišala od Cianne, in ga pri mleku, s katerim ga je dojila, prosila, naj odgovori na vsako njeno vprašanje. Po tisočerih prošnjah ji je sin odvrnil: »Drevesu je mogoče odgovoriti, da ljudem nikoli ne bo drago, dokler ima pod koreninami zakopan zaklad. Mišim povej, da pred mačko nikoli ne bodo varne, če ji na nogo ne privežejo zvončka, da jo bodo slišale, ko prihaja. Mravljam pa, da bodo živele sto let, če se bodo mogle odpovedati letenju, kajti ko hoče mravlja umreti, ji zrastejo krila.

Kitovka naj prijazno sprejme morsko miš in se spoprijatelji z njo; ta ji bo zmeraj za vodnico, da ne bo nikoli zašla. Golobčki pa se bodo spremenili v to, kar so bili nekoč, ko sedejo na steber bogastva.« Ko je Čas to povedal, je stekel po svoji običajni poti. Cianna se je poslovila od starke in se spustila z gore prav tedaj, ko je tja priletelo sedem golobčkov, ki so sledili sestrinim stopinjam. Utrujeni od dolgega letenja so vsi sedli na rogove mrtvega vola; komaj so položili noge nanje, že so spet postali lepi mladeniči kakor prej. Začudeni nad tem dogodkom so slišali odgovor Časa in razumeli, da je bil rog, kot simbol obilja, tisti steber bogastva, o katerem je govoril. Neizmerno so se razveselili sestre in krenili po poti, po kateri je prišla Cianna. Našli so hrast in mu povedali, kaj je rekla starka po Časovem naročilu. Drevo jih je prosilo, naj mu izpod korenin odstranijo zaklad, saj je bil prav ta kriv, da je njegov želod izgubil ugled. Bratje so na vrtu našli motiko in kopali, dokler niso odkrili velikega lonca, polnega zlatnikov. Razdelili so jih na osem delov, po enega za vsakega brata in sestro, da bi jih laže nosili.

Ker pa so bili utrujeni od poti in bremena, so legli spat ob živi meji. Tja je prišla tolpa razbojnikov in zagledala nesrečnike, ki so spali z glavami na culah denarja;

zvezali so jim roke in noge, jih privezali k drevesom, pobrali zlatnike in jih pustili tam. Reveži so žalovali ne le za bogastvom, ki jim je komaj najdeno že ušlo iz rok, temveč tudi za svojim življenjem: brez upanja na pomoč jim je grozilo, da bodo bodisi umrli od lakote bodisi potešili lakoto kakšni divji zveri. Medtem ko so objokovali svojo nesrečno usodo, je prišla miš. Ko je slišala odgovor Časa, jim je v zahvalo za uslugo preglodala vrvice, s katerimi so bili privezani, in jih osvobodila.

Ko pa so prehodili še lep kos poti, so na cesti srečali mravljo. Ta je slišala za Časov nasvet in vprašala Cianno, kaj ji je, da je tako potrta in rumenkasta v obraz. Ko ji je povedala, kakšna nesreča jih je doletela in kako so jih ukanili razbojniki, je mravlja odgovorila: »Nič ne skrbite, zdaj imam priložnost, da vam povrnem dobroto, ki ste mi jo izkazali. Vedite, da sem med prenašanjem žita pod zemljo odkrila kraj, kjer ti pasji razbojniki skrivajo svoj plen. Pod starim poslopjem so si namreč izkopali rove in vanje spravljajo vse, kar nakradejo. Zdaj, ko so odšli po novih hudobijah, vas bom odpeljala tja in vam pokazala skrivališče, da si boste lahko vzeli nazaj, kar je vaše.« S temi besedami se je napotila proti nekaj razvaljenim hišam in sedmerim bratom pokazala odprtino v tleh. Giangrazio, ki je bil pogumnejši od drugih, se je spustil vanjo in našel ves denar, ki so jim ga bili vzeli. Pobrali so ga in se odpravili proti morju. Tam so našli kita in mu povedali, kakšen dober nasvet jim je dal Čas, oče vseh nasvetov. Medtem ko so mu pripovedovali o svoji poti in vsem, kar se jim je zgodilo, so nenadoma zagledali razbojnike, oborožene do zob, ki so jim sledili po njihovih stopinjah. Ko so jih opazili, so zavpili: »Gorje nam! Tokrat od nas nesrečnikov ne bo ostalo nič, saj prihajajo roparji z orožjem v rokah in nas bodo odrli žive!« »Ne bojte se,« je odgovoril kit, »lahko vas rešim iz te godlje in vam tako povrnem ljubezen, ki ste mi jo izkazali. Zato mi splezajte na hrbet in pri priči vas odnesem na varno.« Ubogi reveži, ki so imeli sovražnike za petami in jim je voda že tekla v grlo, so splezali kitu na hrbet. Ta se je oddaljil od čeri in jih odnesel tako daleč, da se je pred njimi prikazal Neapelj. Ker pa si zaradi plitvine ni upal mladeničev odložiti na obali, jih je vprašal: »Kje želite, da vas pustim? Na Amalfijski obali?«

Giangrazio pa je odgovoril: »Če se ji le lahko ognemo, moja lepa riba! Saj pravijo: v Massi pozdravi in pojdi mimo; v Sorrentu stisni zobe; v Vico vzemi vse s seboj; v Castellammareju ne išči ne prijatelja ne botra.« Da bi jim ustregel, se je kit obrnil proti Slani skali in jih tam pustil. S prvim ribiškim čolnom, ki je priplul mimo, so se dali prepeljati na kopno. Zdravi, lepi in bogati so se vrnili v domači kraj, razveselili mater in očeta ter po zaslugi Ciannine dobrote živeli srečno življenje. Tako je Cianna potrdila resničnost starega reka: _Kadar le moreš, stori kaj dobrega in pozabi na to._