Prevod

Pripovedujejo tudi, da je v davnih časih, v minulih dobah in dneh, v Basri živel trgovec, ki je imel dva sinova in veliko premoženje. Vsevedni Bog, ki vse sliši, je odredil, da se je trgovec preselil v usmiljenje Vzvišenega in za seboj zapustil vse svoje bogastvo. Sinova sta poskrbela za njegov pogreb in ga pokopala, nato pa si premoženje razdelila na enaka dela. Vsak je vzel svoj delež in odprla sta si dve delavnici: eden je postal kotlar, drugi zlatar. Nekega dne je zlatar sedel v svoji delavnici, ko je po trgu med ljudmi prišel neki Perzijec. Ustavil se je pred mladeničevo delavnico, si z veščim očesom ogledal njegovo delo in bilo mu je všeč. Mlademu zlatarju je bilo ime Hasan. Perzijec je pokimal in rekel: »Pri Bogu, izvrsten zlatar si!« Še naprej je opazoval njegovo delo in ob tem pogledoval v staro knjigo, ki jo je držal v roki, ljudje pa so občudovali Hasanovo lepoto, njegovo postavo in skladne ude. Ko je napočil čas popoldanske molitve, so ljudje zapustili delavnico. Tedaj je Perzijec stopil k njemu in dejal: »Sinko, lep mladenič si. Kakšna knjiga je to? Sam nimam sina, poznam pa veščino, od katere na svetu ni imenitnejše.« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 779. noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Perzijec stopil k zlatarju Hasanu in mu dejal: ›Sinko, lep mladenič si. Kakšna knjiga je to? Sam nimam sina, poznam pa veščino, od katere na svetu ni imenitnejše. Mnogi so me prosili, naj jih je naučim, a nikogar nisem hotel poučiti. Tebe pa sem jo pripravljen naučiti. Vzel te bom za sina in med teboj in revščino postavil pregrado, da boš lahko opustil to obrt in naporno delo s kladivom, ogljem in ognjem.‹ Hasan ga je vprašal: ›Gospod, kdaj me boš poučil?‹ Odvrnil je: ›Jutri pridem k tebi in pred tvojimi očmi iz bakra naredim čisto zlato.‹ Hasan se je razveselil, se poslovil od Perzijca in odšel k materi. Vstopil je, jo pozdravil in jedel z njo, vendar je bil ves prevzet, kakor da bi izgubil zavest in pamet. Mati ga je vprašala: ›Kaj ti je, sinko? Pazi, da ne boš nasedal ljudem, zlasti tujcem. V ničemer jih ne ubogaj, kajti to so sleparji, ki se ukvarjajo z alkimijo, goljufajo ljudi in jim po krivici pobirajo ter zapravljajo denar.‹ Odvrnil ji je: ›Mati, revni smo in nimamo ničesar, kar bi jih zamikalo, da bi nas ogoljufali. Res je k meni prišel neki Perzijec, toda to je kreposten starec, na katerem se pozna pobožnost. Bog je njegovo srce zgolj omehčal do mene.‹ Mati je v jezi umolknila, sinu pa je srce tako vznemirjeno utripalo, da vso noč ni zatisnil očesa, tolikšno veselje so mu prinesle Perzijčeve besede.

Ko se je zdanilo, je vstal, vzel ključe in odprl delavnico. Prav tedaj je prišel Perzijec. Hasan je vstal pred njim in mu hotel poljubiti roke, vendar mu ta tega ni dovolil, temveč je dejal: ›Hasan, pripravi talilni lonec in namesti meh.‹ Hasan je storil, kakor mu je naročil, in zanetil oglje. Perzijec ga je vprašal: ›Sinko, imaš kaj bakra?‹ Odvrnil je: ›Imam razbit pladenj.‹ Velel mu je, naj ga s škarjami razreže na drobne koščke. Hasan je ubogal, ga razrezal, vrgel koščke v talilni lonec in pihal z mehom, dokler se niso raztopili. Perzijec je segel v turban, iz njega potegnil zavit papir, ga odprl in v lonec stresel za pol dirhama snovi, podobne rumenemu črtalu za oči. Hasanu je naročil, naj pihlja z mehom. Ta je storil, kakor mu je velel, in nastala je zlata palica. Ko jo je Hasan zagledal, je od veselja ostrmel in ni mogel verjeti svojim očem. Vzel jo je v roke, jo obračal, nato pa vzel pilo in jo opilil. Videl je, da je iz najčistejšega zlata. Od silnega veselja je bil ves iz sebe in sklonil se je, da bi Perzijcu poljubil roko. Ta mu je dejal: ›Vzemi to palico, pojdi na trg, jo prodaj in hitro prevzemi plačilo. Nikomur ničesar ne govori.‹ Hasan je odšel na trg in palico izročil posredniku. Ta jo je preizkusil na kamnu in ugotovil, da je iz čistega zlata. Začetno ceno so postavili pri deset tisoč dirhamih; trgovci so jo zviševali, dokler je niso prodali za petnajst tisoč dirhamov. Hasan je prevzel denar, odšel domov in materi povedal vse, kar je storil. Rekel ji je: ›Mati, te veščine sem se že naučil!‹ Ona pa se mu je zasmejala in dejala: ›Ni moči ne oblasti razen pri Bogu, Vzvišenem in Velikem.‹ Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 780. noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je zlatar Hasan materi povedal, kaj je storil Perzijec, in ji dejal: ›Te veščine sem se že naučil.‹ Ona pa je rekla: ›Ni moči ne oblasti razen pri Bogu, Vzvišenem in Velikem,‹ in v jezi umolknila. Hasan je v svoji nevednosti vzel možnar, ga odnesel Perzijcu, ki je sedel v delavnici, in ga postavil predenj. Ta ga je vprašal: ›Sinko, kaj bi rad storil s tem možnarjem?‹ Hasan je odvrnil: ›Dala ga bova v ogenj in iz njega naredila zlate palice.‹ Perzijec se je zasmejal in rekel: ›Sinko, si mar nor, da bi šel na trg z dvema zlatima palicama v istem dnevu? Ali ne veš, da bi ljudje posumili in bi naju to stalo življenja? Ko te bom naučil te veščine, jo uporabi le enkrat na leto; to ti bo zadoščalo od enega leta do drugega.‹ Hasan je dejal: ›Prav imaš, gospod.‹ Nato je sedel v delavnico, namestil talilni lonec in vrgel oglje v ogenj. Perzijec ga je vprašal: ›Sinko, kaj bi rad?‹ Odvrnil je: ›Nauči me te veščine.‹ Perzijec se je zasmejal in rekel: ›Ni moči ne oblasti razen pri Bogu, Vzvišenem in Velikem! Sinko, premalo pameti imaš; za to veščino sploh nisi primeren. Se je je kdaj kdo učil ob cesti ali na trgu? Če se je lotiva tukaj, bodo ljudje rekli, da se ukvarjava z alkimijo, oblastniki bodo slišali za naju in ob življenje bova. Če se torej res želiš učiti, pojdi z menoj v mojo hišo.‹ Hasan je vstal, zaprl delavnico in odšel s Perzijcem. Med potjo pa se je spomnil materinih besed in prešinilo ga je tisoč skrbi. Ustavil se je in nekaj časa stal s sklonjeno glavo. Perzijec se je ozrl, ga zagledal, kako stoji, se zasmejal in mu dejal: ›Si mar nor? Kako moreš misliti, da ti hočem škodovati, ko pa ti v srcu želim dobro?‹ Nato je dodal: ›Če se bojiš iti z menoj v mojo hišo, pojdem jaz s teboj v tvojo in te tam poučim.‹ Hasan je odvrnil: ›Prav, stric.‹ Perzijec mu je rekel: ›Pojdi pred menoj.‹ Hasan se je napotil proti domu in Perzijec je šel za njim. Ko sta prispela, je Hasan vstopil v hišo, kjer je našel mater, in ji povedal, da je pripeljal Perzijca, ki je čakal pred vrati. Pripravila in uredila jima je prostor, nato pa se umaknila. Hasan je Perzijca povabil naprej in ta je vstopil.

Hasan je vzel pladenj in odšel na trg, da bi prinesel kaj za pod zob. Vrnil se je s hrano, jo postavil predenj in dejal: ›Jej, gospod, da bosta med nama kruh in sol. Vzvišeni Bog naj kaznuje tistega, ki izda kruh in sol.‹ Perzijec mu je odvrnil: ›Prav imaš, sinko.‹ Nato se je nasmehnil in dodal: ›Sinko, kdo pa še ve, koliko sta vredna kruh in sol?‹ Sedel je k jedi in s Hasanom sta jedla, dokler se nista nasitila. Nato mu je rekel: ›Sinko Hasan, prinesi nama še kaj sladkega.‹ Hasan je šel na trg in prinesel deset kosov slaščic, ves vesel Perzijčevih besed. Ko jih je postavil predenj, je Perzijec segel po njih, Hasan pa je jedel z njim. Nato je Perzijec dejal: ›Bog naj ti povrne z dobrim, sinko. S takšnim človekom, kot si ti, se je vredno družiti, mu zaupati skrivnosti in ga naučiti česa koristnega.‹ Zatem je rekel: ›Hasan, prinesi orodje.‹ Hasan je komaj verjel tem besedam. Stekel je kakor žrebe, spuščeno na spomladansko pašo, odhitel v delavnico, vzel orodje in se vrnil ter ga položil predenj. Perzijec je izvlekel papirnat zavoj in dejal: ›Hasan, pri kruhu in soli, če mi ne bi bil dražji od lastnega sina, ti ne bi razkril te veščine. Od tega eliksirja mi je ostalo le še toliko, kolikor ga je v tem zavoju. Dobro glej, ko bom mešal snovi in jih polagal predte. Vedi, sinko Hasan, da moraš na vsakih deset funtov bakra dodati pol dirhama tega praška, in vseh deset funtov se bo spremenilo v čisto zlato.‹ Nato je dodal: ›Sinko Hasan, v tem zavoju so tri unče po egipčanski meri. Ko boš vse porabil, ti ga bom pripravil še več.‹ Hasan je vzel zavoj in v njem zagledal rumeno snov, še drobnejšo od prejšnje. Vprašal ga je: ›Gospod, kako se temu reče? Kje se dobi? Iz česa se pripravlja?‹ Perzijec se je zasmejal; zdaj je že računal, da je Hasan njegov. Dejal mu je: ›Kaj toliko sprašuješ? Delaj in molči.‹ Iz hiše je vzel skledo, jo razrezal, vrgel v talilni lonec in dodal malo praška iz zavoja. Nastala je palica iz čistega zlata.

