Prevod

Pripovedujejo tudi, da je nekoč, v davnih časih in minulih dobah, v mestu Bagdad živel ribič po imenu Halifa. Bil je reven siromak in se v vsem svojem življenju ni nikoli poročil. Nekega dne je kakor po navadi vzel mrežo in se odpravil k reki, da bi začel loviti pred drugimi ribiči. Ko je prišel do vode, si je zategnil pas, zavihal obleko, stopil bliže in razprostrl mrežo. Vrgel jo je prvič in drugič, pa ni ujel ničesar. Metal jo je še naprej, dokler je ni vrgel desetkrat, vendar se vanjo ni ujelo prav nič. Srce se mu je stisnilo in ni vedel, kaj naj stori. Rekel je: »Prosim odpuščanja vsemogočnega Boga, poleg katerega ni drugega boga, živega, večnega, in se kesam pred njim. Ni moči ne sile razen pri Bogu, vzvišenem in velikem. Kar Bog hoče, se zgodi, in česar noče, se ne zgodi. Preživetje je v rokah Boga, mogočnega in veličastnega. Če Bog kaj nakloni svojemu služabniku, mu tega nihče ne more odreči; če pa mu odreče, mu nihče ne more dati.« Potem je v svoji veliki žalosti izgovoril ta dva verza:

»Če te usoda kdaj zadene z bridko rano, pripravi si potrpljenje, odpri ji srce na stežaj; kajti Gospod vseh svetov bo v svoji dobroti za stisko poslal olajšanje, milosti svoje dar.« Nato je nekaj časa sedel s sklonjeno glavo in premišljeval o svojem položaju, potem pa izgovoril še te verze:

»Potrpežljivo prenašaj sladkost in grenkobo časa in vedi, da Bog vselej uresniči svojo voljo. Marsikatero noč skrbi, bolečo kakor tvor, si pretrpel, dokler nisi dočakal njene zore. Človeka doletijo nesreče, pa minejo, dokler se niti v mislih več ne vrnejo.« Potem si je rekel: »Še enkrat bom vrgel mrežo in se zaupal Bogu. Morda ne bo razočaral mojega upanja.« Stopil je k vodi in z vso močjo zalučal mrežo v reko, navil vrv in jo pustil nekaj časa pri miru. Nato jo je potegnil k sebi in začutil, da je težka. Šeherezado pa je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila osemsto dvaintrideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je ribič Halifa, potem ko je večkrat vrgel mrežo v reko in ni ničesar ujel, premišljeval o svoji usodi in izgovoril že omenjene verze. Nato si je rekel: ‘Še enkrat bom vrgel mrežo in se zaupal Bogu. Morda ne bo razočaral mojega upanja.’ Vstal je, vrgel mrežo, jo nekaj časa pustil v vodi, nato pa jo potegnil k sebi in začutil, da je težka. Ko je to opazil, je previdno ravnal z njo in jo vlekel, dokler je ni spravil na breg. V njej pa je bila enooka, šepava opica. Ko jo je Halifa zagledal, je rekel: ‘Ni moči ne sile razen pri Bogu! Njegovi smo in k njemu se vrnemo. Kaj je ta nečista, prekleta stvar, ta nesrečna prikazen? Kaj me je doletelo na ta blagoslovljeni dan? Toda vse to je po volji vzvišenega Boga.’ Vzel je opico, ji zavezal vrv okoli telesa in jo odpeljal k drevesu, ki je raslo na bregu, ter jo privezal nanj. S seboj je imel bič, zato ga je prijel, dvignil v zrak in hotel udariti opico. Toda Bog je opici dal dar jasnega govora in rekla mu je: ‘Halifa, zadrži roko in me ne tepi! Pusti me privezano na tem drevesu, pojdi k reki in vrzi mrežo ter zaupaj Bogu, kajti on ti bo dal tvoj delež.’ Ko je Halifa slišal opičine besede, je vzel mrežo, stopil k reki in jo vrgel vanjo. Popustil je vrv, nato pa mrežo potegnil k sebi in ugotovil, da je še težja kot prvič. Toliko časa se je trudil z njo, da jo je spravil na breg, in v njej je bila druga opica: imela je razmaknjene sprednje zobe, oči obrobljene s kohlom in roke obarvane s kano. Smejala se je, okoli pasu pa je imela ovito ponošeno oblačilo. Halifa je rekel: ‘Hvala Bogu, ki je ribe v reki zamenjal z opicami!’ Nato je stopil k opici, privezani na drevo, in ji rekel: ‘Poglej, nesrečna prikazen, kako slab nasvet si mi dala! Samo zaradi tebe sem ujel še drugo opico. Ker si me zjutraj pozdravila s svojo šepavostjo in slepim očesom, sem zdaj obupan in izmučen, brez enega samega dirhama ali dinarja!’ Prijel je bič, trikrat zamahnil z njim po zraku in hotel udariti opico, ta pa ga je roteče prosila: ‘Pri Bogu te prosim, prizanesi mi zaradi te moje prijateljice! Njo prosi za tisto, kar potrebuješ, in pokazala ti bo pot do tega, kar želiš.’ Halifa je odvrgel bič in ji prizanesel.

Nato je stopil k drugi opici in obstal pred njo. Rekla mu je: ‘Halifa, te besede ti ne bodo nič koristile, če ne poslušaš, kaj ti imam povedati. Če me boš poslušal, ubogal in mi ne boš nasprotoval, boš po moji zaslugi obogatel.’ Halifa jo je vprašal: ‘Kaj mi boš naročila, da te bom lahko ubogal?’ Odgovorila je: ‘Pusti me privezano tukaj, pojdi k reki in vrzi mrežo; potem ti bom povedala, kaj moraš storiti.’ Halifa je vzel mrežo, šel k reki in jo vrgel vanjo. Nekaj časa je počakal, nato jo je potegnil in začutil, da je težka. Trudil se je z njo, dokler je ni spravil na breg, in v njej je bila še ena opica. Ta pa je bila rdeča, okoli pasu je imela modro oblačilo, roke in noge pobarvane s kano ter oči obrobljene s kohlom. Ko jo je Halifa zagledal, je rekel: ‘Slava vsemogočnemu Bogu! Slava gospodarju vse oblasti! Ta dan je res blagoslovljen od začetka do konca: prva opica mu je s svojim obrazom prinesla srečno znamenje! Saj se že po naslovu vidi, kaj piše v pismu. To je dan opic! V reki ni ostala niti ena riba in danes smo očitno prišli lovit samo opice. Hvala Bogu, ki je ribe zamenjal z opicami!’

Nato se je obrnil k tretji opici in jo vprašal: ‘In kaj si ti, še ena nesrečna prikazen?’ Rekla mu je: ‘Mar me ne poznaš, Halifa?’ Odgovoril je: ‘Ne.’ Rekla je: ‘Jaz sem opica judovskega menjalca Abu as Saadata.’ Halifa jo je vprašal: ‘In kaj delaš zanj?’ Odgovorila je: ‘Na začetku dneva ga pozdravim in zasluži pet dinarjev; ob koncu dneva ga spet pozdravim in zasluži še pet dinarjev.’ Halifa se je obrnil k prvi opici in ji rekel: ‘Poglej, nesrečnica, kako dobre opice imajo drugi! Ti pa me zjutraj pozdraviš s svojo šepavostjo, slepim očesom in nesrečnim obrazom, pa postanem reven, brez prebite pare in lačen!’ Nato je prijel bič, trikrat zamahnil po zraku in jo hotel udariti, toda opica Abu as Saadata mu je rekla: ‘Pusti jo, Halifa! Zadrži roko in pridi k meni, da ti povem, kaj moraš storiti.’ Halifa je odvrgel bič, stopil k njej in vprašal: ‘Kaj mi boš naročila, o gospodarica vseh opic?’ Rekla je: ‘Vzemi mrežo in jo vrzi v reko, mene in ti dve opici pa pusti tukaj. Kar koli boš ujel, prinesi k meni, in povedala ti bom nekaj, kar te bo razveselilo.’ Šeherezado pa je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila osemsto triintrideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je opica Abu as Saadata rekla Halifi: ‘Vzemi mrežo in jo vrzi v reko. Kar koli boš ujel, prinesi k meni, da ti povem nekaj, kar te bo razveselilo.’ Halifa ji je odgovoril: ‘Slišim in ubogam.’ Nato je vzel mrežo, si jo zložil na ramo in izgovoril te verze:

‘Ko stiska mi srce tesni, poiščem pomoč pri Stvarniku, ki zmore olajšati vse, kar je težavno. Še preden se pogled povrne, po milosti Gospoda jetnik je osvobojen in strto je zaceljeno. Zato vse svoje zadeve prepusti Bogu, saj vsak, ki jasno vidi, pozna njegovo dobroto.’ Nato je izgovoril še ta dva verza:

‘Ti, ki si ljudi pahnil v trpljenje, odženeš skrbi in vzroke vseh nesreč. Ne zbujaj mi upanja na nekaj, česar ne dosežem: koliko jih je hrepenelo, pa jim želje niso bile izpolnjene!’ Ko je Halifa končal pesem, je stopil k reki in vrgel mrežo v vodo. Nekaj časa je počakal, nato pa jo potegnil k sebi. V njej je bila velika riba z ogromno glavo, repom kakor zajemalka in očmi kakor dva dinarja. Ko jo je Halifa zagledal, se je silno razveselil, saj v vsem svojem življenju še ni ujel ničesar podobnega. Ves začuden jo je vzel in odnesel k opici judovskega menjalca Abu as Saadata, kakor da bi mu pripadal ves svet. Opica ga je vprašala: ‘Kaj nameravaš storiti s tem, Halifa? In kaj boš naredil s svojo opico?’ Halifa ji je odgovoril: ‘Povedal ti bom, o gospodarica vseh opic, kaj bom storil. Najprej bom našel način, da pogubim to svojo prekletnico, potem pa bom namesto nje vzel tebe in ti vsak dan dajal jesti vse, kar si boš zaželela.’ Opica je rekla: ‘Ker si izbral mene, ti bom povedala, kaj stori, da se ti bo po volji vzvišenega Boga dobro godilo. Dobro poslušaj: tudi zame pripravi vrv in me priveži na drevo, potem pa me pusti in pojdi na sredo pomola ter vrzi mrežo v Tigris. Ko jo vržeš, malo počakaj, nato jo izvleci. V njej boš našel ribo, kakršne lepote še nisi videl v vsem svojem življenju. Prinesi jo k meni, pa ti bom povedala, kaj stori potem.’

