Prevod

_Jennariello se odpravi na dolgo pot, da bi ustregel svojemu bratu Millucciu, kralju Fratte ombrose; ko mu prinese, kar si je želel, in ga reši smrti, je sam obsojen na smrt. Da bi dokazal svojo nedolžnost, se spremeni v marmornat kip, nato pa po nenavadnem spletu dogodkov spet dobi svojo prvotno podobo in srečno živi naprej._ _Četudi bi imela sto sežnjev dolgo sapnico, bronaste prsi in tisoč jeklenih jezikov, ne bi mogla povedati, kako zelo je ugajala Paolina pripoved, saj v njej nobeno dobro delo ni ostalo brez plačila. Zato so morale Ciommetello zasuti s prošnjami, naj pove svojo zgodbo, ker se je bala, da ne bo zmogla vleči voza prinčevega ukaza tako dobro kakor

nekatere druge. Ker pa ni mogla drugače, kakor da uboga, če ni hotela pokvariti igre, je spregovorila takole._ Resnično imeniten je pregovor: _Gledamo postrani, sodimo pa naravnost_; toda tako težko se ga je držati, da le malokatera človeška sodba zadene žebljico na glavico. V morju človeških zadev je večina le sladkovodnih ribičev, ki lovijo rake, in kdor misli, da bo najnatančneje odmeril tisto, kar mu hodi po glavi, se najprej ušteje. Zato vsi dirjajo kakor ovce, vsi delajo na slepo, vsi mislijo po svoje, vsi ravnajo tjavendan, vsi sodijo na vrat na nos in si največkrat z nesrečnim spodrsljajem nepremišljene odločitve kupijo prav pošteno kesanje. Tako je storil tudi kralj Fratte ombrose, čigar zgodbo boste slišale, če me v krogu svoje skromnosti s zvončkom vljudnosti povabite, naj mi naklonite malo pozornosti.

Pravijo torej, da je nekoč živel Milluccio, kralj Fratte-ombrose, ki je bil tako zaljubljen v lov, da je zanemarjal najnujnejše državne in domače opravke, samo da je lahko sledil zajčevim stopinjam ali letu drozga. Tako dolgo je hodil po tej poti, da ga je nekega dne sreča pripeljala v gozd, kjer so zemlja in drevesa strnila vrste tako tesno, da jih niti Sončevi konji ne bi mogli prebiti. Tam je na prelepem marmornatem kamnu našel krokarja, ki je bil pravkar ubit. Ko je kralj zagledal živo rdečo kri, razškropljeno po snežno belem kamnu, je globoko vzdihnil in rekel: »O nebo, ali ne bi mogel dobiti žene, ki bi bila tako bela in rdeča kakor ta kamen ter bi imela lase in obrvi tako črne, kakor je perje tega krokarja?« Tako globoko se je zatopil v to misel, da je bil nekaj časa sam prav takšen kakor tisti kamen: zdel se je marmornat kip, ki dvori drugemu marmorju. In ker si je to nesrečno muho zabil v glavo ter jo neprestano pital s kašo hrepenenja, se je v hipu iz paličice razpotegnil v drog, iz drobnega jabolka v indijsko bučo, iz brivske pečice v steklarsko peč in iz pritlikavca v velikana. Mislil ni na nič drugega kakor na podobo, ki se mu je zarasla v srce kakor kamen v kamen. Kamor koli je obrnil oči, je povsod videl isto postavo, ki jo je nosil v prsih, in ker je pozabil na vse druge opravke, je imel v glavi samo tisti marmor. Zaradi tega kamna se je tako izčrpal, da mu je življenje viselo na nitki: bil mu je mlinski kamen, ki mu je mlel življenje, porfir, na katerem so se drobile barve njegovih dni,

kremen, ki je zanetil ogenj na žvepleni vžigalici njegove duše, magnet, ki ga je vlekel k sebi, in navsezadnje kamen, ob katerem ni mogel najti miru. Ko ga je brat Jennariello videl tako napol mrtvega in slamnato bledega, mu je rekel: »Brat moj, kaj te je zadelo, da nosiš bolečino nastanjeno v očeh in obup pod raztrganim praporom svojega obraza? Kaj se ti je zgodilo? Govori, odpri srce svojemu bratu!