Ko je Hasan to videl, se je neznansko razveselil in ves prevzet zrl v zlato palico. Perzijec je medtem hitro potegnil iz turbana mošnjiček, ga odprl in njegovo vsebino dal v košček slaščice. Dejal mu je: ›Hasan, zdaj si postal moj sin in dražji si mi od moje duše in mojega premoženja. Imam hčer in dal ti jo bom za ženo.‹ Hasan je odvrnil: ›Tvoj služabnik sem in vse, kar boš storil zame, ti bo Vzvišeni Bog povrnil.‹ Perzijec je dejal: ›Sinko, le miren in potrpežljiv bodi, pa te čaka dobro.‹ Nato mu je podal košček slaščice. Hasan ga je vzel, mu poljubil roko in ga položil v usta, ne da bi vedel, kaj mu pripravlja usoda. Komaj ga je pogoltnil, se mu je glava povesila k nogam in izgubil je zavest. Ko je Perzijec videl, da ga je zadela nesreča, se je silno razveselil, skočil na noge in mu dejal: ›Ujel si se, ti ničvrednež, ti arabski pes! Dolga leta sem te iskal, dokler te nisem dobil, Hasan.‹ Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 781. noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je zlatar Hasan pojedel slaščico, ki mu jo je dal Perzijec, in od nje nezavesten padel na tla. Perzijec se je razveselil in mu dejal: ›Dolga leta sem te iskal, dokler te nisem dobil.‹ Nato si je zategnil pas, Hasanu zvezal roke za hrbtom in mu nanje privezal noge. Vzel je skrinjo, jo izpraznil, položil Hasana vanjo in jo zaklenil. Izpraznil je še drugo skrinjo ter vanjo spravil ves Hasanov denar in zlati palici, ki ju je napravil prvič in drugič, nato pa zaklenil tudi njo. Stekel je na trg in pripeljal nosača, ki je odnesel skrinji. Napotil se je k zasidrani ladji, ki je bila pripravljena zanj in katere kapitan ga je že čakal. Ko so ga mornarji zagledali, so mu prišli naproti, prevzeli skrinji in ju odnesli na ladjo. Perzijec je zavpil kapitanu in vsem mornarjem: ›Na delo! Opravek je končan in dosegli smo, kar smo hoteli.‹ Kapitan je zaklical mornarjem: ›Dvignite sidra in razpnite jadra!‹ Ladja je odplula ob ugodnem vetru.

Tako je bilo s Perzijcem in Hasanom. Hasanova mati pa ga je čakala do večera, ne da bi slišala njegov glas ali dobila najmanjšo vest o njem. Prišla je v hišo in videla, da so vrata odprta, v njej pa ni nikogar. Tudi skrinj in denarja ni bilo več. Spoznala je, da je njen sin izginil in da se je nad njim izpolnila usoda. Bila se je po obrazu, si trgala oblačila, kričala in jadikovala: ›O moj sin! O sad mojega srca!‹ Nato je izrekla te verze:

Potrpljenja mi zmanjkuje, nemir v meni raste, odkar te ni, vse huje jočem in zaman se tolažim. Pri Bogu, po slovesu od tebe ne znam več potrpeti; kako naj bom potrpežljiva, ko je odšlo vse moje upanje? Kako naj brez ljubljenega še najdem slast v spanju? Kdo bi se veselil življenja v ponižanju? Odšel si in zapustil hišo in domače v samoti, skalil si bistre studence mojega veselja. V vseh stiskah si mi bil opora, med ljudmi moja čast, moj ugled in moje zavetje. Naj ne bo dneva, ko bi bil daleč od mojih oči, razen če se še istega dne vrneš k meni. Nato je jokala in žalovala do jutra. Prišli so sosedje in jo povprašali po sinu. Povedala jim je, kaj se mu je zgodilo s Perzijcem, prepričana, da ga ne bo nikoli več videla. Hodila je po hiši in jokala. Medtem je na steni zagledala zapisani dve vrstici. Poklicala je učenjaka, da bi ji ju prebral, in v njiju je pisalo:

Proti zori, ko me je premagal spanec in so tovariši spali v puščavi, me je obiskala prikazen moje Lejle. Ko smo se prebudili ob prikazni, ki je prišla ponoči, je bil svet okoli nas pust in kraj srečanja daleč. Ko je Hasanova mati slišala te verze, je zakričala: ›Da, sinko, hiša je pusta in kraj srečanja daleč!‹ Sosedje so se poslovili od nje, ji zaželeli potrpežljivosti in skorajšnje snidenje s sinom ter odšli. Hasanova mati pa je jokala vse noči in dneve. Sredi hiše je postavila grob ter nanj zapisala Hasanovo ime in datum njegovega izginotja. Od groba se ni ločila in tako je živela od dne, ko jo je sin zapustil. Tako je bilo z njo. Kar pa zadeva njenega sina Hasana in Perzijca: ta je bil častilec ognja in je silno sovražil muslimane. Kadar koli je dobil katerega v pest, ga je pogubil. Bil je hudoben, nizkoten alkimist, kakor je o njem dejal pesnik:

Pes je, pasji sin, in še njegov ded je pes; nič dobrega ni v psu, ki ga je zaplodil pes. Temu prekletežu je bilo ime Bahram, častilec ognja. Vsako leto je ugrabil enega muslimana in ga zaklal, da bi dosegel svoj namen. Ko mu je uspelo pretentati zlatarja Hasana, je z njim plul od jutra do večera. Tedaj se je ladja zasidrala ob kopnem in tam ostala do jutra. Ko je vzšlo sonce in je spet odplula, je Perzijec ukazal sužnjem in služabnikom, naj mu prinesejo skrinjo, v kateri je bil Hasan. Prinesli so mu jo, on pa jo je odprl, izvlekel Hasana, mu dal povohati kis in mu v nos pihnil prašek. Hasan je kihnil, izbljuval mamilo, odprl oči in se ozrl na desno in levo. Ugotovil je, da je sredi morja na ploveči ladji, Perzijec pa sedi ob njem. Tedaj je spoznal, da ga je prekleti častilec ognja prevaral in da ga je doletelo prav tisto, pred čimer ga je svarila mati. Izrekel je besede, ki se jih nikomur ni treba sramovati: ›Ni moči ne oblasti razen pri Bogu, Vzvišenem in Velikem. Božji smo in k njemu se vrnemo. O Bog, bodi milostljiv z menoj v svoji sodbi in daj mi potrpežljivost v tej preizkušnji, o Gospodar svetov.‹ Nato se je obrnil k Perzijcu in mu blago dejal: ›Oče, kaj pomeni to početje? Kje sta kruh in sol in kje prisega, ki si mi jo dal?‹ Perzijec ga je pogledal in odvrnil: ›Pes, ali misliš, da človek, kakršen sem jaz, kaj da na kruh in sol? Ubil sem že devetsto devetindevetdeset mladeničev, kakršen si ti, in ti boš tisoči.‹ Zadrl se je nanj, Hasan pa je umolknil in spoznal, da ga je zadela puščica usode. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 782. noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Hasan, ko je videl, da je v rokah prekletega Perzijca, z njim spregovoril blago, vendar mu to ni nič pomagalo. Perzijec se je zadrl nanj, Hasan pa je umolknil in spoznal, da ga je zadela puščica usode. Tedaj je prekletež ukazal, naj mu razvežejo roke, in dali so mu malo vode. Častilec ognja se je smejal in govoril: ›Pri ognju in svetlobi, pri senci in vročini! Nisem si mislil, da se boš ujel v mojo mrežo, toda ogenj mi je dal moč nad teboj in mi pomagal, da sem te prijel. Ko opravim, kar moram, se bom vrnil in te žrtvoval ognju, da bo zadovoljen z menoj.‹ Hasan je dejal: ›Izdal si kruh in sol.‹ Častilec ognja je dvignil roko in ga tako udaril, da je padel, z zobmi zaril v tla in omedlel, solze pa so mu tekle po licih. Nato je ukazal, naj mu zakurijo ogenj. Hasan ga je vprašal: ›Kaj boš z njim?‹ Odvrnil je: ›To je ogenj, gospodar svetlobe in isker, ki ga častim. Če ga boš častil tudi ti, ti dam polovico premoženja in svojo hčer za ženo.‹ Hasan je zavpil nanj: ›Gorje ti! Ti si brezveren častilec ognja, ki namesto mogočnega Kralja, stvarnika noči in dneva, časti ogenj. To je prava poguba vere!‹ Častilec ognja se je razjezil in dejal: ›Ali se mi ne boš pridružil, ti arabski pes, in sprejel moje vere?‹ Hasan ni privolil. Prekleti častilec ognja je vstal, se priklonil pred ognjem in služabnikom ukazal, naj Hasana vržejo na obraz. Storili so tako, on pa ga je začel tepsti s pletenim usnjenim bičem, dokler mu ni razmesaril bokov. Hasan je klical na pomoč, pa mu nihče ni pomagal; prosil je za varstvo, pa ga nihče ni zaščitil. Dvignil je pogled k vsemogočnemu Kralju in ga rotil v imenu izbranega Preroka. Potrpljenje ga je zapuščalo, solze so mu tekle po licih kakor dež in izrekel je ta verza:

Potrpežljivo sprejemam tvojo sodbo, moj Bog; potrpel bom, če je v tem tvoje zadovoljstvo. Krivico so nam storili, nas napadli in nas podjarmili; naj tvoja dobrota odpusti, kar je minilo. Nato je častilec ognja ukazal sužnjem, naj ga posadijo, in velel prinesti hrano in pijačo. Prinesli so ju, vendar Hasan ni hotel ne jesti ne piti. Vso pot ga je častilec ognja mučil noč in dan, on pa je potrpežljivo prosil Boga, mogočnega in vzvišenega, za pomoč. Srce častilca ognja je ostalo trdo. Tri mesece so pluli po morju in ves ta čas je Hasan trpel. Ko so minili trije meseci, je Vzvišeni Bog nad ladjo poslal vihar. Morje je počrnelo in silen veter je razburkal valove okoli ladje. Kapitan in mornarji so dejali: ›Pri Bogu, za vse to je krivo trpljenje tega mladeniča, ki ga ta častilec ognja muči že tri mesece! Bog tega ne dovoljuje.‹ Uprli so se častilcu ognja in pobili njegove služabnike ter vse, ki so bili z njim. Ko je videl, da so jih pobili, je bil prepričan, da je pogubljen, in zbal se je za svoje življenje. Hasanu je razvezal roke, mu slekel razcapana oblačila, ga oblekel v druga in se z njim pobotal. Obljubil mu je, da ga bo naučil veščine in ga vrnil v domovino. Rekel mu je: ›Sinko, ne zameri mi tega, kar sem ti storil.‹ Hasan ga je vprašal: ›Kako naj ti še zaupam?‹ Odvrnil je: ›Sinko, če ne bi bilo greha, tudi odpuščanja ne bi bilo. Vse to sem ti storil le zato, da bi preizkusil tvojo potrpežljivost. Saj veš, da je vse v Božjih rokah.‹ Mornarji in kapitan so se razveselili njegove rešitve. Hasan je molil zanje ter hvalil Vzvišenega Boga in se mu zahvaljeval. Vetrovi so se polegli, tema se je razkadila in ob ugodnem vetru so mirno nadaljevali plovbo.

Nato je Hasan vprašal častilca ognja: ›Perzijec, kam si namenjen?‹ Odvrnil je: ›Sinko, namenjen sem h Gori oblakov, kjer je eliksir, ki ga uporabljamo za alkimijo.‹ Pri ognju in svetlobi mu je prisegel, da se Hasanu pri njem ni več treba ničesar bati. Hasan se je pomiril in razveselil njegovih besed. Z njim je jedel, pil in spal, Perzijec pa ga je oblačil v svoja oblačila. Potovali so še tri mesece, nato pa se je ladja zasidrala ob dolgi obali, prekriti z belimi, rumenimi, modrimi, črnimi in vsakovrstnimi drugimi kamenčki. Ko so se zasidrali, je Perzijec vstal in rekel: ›Hasan, vstani in pojdi na kopno. Prispela sva tja, kamor sva hotela.‹ Hasan je vstal in se z njim izkrcal. Častilec ognja je kapitanu naročil, naj poskrbi za njegove stvari, nato pa sta se s Hasanom oddaljila od ladje in izginila izpred oči. Perzijec je sedel ter iz žepa potegnil bakren boben in svileno, z zlatom izvezeno paličico, na kateri so bila čarobna znamenja. Udaril je po bobnu in komaj je končal, se je v daljavi nad puščavo prikazal oblak prahu. Hasan se je začudil njegovemu početju in se ga prestrašil. Obžaloval je, da je šel z njim na kopno, in prebledel. Častilec ognja ga je pogledal in dejal: ›Kaj ti je, sinko? Pri ognju in svetlobi, mene se ti ni treba več bati! Če mojega opravka ne bi bilo mogoče dovršiti samo s teboj, te ne bi pripeljal z ladje. Veseli se torej vsega dobrega. Ta prah dvigujejo živali, ki jih bova zajahala; pomagale nama bodo prečkati to puščavo in nama olajšale naporno pot.‹ Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 783. noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Perzijec dejal: ›Ta prah dvigujejo živali, ki jih bova zajahala; pomagale nama bodo prečkati to puščavo in nama olajšale naporno pot.‹ Kmalu se je prah razkadil in prikazale so se tri plemenite kamele. Perzijec je zajahal eno, Hasan drugo, na tretjo pa sta naložila živež. Potovala sta sedem dni, nato pa prišla v prostrano deželo. Tam sta zagledala kupolo na štirih stebrih iz rdečega zlata. Razjahala sta, stopila pod kupolo, jedla, pila in počivala. Hasan se je po naključju ozrl in zagledal nekaj visokega. Vprašal je: ›Kaj je to, stric?‹ Častilec ognja je odgovoril: ›Palača.‹ Hasan mu je rekel: ›Ali ne bi vstala in šla vanjo, da si jo ogledava in se v njej odpočijeva?‹ Častilec ognja se je razburil in dejal: ›Ne omenjaj mi te palače, kajti v njej je moj sovražnik. Z njo je povezana zgodba, ki pa ti je zdaj ne morem pripovedovati.‹ Nato je udaril po bobnu in kamele so prišle. Zajahala sta jih in potovala še sedem dni. Osmi dan je častilec ognja vprašal: ›Hasan, kaj vidiš?‹ Hasan je odvrnil: ›Med vzhodom in zahodom vidim oblake in meglice.‹ Častilec ognja mu je rekel: ›To niso ne oblaki ne meglice, temveč velikanska, strma gora, ob kateri se oblaki razcepijo. Noben oblak ne sega nadnjo, tako visoka je. Ta gora je moj cilj in na njenem vrhu je tisto, kar potrebujeva. Zato sem te pripeljal s seboj; po tvojih rokah bo moj opravek dovršen.‹ Tedaj je Hasan izgubil vsako upanje, da bo ostal živ. Častilcu ognja je dejal: ›Pri tistem, ki ga častiš, in pri veri, v katero veruješ, kaj je opravek, zaradi katerega si me pripeljal sem?‹ Odvrnil je: ›Alkimija ni mogoča brez zelišča, ki raste tam, kjer se oblaki ustavljajo in trgajo, torej na tej gori. Zelišče je na njenem vrhu. Ko ga bova dobila, ti bom pokazal, kakšna je ta veščina.‹ Hasan je iz strahu odvrnil: ›Prav, gospod.‹ Izgubil je upanje na življenje in jokal, ker je bil ločen od matere, domačih in domovine. Obžaloval je, da ni ubogal matere, in izrekel ta verza:

Glej, kako deluje tvoj Gospod: radost ti prinaša in skorajšnjo rešitev. Ne obupaj, kadar te zadene nesreča; koliko čudovite milosti se skriva v stiski! Potovala sta naprej, dokler nista prispela do gore in obstala pod njo. Hasan je na njenem vrhu zagledal palačo in vprašal častilca ognja: ›Kakšna palača je to?‹ Ta je odvrnil: ›V njej prebivajo džini, pošasti in hudiči.‹ Nato je razjahal svojo kamelo in velel tudi Hasanu, naj sestopi. Stopil je k njemu, ga poljubil na glavo in dejal: ›Ne zameri mi tega, kar sem ti storil. Varoval te bom, ko se boš povzpel k palači. Ti pa me ne smeš ogoljufati pri ničemer, kar boš prinesel iz nje; vse si bova razdelila na enaka dela.‹ Hasan je odvrnil: ›Slišim in ubogam.‹ Perzijec je odprl vrečo, iz nje vzel ročni mlin in nekaj pšenice ter jo zmlel. Zamesil je tri hlebčke, zakuril ogenj in jih spekel. Nato je vzel bakreni boben in izvezeno paličico ter udaril po bobnu. Kamele so prišle in izbral je eno, jo zaklal ter ji odrl kožo. Nato se je obrnil k Hasanu in mu dejal: ›Sinko Hasan, poslušaj, kaj ti bom naročil.‹ Hasan je rekel: ›Poslušam.‹ Perzijec je nadaljeval: ›Zlezi v to kožo. Zašil te bom vanjo in te položil na tla. Prišli bodo jastrebi, te odnesli in s teboj odleteli na vrh gore. Vzemi ta nož. Ko bodo nehali leteti in boš vedel, da so te odložili na vrhu, prereži kožo in zlezi ven. Ptice se te bodo prestrašile in odletele. Potem poglej dol z gore in me pokliči, da ti povem, kaj moraš storiti.‹ Pripravil mu je tri hlebčke in usnjeno posodo z vodo ter vse položil k njemu v kožo. Nato ga je zašil vanjo in se oddaljil. Prišel je jastreb, ga dvignil, odletel z njim na vrh gore in ga tam odložil. Ko je Hasan začutil, da je na gori, je prerezal kožo, zlezel iz nje in poklical častilca ognja. Ko je ta zaslišal njegov glas, se je razveselil in od veselja zaplesal. Rekel mu je: ›Pojdi za seboj in mi povej, kaj boš videl.‹ Hasan je šel in zagledal veliko razpadlih trupel, ob njih pa obilico dračja. Povedal mu je vse, kar je videl. Perzijec je dejal: ›Prav to sem iskal in potreboval. Vzemi šest svežnjev dračja in mi jih vrzi dol, kajti z njim delamo alkimijo.‹ Hasan mu je vrgel šest svežnjev. Ko je častilec ognja videl, da so padli k njemu, je Hasanu dejal: ›Ničvrednež, opravek, za katerega sem te potreboval, je končan. Če hočeš, ostani na tej gori ali pa se vrzi dol in pogini.‹ Nato je odšel. Hasan je rekel: ›Ni moči ne oblasti razen pri Bogu, Vzvišenem in Velikem! Ta pes me je prevaral.‹ Sedel je, objokoval svojo usodo in izrekel te verze:

Ko Bog človeku nekaj nameni, četudi je razumen, sliši in vidi, mu ogluši ušesa, oslepi srce in mu izpuli razum, kakor se izpuli las. Ko se nad njim izpolni njegova sodba, mu razum povrne, da bi se iz tega kaj naučil. Ne sprašuj torej, kako se je zgodilo, kar se je zgodilo, kajti vse je odrejeno s sodbo in usodo. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 784. noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je častilec ognja, potem ko se je Hasan povzpel na goro in mu z nje vrgel, kar je potreboval, mladeniča ozmerjal, ga zapustil in odšel. Hasan je dejal: ›Ni moči ne oblasti razen pri Bogu, Vzvišenem in Velikem! Ta prekleti pes me je prevaral.‹ Nato je vstal, se ozrl na desno in levo ter se podal po vrhu gore, v srcu prepričan, da ga čaka smrt. Hodil je, dokler ni prišel na drugi rob gore. Ob njenem vznožju je zagledal modro morje, ki se je penilo in razburkano valovalo; vsak val je bil kakor velikanska gora. Sedel je in recitiral, kar je znal iz Korana. Prosil je Vzvišenega Boga, naj mu olajša trpljenje, bodisi s smrtjo bodisi z rešitvijo iz teh nadlog. Nato je zase opravil pogrebno molitev in se vrgel v morje. Po Božji milosti so ga valovi varno odnesli in po moči Vzvišenega Boga je živ prišel iz morja. Razveselil se je, hvalil Boga in se mu zahvaljeval, nato pa vstal in začel iskati kaj za pod zob. Med hojo je nenadoma prišel na kraj, kjer je bil prej z Bahramom, častilcem ognja. Hodil je še nekaj časa in zagledal veliko palačo, ki se je dvigala visoko v nebo, ter se napotil vanjo. Bila je ista palača, o kateri je vprašal častilca ognja in za katero mu je ta dejal: ›V tej palači je moj sovražnik.‹ Hasan si je rekel: ›Pri Bogu, v to palačo moram vstopiti. Morda bom v njej našel rešitev.‹ Ko je prišel do nje, je videl, da so vrata odprta. Vstopil je in v preddverju zagledal klop, na njej pa dve dekleti, lepi kakor luni. Pred seboj sta imeli šahovnico in igrali šah. Ena je dvignila glavo proti njemu in od veselja vzkliknila: ›Pri Bogu, to je človek! Mislim, da je tisti, ki ga je Bahram, častilec ognja, pripeljal letos.‹ Ko je Hasan slišal njene besede, se je vrgel pred njiju, bridko zajokal in dejal: ›Moji gospe, jaz sem ta nesrečnik.‹ Mlajše dekle je reklo starejši sestri: ›Sestra, bodi mi priča, da je ta človek moj brat po Božji zavezi in obljubi. Umrla bom ob njegovi smrti in živela ob njegovem življenju, veselila se bom njegovega veselja in žalovala ob njegovi žalosti.‹ Nato je vstala, ga objela in poljubila, ga prijela za roko in odvedla v palačo. Sestra je šla z njima. Slekla mu je razcapana oblačila, prinesla kraljevsko opravo in ga oblekla vanjo. Pripravila mu je najrazličnejše jedi in jih postavila predenj. S sestro sta sedli in jedli z njim ter mu rekli: ›Povej nama svojo zgodbo s tem zločinskim psom in čarovnikom, od trenutka, ko si mu padel v roke, do trenutka, ko si se ga rešil. Midve pa ti bova od začetka do konca povedali, kaj se je z njim zgodilo nama, da boš previden, če ga še kdaj srečaš.‹

Ko je Hasan slišal te besede in videl, kako naklonjeni sta mu, se mu je duša pomirila in povrnila se mu je razsodnost. Povedal jima je vse, kar se mu je zgodilo s Perzijcem, od začetka do konca. Vprašali sta ga: ›Ali si ga vprašal o tej palači?‹ Odvrnil je: ›Da, vprašal sem ga, pa mi je rekel: »Ne maram govoriti o njej, kajti ta palača pripada hudičem in demonom.«‹ Dekleti sta se silno razjezili in dejali: ›Ali naju je ta brezverec imenoval hudiča in demona?‹ Hasan je odvrnil: ›Da.‹ Mlajša, Hasanova sestra, je rekla: ›Pri Bogu, ubila ga bom na najgrozovitejši način in mu vzela poslednji dih na tem svetu!‹ Hasan jo je vprašal: ›Kako pa boš prišla do njega in ga ubila?‹ Odvrnila je: ›V vrtu, ki se imenuje al-Mušajjad, je. Kmalu ga bom zagotovo ubila.‹ Njena sestra ji je rekla: ›Hasan govori resnico in vse, kar je povedal o tem psu, drži. Zdaj pa mu povej vso našo zgodbo, da si jo bo zapomnil.‹ Mlajše dekle je dejalo: ›Vedi, brat moj, da smo kraljeve hčere. Naš oče je eden najmogočnejših kraljev džinov. Ima vojsko, pomočnike in služabnike med silnimi duhovi. Vzvišeni Bog mu je z eno ženo podaril sedem hčera. Toda njegova nespamet, ljubosumnost in ponos ne poznajo meja, zato nobene od nas ni dal za ženo nobenemu moškemu. Poklical je svoje vezirje in zaupnike ter jih vprašal: »Ali poznate kraj, kamor ne zaide noben obiskovalec, ne človek ne džin, in kjer je veliko dreves, sadežev in rek?« Vprašali so ga: »Kaj bi rad storil z njim, o kralj našega časa?« Odvrnil je: »Tja bi rad namestil svojih sedem hčera.« Rekli so mu: »O kralj, zanje bi bila primerna palača na Gori oblakov. Zgradil jo je ifrit izmed silnih džinov, ki so se uprli v času Sulejmana, mir z njim. Ko je umrl, v njej ni več prebival nihče, ne džin ne človek, kajti odmaknjena je in nihče ne more do nje. Obdajajo jo drevesa, sadeži in reke. Okoli nje teče voda, slajša od medu in hladnejša od snega. Kdor jo pije, če ima bele kožne lise, gobavost ali drugo bolezen, nemudoma ozdravi.« Ko je oče to slišal, nas je poslal v to palačo. Z nami je poslal vojake in nam priskrbel vse, kar potrebujemo. Kadar je hotel odjezditi, je udaril po bobnu in pred njim se je zbrala vsa vojska. Izbral je tistega, ki ga je hotel zajahati, drugi pa so se razšli. Kadar nas oče želi videti, svojim čarovnikom ukaže, naj nas pripeljejo. Pridejo po nas, nas odpeljejo predenj, da uživa v naši družbi in da pri njem opravimo, kar potrebujemo, nato pa nas pripeljejo nazaj. Imava še pet sester, ki so odšle na lov v to divjino, kajti v njej je nešteto divjih živali. Vedno sta dve od nas na vrsti, da ostaneta doma in pripravita hrano. Tokrat sva na vrsti jaz in moja sestra, zato sva ostali, da jim skuhava. Prosili sva Boga, slavljenega in vzvišenega, naj nama pošlje človeka za družbo. Hvala Bogu, ki te je pripeljal k nam. Bodi torej miren in vesel, nič hudega ti ne grozi.‹

Hasan se je razveselil in dejal: ›Hvala Bogu, ki nas je povedel na pot rešitve in omehčal srca do nas.‹ Nato je dekle vstalo, ga prijelo za roko in odvedlo v sobo. Prineslo mu je toliko tkanin in ležišč, kolikor jih ne bi mogel priskrbeti noben človek. Čez nekaj časa so se sestri vrnile z lova. Dekleti sta jima povedali Hasanovo zgodbo, vse pa so se ga razveselile. Stopile so k njemu v sobo, ga pozdravile in mu čestitale za rešitev. Ostal je pri njih in živel nadvse prijetno in srečno. Z njimi je hodil na lov in klal ulovljene živali ter se povsem udomačil v njihovi družbi. Tako je živel z njimi, dokler ni ozdravel in si opomogel od vsega trpljenja. Telo se mu je okrepilo, postal je krepak in rejen, saj so ga v tem kraju obdajale s pozornostjo. Z njimi se je sprehajal in razgledoval po okrašeni palači, vrtovih in med cvetjem. Tolažile so ga in kratkočasile s pogovori. Njegova osamljenost je izginila, dekleta pa so bila zaradi njega čedalje srečnejša in bolj vesela. Tudi sam je bil njihove družbe še bolj vesel, kakor so bile one njegove. Mlajša sestra je nato drugim povedala zgodbo o Bahramu, častilcu ognja, in kako jih je imenoval hudiče, demone in pošasti. Prisegle so ji, da ga bodo zagotovo ubile. Naslednje leto je prekletež spet prišel. S seboj je imel lepega mladega muslimana, podobnega luni, ki je bil vklenjen in strahotno izmučen. Z njim se je ustavil pod palačo, v kateri je Hasan srečal dekleta. Hasan je tedaj sedel ob reki pod drevesi. Ko ga je zagledal, mu je srce silovito vztrepetalo, prebledel je in plosknil z rokami. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 785. noč

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je zlatarju Hasanu, ko je zagledal častilca ognja, srce silovito zatrepetalo; prebledel je, plosknil z dlanmi in rekel dekletom: ‘Pri Bogu, sestre moje, pomagajte mi ubiti tega prekletca! Glejte, prišel je naravnost v vaše roke in s seboj pripeljal mladega muslimana, ujetnika iz ugledne družine, ki ga trpinči z najhujšimi mukami. Rad bi ga ubil in si tako pomiril srce, mladeniča pa odrešil trpljenja ter si prislužil plačilo za dobro delo. Mladi musliman se bo vrnil v domovino, se spet združil z brati, domačimi in ljubljenimi; to bo dobro delo tudi v vašem imenu in vzvišeni Bog vas bo zanj nagradil.’ Dekleta so mu odgovorila: ‘Boga in tebe, Hasan, poslušamo in ubogamo.’ Nato so si zakrile obraze, nadele bojno opravo in si opasale meče. Hasanu so pripeljale enega najlepših konj, ga docela opremile in mu dale izvrstno orožje. Vsi skupaj so se odpravili na pot in našli častilca ognja, ki je že zaklal in odrl kamelo, zdaj pa mučil mladeniča in mu veleval: ‘Zlezi v to kožo!’ Hasan se mu je približal od zadaj, ne da bi ga ta opazil, nato pa zakričal nanj, da je ves osupnil. Stopil je predenj in rekel: ‘Umakni roko, prekletec, sovražnik Boga in muslimanov! Pes izdajalski, častilec ognja, ki hodiš po poteh hudodelcev! Mar častiš ogenj in svetlobo ter prisegaš pri senci in žgoči vročini?’ Častilec ognja se je obrnil, zagledal Hasana in mu rekel: ‘Sin moj, kako si se rešil? Kdo te je spravil dol na zemljo?’ Hasan mu je odgovoril: ‘Rešil me je Bog, ki je tvojim sovražnikom namenil, da ti vzamejo življenje, ker si me vso pot mučil, nevernik in krivoverec! Zdaj si se znašel v stiski, ker si zašel s prave poti. Ne mati ne brat ne prijatelj ne trdna zaveza te ne morejo rešiti. Sam si dejal: Kdor izda kruh in sol, se mu Bog maščuje. Ti pa si izdal kruh in sol, zato te je Bog izročil v moje roke in zdaj se mi ne moreš več izmuzniti.’ Častilec ognja mu je rekel: ‘Pri Bogu, sin moj, dražji si mi od lastne duše in luči mojih oči!’ Hasan pa je stopil k njemu in ga naglo udaril po ramenu, da je bleščeči meč prodrl skozenj. Bog je njegovo dušo nemudoma poslal v peklenski ogenj, v to najhujše bivališče.