Halifa je pri priči vstal, vrgel mrežo v Tigris in jo izvlekel. V njej je zagledal belo ribo, veliko kakor ovca; take v vsem svojem življenju še ni videl. Bila je večja od prve ribe. Vzel jo je in odnesel k opici. Ta mu je rekla: ‘Naberi nekaj zelene trave, polovico je položi v košaro, nanjo daj ribo in jo pokrij z drugo polovico. Nas pusti privezane, košaro pa si oprtaj na ramo in jo odnesi v Bagdad. Kdor koli te ogovori ali kaj vpraša, mu ne odgovarjaj, dokler ne prideš na trg menjalcev. Na njegovem čelu boš našel prodajalno mojstra Abu as Saadata, judovskega starešine menjalcev. Videl ga boš sedeti na blazini, za hrbtom bo imel vzglavnik, pred seboj pa dve skrinjici: eno za zlato, drugo za srebro. Ob njem bodo mameluki, sužnji in služabniki. Stopi k njemu, položi košaro predenj in mu reci: »Abu as Saadat, danes sem se odpravil lovit ribe in sem v tvojem imenu vrgel mrežo, pa mi je vzvišeni Bog poslal to ribo.« Vprašal te bo: »Si jo pokazal še komu?« Odgovori mu: »Ne, pri Bogu.« Vzel jo bo od tebe in ti dal dinar, toda vrni mu ga. Dal ti bo dva dinarja, pa mu tudi ta vrni. Kar koli ti da, mu vrni; tudi če ti ponudi toliko zlata, kolikor tehta riba, ničesar ne sprejmi. Tedaj te bo vprašal: »Povej mi, kaj hočeš?« Reci mu: »Pri Bogu, prodam jo samo za dve besedi.« Ko te vpraša: »Kateri pa sta ti dve besedi?« mu reci: »Vstani in povej: Bodite priče vsi, ki ste navzoči na trgu, da sem svojo opico zamenjal za opico ribiča Halife, svoj delež za njegov delež in svojo srečo za njegovo srečo. To je cena zanjo in zlata ne potrebujem.« Če ti to izpolni, te bom vsako jutro in vsak večer pozdravila in vsak dan boš zaslužil deset zlatih dinarjev. Judovskega menjalca Abu as Saadata pa bo zjutraj pozdravljala ta tvoja enooka, šepava opica, in Bog mu bo vsak dan naložil izgubo, ki jo bo moral poravnati. Tako bo šlo, dokler ne obuboža in mu ne ostane ničesar. Poslušaj torej, kar ti pravim, pa boš srečen in na pravi poti.’

Ko je ribič Halifa slišal opičine besede, ji je rekel: ‘Sprejmem tvoj nasvet, o kraljica vseh opic! Kar pa zadeva to nesrečnico, naj ji Bog odreče svoj blagoslov, ne vem, kaj naj z njo.’ Odgovorila mu je: ‘Spusti jo v vodo in tudi mene izpusti.’ Rekel je: ‘Slišim in ubogam.’ Nato je stopil k opicam, jih odvezal in izpustil, pa so se spustile v reko. Halifa je vzel ribo, jo opral, položil v košaro na zeleno travo in jo tudi od zgoraj pokril s travo. Oprtal si jo je na ramo in se odpravil na pot, prepevajoč to ljudsko pesem:

‘Zaupaj svoje skrbi Gospodu nebes, pa boš varen; delaj dobro, dolgo boš živel in ničesar ne obžaloval. Ne druži se z ljudmi na slabem glasu, da ne pade sum še nate; varuj svoj jezik, ne žali, da ne bodo žalili tebe.’ Šeherezado pa je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila osemsto štiriintrideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da si je ribič Halifa, ko je končal petje, oprtal košaro na ramo in odšel. Hodil je, dokler ni prišel v Bagdad. Ko je vstopil v mesto, so ga ljudje prepoznali, mu voščili dobro jutro in ga spraševali: ‘Kaj nosiš, Halifa?’ Toda za nikogar se ni zmenil, dokler ni prišel na trg menjalcev. Šel je mimo prodajaln, kakor mu je naročila opica, nato pa zagledal Juda, ki je sedel v svoji prodajalni, obdan s služabniki, kakor kak kralj iz Horasana. Halifa ga je prepoznal, stopil k njemu in obstal pred njim. Jud je dvignil glavo, ga prepoznal in rekel: ‘Dobrodošel, Halifa! Kaj potrebuješ? Kaj želiš? Če te je kdo žalil ali se prepiral s teboj, mi povej, da greva skupaj k upravitelju in ti zagotovi pravico.’ Halifa je odgovoril: ‘Ne, pri tvoji glavi, o predstojnik Judov, nihče me ni žalil. Danes sem šel od doma pod znamenjem tvoje sreče, se odpravil k reki, vrgel mrežo v Tigris in ujel to ribo.’ Nato je odprl košaro in položil ribo pred Juda. Ta jo je občudujoče pogledal in rekel: ‘Pri postavi, pesmih in svetih besedah! Sinoči sem spal in sanjal, da stojim pred Devico, ki mi pravi: »Vedi, Abu as Saadat, da sem ti poslala lepo darilo.« Brez dvoma je prav ta riba tisto darilo!’

Nato se je obrnil k Halifi in ga vprašal: ‘Pri tvoji veri, jo je videl še kdo razen mene?’ Halifa mu je odgovoril: ‘Ne, pri Bogu in pri Abu Bakru as Sidiku, o predstojnik Judov, nihče razen tebe je ni videl.’ Jud se je obrnil k enemu od svojih služabnikov in mu rekel: ‘Pridi, vzemi to ribo in jo odnesi domov. Saada naj jo očisti ter del ocvre, del pa speče, dokler ne opravim dela in pridem.’ Tudi Halifa mu je rekel: ‘Pojdi, fant, naj mojstrova žena del ocvre in del speče.’ Služabnik je odgovoril: ‘Slišim in ubogam, gospod.’ Vzel je ribo in jo odnesel domov. Jud pa je segel po dinarju, ga izročil ribiču Halifi in rekel: ‘Vzemi, Halifa, in porabi za svojo družino.’ Ko je Halifa zagledal dinar na dlani, je vzkliknil: ‘Slava gospodarju vse oblasti!’ Zdelo se je, kakor da v življenju še ni videl zlata. Vzel je dinar in naredil nekaj korakov, nato pa se spomnil opičinega naročila. Vrnil se je, vrgel dinar predenj in rekel: ‘Vzemi svoje zlato in vrni človeku njegovo ribo! Se ti zdijo ljudje igrača?’ Ko je Jud slišal njegove besede, je pomislil, da se šali, in mu poleg prvega dinarja ponudil še dva. Halifa mu je rekel: ‘Vrni ribo in se ne igraj! Mar misliš, da prodajam ribe po taki ceni?’ Jud je segel po še dveh dinarjih in mu rekel: ‘Vzemi teh pet dinarjev za ribo in ne bodi pohlepen.’ Halifa jih je vzel in ves vesel odšel. Gledal je zlato, se mu čudil in govoril: ‘Slava Bogu! Niti bagdadski kalif nima toliko, kolikor imam danes jaz!’

Hodil je, dokler ni prišel do konca trga, nato pa se spomnil opičinih besed in naročila, ki mu ga je dala. Vrnil se je k Judu in vrgel zlato predenj. Ta ga je vprašal: ‘Kaj ti je, Halifa? Kaj hočeš? Bi rad zamenjal dinarje za dirhame?’ Odgovoril je: ‘Nočem ne dirhamov ne dinarjev, hočem le, da vrneš človeku njegovo ribo.’ Jud se je razjezil in zavpil nanj: ‘Ribič, prineseš mi ribo, ki ni vredna niti dinarja, jaz ti dam zanjo pet dinarjev, pa še nisi zadovoljen? Si nor? Povej, za koliko jo prodajaš!’ Halifa mu je odgovoril: ‘Ne prodajam je ne za srebro ne za zlato, temveč samo za dve besedi, ki mi ju moraš izreči.’ Ko je Jud slišal omembo dveh besed, so se mu oči izbuljile, sapa se mu je stisnila in zaškrtal je z zobmi. Rekel mu je: ‘O, ti grozni muslimani! Hočeš, da zaradi tvoje ribe zapustim svojo vero ter zavržem verovanje in prepričanje, ki sem ju podedoval od očetov?’ Zaklical je služabnikom, in ko so prišli predenj, jim je rekel: ‘Gorje vam! Zgrabite tega nesrečnika, s klofutami mu zdelajte tilnik in ga pošteno pretepite!’ Planili so po njem in ga tolkli, dokler ni obležal pod prodajalno. Tedaj jim je Jud rekel: ‘Pustite ga, da vstane.’ Halifa se je postavil na noge, kakor da se mu ni nič zgodilo. Jud mu je rekel: ‘Povej, kaj hočeš za to ribo, in ti bom dal. Saj ta trenutek od nas nisi dobil nič dobrega.’ Halifa je odvrnil: ‘Nič ne skrbi zame zaradi udarcev, mojster! Prenesem jih toliko kot deset oslov.’ Jud se je njegovim besedam zasmejal in rekel: ‘Pri Bogu, povej mi, kaj hočeš, in pri svoji veri ti prisegam, da ti bom dal.’ Halifa je odgovoril: ‘Za to ribo me ne bosta zadovoljili nič drugega kakor dve besedi.’ Jud mu je rekel: ‘Mislim, da zahtevaš od mene, naj sprejmem islam.’ Halifa mu je odgovoril: ‘Pri Bogu, Jud, če sprejmeš islam, tvoja spreobrnitev ne bo koristila muslimanom in ne škodovala Judom. Če pa ostaneš v svoji neveri, ta ne bo škodovala muslimanom in ne koristila Judom. Hočem le, da vstaneš in rečeš: »Bodite mi priče, ljudje s trga, da sem svojo opico zamenjal za opico ribiča Halife, svoj delež na tem svetu za njegovega in svojo srečo za njegovo.«’ Jud je rekel: ‘Če je to tisto, kar hočeš, mi ni prav nič težko.’ Šeherezado pa je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila osemsto petintrideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Jud rekel ribiču Halifi: ‘Če je to tisto, kar hočeš, mi ni prav nič težko.’ Pri priči je vstal, se postavil na noge in izrekel besede, ki mu jih je naročil Halifa. Potem se je obrnil k njemu in ga vprašal: ‘Ti še kaj dolgujem?’ Ribič je odgovoril: ‘Ne.’ Jud mu je rekel: ‘Pojdi v miru.’ Halifa je takoj odšel, vzel košaro in mrežo ter se napotil k Tigrisu. Vrgel je mrežo, nato pa jo potegnil k sebi in začutil, da je težka. Šele z veliko muko jo je spravil iz vode. Ko jo je izvlekel, je videl, da je polna rib vseh vrst. Prišla je ženska s pladnjem, mu dala dinar in zanjo ji je odmeril rib. Nato je prišel služabnik in kupil rib za dinar. Tako je prodajal naprej, dokler ni zaslužil deset dinarjev. Vsak dan je prodal rib za deset dinarjev, in po desetih dneh je imel sto zlatih dinarjev.