Smrad oglja, zaprt v sobi, zastrupi ljudi; smodnik, stisnjen v gori, raznese njene kose po zraku; garje, zaprte v žilah, spridijo kri; vetrovi, zadržani v telesu, povzročajo napenjanje in črevesne krče. Zato odpri usta in povej, kaj čutiš. Lahko si prepričan, da bom, kolikor bo v moji moči, zastavil nešteto življenj, da ti pomagam.« Milluccio je med besedami in vzdihi žvečil odgovor ter se mu zahvalil za ljubezen, rekoč, da ne dvomi o njegovi naklonjenosti, vendar njegovi bolezni ni zdravila, saj izvira iz kamna, v katerega je posejal želje brez upanja na sad; iz kamna, od katerega ne pričakuje niti gobice zadovoljstva; iz Sizifovega kamna, ki ga vali na goro svojih načrtov, a se mu, komaj pride na vrh, z ropotom skotali nazaj dol.

Naposled mu je po neštetih prošnjah razkril vso zgodbo svoje ljubezni. Ko je Jennariello to slišal, ga je potolažil, kakor je najbolje znal, in mu rekel, naj bo dobre volje ter naj se ne pusti vleči za nos otožni ljubezni: odločen je namreč prehoditi ves svet, dokler ne najde ženske, ki bo živa podoba tistega kamna, in mu tako vsaj malo ustreči. Takoj je dal opremiti veliko ladjo, polno trgovskega blaga, se oblekel v trgovca in odplul proti Benetkam, ogledalu Italije, zavetju nadarjenih ljudi in veliki knjigi čudes umetnosti in narave. Tam si je pridobil dovoljenje za varno potovanje na Vzhod in odjadral proti Kairu. Ko je vstopil v mesto, je zagledal moža s prelepim sokolom in ga takoj kupil, da bi ga prinesel bratu, ki je bil lovec. Malo zatem je srečal drugega moža s konjem, vrednim občudovanja, in kupil še tega. Nato je stopil v gostilno, da bi se okrepčal po napornem potovanju po morju. Naslednje jutro, ko zvezdna vojska pred naskokom poveljnika svetlobe pospravi šotore z nebesnega bojišča in zapusti svoje položaje, se je Jennariello odpravil po mestu. Z risjimi očmi je oprezal na vse strani ter si ogledoval zdaj to, zdaj ono žensko, da bi morda na kakem živem obrazu našel podobo kamna. Medtem ko je blodil sem in tja in se ves čas oziral kakor tat, ki se boji biriških palic, je srečal berača, ki je nosil na sebi celo bolnišnico obližev in pravo množico cunj. Ta mu je rekel: »Dobri mož, kaj ti je, da si videti tako zmeden?« »Mar bom tebi pripovedoval o svojih zadevah?« je odvrnil Jennariello. »Lepo bi si pomagal, če bi svoje račune razlagal biričem!« »Počasi, lepi mladenič,« je odgovoril berač, »človekovo meso se ne prodaja na tehtnico. Če Darij ne bi potožil svojih težav hlevskemu hlapcu, ne bi postal gospodar Perzije. Zato ne bo nič hudega, če ubogemu beraču poveš, kaj te teži: nobena trska ni tako tanka, da ne bi mogla služiti za zobotrebec.« Ko je Jennariello slišal, kako urejeno in razumno govori ta siromak, mu je povedal, kaj ga je pripeljalo v te kraje. Berač mu je odgovoril: »No, sin moj, zdaj vidiš, da je treba upoštevati vsakega človeka. Čeprav sem smet, bom vendarle dober za pognojiti vrt tvojih upov. Poslušaj: pod pretvezo, da prosim miloščino, bom potrkal na vrata lepe mladenke, hčere nekega čarodeja. Dobro odpri oči, poglej jo, oglej si jo, premeri jo in presodi: v njej boš našel podobo tiste, ki si jo želi tvoj brat.« S temi besedami je potrkal na vrata bližnje hiše. Prikazala se je Liviella in mu vrgla kos kruha. Jennariello jo je komaj zagledal, že se mu je zdelo, da je narejena natanko po načrtu, ki mu ga je dal Milluccio. Beraču je dal lepo miloščino in ga odslovil, sam pa se vrnil v gostilno ter se preoblekel v prodajalca trakov in bucik. V dve skrinjici je naložil vse mogoče dragocenosti in tako dolgo hodil mimo Livielline hiše ter klical, kaj prodaja, da ga je povabila noter. Ogledala si je lepe mrežice za lase, čepice, trakove, predivo, čipke, obrobe, platno, okraske, bucike, lončke rdečila in kraljevske naglavne okrase, ki jih je prinesel. Ko je vse blago pregledala in ga še enkrat prebrskala, mu je nazadnje rekla, naj ji pokaže še kaj lepega. Odgovoril ji je: »Gospa moja, v teh skrinjicah nosim samo preproste in poceni reči. Če pa bi se hoteli potruditi do moje ladje, bi vam pokazal čudesa z drugega sveta: tam imam zaklad lepih stvari, vrednih velikih gospodov.« Liviella, ki ji radovednosti ni manjkalo, saj ni hotela osramotiti ženske narave, je rekla: »Prisežem, če očeta ne bi bilo zdoma, bi res rada stopila tja.« »Tem bolje,« je odvrnil Jennariello, »zdaj lahko prideš, saj ti on nemara ne bi dovolil tega veselja. Obljubim ti, da ti pokažem razkošje, ob katerem se ti bo zmešalo: kakšne ogrlice in uhani, kakšne zaponke in priponke, kakšne filigranske umetnine! Skratka, ostala boš brez besed.« Ko je Liviella slišala za tolikšno množico lepih stvari, je poklicala svojo botro, naj jo spremlja, in se odpravila na ladjo. Ko je bila na krovu in jo je Jennariello zamotil s kazáním vseh tistih lepih reči, je skrivaj ukazal dvigniti sidro in razpeti jadra. Preden je Liviella dvignila oči od blaga in opazila, da so se oddaljili od kopnega, so prepluli že kar nekaj milj. Ko je prepozno spoznala prevaro, je začela igrati Olimpijo, le da narobe obrnjeno: če je ona tožila, ker so jo pustili na skali, je ta tožila, ker je skale zapuščala.