Nato je Hasan vzel vrečo, ki jo je imel častilec ognja pri sebi, jo odprl, iz nje potegnil boben in tolkač ter udaril po bobnu. Kakor blisk so pred njega pritekle hitre jezdne kamele. Mladeniču je razvezal vezi, ga posadil na eno izmed njih, na druge pa mu naložil živež in vodo ter mu rekel: ‘Odpravi se tja, kamor si namenjen.’ In mladenič je odšel, potem ko ga je Bog po Hasanovi roki odrešil stiske. Ko so dekleta videla, da je Hasan pokončal častilca ognja, so se silno razveselila. Obstopile so ga, občudovale njegov pogum in junaštvo, se mu zahvaljevale za storjeno in mu čestitale, ker je ostal živ in zdrav. Rekle so mu: ‘Hasan, storil si dejanje, s katerim si potešil našo žejo po pravici in ugodil veličastnemu Kralju.’ Z dekleti se je vrnil v palačo in ostal pri njih; jedel je in pil, se igral in smejal. Tako prijetno mu je bilo živeti z njimi, da je pozabil na mater.

Ko je tako užival z njimi najlepše življenje, se je v daljavi sredi pustinje dvignil silen oblak prahu, ki je zatemnil nebo. Dekleta so mu rekla: ‘Vstani, Hasan, pojdi v svojo sobo in se skrij. Če želiš, pa stopi na vrt in se potuhni med drevjem in trtami; nič hudega se ti ne bo zgodilo.’ Vstal je, se umaknil v svojo sobo v palači in se zaklenil vanjo. Čez čas se je prah polegel in iz njega se je prikazala neizmerna vojska, podobna razburkanemu morju, ki jo je pošiljal kralj, oče deklet. Ko je vojska prispela, so ji pripravile najboljša bivališča in jo tri dni gostile. Potem so vojake vprašale, kako se jim godi in kaj jih je pripeljalo. Odgovorili so: ‘Kralj nas pošilja po vas.’ Dekleta so vprašala: ‘Kaj pa kralj želi od nas?’ Odgovorili so: ‘Neki kralj prireja svatbo in želi, da se je udeležite ter si ogledate slavje.’ Dekleta so jih vprašala: ‘Kako dolgo bomo odsotne od doma?’ Odgovorili so: ‘Toliko, kolikor traja pot tja in nazaj, in še dva meseca bivanja.’ Tedaj so dekleta vstala, šla v palačo k Hasanu in mu povedala, kaj se je zgodilo. Rekle so mu: ‘Ta kraj je tvoj kraj in naša hiša je tvoja hiša. Bodi dobre volje in veselega srca, ničesar se ne boj in ne žaluj. Nihče ne more priti k nam semkaj, zato bodi miren in brez skrbi, dokler se ne vrnemo k tebi. Tu imaš ključe naših sob. Le to te prosimo, brat naš, pri vezi, ki nas druži: teh vrat ne odpiraj, saj za njimi ni ničesar, kar bi potreboval.’ Nato so se poslovile od njega in odšle z vojsko. Hasan je ostal sam v palači. Kmalu ga je začela dušiti tesnoba, potrpljenje ga je zapustilo in žalost je rasla. Počutil se je zapuščenega in silno je žaloval za njimi. Prostrana palača mu je postala tesna. Ko je tako ostal sam in osamljen, se jih je spominjal in zapel te verze:

Ves širni svet se pred očmi mi je zožil, vse moje misli je oblak bridkosti zagrnil. Odkar so ljubljene odšle, je mir skaljen, iz mojih vek se solze brez prestanka zlivajo. Zaradi slovesa spanec je zapustil moje oči in vsa globina moje duše se je zmračila. Bo čas še kdaj naklonil nam snidenje, mi vrnil družbo dragih in večerne pogovore? Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 786. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Hasan po odhodu deklet ostal sam v palači in da mu je bilo zaradi ločitve od njih tesno pri srcu. Začel je sam hoditi na lov v pustinjo; prinašal je plen, ga klal in sam jedel. Samota in nemir sta ga čedalje bolj mučila, zato je vstal, se sprehodil po palači in preiskal vse njene kotičke. Odpiral je sobe deklet in v njih videl toliko bogastva, da bi vsakdo ob njem izgubil pamet. Toda nič od tega ga ni veselilo, ker deklet ni bilo ob njem. V srcu pa mu je vzplamtela radovednost zaradi vrat, ki mu jih je sestra prepovedala odpreti ter mu naročila, naj se jim nikoli ne približa in jih ne odpira. Rekel si je: ‘Sestra mi je prepovedala odpreti ta vrata samo zato, ker je za njimi nekaj, česar noče nikomur pokazati. Pri Bogu, vstal bom, jih odprl in pogledal, kaj je za njimi, četudi me tam čaka smrt!’ Vzel je ključ in jih odklenil. Za njimi ni našel nobenega bogastva, temveč je na drugem koncu prostora zagledal stopnišče, zgrajeno iz jemenskega oniksa. Povzpel se je po njem in prišel na streho palače. Rekel si je: ‘Torej mi je to prepovedovala!’ Sprehodil se je po strehi in se razgledal po pokrajini pod palačo, polni njiv in vrtov, dreves in cvetja, divjih živali in ptic, ki so žvrgolele ter slavile Boga, Edinega in Vsemogočnega. Opazoval je te prijetne kraje in zagledal razburkano morje z valovi, ki so se zaletavali drug v drugega. Še naprej je hodil okoli po palači, zdaj na desno, zdaj na levo, dokler ni prišel do paviljona na štirih stebrih. V njem je zagledal prostor za počitek, okrašen z najrazličnejšimi dragimi kamni: rubini, smaragdi, spineli in drugimi dragulji. Zidovi so bili sestavljeni iz zlatih, srebrnih in rubinastih opek ter opek iz zelenega smaragda. Sredi paviljona je bil bazen, poln vode, nad njim pa senčnica iz sandalovine in dišečega alojinega lesa, prepletena s palicami iz rdečega zlata in zelenega smaragda ter posuta z raznovrstnimi dragulji in biseri, velikimi kakor golobja jajca. Ob bazenu je stalo ležišče iz dišečega alojinega lesa, vloženo z biseri in dragulji ter prepredeno z rdečim zlatom. Krasili so ga najrazličnejši pisani kamni in dragocene kovine, razporejeni v skladnih, drug drugemu ustrezajočih vzorcih. Okoli njega so ptice pele v različnih jezikih ter s svojimi lepimi glasovi in raznolikimi napevi slavile vzvišenega Boga. Takega paviljona ni imel ne perzijski kralj ne rimski cesar. Hasan je ob pogledu nanj osupnil, sedel vanj in se razgledoval.

Medtem ko je sedel tam, se je čudil lepoti izdelave, sijaju biserov in rubinov ter vsem umetelnim okrasom. Občudoval je tudi vrtove in ptice, ki so slavile Boga, Edinega in Vsemogočnega, ter premišljeval o znamenjih Božje moči, ki so se kazala v gradnji tega veličastnega paviljona. Tedaj je iz smeri kopnega priletelo deset ptic in se usmerilo proti paviljonu in bazenu. Hasan je pomislil, da prihajajo pit vodo, zato se je skril, saj se je bal, da bi ga opazile in zbežale. Spustile so se na veliko, lepo drevo in ga obkrožile. Med njimi je opazil veliko, čudovito ptico, najlepšo izmed vseh; druge so jo obdajale in ji stregle. Hasan se je temu čudil. Ta ptica je preostalih devet kljuvala s kljunom in jim kazala svojo oblast, one pa so bežale pred njo. Hasan je stal in jih opazoval od daleč. Nato so se posedle na ležišče in vsaka si je s kremplji razprla kožo ter stopila iz nje. Izkazalo se je, da so bile to pernate obleke, iz katerih je prišlo deset deviških deklet, tako lepih, da bi pred njimi pobledel sijaj lun. Ko so odložile obleke, so vse stopile v bazen, se umile ter se začele igrati in šaliti. Tista, ki jih je prekašala, jih je škropila in potapljala, one pa so bežale pred njo in si niso drznile dvigniti rok nanjo. Ko jo je Hasan zagledal, je izgubil razsodnost in ostal brez pameti. Spoznal je, da so mu dekleta prav zaradi tega prepovedala odpreti vrata. Ob pogledu na njeno lepoto, milino in skladno postavo se je vanjo strastno zaljubil. Ona se je igrala, šalila in škropila z vodo, Hasan pa je stal, jih gledal in vzdihoval, ker ni bil med njimi. Lepota mladega dekleta mu je zmedla razum; njegovo srce se je ujelo v zanko ljubezni in padlo v past hrepenenja. Oči so strmele, v srcu je gorel ogenj, duša pa ga je nagovarjala k zlu. Hasan je jokal od hrepenenja po njeni lepoti in milini; zaradi nje so mu v srcu plamteli ognji in čedalje silneje ga je žgala strast, katere žerjavice ni bilo mogoče pogasiti in katere sledov ni bilo mogoče skriti. Potem so dekleta prišla iz bazena. Hasan jih je stoje opazoval, ne da bi ga videle, in se čudil njihovi lepoti, ljubkosti, nežnosti in očarljivemu vedenju. Ko se je ozrl, mu je pogled obstal na najstarejšem dekletu, ki je bilo golo. Razkrilo se mu je tisto med njenimi stegni: velika, zaobljena vzpetina s štirimi robovi, podobna srebrni ali kristalni skledici, ob kateri se je spomnil pesnikovih besed:

Ko sem odgrnil blago z njene muce, sem našel tesnobo, kot v svoji nravi in mošnji. Do polovice sem ga vtaknil vanjo, pa je vzdihnila. ‘Zakaj?’ sem vprašal. Rekla je: ‘Po drugi polovici.’ Ko so prišle iz vode, si je vsaka nadela obleko in nakit. Najstarejše dekle pa se je obleklo v zeleno opravo. Z lepoto je prekašalo vse lepotice sveta in s sijajem obraza zasenčilo bleščeče polne lune. Z nežnim pozibavanjem je prekosilo veje in z očarljivo prevzetnostjo begalo razum. Bilo je, kakor je rekel pesnik:

Dekle se je prikazalo, polno življenja, sonce si je od njenega lica sposodilo sijaj. Prišla je v zeleni srajci, kot zelene veje ob cvetu granatovca. Vprašal sem jo: ‘Kako se imenuje ta obleka?’ Odgovorila je z ljubkimi besedami: ‘Razparale smo žolčnike svojih ljubimcev in zavel je dih, ki trga srce od grenkobe.’ Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 787. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Hasan, ko je videl dekleta prihajati iz bazena in mu je najstarejša s svojo lepoto in milino vzela pamet, izrekel te verze. Ko so se dekleta oblekla, so sedla, se pogovarjala in smejala. Hasan pa jih je stoje opazoval, utopljen v morju ljubezni in izgubljen v svojih mislih. Govoril si je: ‘Pri Bogu, sestra mi je prepovedala odpreti ta vrata le zaradi teh deklet, ker se je bala, da bi se zaljubil v katero izmed njih.’ Potem je opazoval lepoto svojega dekleta, najlepšega bitja, kar jih je Bog ustvaril v tistem času, ki je s svojo lepoto prekašalo vse ljudi. Imelo je usta kakor Salomonov pečatni prstan, lase temnejše od noči zavrnitve, ki pade na žalostnega, koprnečega ljubimca, čelo kakor mlada luna ob koncu ramazana, oči kakor gazela, nežno ukrivljen, bleščeč nos, lica kakor cvetove vetrnic, ustnice kakor korale in zobe kakor bisere, nanizane v zlati ogrlici. Njegov vrat je bil kakor srebrna palica nad vitko postavo, podobno veji drevesa ban. Trebuh je imel gube in kotičke, v katerih bi se zaljubljenec ves zamaknjen predajal molitvi; popek bi sprejel celo unčo dišečega mošusa. Stegna so bila polna in obilna, kakor marmorna stebra ali blazini, napolnjeni z nojevim perjem, med njima pa nekaj kakor najmogočnejši orel ali zajec z odrezanimi uhlji, s ploskvami in robovi. To dekle je z lepoto in postavo prekašalo veje drevesa ban in bambusovo steblo. Bilo je, kakor je rekel zaljubljeni pesnik:

Mlado dekle, katerega slina je sladka kakor med, ima pogled, ostrejši od indijskega meča. Z gibi spravlja vejo bana v sram, ko se nasmehne, ji iz ust zasveti blisk. Njeno lice sem primerjal z razcvetelo vrtnico, pa se je odvrnila in rekla: ‘Kdo me primerja z vrtnico? Moje prsi je primerjal z granatnim jabolkom, brez sramu! Od kod granatnemu jabolku veja, ki nosi moje prsi? Pri moji lepoti, očeh in srčni krvi, pri raju mojega objema in vzdihih v prsih: če me bo še kdaj tako primerjal, mu odrečem sladkost bližine in ga žgem z zavračanjem. Pravijo, da na vrtu cvetijo vrtnice; a njegova vrtnica ni moje lice in veja ni moj stas. Če ima na vrtovih že nekaj, kar je meni enako, kaj je torej prišel iskat k meni?’ Dekleta so se še naprej smejala in igrala, on pa je stal in jih gledal ter pozabil na jed in pijačo, dokler se ni približal pozni popoldan. Tedaj je dekle reklo svojim družicam: ‘Kraljevske hčere, pozno je že in naša dežela je daleč. Naveličale smo se bivanja tukaj; vstanite, da se vrnemo domov.’ Vsaka je vstala in si nadela pernato obleko. Ko so se vanje zavile, so postale ptice kakor prej in vse skupaj odletele, ono dekle pa sredi med njimi. Hasan je izgubil upanje, da jih bo še dosegel. Hotel je vstati in se spustiti dol, vendar ni zmogel. Solze so mu tekle po licih, ljubezenska muka pa ga je še močneje stisnila, zato je zapel te verze:

Naj bom prikrajšan za zvestobo dani obljubi, če sem po vašem odhodu še spoznal sladkost spanca. Po slovesu se moje oči niso zatisnile in po vašem odhodu mi počitek ni bil več sladek. V sanjah se mi zdi, da vas vidim; o, ko bi bile sanje resnica! Spanec si želim, četudi ga ne potrebujem, saj vas morda v sanjah znova srečam. Nato se je Hasan premaknil za nekaj korakov, komaj našel pot in se naposled spustil v spodnje prostore palače. Plazil se je, dokler ni prišel do vrat svoje spalnice, stopil vanjo, se zaklenil in legel kakor bolnik. Ni jedel ne pil, temveč se je utapljal v morju svojih misli ter do jutra jokal in objokoval svojo usodo. Ko se je zdanilo, je zapel te verze:

Ptice so zvečer odletele in zaklicale; kdor umre od hrepenenja, ni ničesar kriv. Skrivam pripoved o ljubezni, dokler morem živeti, a ko me premaga silno koprnenje, jo razkrijem. Ponoči je prišla podoba nje, ki z obrazom posnema jutro, a noč moje ljubezni nima svita. Objokujem jih, ko brezskrbni že spijo, in vetrovi strasti se poigravajo z menoj. Razdal sem solze, imetje in srčno kri, razum in dušo; radodarnost je dobiček. Najgrša izmed vseh muk in bolečin je tista, ki jo lepotice prizadenejo naravnost. Pravijo, da je ljubiti lepotice prepovedano, prelivati kri ljubimcev pa dovoljeno. Kaj more izčrpani drugega kot darovati življenje? Podarja ga — mar je ljubezen šala? Kričim od hrepenenja in bolečine po ljubljeni; vse, kar zmore zaljubljenec, je tožba. Ko je vzšlo sonce, je odprl vrata spalnice, se povzpel tja, kjer je bil prej, in sedel nasproti razglednemu paviljonu. Tam je čakal do noči, toda nobena ptica ni prišla. Tako bridko je jokal, da je omedlel in se zgrudil na tla. Ko se je zavedel, se je odplazil in spustil v spodnje prostore palače. Prišla je noč in ves svet se mu je zdel tesen. Vso noč je jokal in objokoval svojo usodo, dokler se ni zdanilo in je sonce obsijalo griče in ravnice. Ni jedel, pil ali spal in nikjer ni našel miru. Podnevi je blodil, ponoči bedel, osupel in omamljen od misli, ki so ga obdajale, in od silne ljubezni. Zapel je besede koprnečega pesnika:

Ti, ki spravljaš svetlo jutranje sonce v sram in nevede zasenčiš lepoto vej, mi bodo dnevi naklonili tvojo vrnitev, da ugasnejo ognji, ki mi plamtijo v prsih? Se bova ob snidenju spet objela, tvoje lice ob mojem, tvoj vrat ob mojem? Kdor pravi, da je ljubezen sladka, naj ve: v njej so dnevi, grenkejši od aloje. Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 788. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je zlatar Hasan, ko ga je ljubezen čedalje huje mučila, sam v palači izrekal verze in ni našel nikogar, ki bi mu delal družbo. Ko je bil tako ves prevzet od koprnenja, se je s kopnega dvignil oblak prahu. Vstal je, stekel dol in se skril, saj je vedel, da prihajajo gospodarice palače. Ni minilo dolgo, ko se je vojska utaborila okoli palače, sedem deklet pa je razjahalo, vstopilo in odložilo orožje ter bojno opravo. Najmlajša, Hasanova sestra, pa ni snela bojne oprave, temveč je šla naravnost v njegovo sobo. Ker ga ni našla, ga je začela iskati in ga odkrila v eni izmed spalnic, slabotnega in shujšanega. Telo mu je opešalo, kosti so mu štrlele, obraz mu je porumenel, oči pa so se mu vdrle zaradi pomanjkanja hrane in pijače ter obilice solza, ki jih je točil iz ljubezni in navezanosti na dekle. Ko ga je njegova sestra iz rodu džinov zagledala v takem stanju, je osupnila in skoraj izgubila razsodnost. Vprašala ga je, kako mu je, kaj se dogaja z njim in kaj ga je doletelo. Rekla mu je: ‘Povej mi, brat moj, da najdem način, kako te odrešiti nadloge. Tudi življenje bi dala zate.’ Tedaj je silno zajokal in zapel:

Ko se ljubimcu ljubljena oddalji, mu ostaneta le žalost in trpljenje. Znotraj je bolezen, zunaj ga žge hrepenenje; najprej je spomin in nazadnje premišljevanje. Ko je sestra to slišala, se je začudila njegovi zgovornosti, tehtnosti besed in lepoti izraza ter temu, da ji odgovarja v verzih. Rekla mu je: ‘Brat moj, kdaj si padel v to stanje? Kdaj se ti je to zgodilo? Vidim, da govoriš v verzih in točiš obilne solze. Pri Bogu in pri ljubezni, ki naju druži, te prosim, povej mi, kako ti je, in mi razkrij svojo skrivnost. Ničesar mi ne zamolči od tega, kar se ti je zgodilo med našo odsotnostjo. Zaradi tebe mi je tesno pri srcu in moje življenje je skaljeno.’ Zavzdihnil je, solze so se mu ulile kakor dež in rekel je: ‘Bojim se, sestra, da mi, če ti povem, ne boš pomagala doseči, kar si želim, temveč me boš pustila umreti od žalosti in bridkosti.’ Odgovorila je: ‘Ne, pri Bogu, brat moj, ne bom te zapustila, četudi izgubim življenje!’ Tedaj ji je povedal vse, kar se mu je zgodilo in kar je videl, ko je odprl vrata. Razložil ji je, da sta vzrok njegove nesreče in trpljenja ljubezen in hrepenenje po dekletu, ki ga je zagledal, ter da že deset dni ni okusil ne jedi ne pijače. Nato je bridko zajokal in izrekel ta verza:

Vrnite srce in veselje v moje prsi, očem povrnite spanec, potem pa me zapustite. Mar trdite, da so noči spremenile ljubezensko zvestobo? Naj izgine tisti, ki se spremeni! Sestra je zajokala z njim, ganila jo je njegova stiska in zasmilil se ji je v svoji tujini. Rekla mu je: ‘Brat moj, bodi dobre volje in pomiri se. S teboj bom tvegala življenje in dala dušo za tvojo srečo. Domislila se bom zvijače, četudi me stane vseh dragocenosti in življenja, da ti, če bo vzvišeni Bog hotel, izpolnim željo. Vendar ti naročam, brat moj, da skrivnost ohraniš pred mojimi sestrami. Nobeni ne razkrij, kaj se dogaja s teboj, sicer bova oba ob življenje. Če te vprašajo, ali si odprl vrata, jim reci: Nikoli jih nisem odprl; srce imam obteženo le zato, ker vas ni bilo ob meni, ker sem hrepenel po vas in ostal sam v palači.’ Rekel ji je: ‘Da, tako bo najbolje.’ Nato ji je poljubil glavo, se potolažil in začutil olajšanje. Bal se je namreč sestre, ker je odprl vrata; zdaj mu je vrnila življenje, potem ko je bil od silnega strahu že na robu pogube. Prosil jo je za kaj hrane. Vstala je in odšla od njega k svojim sestram, žalostna in objokana. Vprašale so jo, kaj ji je, in povedala jim je, da jo skrbi za brata, ker je bolan in že deset dni ni zaužil ničesar. Vprašale so jo, kaj je vzrok njegove bolezni. Rekla jim je: ‘Naša odsotnost, ker smo ga pustile v samoti. Dnevi, ko nas ni bilo, so se mu zdeli daljši od tisoč let. Ne gre mu zameriti, saj je tujec in sam; zapustile smo ga in ni imel nikogar, ki bi mu delal družbo ali ga tolažil. Navsezadnje je še mlad. Morda se je spomnil domačih in matere, ki je že stara, ter si predstavljal, da noč in dan joče za njim in ga neutolažljivo pogreša. Me pa smo ga prej razvedrile s svojo družbo.’

Ko so sestre slišale njene besede, so od silnega sočutja zajokale in ji rekle: ‘Pri Bogu, res mu ne gre zameriti.’ Nato so šle ven k vojski in jo odslovile, potem pa stopile k Hasanu ter ga pozdravile. Ko so videle, kako se je njegova lepota spremenila, kako mu je obraz porumenel in telo shujšalo, so od usmiljenja zajokale. Sedle so k njemu, mu delale družbo in ga tolažile s pogovorom. Pripovedovale so mu o vseh čudih in nenavadnih rečeh, ki so jih videle, ter o tem, kaj se je zgodilo ženinu in nevesti. Cel mesec so ostale pri njem, ga razvedrile in mu izkazovale nežnost, toda njegova bolezen se je iz dneva v dan slabšala. Vsakič, ko so ga videle v takem stanju, so silno jokale; največ pa je jokala najmlajša. Po mesecu dni so si dekleta zaželela spet zajahati konje ter se odpraviti na lov. Ko so se odločile, so prosile najmlajšo sestro, naj gre z njimi. Rekla jim je: ‘Pri Bogu, sestre moje, ne morem z vami, dokler je moj brat v takem stanju. Ostala bom ob njem in ga negovala, dokler ne ozdravi in ga ne zapusti ta nadloga.’ Ko so slišale njene besede, so jo pohvalile za plemenitost in ji rekle: ‘Za vse, kar storiš za tega tujca, boš nagrajena.’ Pustile so jo pri njem v palači, zajahale konje in vzele s seboj živeža za dvajset dni. Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 789. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da so dekleta, ko so odjezdila na lov, pustila svojo najmlajšo sestro pri Hasanu v palači. Ko so se oddaljila in je sestra vedela, da so že daleč, se je obrnila k svojemu bratu in mu rekla: ‘Brat moj, vstani in mi pokaži kraj, kjer si videl dekleta.’ Odgovoril je: ‘V Božjem imenu, z največjim veseljem!’ Njene besede so ga razveselile in prepričan je bil, da bo dosegel svoj cilj. Hotel je vstati in ji pokazati kraj, vendar ni mogel hoditi. Zato ga je vzela v naročje in odnesla na vrh palače. Ko sta bila zgoraj, ji je pokazal kraj, kjer je videl dekleta, prostor za počitek in bazen. Sestra mu je rekla: ‘Opiši mi, brat moj, kako so prišle in kakšne so bile.’ Opisal ji je vse, kar je videl, zlasti pa dekle, v katero se je zaljubil. Ko je slišala njegov opis, jo je prepoznala; obraz ji je porumenel in vsa se je spremenila. Rekel ji je: ‘Sestra moja, prebledela si in vsa drugačna si postala.’ Odgovorila mu je: ‘Brat moj, vedi, da je to dekle hči enega najmogočnejših kraljev džinov. Njen oče vlada ljudem in džinom, čarovnikom in vedeževalcem, množicam podložnikov in pomočnikov, številnim pokrajinam in deželam ter neizmernemu bogastvu. Naš oče je le eden izmed njegovih namestnikov. Nihče se mu ne more upreti, tako številne so njegove vojske, tako obširno njegovo kraljestvo in tako veliko njegovo premoženje. Hčeram, ki si jih videl, je odmeril deželo, za katero potrebuješ celo leto, da jo prepotuješ po dolgem ali počez. To deželo za povrh obdaja še velika reka, zato vanjo ne more priti nihče, ne človek ne džin. Ima petindvajset tisoč deklet, ki vihtijo meče in sučejo sulice. Vsaka izmed njih se lahko, ko zajaha konja in si nadene bojno opravo, postavi po robu tisoč pogumnim jezdecem. Ima tudi sedem hčera, ki so prav tako pogumne in spretne v boju kakor njihove družice, pa še bolj. Za vladarico dežele, ki sem ti jo opisala, je postavil najstarejšo hčer. V pogumu, bojni spretnosti, zvijačnosti, prekanjenosti in čarovništvu je tako močna, da lahko premaga vse prebivalce svojega kraljestva. Dekleta, ki jo spremljajo, so dostojanstvenice njene države, njene pomočnice in zaupnice. Pernate kože, s katerimi letijo, so delo čarovnikov med džini. Če želiš to dekle dobiti in se poročiti z njo, sedi tukaj in jo čakaj, kajti na začetku vsakega meseca pridejo sem. Ko jih vidiš prihajati, se skrij. Nikar se jim ne pokaži, sicer bomo vsi izgubili življenje. Dobro si zapomni moje besede in jih ohrani v mislih. Sedi blizu njih, tako da jih boš videl, one pa tebe ne. Ko slečejo obleke, opazuj pernato obleko najstarejše, ki si jo želiš, in vzemi samo njo, ničesar drugega. Le ta ji omogoča vrnitev v domovino; ko boš imel obleko, boš imel tudi njo. Pazi, da te ne prevara z besedami: Ti, ki si mi ukradel obleko, vrni mi jo, saj sem tukaj pri tebi, pred teboj in v tvoji oblasti. Če ji jo vrneš, te bo ubila, nam razdejala palače in ubila našega očeta. Zato dobro premisli, kaj te čaka. Ko bodo njene sestre videle, da je obleka ukradena, bodo odletele in jo pustile samo. Tedaj stopi k njej, jo zgrabi za lase in potegni k sebi. Ko jo boš pritegnil k sebi, boš njen gospodar in bo v tvoji oblasti. Potem skrbno hrani pernato obleko, kajti dokler jo imaš, ostaja v tvojih rokah in tvoja ujetnica. Brez nje namreč ne more odleteti v svojo deželo. Ko jo primeš, jo odnesi dol v svojo sobo in ji ne razkrij, da si ti vzel obleko.’