Ribič je imel hišo v trgovskem prehodu. Neko noč, ko je ležal doma, si je rekel: ‘Halifa, vsi ljudje vedo, da si reven ribič, zdaj pa si si pridobil sto zlatih dinarjev. Prav gotovo bo vladar vernih Harun ar Rašid od koga izvedel zate. Morda bo potreboval denar, poslal pote in ti rekel: »Potrebujem nekaj dinarjev, in slišal sem, da jih imaš sto. Posodi mi jih.« Jaz pa mu bom odgovoril: »O vladar vernih, reven človek sem. Kdor ti je povedal, da imam sto dinarjev, je lagal o meni. Pri sebi nimam ničesar takega.« Tedaj me bo izročil upravitelju in mu rekel: »Sleci mu obleko in ga tepi, dokler ne prizna ter ne prinese tistih sto dinarjev.« Najpametneje bo torej, da se rešim te zagate tako, da takoj vstanem in se sam kaznujem z bičem, da se privadim udarcem.’ Hašiš v njegovi glavi mu je prigovarjal: ‘Vstani in se sleci!’ Pri priči je vstal, slekel obleko in vzel bič, ki ga je imel doma. Imel je tudi usnjeno blazino, zato je začel udarjati enkrat po njej, drugič po svoji koži in govoriti: ‘Joj, joj! Pri Bogu, gospod, to ni res! Lažejo o meni! Reven ribič sem in ničesar nimam od bogastva tega sveta!’

Ljudje so slišali ribiča Halifo, kako se kaznuje in z bičem udarja po blazini. Udarci po njegovem telesu in po blazini so odmevali v noč. Med tistimi, ki so ga slišali, so bili tudi trgovci. Rekli so: ‘Kaj neki je temu siromaku, da kriči, mi pa slišimo udarce, ki padajo po njem? Najbrž so ga napadli tatovi in ga mučijo!’ Ob udarcih in vpitju so vsi vstali, prišli iz hiš in se zbrali pred Halifovim domom, a so našli vrata zaklenjena. Rekli so si: ‘Morda so tatovi vdrli od zadaj. Moramo čez strehe.’ Splezali so na strehe, se spustili skozi strešno odprtino in ga zagledali golega, kako samega sebe tepe. Vprašali so ga: ‘Kaj ti je, Halifa? Kaj se dogaja s teboj?’ Odgovoril jim je: ‘Vedite, prijatelji, da sem zaslužil nekaj dinarjev, in bojim se, da bo zame izvedel vladar vernih Harun ar Rašid. Poklical me bo predse in zahteval te dinarje. Če bom zanikal, se bojim, da me bo dal pretepsti. Zato se zdaj tepem sam in se tako vadim za tisto, kar me čaka.’ Trgovci so se mu smejali in mu rekli: ‘Nehaj s tem početjem! Naj Bog ne blagoslovi ne tebe ne dinarjev, ki so ti prišli v roke! To noč si nam vzel mir in nas prestrašil.’ Halifa se je nehal pretepati in spal do jutra. Ko se je zbudil in se hotel odpraviti na delo, je začel premišljevati o stotih dinarjih, ki jih je imel. Rekel si je: ‘Če jih pustim doma, jih bodo ukradli tatovi. Če jih spravim v mošnjo za pasom, jih morda kdo opazi in me bo zasledoval, dokler ne bom sam na kakem samotnem kraju; tam me bo ubil in mi jih vzel. Toda domislil se bom dobre zvijače, ki mi bo zelo koristila.’ Takoj je vstal in si v ovratnik halje všil žep. Sto dinarjev je zavezal v culico in jo položil v žep, ki ga je naredil. Nato je vzel mrežo, košaro in palico ter se odpravil k Tigrisu. Šeherezado pa je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila osemsto šestintrideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je ribič Halifa, potem ko je spravil sto dinarjev v žep, vzel košaro, palico in mrežo ter odšel k Tigrisu. Vrgel je mrežo v reko in jo izvlekel, vendar ni ujel ničesar. Preselil se je na drugo mesto in tam vrgel mrežo, pa spet ni ničesar ujel. Tako se je selil iz kraja v kraj, dokler ni bil od mesta oddaljen za pol dneva hoda, ves čas pa je metal mrežo in ničesar ujel. Tedaj si je rekel: ‘Pri Bogu, samo še tokrat vržem mrežo v vodo, potem pa bo, kar bo!’ Od silne jeze jo je zalučal z vso močjo. Pri tem mu je iz ovratnika odletela culica s stotimi dinarji, padla na sredo reke in jo je odnesel močan tok. Izpustil je mrežo, slekel obleko, jo pustil na bregu in skočil v vodo ter se potopil za culico. Potapljal se je in prihajal na površje skoraj stokrat, dokler mu niso pošle moči, vendar culice ni našel. Ko je obupal nad njo, je zlezel na breg, tam pa so ostali samo palica, mreža in košara. Iskal je obleko, a o njej ni bilo niti sledu. Tedaj si je ponovil najnespodobnejši izmed pregovorov: ‘Romanje ni popolno, dokler ne pofukaš kamele.’ Razprostrl je mrežo in se zavil vanjo, prijel palico, si oprtal košaro na ramo in stekel kakor poblaznela kamela. Tekal je sem in tja, levo in desno, naprej in nazaj, razmršen in prašen kakor uporni ifrit, ki se je izmuznil iz Salomonove ječe.

Tako je bilo z ribičem Halifo. Kar pa zadeva kalifa Haruna ar Rašida, je imel prijatelja draguljarja po imenu Ibn al Karnas. Vsi ljudje, trgovci, dražitelji in posredniki so vedeli, da je Ibn al Karnas kalifov trgovec. Nobena dragocenost in noben drug predmet velike vrednosti v Bagdadu ni bil prodan, dokler ga niso ponudili njemu; mednje so sodili tudi sužnji in sužnje. Nekega dne, ko je trgovec Ibn al Karnas sedel v svoji prodajalni, je prišel k njemu starešina dražiteljev in pripeljal sužnjo, kakršne še nihče ni videl. Bila je nadvse lepa, prikupna, vitka in skladno raščena. Med njene odlike je sodilo tudi to, da je obvladala vse znanosti in umetnosti, zlagala pesmi in igrala na vsa glasbila. Draguljar Ibn al Karnas jo je kupil za pet tisoč zlatih dinarjev, jo oblekel v oblačila, vredna tisoč dinarjev, in jo pripeljal k vladarju vernih. Tisto noč je ostala pri njem in kalif jo je preizkusil v vseh veščinah. Spoznal je, da obvlada vse znanosti in spretnosti ter da ji v njenem času ni enake. Ime ji je bilo Kut al Kulub in zanjo so veljale pesnikove besede:

‘Vsakič, ko odkrije obraz, se moj pogled vrača k njej; ko se mu izmika, se vrača še bolj. Z vratom je podobna gazeli, kadar se ozre, in gazela, pravijo, se zna očarljivo ozirati.’ A kaj je to v primerjavi z besedami drugega pesnika:

‘Kdo mi bo dal temnopoltega lepotca, čigar vitki, rjavi boki so vzor ravnim, visokim kopjem? S tihimi vekami, svilnatim puhom na licih ima v srcu izmučenega ljubimca svoj dom.’ Ko se je zdanilo, je kalif Harun ar Rašid poslal po draguljarja Ibn al Karnasa. Ko je prišel, mu je ukazal izplačati deset tisoč dinarjev za sužnjo. Kalifovo srce pa se je tako navezalo na Kut al Kulub, da je zanemaril gospo Zubajdo, hčer al Kasima in svojo sestrično, ter vse druge priležnice. Ves mesec ni zapustil sužnje, razen kadar je šel k petkovi molitvi, po kateri se je takoj vrnil k njej. Državne veljake je to hudo zaskrbelo, zato so se pritožili vezirju Džaferju Barmakiju. Vezir je potrpežljivo čakal do petka, potem pa je odšel v mošejo, se sestal z vladarjem vernih in mu začel pripovedovati nenavadne ljubezenske zgodbe, ki jih je poznal, da bi izvedel, kaj mu leži na srcu. Kalif mu je rekel: ‘Džafer, pri Bogu, to ni v moji moči! Moje srce se je ujelo v zanko ljubezni in ne vem, kaj naj storim.’ Vezir Džafer mu je odgovoril: ‘Vedi, o vladar vernih, da je ta priležnica Kut al Kulub pod tvojo oblastjo in ena izmed tvojih služabnic. Kar ima roka v lasti, duša manj ceni. Povedal ti bom še nekaj: najlepše, s čimer se ponašajo kralji in kraljevi sinovi, sta lov in zasledovanje divjadi, pa tudi to, da izkoristijo priložnost za razvedrilo. Če se posvetiš temu, te bo morda odvrnilo od nje in jo boš morda pozabil.’ Kalif mu je rekel: ‘Dobro si povedal, Džafer! Pojdiva takoj zdaj na lov.’ Ko se je petkova molitev končala, sta odšla iz mošeje, nemudoma zajahala in se odpravila na lov. Šeherezado pa je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila osemsto sedemintrideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da sta kalif Harun ar Rašid in Džafer odšla na lov ter jezdila, dokler nista prišla v pustinjo. Vladar vernih in vezir Džafer sta jezdila vsak na svoji muli. Zatopila sta se v pogovor, tako da ju je spremstvo prehitelo. Vročina je silno pritiskala nanju in ar Rašid je rekel: ‘Džafer, huda žeja me muči.’ Ozrl se je naokoli in na visokem griču zagledal postavo. Vprašal je vezirja: ‘Vidiš, kar vidim jaz?’ Vezir mu je odgovoril: ‘Da, o vladar vernih, na visokem griču vidim postavo. To je gotovo čuvaj vrta ali njive z melonami. Vsekakor mora imeti kje v bližini vodo.’ Nato je dodal: ‘Šel bom k njemu in ti prinesel vode.’ Ar Rašid je rekel: ‘Moja mula je hitrejša od tvoje. Ti ostani tukaj in počakaj spremstvo, jaz pa grem sam, se pri tem človeku napijem in vrnem.’ Pognal je mulo in stekla je kakor veter ali kakor voda po strugi. V hipu ga je prinesla do tiste postave, za katero se je izkazalo, da ni nihče drug kot ribič Halifa. Ar Rašid ga je zagledal golega, ovitega v mrežo, z očmi tako rdečimi, kakor da bi bili dve goreči bakli. Bil je strašnega videza, sključen, razmršen in prašen, kakor ifrit ali lev. Ar Rašid ga je pozdravil, Halifa pa mu je jezno odzdravil, saj je v njem še vedno plamtel bes. Ar Rašid ga je vprašal: ‘Človek, imaš kaj vode?’ Halifa mu je odgovoril: ‘Ti tam, si slep ali nor? Tigris imaš pred nosom, tik za tem gričem!’ Ar Rašid je obšel grič, se spustil k Tigrisu, pil in napojil mulo, nato pa se takoj vrnil k ribiču Halifi. Vprašal ga je: ‘Kaj počneš tukaj, človek? S čim se preživljaš?’ Halifa mu je odgovoril: ‘To vprašanje je še bolj čudno in nenavadno od tvojega vprašanja o vodi. Mar ne vidiš orodja mojega poklica na moji rami?’ Ar Rašid je rekel: ‘Videti je, da si ribič.’ Halifa je odgovoril: ‘Da.’ Ar Rašid ga je vprašal: ‘Kje pa je tvoja halja? Kje je tvoja ogrinjala? Kje odeja? Kje so tvoja oblačila?’ Izgubljena Halifova oblačila so bila natanko taka, kakršna je naštel. Ko je Halifa slišal kalifove besede, je pomislil, da je prav on pobral njegovo obleko z rečnega brega. Hitreje od bliska je planil z griča, zgrabil vajeti kalifove mule in mu rekel: ‘Človek, vrni mi moje stvari in nehaj z igro in šalami!’ Kalif mu je odgovoril: ‘Pri Bogu, nisem videl tvojih oblačil in nič ne vem o njih.’ Ar Rašid je imel polna lica in drobna usta, zato mu je Halifa rekel: ‘Najbrž si pevec ali piskač. Toda lepo mi vrni oblačila, sicer te bom s to palico tako pretepel, da se boš poscal in zamazal svojo obleko!’