Toda Jennariello ji je povedal, kdo je, kam jo pelje in kakšna sreča jo čaka. Povrhu ji je naslikal Milluccievo lepoto, pogum, vrline in nazadnje še ljubezen, s katero jo bo sprejel. Toliko je govoril in jo prepričeval, da se je pomirila; še več, prosila je veter, naj jo čim prej ponese tja, da bi videla v živih barvah podobo, ki ji jo je orisal Jennariello. Tako so veselo pluli, ko so pod ladjo zaslišali mrmranje valov. Čeprav so ti govorili le pod nos, je ladijski kapitan, ki je razumel njihove namige, zavpil: »Vsi na noge! Bliža se vihar, Bog nam pomagaj!« Njegove besede je potrdil žvižg vetra; v hipu so nebo prekrili oblaki, morje pa se je napolnilo z belimi penastimi hrbti. Ker so valovi, radovedni, kaj počnejo drugi, plezali na ladjo, čeprav jih nihče ni povabil na svatbo, jih je eden zajemal z zajemalko v čeber, drugi pa jih izganjal s črpalko. Medtem ko je vsak mornar, ker je šlo za njegovo lastno kožo, skrbel bodisi za krmilo bodisi za jadro ali vrv, je Jennariello splezal v koš na jamboru, da bi skozi daljnogled poiskal kopno, kjer bi lahko vrgli sidro. Ko je z za dve pedi dolgo cevjo meril sto milj daljave, je zagledal goloba in golobico, ki sta priletela mimo ter sedla na prečko. Samec je dejal: _»Grulu, grulu.«_ Samica mu je odgovorila: »Kaj ti je, mož moj, da se pritožuješ?« Golob je rekel: »Ta nesrečni princ je kupil sokola, ki bo njegovemu bratu izkljuval oči, brž ko mu pride v roke. Kdor pa mu ga ne prinese ali ga posvari, se bo spremenil v marmornat kamen.« Nato je spet zaklical: _»Grulu, grulu.«_ Golobica ga je znova vprašala: »Še vedno tožiš? Je še kaj novega?« In golob je odgovoril: »Še ena nesreča ga čaka: kupil je tudi konja, in ko ga bo njegov brat prvič zajahal, si bo zlomil vrat. Kdor pa mu ga ne prinese ali ga posvari, se bo spremenil v marmornat kamen. _Grulu, grulu!_

