Prevod

_Marziella je za prijaznost do starke deležna vilinskega daru; toda teta, ki ji zavida srečo, jo vrže v morje, kjer jo sirena dolgo drži priklenjeno. Ko jo brat osvobodi, postane kraljica, teta pa prejme kazen za svoj zločin._ _Princi bi gotovo rekli, da Antonellina zgodba prekaša vse, ki so jih dotlej slišali, ko ne bi hoteli vzeti poguma Ciulli; ta je že nastavila sulico svojega jezika in zadela obroč Taddeovega in ženinega veselja, ko je začela takole._ Od nekdaj slišim govoriti, da tisti, ki drugim stori kaj dobrega, tudi sam dočaka dobro; zvon v Manfredonii pravi: daj mi, pa ti dam. Kdor na trnek naklonjenosti ne natakne vabe prijaznosti, nikoli ne ujame ribe dobrote. Če bi radi videli, kaj to pomeni, prisluhnite tej zgodbi, potem pa povejte, ali ni skopuh vedno izgubil več kakor radodarnež.

Pravijo torej, da sta nekoč živeli rodni sestri Luceta in Troccola, ki sta imeli vsaka svojo hčer, Marziello in Puccio. Marziella je bila prav tako lepa po obrazu kakor po srcu, Pucciino srce in obličje pa sta se ravnali po nasprotnem pravilu: obraz kakor bula in srce kakor kuga. Toda dekle je bilo podobno svojemu rodu, saj je bila njena mati Troccola prava harpija, znotraj in zunaj iz istega usnja. Nekega dne je hotela Luceta skuhati štiri pastinake, da bi jih nato ocvrla in postregla z zeleno omako, pa je rekla hčeri: »Marziella moja, pojdi, ljubica, k vodnjaku in mi prinesi vrč vode.« »Z veseljem, mamica,« je odgovorila hči, »toda če me imaš rada, mi daj krušni kolaček, da ga bom pojedla ob tisti sveži vodi.« »Rada,« je rekla mati in iz košare, ki je visela na kljuki, vzela lep kolaček, saj je prejšnji dan spekla celo peč kruha, ter ga dala Marzielli. Ta si je na glavo položila svitek, nanj postavila vrč in odšla k vodnjaku, ki je kakor mazač na marmornatem odru ob glasbi padajoče vode ponujal čudežna zdravila zoper žejo. Medtem ko je polnila vrč, je prišla starka, ki je na odru svoje velike grbe uprizarjala tragedijo časa. Ko je zagledala lepi kolaček, v katerega je Marziella ravno hotela ugrizniti, ji je rekla: »Lepa deklica moja, naj ti nebo pošlje srečo; daj mi košček tega kolačka.« Marziella, ki je imela kraljevsko srce, ji je odgovorila: »Tukaj imate celega, dobra žena, kar pojejte ga. Žal mi je le, da ni iz sladkorja in mandljev, saj bi vam tudi takega dala iz vsega srca.« Ko je starka videla Marziellino dobroto, ji je rekla: »Pojdi, naj ti nebo vedno povrne ljubezen, ki si mi jo izkazala. Vse zvezde prosim, naj boš zmeraj srečna in zadovoljna; kadar izdihneš, naj ti iz ust prihajajo vrtnice in jasmini, kadar se češeš, naj ti z glave padajo biseri in granati, in kjer stopiš na tla, naj vzklijejo lilije in vijolice.« Deklica se ji je zahvalila in se vrnila domov. Ko je mati skuhala, sta telesu poravnali dolg, ki ga terja narava, in tako je minil tisti dan. Naslednje jutro, ko je sonce na trgu nebeških poljan razstavilo svetlo blago, ki ga je pripeljalo z Vzhoda, si je Marziella hotela počesati lase. V naročje se ji je vsul dež biserov in granatov, zato je v silnem veselju poklicala mater, skupaj pa sta jih spravili v skrinjo. Luceta je nato odšla velik del draguljev prodat znancu, menjalcu denarja, medtem pa je prišla Troccola obiskat sestro. Našla je Marziello, ki je vsa zatopljena v delo skrbno pospravljala bisere, in jo vprašala, kako, kdaj in kje jih je dobila. Deklica, ki ni znala kaliti vode in najbrž še nikoli ni slišala pregovora: _ne stori vsega, kar zmoreš, ne pojej vsega, kar hočeš; ne zapravi vsega, kar imaš, in ne povej vsega, kar veš_, je teti razložila vse od začetka do konca. Ta se ni menila za to, da bi počakala sestro; vsaka ura do vrnitve domov se ji je zdela tisoč let. Hčeri je dala kolaček in jo poslala k vodnjaku po vodo. Tam je Puccia srečala isto starko, in ko jo je ta prosila za košček kolačka, ji je nesramnica odgovorila: »Saj nimam drugega dela, kakor da tebi dajem svoj kolaček! Si mi morda oplodila oslico, da bi ti morala dajati, kar je moje? Poberi se! Zobje so mi bližji kakor sorodniki.« S temi besedami je v štirih grižljajih požrla kolaček in starki delala skomine. Ko je starka videla, da je pogoltnila še zadnji grižljaj in skupaj s kolačkom pokopala tudi njeno upanje, ji je vsa razjarjena rekla: »Pojdi! Kadar izdihneš, naj se ti usta penijo kakor zdravnikovi muli; kadar se češeš, naj ti z glave padajo cele kopice uši, in kjer stopiš na tla, naj poženejo praprot in mlečki.« Puccia je zajela vodo in se vrnila domov, mati pa je komaj čakala, da jo počeše. V naročje si je razgrnila lepo platno, nanj položila hčerino glavo in začela česati. Tedaj se je vsul cel hudournik živalic, tistih alkimistov, ki znajo zaustaviti živo srebro. Ob tem prizoru je mati snegu zavisti pridala še ogenj jeze, tako da sta ji iz nosu in ust uhajala plamen in dim. Čez nekaj časa se je Ciommo, Marziellin brat, znašel na dvoru kralja v Chiunzu. Ko so se pogovarjali o lepoti različnih žensk, se je nepovabljen vmešal in izjavil, da bi vse lepotice lahko šle pod most pobirat kosti, če bi se med njimi pojavila njegova sestra. Poleg lepote udov, ki so kakor prepleteni glasovi spremljali osnovno melodijo njene lepe duše, je imela v laseh, ustih in stopalih še čudovito moč, ki ji jo je podarila vila. Ko je kralj slišal te hvalnice, je Ciommu naročil, naj jo pripelje: če bo res takšna, kakršno povzdiguje do neba, jo bo vzel za ženo.