Ko je kalif zagledal palico v Halifovi roki, si je rekel: ‘Pri Bogu, še pol udarca s to palico ne bi prenesel od tega siromaka!’ Oblečen je bil v satenast kaftan, zato ga je slekel in rekel Halifi: ‘Človek, vzemi ta kaftan namesto svoje obleke.’ Halifa ga je vzel, ga obračal in rekel: ‘Moja oblačila so vredna deset takih pisanih ogrinjal!’ Ar Rašid je odvrnil: ‘Obleci ga, dokler ti ne prinesem tvojih oblačil.’ Halifa si ga je nadel, a je videl, da mu je predolg. Na ročaj košare je imel privezan nož; vzel ga je in z njim odrezal približno tretjino spodnjega dela kaftana, da mu je segal le še malo pod kolena. Nato se je obrnil k ar Rašidu in rekel: ‘Pri Bogu te prosim, piskač, povej mi, koliko plače ti vsak mesec daje tvoj mojster za piskanje.’ Kalif mu je odgovoril: ‘Moja mesečna plača je deset zlatih dinarjev.’ Halifa mu je rekel: ‘Pri Bogu, siromak, zdaj si mi naprtil še skrb zase! Jaz deset dinarjev zaslužim vsak dan. Bi hotel delati pri meni? Naučil bi te loviti ribe in si s teboj delil zaslužek. Vsak dan bi dobil pet dinarjev, postal bi moj pomočnik, jaz pa bi te s to palico varoval pred tvojim mojstrom.’ Ar Rašid mu je odgovoril: ‘Privolim.’ Halifa mu je rekel: ‘Zdaj pa stopi s te oslice in jo priveži, da nama bo služila za prevoz rib. Pridi sem, da te takoj naučim loviti.’ Ar Rašid je stopil z mule, jo privezal in zataknil robove obleke za pas. Halifa mu je rekel: ‘Piskač, takole primi mrežo, takole si jo položi na roko in takole jo vrzi v Tigris.’ Ar Rašid se je opogumil in storil, kakor mu je pokazal Halifa. Vrgel je mrežo v reko in jo začel vleči k sebi, vendar je ni mogel izvleči. Halifa mu je prišel pomagat in jo vlekel z njim, a je tudi tako nista mogla spraviti iz vode. Tedaj mu je Halifa rekel: ‘Nesrečni piskač! Prvič sem ti vzel ogrinjalo namesto svoje obleke, zdaj pa ti bom vzel oslico namesto mreže, če vidim, da si jo strgal, in te pretepel, da boš ves omagal!’ Ar Rašid mu je rekel: ‘Vleciva oba hkrati.’ Oba sta potegnila in šele z veliko muko spravila mrežo na breg. Ko sta jo pogledala, sta videla, da je polna rib vseh vrst in barv. Šeherezado pa je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila osemsto osemintrideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da sta ribič Halifa in kalif, ko sta izvlekla mrežo, videla, da je polna rib vseh vrst. Halifa mu je rekel: ‘Pri Bogu, piskač, grd si, toda če se boš posvetil ribolovu, boš postal imeniten ribič. Najpametneje bo, da zajahaš oslico, greš na trg in prineseš dve tovorni košari. Jaz bom pazil na ribe, dokler ne prideš, potem pa jih bova naložila na tvojo oslico. Imam tehtnico, uteži in vse drugo, kar potrebujeva. Vse bova vzela s seboj. Tebi ne bo treba drugega kakor držati tehtnico in pobirati denar, saj imava rib za dvajset dinarjev. Pohiti s košarama in se ne mudi!’ Kalif mu je odgovoril: ‘Slišim in ubogam.’ Nato je pustil njega in ribe ter pognal svojo mulo, ves presrečen. Vso pot se je smejal temu, kar se mu je zgodilo z ribičem, dokler ni prišel do Džaferja. Ko ga je Džafer zagledal, mu je rekel: ‘O vladar vernih, si morda na poti po vodo našel lep vrt, vstopil vanj in se sam razgledoval po njem?’ Ko je ar Rašid slišal Džaferjeve besede, se je zasmejal.«

Nato so vsi Barmakidi vstali, poljubili tla pred njim in mu rekli: »O vladar pravovernih, naj ti Bog ohrani radost in odžene žalost! Zakaj si se tako dolgo zadržal, ko si šel pit? Kaj se ti je zgodilo?« Kalif jim je odgovoril: »Doživel sem nenavadno prigodo, čudno in nadvse zabavno.« Nato jim je povedal zgodbo o ribiču Halifi: kako ga je ta obdolžil, da mu je ukradel obleko, kako mu je dal svoje ogrinjalo in kako ga je ribič odrezal, ker se mu je zdelo predolgo. Džafer je rekel: »Pri Bogu, o vladar pravovernih, že sem te hotel prositi za to ogrinjalo, zdaj pa grem kar k ribiču in ga kupim od njega.« Kalif mu je odgovoril: »Pri Bogu, spodaj mu je odrezal tretjino in ga uničil. Toda, Džafer, utrujen sem od ribolova, saj sem nalovil veliko rib. Ležijo na bregu pri mojem učitelju Halifi, ki tam čaka, da se vrnem in mu prinesem dve vreči. Potem bova šla skupaj na trg, prodala ribe in si razdelila izkupiček.« Džafer je rekel: »O vladar pravovernih, jaz pa vama pripeljem kupce.« Kalif mu je odvrnil: »Džafer, pri mojih čistih prednikih, vsakomur, ki mi prinese ribo iz kupa pred Halifo, mojim učiteljem ribolova, dam zanjo zlat dinar.« Glasnik je zato po taboru razglasil: »Pojdite kupit ribe za vladarja pravovernih!« Mameluki so se odpravili na breg. Medtem ko je Halifa čakal vladarja pravovernih, da mu prinese dve vreči, so se mameluki kakor orli spustili nanj, pobrali ribe, jih zavili v rute, vezene z zlatom, in se začeli zanje pretepati. Halifa si je rekel: »Ni dvoma, to morajo biti rajske ribe.« V desno roko je prijel dve ribi, v levo še dve, zabredel v vodo do vratu in začel govoriti: »O Bog, pri teh ribah te prosim, naj se tvoj služabnik, moj družabnik piskač, nemudoma vrne!« Tedaj je prišel suženj, predstojnik vseh kalifovih sužnjev. Za mameluki je zaostal, ker se mu je konj na poti ustavil in uriniral. Ko je prišel do Halife, ni našel niti ene same ribe več. Ozrl se je na desno in levo ter zagledal ribiča Halifo, ki je stal v vodi z ribami v rokah. Zaklical mu je: »Ribič, pridi sem!« Ribič mu je odvrnil: »Poberi se in me pusti pri miru!« Služabnik se mu je približal in rekel: »Daj mi te ribe, pa ti jih plačam.« Ribič Halifa mu je odgovoril: »Si ob pamet? Ne prodam jih!« Služabnik je dvignil kij, Halifa pa je rekel: »Ne udari, nesrečnik! Darilo je boljše od kija.« Nato mu je vrgel ribe. Služabnik jih je pobral, spravil v svojo ruto in segel v žep, a ni našel niti enega dirhama. Rekel je: »Ribič, res imaš smolo! Pri Bogu, nimam niti beliča. Toda jutri pridi v kalifovo palačo in reci: ‘Pokažite mi pot do evnuha Sandala.’ Služabniki te bodo pripeljali k meni. Ko prideš, boš dobil, kar ti je usojeno, potem pa lahko greš svojo pot.« Halifa je na to rekel: »To je blagoslovljen dan in njegov blagoslov se kaže že od vsega začetka.«

Nato si je oprtal mrežo na ramo in odšel v Bagdad. Ko je hodil po trgih, so ljudje opazili, da nosi kalifovo podarjeno oblačilo, in ga gledali za njim, vse dokler ni prišel v svojo četrt. Pri vhodu vanjo je imel delavnico krojač vladarja pravovernih. Ko je zagledal ribiča Halifo v kalifovem oblačilu, vrednem tisoč dinarjev, ga je vprašal: »Halifa, od kod ti ta plašč?« Halifa mu je odgovoril: »Kaj pa tebe to briga? Dobil sem ga od človeka, ki sem ga učil loviti ribe in je postal moj vajenec. Ker mi je ukradel obleko, bi mu moral odsekati roko, pa sem mu odpustil, on pa mi je v zameno dal ta plašč.« Krojač je razumel, da je kalif med sprehodom naletel na ribiča, se z njim pošalil in mu podaril plašč. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila osemsto devetintrideseta noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je krojač razumel, kako je kalif naletel na ribiča Halifo med ribolovom, se z njim pošalil in mu podaril plašč. Ribič je nato odšel domov. Tako je bilo z njim. Kalif Harun ar Rašid pa se je odpravil na lov samo zato, da bi si odvrnil misli od sužnje Kut al Kulub. Ko je Zubejda slišala zanjo in za kalifovo zaljubljenost, jo je prevzelo ljubosumje, kakršno obhaja ženske. Nehala je jesti in piti ter se odrekla sladkemu spanju. Čakala je, da bo kalif odsoten ali da bo odpotoval, da bi Kut al Kulub ujela v past svojih spletk. Ko je izvedela, da je odšel na lov, je sužnjam ukazala, naj pripravijo hišo. Razkošno jo je okrasila, razstavila jedi in slaščice, med njimi pa pripravila porcelanast krožnik z nadvse okusno sladico, v katero je primešala uspavalo. Nato je enemu od služabnikov ukazala, naj gre h Kut al Kulub in jo povabi k obedu gospe Zubejde, hčere al Kasima, žene vladarja pravovernih, ter ji reče: ‘Žena vladarja pravovernih je danes vzela zdravilo. Slišala je za tvoj čudoviti glas in si želi, da bi jo nekoliko razvedrila s svojo umetnostjo.’ Dekle je odgovorilo: ‘Poslušam in ubogam Boga in gospo Zubejdo.’ Nemudoma je vstala, ne da bi slutila, kaj ji pripravlja usoda, vzela potrebna glasbila in se odpravila s služabnikom. Hodila sta, dokler ni stopila pred gospo Zubejdo. Večkrat je poljubila tla pred njo, nato se je vzravnala in rekla: ‘Mir vzvišenemu zavetju in nedotakljivemu veličanstvu, potomki Abasidov in veji prerokovega rodu! Naj ti Bog nakloni srečo in mir skozi vse dni in leta!’ Nato se je postavila med sužnje in služabnike. Gospa Zubejda je dvignila glavo in se zazrla v njeno lepoto. Pred seboj je zagledala dekle z gladkimi lici, prsmi kakor granatni jabolki, obrazom kakor luna, svetlim čelom in velikimi temnimi očmi. Njene veke so bile trudne in mehke, obraz pa je žarel v svetlobi. Zdelo se je, da ji s čela vzhaja sonce in iz las pada nočna tema; iz njene sape je vel mošus, v njenem sijaju so cvetele rože, na njenem čelu se je kazala luna in v njeni postavi se je zibala vitka veja. Bila je kakor polna luna, ki zasije sredi temne noči. Njene oči so vabile k ljubezni, obrvi so se ji bočile v loku, ustnice pa so bile kakor iz koral. S svojo lepoto je prevzela vsakogar, ki jo je pogledal, in s pogledom očarala vsakogar, ki jo je videl. Vzvišen naj bo tisti, ki jo je ustvaril, izpopolnil in ji dal tako skladno podobo! Bila je takšna, kakršno je pesnik opisal v verzih o njej podobni lepotici:

Ko se razjezi, vidiš ljudi mrtve ležati; ko se nasmehne, se jim duše vrnejo. Iz njenih oči švigajo čarobni pogledi, s katerimi ubija in oživlja, kogar hoče. Z očmi zasužnji ves svet, kakor da so vsi ljudje njeni sužnji. Nato ji je gospa Zubejda rekla: ‘Dobrodošla, Kut al Kulub, prisrčno dobrodošla! Sedi, da nam pokažeš svoje spretnosti in lepoto svoje umetnosti.’ Dekle je odgovorilo: ‘Poslušam in ubogam.’ Sedla je, iztegnila roko in vzela tamburin, o katerem je eden njegovih opisovalcev zložil te verze:

O ti s tamburinom, srce mi leti od hrepenenja in kriči od bolečine, ko nanj udarjaš. Ujel si le ranjeno srce, a tvojemu ritmu se človek ne more upreti. Zapoj resno ali lahkotno pesem, daj napev, kakršnega hočeš: vselej nas navdušiš. Veseli se, zaljubljenec, odvrzi uzdo zadržanosti, vstani, zapleši, zazibaj se, občuduj in vzbujaj občudovanje! Nato je dolgo udarjala na tamburin in pela tako, da so še ptice obstale, ves prostor pa je preplavila vznesenost. Potem je odložila tamburin in vzela piščal, o kateri je bil izrečen tale verz:

Ima oči, katerih zenice so prsti; brez zapisanih znamenj kažejo pot pravi melodiji. In kakor je pesnik še rekel: Ko pesmi dosežejo svoj cilj, čas postane sladek od radosti in bližine. Potem ko je s piščaljo navdušila vse navzoče, jo je odložila in vzela lutnjo, o kateri je pesnik dejal:

Sveža veja je postala pevkin leseni instrument, po katerem hrepenijo plemeniti in odlični možje. S prsti ga tipa in ubira v svoji bistroumnosti, iz strun izvablja mojstrsko stkane napeve. Napela je strune, zasukala zatiče, položila lutnjo v naročje in se sklonila nadnjo kakor mati nad otroka. Zdelo se je, kakor da je pesnik prav o njej in njeni lutnji zložil te verze:

Nemi struni je dala jasen glas in razložila, česar drugi ni razumel. Povedala je, da ljubezen ubija in pobožnemu možu jemlje razum. Kakšno dekle! Izpod njene dlani podoba govori kakor živo bitje z usti. Z lutnjo je ustavila tok strasti, kakor pravičen zdravnik ustavi tok krvi. Nato je zaigrala štirinajst napevov in zapela celotno glasbeno suito, da je prevzela gledalce in navdušila poslušalce. Potem je zapela še ta dva verza:

Tvoj prihod je blagoslovljen, z njim se razodeva radost. Njegova sreča prihaja v valovih in njegova blaženost nikdar ne usahne. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila osemsto štirideseta noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Kut al Kulub s petjem in igranjem na strune pred gospo Zubejdo to tako prevzela, da se je skoraj sama zaljubila vanjo. V sebi si je rekla: ‘Mojemu bratrancu ar Rašidu res ni mogoče zameriti, da jo ljubi.’ Nato je dekle poljubilo tla pred Zubejdo in sedlo. Prinesli so ji jedi, zatem slaščice, med njimi tudi krožnik z uspavalom. Jedla je iz njega, in komaj je sladica prišla v njen želodec, se ji je zavrtelo v glavi in zgrudila se je na tla v globok spanec. Gospa Zubejda je sužnjam rekla: ‘Odnesite jo v eno od stranskih sob, dokler je ne pokličem.’ Odgovorile so: ‘Poslušamo in ubogamo.’ Nato je enemu od služabnikov rekla: ‘Daj nam izdelati skrinjo in mi jo prinesi.’ Ukazala je tudi, naj naredijo lažen grob in razširijo vest, da se je dekle zadušilo in umrlo. Svojim zaupnikom je zapretila, da bo vsakomur, ki bi rekel, da je še živa, dala odsekati glavo. Prav tedaj se je kalif vrnil z lova in najprej vprašal po dekletu. Predenj je stopil eden od služabnikov, ki mu je gospa Zubejda naročila, naj kalifu, če bo vprašal po njej, pove, da je umrla. Poljubil je tla pred njim in rekel: ‘Gospod moj, naj bo tvoje življenje dolgo! Vedi, da se je Kut al Kulub zadušila s hrano in umrla.’ Kalif je vzkliknil: ‘Naj ti Bog nikdar ne nakloni dobre novice, hudobni suženj!’ Nato je vstal in stopil v palačo. Vsi v njej so mu potrjevali njeno smrt. Vprašal je: ‘Kje je njen grob?’ Odpeljali so ga do grobišča in mu pokazali lažni grob, rekoč: ‘Tu je pokopana.’ Ko ga je zagledal, je kriknil, objel grob, zajokal in izgovoril ta dva verza:

Pri Bogu, o grob, je njena lepota izginila? Se je njen sveži, cvetoči obraz spremenil? O grob, saj nisi ne vrt ne nebo: kako sta se torej v tebi združila veja in luna? Kalif je bridko jokal za njo in ostal tam celo uro. Nato je vstal od groba, ves strt od žalosti. Gospa Zubejda je vedela, da je njena zvijača uspela, in je služabniku rekla: ‘Prinesi skrinjo.’ Ko jo je postavil prednjo, je dala prinesti dekle, jo položila vanjo in mu rekla: ‘Potrudi se prodati to skrinjo, vendar zahtevaj, da jo kupec kupi zaprto. Izkupiček pa razdeli v miloščino.’ Služabnik je vzel skrinjo, odšel in izpolnil njeno naročilo.

Tako je bilo z njimi. Ribič Halifa pa si je, ko je jutro zasijalo in razlilo svojo svetlobo, rekel: ‘Danes nimam pametnejšega opravka, kakor da grem k evnuhu, ki je kupil moje ribe. Povabil me je v kalifovo palačo.’ Odšel je od doma in se napotil tja. Ko je prispel, je našel mameluke, sužnje in služabnike, nekatere stoječe, druge sedeče. Pogledal jih je in zagledal služabnika, ki mu je vzel ribe: sedel je, mameluki pa so mu stregli. Eden od mladih mamelukov je zavpil na ribiča. Služabnik se je ozrl, da bi videl, kdo je, in prepoznal Halifo. Ko je ribič videl, da ga je opazil in prepoznal, mu je rekel: ‘Nič ne zaostajaš, Rjavček! Takšni so ljudje, ki jim lahko zaupaš.’ Služabnik se je njegovim besedam zasmejal in rekel: ‘Pri Bogu, ribič, prav imaš!’ Sandal mu je hotel nekaj dati in je segel v žep, a tedaj se je razleglo glasno vpitje. Dvignil je glavo, da bi videl, kaj se dogaja, in zagledal vezirja Džaferja Barmakida, ki je prihajal od kalifa. Takoj je vstal, stopil predenj in ga pospremil. Med hojo sta se pogovarjala in pogovor se je zavlekel. Halifa je dolgo čakal, služabnik pa se ni več ozrl nanj. Ko je čakanje postalo predolgo, se mu je ribič od daleč pokazal, pomahal in rekel: ‘Gospod Rjavček, pusti me že domov!’ Služabnik ga je slišal, vendar mu je bilo pred vezirjem Džaferjem nerodno odgovoriti. Še naprej se je pogovarjal z vezirjem in se delal, da ribiča ne opazi. Halifa je rekel: ‘O ti zavlačevalec! Naj Bog osramoti vsakega nadležneža in vsakogar, ki jemlje tuje blago, potem pa odlaša s plačilom! Na tvojo milost se zanašam, gospod Otrobov trebuh: daj mi, kar je moje, da bom lahko šel!’ Služabnik ga je slišal in postalo mu je nerodno pred Džaferjem. Tudi Džafer je videl, da ribič maha in govori služabniku, ni pa razumel, kaj mu pravi. Zato je služabnika nejevoljno vprašal: ‘Evnuš, kaj hoče od tebe ta ubogi berač?’ Sandal mu je odgovoril: ‘Ga ne poznate, gospod vezir?’ Džafer je rekel: ‘Pri Bogu, ne poznam ga! Od kod naj bi ga poznal, ko pa ga zdaj vidim prvič?’ Služabnik mu je povedal: ‘Gospod moj, to je ribič, ki smo mu na bregu Tigrisa pobrali ribe. Jaz nisem dobil nobene in bilo me je sram vrniti se praznih rok k vladarju pravovernih, ko pa so vsi mameluki kaj prinesli. Ko sem prišel do njega, sem ga našel sredi vode, kjer je molil k Bogu in držal štiri ribe. Rekel sem mu: Daj mi, kar imaš, pa ti plačam. Ko mi je izročil ribe, sem segel v žep, da bi mu dal denar, vendar v njem nisem našel ničesar. Zato sem mu rekel: Pridi k meni v palačo in dal ti bom nekaj, kar ti bo pomagalo v revščini. Danes je prišel in ravno sem segel v žep, da bi mu nekaj dal, ko ste prišli vi. Vstal sem, da bi vam bil na voljo, in se ukvarjal z vami, nanj pa pozabil. Zato se mu je čakanje zavleklo. To je njegova zgodba in zato stoji tukaj.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila osemsto enainštirideseta noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je evnuh Sandal Džaferju Barmakidu povedal zgodbo ribiča Halife in sklenil: ‘To je njegova zgodba in zato stoji tukaj.’ Ko je vezir slišal njegove besede, se je nasmehnil in rekel: ‘Evnuš, kako je mogoče, da je ta ribič prišel k tebi v stiski, ti pa mu nisi pomagal? Ga res ne poznaš, predstojnik evnuhov?’ Odgovoril je: ‘Ne.’ Džafer je rekel: ‘To je učitelj in družabnik vladarja pravovernih. Naš gospod kalif je danes potrt, žalostnega srca in poln skrbi. Nič ga ne more razvedriti razen tega ribiča. Ne pusti mu oditi, dokler kalifu ne povem zanj in ga ne pripeljem predenj. Morda mu bo Bog po njegovi navzočnosti olajšal gorje in ga potolažil ob izgubi Kut al Kulub. Potem mu bo dal kaj za lajšanje revščine in ti boš zaslužen za to.’ Služabnik mu je odgovoril: ‘Gospod moj, storite, kakor želite. Naj vas vzvišeni Bog ohrani kot steber države vladarja pravovernih! Naj podaljša njeno senco ter obvaruje njene veje in korenine!’ Vezir Džafer se je nato odpravil h kalifu, služabnik pa je mamelukom ukazal, naj ribiča ne izpustijo izpred oči. Halifa je rekel: ‘Kako čudovita je tvoja dobrota, Rjavček! Upnik je postal dolžnik: prišel sem terjat svoj denar, zdaj pa so me zaprli zaradi zaostalih dolgov!’ Ko je Džafer stopil pred kalifa, ga je našel sedečega, s sklonjeno glavo, potrtega in zatopljenega v misli. Tiho je prepeval pesnikove verze:

Tisti, ki me grajajo, zahtevajo, naj jo pozabim; kaj pa morem srcu, če ne uboga mojih ukazov? Kako naj potrpežljivost premaga ljubezen do mladenke, ko mi v ločenosti od nje prav nič ne pomaga? Nisem je pozabil, ne čaše, ki je krožila med nama, ne opojnosti, ko me je omamilo vino njenih pogledov. Ko je Džafer stopil predenj, je rekel: ‘Mir s teboj, o vladar pravovernih, varuh svetosti vere in bratranec prvaka božjih poslancev, naj božji blagoslov in mir spremljata njega in vso njegovo družino!’ Kalif je dvignil glavo in odgovoril: ‘Tudi s teboj naj bodo mir, božje usmiljenje in blagoslov.’ Džafer je rekel: ‘Če vladar pravovernih dovoli, bi njegov služabnik rad spregovoril brez zadržkov.’ Kalif mu je odgovoril: ‘Kdaj pa si moral paziti, kaj govoriš, ti, ki si prvi med vezirji? Povej, kar želiš.’ Vezir Džafer je rekel: ‘Gospod moj, ko sem odšel od tebe in se namenil domov, sem pri vratih zagledal tvojega mojstra, učitelja in družabnika, ribiča Halifo. Jezi se nate in se pritožuje. Pravi: Slava Bogu! Naučil sem ga loviti ribe, on pa je odšel po dve vreči in se ni več vrnil. Tako se ne ravna ne z družabniki ne z učitelji. Če hočeš ostati njegov družabnik, prav, sicer pa mu povej, da si poišče drugega.’ Ko je kalif slišal te besede, se je nasmehnil in potrtost mu je minila. Rekel je Džaferju: ‘Pri mojem življenju mi povej, ali res stoji ribič pri vratih?’ Džafer je odgovoril: ‘Pri tvojem življenju, o vladar pravovernih, res stoji pri vratih.’ Kalif je tedaj rekel: ‘Džafer, pri Bogu, potrudil se bom poravnati njegov dolg. Če mu Bog po moji roki nameni nesrečo, ga bo doletela; če mu po moji roki nameni srečo, jo bo prejel.’

Nato je kalif vzel list papirja, ga razrezal na koščke in rekel: ‘Džafer, s svojo roko napiši dvajset zneskov od enega do tisoč dinarjev, položaje in oblasti od najnižjega urada do kalifata ter dvajset vrst kazni od najmilejše do usmrtitve.’ Džafer je odgovoril: ‘Poslušam in ubogam, o vladar pravovernih.’ Listke je popisal, kakor mu je ukazal kalif. Nato je kalif rekel: ‘Džafer, prisegam pri svojih čistih prednikih in pri sorodstvu s Hamzo in Akilom: poklical bom ribiča Halifo in mu ukazal, naj vzame enega teh listkov. Samo midva veva, kaj je napisano na njih. Kar bo stalo na izbranem listku, mu bom dodelil. Četudi bo kalifat, se mu bom odpovedal in mu ga prepustil, ne da bi mu ga odrekel. Če pa bo obešanje, pohabljenje ali smrt, bom to izvršil nad njim. Pojdi in ga pripelji.’ Ko je Džafer to slišal, si je rekel: ‘Ni moči ne sile razen pri Bogu, vzvišenem in velikem! Morda bo ta nesrečnik izžrebal svojo pogubo in jaz bom kriv zanjo. Toda kalif je prisegel in zdaj preostane le, da ribič vstopi. Zgodilo se bo samo tisto, kar hoče Bog.’ Odšel je k ribiču Halifi, ga prijel za roko in ga hotel odpeljati noter. Halifo je zapustila pamet in si je rekel: ‘Kakšna neumnost me je gnala k temu nesrečnemu sužnju Rjavčku, da me je spravil skupaj z Otrobovim trebuhom?’ Džafer ga je vodil naprej, mameluki pa so hodili pred njim in za njim. Halifa je govoril: ‘Ali ni bilo dovolj, da so me zadržali? Zdaj me ti obdajajo spredaj in zadaj, da niti pobegniti ne morem!’ Džafer ga je peljal skozi sedem hodnikov, nato pa ga je posvaril: ‘Gorje ti, ribič! Stojiš pred vladarjem pravovernih in varuhom vere.’ Dvignil je veliko zaveso in Halifa je zagledal kalifa na prestolu, okoli njega pa državne dostojanstvenike, ki so mu stregli. Ko ga je prepoznal, je stopil naprej in rekel: ‘Pozdravljen, piskač! Ni prav, da se lotiš ribolova, potem pa me pustiš čuvati ribe, odideš in se ne vrneš. Kar naenkrat so pridrveli mameluki na konjih vseh mogočih barv in mi pobrali ribe, jaz pa sem stal tam sam. Vse to je tvoje maslo! Če bi hitro prinesel vreče, bi jih prodala za sto dinarjev. Jaz sem prišel terjat svoje plačilo, pa so me zaprli. Kdo pa je tebe zaprl sem?’ Kalif se je nasmehnil, privzdignil rob zavese, pomolil glavo izpod nje in rekel: ‘Stopi bliže in vzemi enega teh listkov.’ Ribič Halifa je vladarju pravovernih rekel: ‘Prej si bil ribič, danes pa vidim, da si vedeževalec. Kdor pa ima preveč obrti, ima tudi preveč revščine.’ Džafer je rekel: ‘Hitro vzemi listek, brez besed, in izpolni ukaz vladarja pravovernih!’ Halifa je stopil naprej, iztegnil roko in rekel: ‘Zaman bi upal, da bo ta piskač spet moj vajenec in bo lovil z menoj!’ Nato je vzel listek, ga izročil kalifu in rekel: ‘Piskač, karkoli mi je pripadlo, ničesar mi ne prikrivaj!’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila osemsto dvainštirideseta noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je ribič Halifa, ko je vzel listek in ga izročil kalifu, rekel: ‘Piskač, karkoli mi je pripadlo, ničesar mi ne prikrivaj!’ Kalif ga je vzel in podal vezirju Džaferju z besedami: ‘Preberi, kaj piše.’ Džafer je pogledal listek in rekel: ‘Ni moči ne sile razen pri Bogu, vzvišenem in velikem!’ Kalif ga je vprašal: ‘Naj bo dobro, Džafer! Kaj si prebral?’ Odgovoril je: ‘O vladar pravovernih, na listku piše: Ribič naj dobi sto udarcev s palico.’ Kalif je ukazal, naj ga stokrat udarijo. Izpolnili so njegov ukaz in Halifi zadali sto udarcev. Ko je vstal, je rekel: ‘Naj Bog prekolne to igro, Otrobov trebuh! Sta tudi ječa in pretepanje del igre?’ Džafer je rekel: ‘O vladar pravovernih, ta ubogi človek je prišel k morju; kako naj se vrne žejen? Prosimo tvoje milostne radodarnosti, naj sme vzeti še en listek. Morda dobi kaj, kar bo odnesel domov in si s tem olajšal revščino.’ Kalif je odvrnil: ‘Pri Bogu, Džafer, če vzame listek in na njem piše usmrtitev, ga bom dal ubiti, ti pa boš kriv!’ Džafer je rekel: ‘Če umre, bo vsaj našel mir.’ Halifa mu je odvrnil: ‘Naj ti Bog nikdar ne nakloni dobre novice! Sem vam tako utesnil Bagdad, da me hočete spraviti s sveta?’ Džafer mu je rekel: ‘Vzemi listek in prosi vzvišenega Boga za pravo izbiro.’ Halifa je iztegnil roko, vzel listek in ga izročil Džaferju. Ta ga je prebral in obmolknil. Kalif ga je vprašal: ‘Zakaj molčiš, Jahjev sin?’ Odgovoril je: ‘O vladar pravovernih, na listku piše, naj ribič ne dobi ničesar.’ Kalif je rekel: ‘Pri nas mu ni namenjen zaslužek. Reci mu, naj mi izgine izpred oči.’ Džafer ga je prosil: ‘Pri tvojih čistih prednikih, dovoli mu vzeti še tretjega! Morda mu prinese srečo.’ Kalif je odgovoril: ‘Naj vzame še en listek, vendar zadnjega.’ Halifa je iztegnil roko in vzel tretji listek. Na njem je pisalo, naj ribič dobi en dinar. Džafer mu je rekel: ‘Hotel sem ti priboriti srečo, toda Bog ti je namenil samo ta dinar.’ Halifa je odgovoril: ‘En dinar za vsakih sto udarcev — res imenitna kupčija! Naj ti Bog nikdar ne da zdravega telesa!’ Kalif se je zasmejal, Džafer pa je prijel Halifo za roko in ga odpeljal ven.

Pri vratih ga je zagledal služabnik Sandal in mu rekel: ‘Pridi, ribič, obdaruj še nas s tem, kar ti je vladar pravovernih dal med vajino šalo!’ Halifa mu je odgovoril: ‘Pri Bogu, prav imaš, Rjavček! Bi rad delil z menoj, ti črnokožec? Dobil sem sto udarcev in en sam dinar. Kar vzemi ga, podarim ti ga!’ Vrgel mu je dinar in odšel, solze pa so mu tekle po licih. Ko ga je služabnik videl takšnega, je spoznal, da govori resnico. Pohitel je za njim in zaklical mladim služabnikom, naj ga pripeljejo nazaj. Ko so ga vrnili, je segel v žep, izvlekel rdečo mošnjo, jo odprl in stresel njeno vsebino. V njej je bilo sto zlatih dinarjev. Rekel je: ‘Ribič, vzemi to zlato za svoje ribe in pojdi svojo pot.’ Halifa se je razveselil, pobral sto dinarjev in kalifov dinar ter odšel, že pozabivši na udarce. Ker je vzvišeni Bog hotel uresničiti, kar je določil, je ribič Halifa šel skozi trg suženj. Zagledal je velik krog ljudi in si rekel: ‘Kaj dela tu vsa ta množica?’ Stopil je bliže in se prerinil med trgovce in druge ljudi. Trgovci so rekli: ‘Napravite prostor ladijskemu mojstru Zalitu!’ Umaknili so se mu. Halifa je zagledal starca, ki je stal ob skrinji, na kateri je sedel služabnik. Starec je klical: ‘Trgovci, premožni gospodje! Kdo si upa tvegati in prvi ponuditi za to skrinjo neznane vsebine iz hiše gospe Zubejde, hčere al Kasima, žene vladarja pravovernih ar Rašida? Koliko ponudite? Naj vas Bog blagoslovi!’ Eden od trgovcev je rekel: ‘Pri Bogu, to je res tveganje. Ponudil bom, pa naj mi nihče ne zameri: dvajset dinarjev!’ Drugi je rekel: ‘Petdeset dinarjev!’ Trgovci so višali ponudbe, dokler niso dosegle sto dinarjev. Dražitelj je vprašal: ‘Ponudi kdo več, trgovci?’ Ribič Halifa je rekel: ‘Jaz dam sto en dinar!’ Ko so trgovci slišali njegovo ponudbo, so mislili, da se šali. Zasmejali so se in rekli: ‘Evnuš, prodaj jo Halifi za sto en dinar!’ Evnuh je odgovoril: ‘Pri Bogu, nikomur drugemu je ne prodam! Vzemi jo, ribič, naj ti Bog nakloni blagoslov v njej, in daj zlato!’ Halifa je vzel zlato in ga izročil služabniku; tako sta sklenila kupčijo. Služabnik je denar kar tam razdelil v miloščino, se vrnil v palačo in gospe Zubejdi povedal, kaj je storil. Zelo se je razveselila.