»Joj, toliko grulu, grulu!« je nadaljevala golobica. »Kaj je še na pladnju?« Golob je rekel: »Bratu pelje lepo ženo, toda prvo noč, ko bo legel z njo, bo oba požrl strašen zmaj. Kdor pa mu je ne pripelje ali ga posvari, se bo spremenil v marmornat kamen.« Ko je to izrekel, je vihar ponehal, morju je minila jeza in vetru bes;

v Jennariellovih prsih pa je zaradi tega, kar je slišal, vzniknil še veliko hujši vihar. Več kot štirikrat je hotel vse te reči vreči v morje, da bratu ne bi prinesel pogube. Po drugi strani pa je mislil nase, saj se vsaka pravda začne pri lastni koži. Ker se je bal, da bo postal marmor, če bratu teh reči ne prinese ali če ga posvari, je sklenil, da bo najprej poskrbel za svojo zadevo, šele potem za pritožbo drugega: srajca mu je bila pač bližja od suknje. Ko je prispel v pristanišče Fratte-ombrose, je našel brata na obali; ta je videl vračajočo se ladjo in ga čakal poln veselja. Ko je opazil, da mu je pripeljal tisto, ki jo je nosil v srcu, je primerjal živi obraz s podobo v svojih mislih in ugotovil, da med njima ni niti za las razlike. Tako se je razveselil, da bi ga preobilno breme sreče skoraj zdrobilo pod svojo težo. Z velikim veseljem je objel brata in ga vprašal: »Kakšen sokol je to, ki ga nosiš na pesti?« Jennariello mu je rekel: »Kupil sem ga, da ti ga podarim.« Milluccio je odgovoril: »Res se vidi, da me imaš rad, saj si prizadevaš ustreči mojim željam. Prav zares, tudi če bi mi prinesel zaklad, me ne bi mogel bolj razveseliti kakor s tem sokolom.« Ko pa ga je hotel vzeti na roko, je Jennariello hitro izvlekel velik nož, ki ga je nosil ob strani, in sokolu odsekal glavo. Kralj je ob tem osupnil in brata imel za norega, da je storil takšno neumnost, vendar ni rekel ničesar, da ne bi skalil veselja ob prihodu. Ko je nato zagledal konja in vprašal, čigav je, je izvedel, da je njegov. Zaželel si ga je zajahati, toda ko so mu pridržali streme, je Jennariello v hipu z mečem konju presekal noge. To je kralja pošteno zbodlo: zdelo se mu je, da brat ravna tako, da bi mu kljuboval, in drobovje se mu je začelo obračati od jeze. Vendar se mu ni zdelo primerno, da bi se takoj razburil, saj ni hotel že ob prvem srečanju zagreniti veselja nevesti, ki se je ni mogel nagledati in je ni izpustil iz rok. Ko so prispeli v kraljevo palačo, je povabil vse mestne gospe na veliko slavje. Dvorana je bila kakor prava jahalna šola, kjer je cela čreda kobilic v ženski podobi izvajala poskoke in vijugave obrate. Ko pa je bil ples končan in so si ob obilni gostiji napolnili trebuhe, so odšli spat. Jennariello, ki ni imel v glavi druge misli kakor rešiti bratu življenje, se je skril za posteljo mladoporočencev in budno čakal, kdaj se bo prikazal zmaj. Ob polnoči je v sobo res stopil strašen zmaj, ki mu je iz oči švigal ogenj, iz gobca pa se je valil dim. S svojim grozljivim videzom bi bil odličen posrednik pri prodaji vseh semen proti glistam iz lekarniških zalog. Ko ga je Jennariello zagledal, je z damaščanskim mečem, ki ga je skril podse, začel mahati na vse strani, v desno in v levo. Med drugimi udarci je zadal tudi tako silovit zamah, da je presekal steber kraljeve postelje. Ob tem hrupu se je brat zbudil, zmaj pa je izginil. Ko je Milluccio zagledal meč v Jennariellovi roki in presekani steber, je začel kričati: »Moji ljudje! Hej, sem! Na pomoč, na pomoč! Moj izdajalski brat me je prišel umorit!« Na njegove klice je pritekla množica služabnikov, ki so spali v predsobi. Kralj jim je ukazal, naj brata zvežejo, in ga še isto uro poslal v ječo. Brž ko je Sonce zjutraj odprlo svojo banko, da bi upnikom dneva izplačalo shranjeno svetlobo, je sklical svet in povedal, kaj se je zgodilo. Ker se je to ujemalo z zlonamernostjo, ki jo je brat pokazal, ko je njemu v kljubovanje ubil sokola in konja, so ga obsodili na smrt. Niti Livielline prošnje niso mogle omehčati kraljevega srca. Govoril ji je: »Ne ljubiš me, žena moja, če ti je svak dražji od mojega življenja! Na lastne oči si videla tega pasjega morilca, ki me je prišel razsekati z mečem, tako ostrim, da bi prerezal las v zraku. Če me ne bi obvaroval tisti posteljni steber, opora mojega življenja, bi bila ta hip že ostrižena vdova!« S temi besedami je ukazal izvršiti obsodbo. Ko je Jennariello izvedel zanjo in videl, da ga je dobrota pripeljala v takšno nesrečo, ni vedel, kaj naj stori: če molči, je slabo, če spregovori, še slabše; garje so hude, favus pa še hujši. Kar koli bi storil, bi bilo, kakor da bi z drevesa padel naravnost volku v gobec. Če ostane tiho, izgubi glavo pod rezilom; če spregovori, konča svoje dni v kamnu. Naposled je po mnogih viharjih premišljevanja sklenil, da bo bratu razkril resnico. Ker mora v vsakem primeru umreti, je menil, da je bolje brata poučiti o resnici in svoje dni končati kot nedolžen človek, kakor obdržati resnico v sebi in biti izgnan s sveta kot izdajalec. Zato je kralju sporočil, da želi z njim govoriti o nečem, kar je pomembno za državo. Privedli so ga predenj in Jennariello je začel z dolgim uvodom o ljubezni, ki jo je vedno čutil do njega. Nato je povedal, kako je prevaral Liviello, da bi mu ustregel; kaj je slišal od golobov o sokolu in kako mu ga je zato prinesel, da se ne bi spremenil v marmor, potem pa ga brez razkritja skrivnosti ubil, da brata ne bi videl oslepelega. Med temi besedami je začutil, da mu noge otrdevajo in se spreminjajo v marmor. Ko je nadaljeval še z zgodbo o konju, se je pred očmi vseh spremenil v kamen do pasu ter nesrečno otrdel: za takšno trdoto bi bil kdaj drugič plačal z gotovino, zdaj pa mu je ob njej jokalo srce. Ko je nazadnje povedal še zgodbo o zmaju, je ves postal kamen in obstal kakor kip sredi dvorane. Ko je kralj to videl, je obtožil svojo zmoto in prenagljeno sodbo o tako dobrem, tako ljubečem bratu. Več kot leto dni je žaloval za njim in vsakokrat, ko se je spomnil nanj, potočil reko solz. Medtem je Liviella rodila dva sinova, najlepši bitji na svetu. Nekaj mesecev zatem, ko se je kraljica odpravila na sprehod na podeželje, je oče z otrokoma stal sredi dvorane in z očmi, iz katerih so curljale solze, gledal kip, spomin na svojo neumnost, ki mu je vzela cvet med ljudmi. Tedaj je vstopil zelo star mož, ki so mu lasje prekrivali ramena, brada pa prsi. Priklonil se je kralju in mu rekel: »Koliko bi vaše veličanstvo plačalo, da bi ta lepi brat spet postal takšen, kakršen je bil?« Kralj je odgovoril: »Dal bi vse svoje kraljestvo.« »To ni stvar, ki bi zahtevala plačilo v bogastvu,« je odvrnil starec. »Ker gre za življenje, jo je treba plačati z življenjem.« Kralj je, deloma iz ljubezni do Jennariella, deloma zato, ker se je čutil krivega njegove nesreče, odgovoril:

»Verjemite mi, gospod, svoje življenje bi dal za njegovo. Samo da bi on prišel iz tega kamna, bi se z veseljem pustil zapreti vanj.« Ko je starec to slišal, je rekel: »Ni treba izpostavljati vašega življenja takšni nevarnosti, saj je toliko truda potrebno, da človek odraste. Dovolj bi bilo, da bi ta marmor namazali s krvjo teh dveh vaših otročičev, in brat bi takoj oživel.« Kralj je na te besede odgovoril: »Otroke lahko naredimo še druge, samo da nam ostane kalup za te lončene vrčke. Brat pa je en sam in ne morem upati, da bom kdaj dobil drugega.« S temi besedami je pred kamnitim malikom opravil žalostno žrtvovanje dveh nedolžnih kozličkov. Kip je namazal z njuno krvjo in ta je nemudoma oživel. Kralj ga je objel in njunega veselja ni mogoče opisati. Uboga otročiča je dal položiti v skrinjo, da bi ju potem pokopali s častmi, ki so jima pripadale. Prav tedaj se je kraljica vrnila domov. Kralj je dal brata skriti in vprašal ženo: »Kaj bi dala, srce moje, da bi moj brat spet oživel?« »Dala bi vse to kraljestvo,« je odgovorila Liviella. Kralj je nadaljeval: »Bi dala kri svojih otrok?« »Tega pa ne,« je odvrnila kraljica. »Ne bi bila tako kruta, da bi si z lastnimi rokami izpulila zenici svojih oči.« »Gorje,« je spet rekel kralj, »da bi videl brata živega, sem zaklal sinova. To je cena Jennariellovega življenja.« S temi besedami ji je pokazal otroka v skrinji. Ko je zagledala ta bridki prizor, je zavpila kakor blazna: »O moja sinova, opori mojega življenja, zenici mojega srca, izvira moje krvi! Kdo je tako razbil okna Sonca? Kdo je brez zdravnikovega dovoljenja prerezal glavno žilo mojega življenja? Gorje, moja sinova, sinova moja, moje presekano upanje, zatemnjena luč, zastrupljena sladkost, izgubljena opora! Vaju je prebodlo železo, mene je prebodla bolečina!

