Prevod

Iz vojne proti ljudstvu Tahawi se vrača Sonce, poglavar spodnjih Saranakov — vrača se k Jezeru zvezdnih kopic, ki so ga pozneje topoglavci poimenovali Tupperjevo jezero. Visok in nepremagljiv stopa med svoje ljudstvo, se po indijanski navadi hvali z zmagami in stresa skalpe, ki mu visijo na prsih. »Orel kriči,« vzklika. »Pozdravlja poglavarja, Žareče Sonce. Wayotah je ljudstvu Tahawi nagnal strah v kosti. Bežijo pred njim. Huh, huh! On je poglavar.« Odmaknjena od drugih stoji Oseetah, Ptica, s hrepenečim pogledom. Ljubi močnega mladega poglavarja, a ve, da je obljubljen drugi, in si ne drzne upati; vendar poglavar ljubi njo in po končani pojedini sledi njenim stopinjam do obale, kjer zagleda njen kanu, ki ravno zavija okoli rta nekega otoka. Tiho ji sledi in jo najde, kako sedi, maha z rokami in stoka. Poskuša jo objeti, toda ona se odmakne. Prosi jo, naj mu zapoje; ona mu veli, naj odide.

Spregovori z bolj ukazovalnim glasom in ji zapove, naj posluša svojega poglavarja. Ona se oddalji. On plane proti njej. Obrne k njemu žalosten obraz, steče do roba strme skale in mu z roko pomigne, naj ostane zadaj. Pohiti za njo. Tedaj skoči in izgine v globoki vodi. Sonce se požene za njo in z blazno močjo plava sem ter tja. Kliče jo. Odgovora ni. Počasi se vrne v vas in ljudem pove, kaj se je zgodilo. Ptičina starša sta strta in Sonce stoka v spanju. Opoldne pride lovec s čudno novico: na vodi rastejo cvetlice! Ljudje sedejo v kanuje in odveslajo k Brestovemu otoku. Tam, v zalivu, je mirna voda posuta s cvetlicami: nekatere so bele kakor sneg in z vonjem polnijo zrak, druge pa krepke in rumene kakor jezero ob sončnem zahodu.

»Razloži nam,« vzkliknejo in se obrnejo k staremu plemenskemu vraču, »saj včeraj tega še ni bilo.« »To je naša hči,« je odgovoril. »Te cvetlice so podoba, ki si jo je nadela. Belina je njena čistost, rumenina njena ljubezen. Videli boste, da se bo njeno srce zaprlo, ko sonce zaide, in se ob njegovem prihodu znova odprlo.« In mladi poglavar se je umaknil na samo ter sklonil glavo.