Ciommo je menil, da takšne priložnosti ne sme zamuditi, zato je materi nemudoma poslal posebnega sla. Sporočil ji je, kaj se je zgodilo, in jo prosil, naj takoj pride s hčerjo, da jima ta velika sreča ne uide.

Luceta, ki je bila zelo bolna, je ovco zaupala volku: sestro je prosila, naj ji stori uslugo in zaradi te in te zadeve pospremi Marziello na dvor v Chiunzu. Troccola je videla, da ji vse prihaja naravnost v roke, in sestri obljubila, da bo dekle živo in zdravo izročila bratu. Z Marziello in Puccio se je vkrcala na ladjo, ko pa so bili sredi morja in so mornarji spali, je Marziello vrgla v vodo. Ravno ko je nesrečnica že skoraj šla po račje pod vodo, je priplavala prelepa sirena, jo vzela v naročje in odnesla s seboj. Troccola je prispela v Chiunzo, Ciommo pa je Puccio sprejel kakor Marziello; ker sestre tako dolgo ni videl, je ni več dobro poznal. Takoj jo je odpeljal pred kralja. Ko ji je ta dal počesati lase, so začele deževati tiste živalice, tolikšne sovražnice resnice, da nenehno mučijo priče. Ko se ji je zazrl v obraz, je opazil, da si je med potjo s premočnim dihanjem okoli ust nabrala toliko pene, da so spominjala na suknarsko valjalnico. Ko je spustil pogled proti tlom, je zagledal celo trato smrdečih zeli, ob katerih se mu je obračal želodec. Zato je Puccio in njeno mater nagnal, Ciomma pa iz jeze poslal past dvorne race. Ta je bil zaradi vsega obupan; ker ni vedel, kaj ga je doletelo, je vodil race na pašo in jih pustil, da so se po mili volji potepale ob morski obali. Sam se je umaknil v slamnato kočo in tam do večera, ko je napočil čas za vrnitev, objokoval svojo usodo. Medtem ko so race tekale po obali, je iz vode prihajala Marziella ter jih krmila z mandljevimi slaščicami in napajala z rožno vodo. Tako so se odebelile, da je bila vsaka velika kakor skopljen oven in od debelosti komaj še videla. Ko so zvečer prišle na vrtiček pod kraljevim oknom, so začele peti: »Ra, ra, ra!«

_Kako sta lepa sonce in luna,_ _še lepša pa je ta, ki nas krmi._ Kralj je vsak večer poslušal to račjo glasbo, zato je poklical Ciomma in hotel izvedeti, kje, kako in s čim hrani njegove race. Ciommo mu je odgovoril: »Nič drugega jim ne dajem jesti kakor svežo travo na polju.« Kralju ta odgovor ni zvenel prav, zato je za njim poslal zvestega služabnika, ki naj bi skrivaj opazoval, kam vodi race. Služabnik je sledil njegovim stopinjam in videl, kako je stopil v slamnato kočo ter race pustil same. Te so se odpravile proti obali, in ko so prispele tja, je iz morja prišla Marziella. Ne verjamem, da je iz valov kdaj stopila lepša niti mati tistega slepega dečka, ki, kakor je rekel pesnik, _za miloščino hoče samo solze_:

Ko je kraljevi služabnik to videl, je ves osupel in iz sebe stekel h gospodarju ter mu povedal, kakšen prelep prizor je uzrl na morskem odru. Njegove besede so kraljevo radovednost tako razburkale, da si je zaželel lepotico videti na lastne oči. Naslednje jutro, ko je petelin, vodja ptičjega ljudstva, vse ptice dvignil k orožju in jih pozval v boj proti noči, je Ciommo odšel z racami na običajno mesto, kralj pa mu je sledil in ga niti za hip ni izpustil izpred oči. Ko so race brez Ciomma, ki je ostal v svojem običajnem zavetju, prišle do morja, je zagledal Marziello, kako stopa iz vode. Racam je dala pladenj slaščic in jih napojila iz kotlička rožne vode, nato pa sedla na kamen in si začela česati lase. Iz njih so v celih prgiščih padali biseri in granati, iz ust ji je prihajal oblak cvetlic, pod nogami pa se ji je razgrnila sirska preproga lilij in vijolic. Ko je kralj to videl, je dal poklicati Ciomma, mu pokazal Marziello in ga vprašal, ali pozna to lepo dekle. Ciommo jo je prepoznal in ji stekel v objem. V kraljevi navzočnosti je izvedel vse o Troccolini izdaji in o tem, kako je zavist tiste hudobne pošasti ta prelepi ogenj ljubezni prisilila, da prebiva v morski vodi. Ni mogoče povedati, kolikšno veselje je občutil kralj, ker je našel tako dragocen dragulj. Obrnil se je k njenemu bratu in mu dejal, da jo je povsem upravičeno tako hvalil, saj je našel vsaj še za dve tretjini več lepega, kakor mu je ta opisal. Zato jo ima za več kakor vredno, da postane njegova žena, če le privoli sprejeti žezlo njegovega kraljestva. »O, ko bi to dovolilo sonce v Levu,« je odgovorila Marziella, »in bi vam smela služiti vsaj kot dekla vaše krone! Toda ali ne vidite te zlate verige na moji nogi? Z njo me čarovnica drži v ujetništvu. Kadar se predolgo naužijem zraka in se preveč časa zadržim na obali, me potegne nazaj v vodo, kjer mi nudi razkošno postrežbo, vendar me ima priklenjeno z zlatom.« »Kako bi te lahko iztrgali iz krempljev te sirene?« je vprašal kralj. »Pomagalo bi,« je odgovorila Marziella, »če bi s tiho pilo prepilili to verigo, da bi lahko pobegnila.«

»Počakaj me jutri zjutraj,« ji je odvrnil kralj. »Prišel bom z vsem, kar potrebujemo, in te odpeljal domov, kjer boš moje desno oko, zenica mojega srca in drobovje moje duše.« Za aro svoje ljubezni sta si segla v roke, nato pa je ona odšla v vodo, on pa v ogenj, in sicer v takšen ogenj, da ves dan ni imel niti ure miru. Ko je prišla črna tolpa noči bobnat skupaj z zvezdami, ni niti za hip zatisnil oči, temveč je s čeljustmi spomina prežvekoval Marziellino lepoto. V mislih se je sprehajal okoli čudovitosti njenih las, čudežev njenih ust in osupljivosti njenih stopal; ko je zlato njenih milin preizkusil na preizkusnem kamnu svoje presoje, ga je spoznal za štiriindvajsetkaratno. Jezilo ga je, da noč tako dolgo ne odloži zvezdne vezenine, in preklinjal je sonce, ker ni hitreje pripeljalo svoje kočije svetlobe ter njegove hiše obogatilo z dobrim, po katerem je hrepenel: v svoje sobane je hotel pripeljati zlati rudnik, ki sipa bisere, biserno školjko, ki sipa cvetlice. Toda medtem ko je plul po morju misli o njej, ki je prebivala v morju, so že prišli sončevi predhodniki in zravnali pot, po kateri naj bi stopilo s svojo vojsko žarkov. Kralj se je oblekel in s Ciommom odšel na obalo. Tam sta našla Marziello in kralj je s pilo, ki sta jo prinesla, lastnoročno prepilil verigo na nogi svoje ljubljene; a pri tem si je okoli srca skoval drugo, še močnejšo. Za seboj na konja je posadil njo, ki je že jezdila njegovo srce, in odjahal proti kraljevi palači. Tam so jih po kraljevem ukazu pričakale vse lepe ženske iz dežele, ki so jo sprejele in priznale za svojo gospodarico. Poročil se je z njo ob velikem slavju; med številnimi sodi, ki so jih zažgali v praznično razsvetljavo, je hotel imeti tudi Troccolo, zaprto v sodček, da bi plačala za prevaro, ki jo je zagrešila nad Marziello. Po Luceto je poslal sla, njej in Ciommu pa omogočil gosposko življenje. Puccio so izgnali iz kraljestva in je do konca svojih dni beračila. Ker ni hotela posejati niti koščka kolačka, ji je vselej primanjkovalo kruha, kajti nebo je hotelo, _da kdor nima usmiljenja, tudi usmiljenja ne najde._