Vidva sta se utopila v krvi, jaz se utapljam v solzah. Gorje, da bi dala življenje stricu, sta ubila mater! Brez vaju ne morem več tkati platna svojih dni, vidva, lepi uteži na statvah mojega nesrečnega življenja! Orgle mojega glasu morajo umolkniti, zdaj ko so jim odvzeli mehove. O sinova, sinova! Zakaj ne odgovorita svoji mamici, ki vama je nekoč dajala kri v svojem telesu, zdaj pa vama jo daje iz oči? Ker mi je usoda naklonila pogled na usahli izvir mojega veselja, nočem več živeti in biti v napoto temu svetu. Že prihajam, po vajinih stopinjah prihajam za vama!« S temi besedami je stekla k oknu, da bi se vrgla skozi, toda prav v tistem trenutku je skozi isto okno na oblaku vstopil njen oče in ji rekel: »Ustavi se, Liviella! Z eno samo potjo sem opravil tri opravila. Maščeval sem se Jennariellu, ki je prišel v mojo hišo in mi ugrabil hčer, tako da sem ga za toliko mesecev zaprl v kamen kot marmornat kip. Tebi sem povrnil za grdo ravnanje, ker si se brez spoštovanja do mene pustila zvabiti na ladjo, tako da sem ti dal videti sinova, tvoja dva dragulja, zaklana po roki lastnega očeta. Kralja pa sem kaznoval za muho, kakršne imajo nosečnice, ki si jo je vtepel v glavo, tako da sem ga najprej napravil za kazenskega sodnika lastnemu bratu, nato pa za rablja lastnima otrokoma. Toda ker sem vas hotel obriti, ne pa odreti, hočem, da se vam ves strup spremeni v marcipan. Zato pojdi po svoja otroka, moja vnuka: lepša sta kot kdaj koli prej. Ti pa, Milluccio, me objemi, saj te sprejemam za zeta in sina. Tudi Jennariellu odpuščam žalitev, ker je vse, kar je storil, storil v dobro tako zaslužnega brata.« Ko je to izrekel, sta prišla otroka, ki se ju ded ni mogel naveličati objemati in poljubljati. Njihovemu veselju se je pridružil še Jennariello: prestal je hudo preizkušnjo, zdaj pa se je kopal v sreči kakor makaroni v juhi. Toda kljub vsemu veselju, ki ga je užil v življenju, ni nikoli pozabil prestanih nevarnosti. Spominjal se je bratove zmote in premišljeval, kako previden mora biti človek, da ne pade v jamo, kajti _Vsaka človeška sodba je zmotna in kriva._