Ribič Halifa si je skrinjo naložil na ramo, vendar je bila pretežka, da bi jo tako nosil. Zato jo je dvignil na glavo in odnesel v svojo četrt. Tam jo je odložil in utrujen sedel, premišljujoč o vsem, kar se mu je zgodilo. Govoril si je: ‘Ko bi le vedel, kaj je v tej skrinji!’ Nato je odprl hišna vrata in se toliko časa trudil s skrinjo, da jo je spravil noter. Poskušal jo je odpreti, vendar ni šlo. Rekel si je: ‘Kaj mi je bilo, da sem kupil to skrinjo? Razbiti jo moram in pogledati, kaj je v njej.’ Lotil se je ključavnice, a je ni mogel odpreti. Tedaj si je rekel: ‘Pustil jo bom do jutri.’ Hotel je leči spat, vendar ni našel prostora, saj je skrinja zapolnila vso hišo. Zlezel je nanjo in zaspal. Minila je kakšna ura, ko se je v njej nekaj premaknilo. Halifa se je prestrašil, spanec ga je zapustil in pamet mu je skoraj ušla. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila osemsto triinštirideseta noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je ribič Halifa zaspal na skrinji. Po kakšni uri se je v njej nekaj premaknilo. Prestrašil se je, skoraj izgubil pamet, skočil pokonci in rekel: ‘Zdi se, da so v njej džini! Hvala Bogu, da je nisem odprl. Če bi jo, bi me v temi napadli in pogubili, nič dobrega ne bi imel od njih.’ Potem je spet legel in zaspal. Skrinja se je znova premaknila, tokrat še močneje. Halifa je skočil pokonci in rekel: ‘Še enkrat! Zdaj pa je že strašljivo!’ Pohitel je iskat svetilko, a je ni našel, denarja, da bi jo kupil, pa tudi ni imel. Odšel je iz hiše in zavpil: ‘Ljudje iz naše četrti!’ Večina sosedov je spala, vendar so se ob njegovem vpitju prebudili in vprašali: ‘Kaj je, Halifa?’ Odgovoril je: ‘Pomagajte mi s svetilko! Džini so se spravili name!’ Zasmejali so se mu in mu dali svetilko. Vzel jo je, se vrnil v hišo in s kamnom udaril po ključavnici. Razbil jo je in odprl skrinjo. V njej je zagledal speče dekle, lepo kakor rajska hurija. Bila je omamljena, vendar je prav tedaj izbruhala uspavalo, se zbudila, odprla oči in se premaknila, ker je začutila tesnobo ujetosti. Ko jo je Halifa zagledal, je stopil k njej in rekel: ‘Pri Bogu, gospa moja, od kod si?’ Odprla je oči in rekla: ‘Prinesi mi jasmin in narcise.’ Halifa je odgovoril: ‘Tu ni drugega kot dateljni in kana.’ Dekle se je povsem zavedelo, pogledalo Halifo in ga vprašalo: ‘Kdo pa si ti?’ Nato je dodalo: ‘In kje sem?’ Odgovoril je: ‘V moji hiši.’ Vprašala je: ‘Ali nisem v palači kalifa Haruna ar Rašida?’ Rekel ji je: ‘Kakšen Rašid neki, ti nora ženska? Moja sužnja si in nič drugega! Danes sem te kupil za sto en dinar in te prinesel domov. Spala si v tej skrinji.’

Ko je dekle slišalo njegove besede, ga je vprašalo: ‘Kako ti je ime?’ Odgovoril je: ‘Halifa. Kako to, da se mi je zvezda sreče nenadoma zasvetila, ko pa jo poznam čisto drugačno?’ Zasmejala se je in rekla: ‘Pusti te besede. Imaš kaj jesti?’ Odgovoril je: ‘Pri Bogu, niti piti nimam kaj! Že dva dni nisem nič jedel in zdaj bi še kako potreboval grižljaj.’ Vprašala ga je: ‘Nimaš nič denarja?’ Rekel je: ‘Naj Bog obvaruje to skrinjo, ki me je spravila v revščino! Vse, kar sem imel, sem dal zanjo in zdaj sem brez beliča.’ Dekle se mu je zasmejalo in reklo: ‘Pojdi prosit sosede za kaj hrane. Lačna sem.’ Halifa je vstal, šel iz hiše in zavpil: ‘Ljudje iz naše četrti!’ Sosedje so spali, pa so se spet prebudili in vprašali: ‘Kaj je, Halifa?’ Odgovoril je: ‘Sosedje moji, lačen sem in nimam kaj jesti.’ Eden mu je prinesel hlebec, drugi kos kruha, tretji košček sira, četrti kumaro. Ko je imel polno naročje, je stopil v hišo, vse položil pred dekle in rekel: ‘Jej!’ Zasmejala se je in rekla: ‘Kako naj jem, ko pa nimam niti vrča vode, da bi pila? Bojim se, da se mi grižljaj zatakne in umrem.’ Halifa ji je rekel: ‘Napolnil ti bom ta vrč.’ Vzel ga je, šel sredi ulice in zavpil: ‘Ljudje iz naše četrti!’ Vprašali so ga: ‘Kakšna nesreča te je doletela to noč, Halifa?’ Odgovoril je: ‘Dali ste mi hrano in najedel sem se, zdaj pa sem žejen. Dajte mi še piti!’ Eden je prišel s čašo, drugi z vrčem, tretji z lončenko. Napolnil je svoj vrč, se vrnil v hišo in dekletu rekel: ‘Gospa moja, zdaj ti nič več ne manjka.’ Odgovorila je: ‘Res je, ta hip ne potrebujem ničesar več.’ Rekel ji je: ‘Zdaj pa mi govori in povej svojo zgodbo.’ Odgovorila je: ‘Gorje ti! Če me ne poznaš, ti povem, kdo sem. Jaz sem Kut al Kulub, sužnja kalifa Haruna ar Rašida. Gospa Zubejda je postala ljubosumna name, me omamila in zaprla v to skrinjo.’ Nato je dodala: ‘Hvala Bogu, da se je zgodilo samo to in nič hujšega! Vse to pa se mi je primerilo zgolj zaradi tvoje sreče. Od kalifa ar Rašida boš gotovo dobil veliko denarja, ki te bo napravil bogatega.’ Halifa jo je vprašal: ‘Je to tisti Rašid, v čigar palači so me zaprli?’ Odgovorila je: ‘Da.’ Rekel je: ‘Pri Bogu, še nikoli nisem videl bolj skopega človeka od tega piskača, v katerem je tako malo dobrote in pameti! Včeraj mi je dal sto udarcev in en sam dinar, pa čeprav sem ga učil loviti ribe in sva bila družabnika. Izdajalec!’ Dekle mu je reklo: ‘Opusti te grde besede, odpri oči in se lepo vedí, ko ga boš spet videl. Tako boš dosegel, kar si želiš.’ Ko je slišal njene besede, je bil kakor človek, ki se prebudi iz spanja. Bog mu je odprl notranji pogled, da bi ga pripeljal do sreče. Rekel ji je: ‘Na glavo in oči!’ Nato je dodal: ‘V božjem imenu, lezi spat.’ Vstala je in legla, on pa je do jutra spal daleč od nje.

Ko je napočilo jutro, ga je prosila za črnilnik in papir. Prinesel ji ju je in napisala je pismo trgovcu, kalifovemu prijatelju. Povedala mu je, kaj se ji je zgodilo in da je pri ribiču Halifi, ki jo je kupil. Nato mu je izročila pismo in rekla: ‘Vzemi ga, pojdi na trg draguljev, vprašaj po trgovini draguljarja Ibn al Karnasa in mu ga izroči. Ničesar ne govori.’ Halifa je odgovoril: ‘Poslušam in ubogam.’ Vzel je pismo iz njene roke in odšel na trg draguljev. Vprašal je po Ibn al Karnasovi trgovini in pokazali so mu jo. Stopil je k trgovcu in ga pozdravil. Ta mu je odzdravil, vendar ga je gledal zviška in vprašal: ‘Kaj potrebuješ?’ Halifa mu je podal pismo. Trgovec ga je vzel, vendar ga ni prebral, saj je mislil, da ima pred seboj reveža, ki prosi miloščine. Enemu od svojih fantov je rekel: ‘Daj mu pol dirhama.’ Halifa je odvrnil: ‘Ne potrebujem miloščine. Preberi pismo.’ Trgovec ga je vzel in prebral. Ko je razumel, kaj piše v njem, ga je poljubil in položil na glavo. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila osemsto štiriinštirideseta noč

Rekla je: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Ibn al Karnas, ko je prebral list in razumel, kaj piše na njem, list poljubil, si ga položil na glavo, vstal in vprašal: »Brat moj, kje je tvoja hiša?« Halifa mu je odvrnil: »Kaj pa hočeš z mojo hišo? Bi rad šel tja in mi ukradel sužnjo?« Rekel mu je: »Ne, le kupil bi vama kaj za pod zob.« Halifa mu je povedal: »Moja hiša je v tej in tej ulici.« Trgovec mu je rekel: »Lepo, naj ti Bog nikdar ne nakloni zdravja, ti nesrečnik!« Nato je poklical dva svoja sužnja in jima naročil: »Pojdita s tem možem v menjalnico Muhsina in mu recita: ‘Muhsin, daj temu možu tisoč zlatih dinarjev,’ potem pa ga brž pripeljita nazaj k meni.« Sužnja sta s Halifo odšla v menjalnico in rekla menjalcu: »Muhsin, daj temu možu tisoč zlatih dinarjev.« Dal mu jih je, Halifa pa jih je vzel in se s sužnjema vrnil v prodajalno njunega gospodarja. Našli so ga na muli škorčje sive barve, vredni tisoč dinarjev, obdanega z mameluki in služabniki. Ob njegovi muli je stala še ena, prav takšna, osedlana in obrzdana. Rekel je Halifi: »V božjem imenu, zajezdi to mulo.« Halifa je odvrnil: »Ne bom je zajezdil. Pri Bogu, bojim se, da me bo vrgla s sebe.« Trgovec Ibn al Karnas mu je rekel: »Pri Bogu, moraš jo zajezditi.« Halifa je stopil bliže, da bi se povzpel nanjo, a je sedel narobe obrnjen, jo zgrabil za rep in zavpil. Mula ga je vrgla na tla in vsi so se mu smejali. Vstal je in rekel: »Ali ti nisem rekel, da ne bom jezdil tega velikega osla?« Ibn al Karnas je potem pustil Halifo na trgu, sam pa odšel k vladarju vernikov in ga obvestil o sužnji. Nato se je vrnil in jo odpeljal v svojo hišo. Halifa je medtem odšel domov, da bi pogledal sužnjo, in našel sosede zbrane pred hišo. Govorili so: »Danes je treba pred Halifo res trepetati! Le kje je dobil to sužnjo?« Eden izmed njih je dejal: »Ta norec je zvodnik. Najbrž jo je našel pijano na cesti, jo pobral in prinesel domov. Izginil pa je samo zato, ker se zaveda svoje krivde.«

Medtem ko so tako govorili, je prišel Halifa. Rekli so mu: »Kako je s teboj, siromak? Ali ne veš, kaj se ti je zgodilo?« Odvrnil je: »Ne, pri Bogu.« Povedali so mu: »Pravkar so prišli mameluki in odpeljali tvojo sužnjo. Tebe so iskali, pa te niso našli.« Halifa je vzkliknil: »Kako so lahko odpeljali mojo sužnjo?« Eden izmed zbranih je rekel: »Če bi jim prišel v roke, bi ga ubili.« Halifa se ni več menil zanje, temveč je stekel nazaj k prodajalni Ibn al Karnasa. Našel ga je na muli in mu rekel: »Pri Bogu, to pa ni prav od tebe! Zamotil si me in poslal svoje mameluke, da so mi odpeljali sužnjo.« Trgovec mu je odvrnil: »Norec, pridi z menoj in bodi tiho.« Odpeljal ga je v lepo zgrajeno hišo in ga popeljal noter. Tam je Halifa zagledal sužnjo, ki je sedela na zlatem divanu, okoli nje pa deset deklet, lepih kakor mesec. Ko jo je Ibn al Karnas zagledal, je pred njo poljubil tla. Vprašala ga je: »Kaj si storil z mojim novim gospodarjem, ki je zame dal vse svoje imetje?« Odgovoril ji je: »Gospa moja, dal sem mu tisoč zlatih dinarjev.« Nato ji je od začetka do konca pripovedoval, kaj se je zgodilo s Halifo. Zasmejala se je in rekla: »Ne zameri mu, saj je preprost človek.« Potem je dodala: »Tukaj je še tisoč dinarjev, ki mu jih podarjam jaz. Če bo Bog, Najvišji, hotel, mu bo kalif dal toliko, da bo preskrbljen.«

Medtem ko so se pogovarjali, je prišel kalifov služabnik iskat Kut al Kulub. Kalif je namreč izvedel, da je v hiši Abuja al Karnasa, in ko je to zvedel, ni mogel več čakati nanjo, zato jo je ukazal pripeljati. Ko se je odpravila k njemu, je vzela s seboj Halifo. Prišla je pred kalifa in poljubila tla pred njim. Vstal je, jo pozdravil, ji izrekel dobrodošlico in jo vprašal, kako se ji je godilo pri človeku, ki jo je kupil. Odgovorila mu je: »Ime mu je Halifa, ribič je, in zdaj stoji pri vratih. Povedal mi je, da ima z našim gospodom, vladarjem vernikov, še neporavnane račune zaradi njunega skupnega ribolova.« Kalif je vprašal: »Je res tam?« Odvrnila je: »Da.« Ukazal ga je pripeljati. Halifa je prišel, poljubil tla pred kalifom in mu zaželel, naj mu čast in blagostanje trajata večno. Kalif se mu je čudil in smejal ter ga vprašal: »Ribič, ali si bil včeraj res moj družabnik?« Halifa je razumel besede vladarja vernikov, zato se je opogumil, zbral vso svojo odločnost in rekel: »Pri tistem, ki ti je naklonil nasledstvo tvojega bratranca, ne vem ničesar o njenem stanju; nisem počel drugega, kakor jo gledal in se pogovarjal z njo.« Nato mu je od začetka do konca ponovil vse, kar se mu je zgodilo, kalif pa se mu je ves čas smejal. Povedal mu je tudi o služabniku in o tem, kaj je doživel z njim: kako mu je služabnik dal sto dinarjev za tisti dinar, ki ga je dobil od kalifa. Pripovedoval mu je še, kako je šel na trg in za sto dinarjev kupil skrinjo, ne da bi vedel, kaj je v njej. Povedal mu je vso zgodbo od začetka do konca. Kalif se mu je smejal, srce se mu je razvedrilo in rekel je: »Ustregli bomo tvojim željam, ti, ki vračaš pravico njenim upravičencem.« Nato je utihnil. Zatem je kalif ukazal, naj mu dajo petdeset tisoč zlatih dinarjev, dragoceno častno oblačilo, kakršno so nosili veliki kalifi, in mulo. Podaril mu je tudi temnopolte sužnje, da bi mu stregli, in Halifa je postal kakor eden izmed kraljev tistega časa. Kalif se je razveselil vrnitve svoje sužnje in spoznal, da je za vsem tem stala gospa Zubajda, njegova sestrična. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila osemsto petinštirideseta noč

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da se je kalif razveselil vrnitve Kut al Kulub in spoznal, da je vse to delo gospe Zubajde, njegove sestrične. Zato se je nanjo še bolj razjezil in jo za nekaj časa zapustil; ni več prihajal k njej in ji ni izkazoval naklonjenosti. Ko je spoznala, da je res tako, jo je zaradi njegove jeze prevzela silna žalost in njena nekdaj rožnata lica so obledela. Ko tega ni mogla več prenašati, je svojemu bratrancu, vladarju vernikov, poslala pismo, v katerem se mu je opravičila, priznala svojo krivdo in zapisala te verze:

Hrepenim po naklonjenosti, ki ste mi jo nekoč izkazovali, da v sebi pogasim žalost in obžalovanje. O moji gospodje, usmilite se mojega silnega koprnenja, dovolj je že tega, kar sem od vas prestala. Brez vas, ljubljeni moji, mi je potrpljenje pošlo, skalili ste življenje, ki je bilo nekoč tako bistro. Živim, če izpolnite svoje obljube, in umrem, če mi ne naklonite zvestobe. Recimo, da sem zagrešila greh: odpustite mi! Pri Bogu, kako ljub je ljubljeni, kadar odpušča! Ko je pismo gospe Zubajde prispelo do vladarja vernikov in ga je prebral, je videl, da priznava svojo krivdo in se mu opravičuje za to, kar je storila. Rekel si je: »Bog odpušča vse grehe, saj je Odpuščajoči, Usmiljeni.« Poslal ji je odgovor, v katerem ji je izrazil svojo naklonjenost, ji odpustil in pozabil vse, kar je bilo. To jo je neizmerno razveselilo. Kalif pa je Halifi določil mesečno nagrado petdesetih dinarjev. Halifa si je pri njem pridobil velik ugled in visok položaj ter užival spoštovanje in čast. Pred odhodom je poljubil tla pred vladarjem vernikov, nato pa odšel s ponosnim korakom. Ko je prišel do vrat, ga je zagledal služabnik, ki mu je dal sto dinarjev. Prepoznal ga je in vprašal: »Ribič, od kod ti vse to?« Halifa mu je od začetka do konca povedal, kaj se mu je zgodilo. Služabnik se je razveselil, saj je bil prav on zaslužen za njegovo bogastvo, in ga vprašal: »Ali mi ne boš namenil darila od tega denarja, ki si ga dobil?« Halifa je segel v žep, izvlekel mošnjiček s tisoč zlatimi dinarji in ga izročil služabniku. Ta mu je rekel: »Obdrži svoj denar, naj ti ga Bog blagoslovi.« Čudil se je njegovi plemenitosti in radodarnosti, čeprav je bil prej tako reven. Halifa se je nato poslovil od služabnika in odjezdil na muli. Služabniki so jo držali za zadnji del sedla in ga spremljali vse do prenočišča, ljudje pa so ga opazovali in se čudili časti, ki ga je doletela. Ko je razjahal, so pristopili k njemu in ga vprašali, kako je prišel do takšne sreče. Povedal jim je vse, kar se mu je zgodilo, od začetka do konca. Nato je kupil lepo grajeno hišo in vanjo vložil veliko denarja, dokler ni postala popolna v vseh pogledih. Naselil se je v njej in prepeval ta verza:

Poglej to hišo, podobno rajskemu domovanju: skrbi preganja in bolnega ozdravi. Njena zgradba se vzpenja k višavam, dobrota pa v njej prebiva vsak hip. Ko se je ustalil v svoji hiši, je zasnubil eno izmed lepih hčera mestnih veljakov. Poročil se je z njo in užival neizmerno bližino, veliko srečo in veselje. Živel je v čedalje večjem blagostanju in popolni sreči. Ko se je ozrl na vse to obilje, se je zahvalil Bogu, slavljenemu in vzvišenemu, za bogate blagoslove in dobrote, ki mu jih je neprestano naklanjal. Svojega Gospoda je hvalil s hvaležnostjo in prepeval pesnikove besede:

Tebi hvala, ki svojo milost neprenehoma deliš, čigar dobrota je brezmejna in vse preplavlja. Tebi izrekam hvalo, sprejmi jo od mene, saj pomnim tvojo radodarnost, dobrotljivost in milost. Velikodušno si me obdaril z blagoslovi in naklonjenostjo, z milostjo in dobroto, zato se ti zahvaljujem. Vsa bitja zajemajo iz morja tvoje radodarnosti in ti jim v stiskah prihajaš na pomoč. Gospod, naklonil si nam znamenja svojega blagoslova in nas z njim obilno obdaril, ti, ki mi odpuščaš grehe. Zavoljo njega, ki je prišel ljudem v usmiljenje, plemenitega preroka, resnicoljubnega in čistega, naj ga spremljata božji blagoslov in mir, pa njegove pomočnike in njegov rod, dokler bodo prihajali obiskovalci, ter njegove svetle, plemenite in modre tovariše, za vse čase, dokler bo ptica prepevala v krošnjah. Halifa je odtlej pogosto obiskoval kalifa Haruna ar Rašida, ki ga je rad sprejemal ter mu izkazoval dobroto in radodarnost. Halifa je živel v popolnem blagostanju, veselju, časti in radosti; njegovo bogastvo se je množilo in ugled rasel, življenje mu je teklo prijetno in brezskrbno, v čistih in blagih užitkih, dokler ni prišla tista, ki uničuje užitke in razdvaja zbrane družbe. Slavljen naj bo torej tisti, ki mu pripadata večna moč in neminljivost, ki večno živi in nikoli ne umre.