Ko je Hasan slišal sestrine besede, se mu je srce pomirilo, strah je potihnil in bolečina ga je zapustila. Postavil se je na noge in sestri poljubil glavo. Nato sta se skupaj spustila s strehe palače in prespala noč, med katero si je počasi opomogel, dokler se ni zdanilo. Ko je vzšlo sonce, je vstal, odprl vrata, se povzpel navzgor in sedel. Tam je ostal do večera, ko mu je sestra prinesla nekaj jedi in pijače, mu zamenjala obleko in ga pustila zaspati. Tako je skrbela zanj vsak dan, dokler ni napočil novi mesec. Ko je zagledal mlado luno, je začel pričakovati dekleta. Med čakanjem so nenadoma priletele kakor blisk. Ko jih je zagledal, se je skril tako, da jih je videl, one pa njega ne. Ptice so se spustile in vsaka je sedla na svoje mesto ter razprla pernato obleko. Enako je storilo tudi dekle, ki ga je ljubil, in to prav blizu Hasana. Nato je stopila v bazen s svojimi sestrami. Tedaj je Hasan vstal in se prikrito približal; Bog ga je obvaroval pred njihovimi pogledi, tako da je vzel obleko, ne da bi ga katera opazila. Igrale so se namreč druga z drugo. Ko so končale, so prišle iz vode in vsaka si je nadela pernato obleko. Njegova ljubljena pa je prišla po svojo in je ni našla. Zakričala je, se udarila po obrazu in si raztrgala oblačila. Sestre so prihitele k njej in jo vprašale, kaj se je zgodilo. Povedala jim je, da je njena pernata obleka izginila. Zajokale so, zakričale in se začele biti po obrazih. Ko pa se je zvečerilo, niso mogle več ostati ob njej in so jo pustile na vrhu palače. Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 790. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je dekle, potem ko ji je Hasan vzel obleko, to iskalo in je ni našlo; njene sestre so odletele in jo pustile samo. Ko je Hasan videl, da so odletele in izginile, je prisluhnil dekletu ter jo slišal govoriti: ‘Ti, ki si mi vzel obleko in me razgalil, prosim te, vrni mi jo in pokrij mojo goloto! Naj ti Bog nikoli ne da okusiti moje bridkosti!’ Ko je Hasan slišal te besede, je od ljubezni do nje izgubil pamet in jo vzljubil še močneje. Ni mogel več zdržati daleč od nje, zato je vstal iz skrivališča, stekel k njej, planil nanjo in jo prijel. Potegnil jo je k sebi, jo odnesel v spodnje prostore palače, jo spravil v svojo sobo in jo ogrnil s svojim plaščem, medtem ko je jokala in se grizla v roke. Zaklenil jo je, odšel k sestri in ji povedal, da jo je ujel, dobil v svojo oblast ter odnesel v svojo sobo. Rekel ji je: ‘Zdaj sedi tam, joče in se grize v roke.’ Ko je sestra slišala njegove besede, je vstala, šla v sobo in stopila k dekletu. Našla jo je žalostno in objokano, zato je pred njo poljubila tla in jo pozdravila. Dekle ji je reklo: ‘Kraljeva hči, mar ljudje vašega rodu tako nizkotno ravnajo s kraljevskimi hčerami? Veš, da je moj oče mogočen kralj, pred katerim kralji džinov trepetajo in se bojijo njegove sile. Ima toliko čarovnikov, modrecev, vedeževalcev, hudičev in silnih duhov, da se mu nihče ne more postaviti po robu. Pod njegovo oblastjo je toliko bitij, da njihovo število pozna samo Bog. Kako morete, kraljevske hčere, pri sebi skrivati človeške moške in jim razkrivati naše in svoje skrivnosti? Kako bi sicer ta človek sploh prišel do nas?’ Hasanova sestra ji je odgovorila: ‘Kraljeva hči, ta človek je nadvse plemenit in nima nobenih nizkotnih namenov, temveč te ljubi. Ženske so vendar ustvarjene za moške. Če te ne bi ljubil, ne bi zbolel zaradi tebe in skoraj izdihnil od hrepenenja.’ Povedala ji je vse, kar ji je Hasan zaupal o svoji ljubezni: kako so dekleta priletela in se kopala ter kako mu je bila izmed vseh všeč le ona, saj so bile druge njene služabnice, ki jih je potapljala v bazenu, nobena pa si ni upala dvigniti roke nanjo.

Ko je dekle slišalo te besede, je izgubilo upanje na rešitev. Hasanova sestra je tedaj vstala, odšla in ji prinesla razkošno opravo. Oblekla jo je vanjo ter ji prinesla nekaj jedi in pijače. Skupaj sta jedli; sestra jo je tolažila in mirila njen strah. Ves čas je nežno in blago ravnala z njo ter ji govorila: ‘Usmili se tistega, ki te je le enkrat pogledal in postal žrtev ljubezni do tebe.’ Še naprej jo je ljubkovala, ji skušala ugoditi in jo nagovarjala s prijaznimi, lepimi besedami, dekle pa je jokalo, dokler se ni zdanilo. Tedaj se je pomirilo in nehalo jokati, saj je spoznalo, da je ujeto in se ne more rešiti. Hasanovi sestri je reklo: ‘Kraljeva hči, takšno usodo mi je Bog zapisal na čelo: tujino in ločitev od domovine, domačih in sester. Zato bom potrpežljivo prenesla, kar mi je namenil moj Gospod.’ Hasanova sestra ji je nato pripravila sobo, od katere v vsej palači ni bilo lepše. Ostajala je ob njej, jo razvedrila in tolažila, dokler se ni sprijaznila, začutila olajšanja in se nasmehnila. Minili sta potrtost in tesnoba zaradi ločitve od domačih in domovine, sester, staršev ter kraljestva. Potem je Hasanova sestra stopila k njemu in mu rekla: ‘Vstani, pojdi k njej v sobo ter ji poljubi roke in noge.’ Vstopil je in to storil, nato pa jo poljubil še med očmi in ji rekel: ‘Gospa vseh lepotic, življenje duš in radost oči, bodi mirnega srca! Vzel sem te samo zato, da bom tvoj suženj do sodnega dne, in tudi moja sestra je tvoja služabnica. Gospa moja, želim se le poročiti s teboj po postavi Boga in njegovega Poslanca, potem pa odpotovati v svojo deželo, da bi skupaj živela v Bagdadu. Kupil ti bom služabnice in sužnje. Imam mater, eno najboljših žensk, ki ti bo stregla. Nobena dežela ni lepša od naše in vse v njej je lepše kakor drugod. Njeni prebivalci so dobri ljudje vedrih in lepih obrazov.’

Medtem ko ji je govoril in jo skušal razvedriti, ona pa mu ni odgovorila niti z besedico, je nekdo potrkal na vrata palače. Hasan je šel pogledat, kdo je pred vrati, in zagledal dekleta, ki so se vrnila z lova. Razveselil se jih je, jim šel naproti in jih pozdravil. Zaželele so mu zdravja in blaginje, on pa njim prav tako. Nato so razjahale in vstopile v palačo. Vsaka je odšla v svojo sobano, slekla ponošena oblačila in se preoblekla v lepa. Šle so na lov in uplenile veliko gazel, divjega goveda, zajcev, zveri, hijen in druge divjadi. Nekaj plena so odbrale za zakol, preostalo pa obdržale pri sebi v palači. Hasan je stal med njimi s prepasanim pasom in klal živali zanje, one pa so se igrale, se zabavale in se silno veselile. Ko so opravile z zakolom, so sedle in začele pripravljati kosilo. Hasan je pristopil k najstarejši deklici in jo poljubil na glavo, nato pa je po vrsti poljubil na glavo še vse druge. Rekle so mu: »Brat naš, danes nam izkazuješ toliko ponižne naklonjenosti, da se čudimo tvoji ljubeznivosti. Ti si vendar človek, me pa smo iz rodu džinov.« Oči so se mu orosile in bridko je zajokal. Vprašale so: »Kaj je? Zakaj jokaš? Danes si nam s svojimi solzami skalil veselje! Najbrž se ti toži po materi in domovini. Če je tako, te opremimo za pot in odpeljemo v domači kraj k tvojim dragim.« Odgovoril jim je: »Pri Bogu, ne želim se ločiti od vas.« Rekle so: »Katera izmed nas te je torej prizadela, da si tako potrt?« Bilo ga je sram povedati, da ga muči zgolj ljubezen do dekleta, saj se je bal njihovega neodobravanja. Zato je molčal in jim ni razkril ničesar o svojem stanju. Tedaj je vstala njegova sestra in rekla: »Ujel je ptico iz zraka in želi, da mu jo pomagate omožiti.« Obrnile so se k njemu in rekle: »Vse smo ti na voljo in storile bomo, kar koli boš zahteval. Le povej nam svojo zgodbo in nam ničesar ne prikrivaj.« Hasan je rekel sestri: »Ti jim povej mojo zgodbo, kajti pred njimi me je sram in jim tega ne morem povedati v obraz.« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je nehala pripovedovati, kakor ji je bilo dovoljeno.

Ko je nastopila sedemsto enaindevetdeseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je Hasan rekel sestri: »Ti jim povej mojo zgodbo, kajti sram me je in jim tega ne morem povedati v obraz.« Sestra jim je rekla: »Sestre moje, ko smo odpotovale in ga pustile samega v tem bivališču, mu je palača postala tesna in bal se je, da bi kdo prišel vanjo. Saj veste, kako lahkomiselni so ljudje. Ko mu je samota stisnila srce, je odprl vrata, ki vodijo na streho palače, se povzpel nanjo in sedel tam. Razgledoval se je po dolini in opazoval, kaj se dogaja pred vrati, saj se je bal, da bi kdo prišel do palače. Nekega dne, ko je tako sedel, je zagledal deset ptic, ki so letele proti palači. Priletele so do jezera nad razglednim paviljonom in se spustile nanj. Opazoval je najlepšo med njimi, ki je kljuvala druge, nobena pa si ni upala položiti roke nanjo. Nato so si s kremplji segle za vratnike, razprle pernata oblačila in stopile iz njih. Vsaka se je spremenila v dekle, lepo kakor polna luna. Zatem so slekle obleke, Hasan pa je stal in jih gledal. Stopile so v vodo in se začele igrati. Najstarejša je druge potapljala, nobena pa si ni upala položiti roke nanjo. Imela je najlepši obraz, najskladnejšo postavo in najbolj urejena oblačila. Tako so se zabavale vse do poznega popoldneva, nato pa stopile iz jezera, se oblekle, zlezle v pernata oblačila, se zavile vanje in odletele. Hasanu je srce vztrepetalo in v njem je zagorel ogenj ljubezni do najstarejše ptice. Obžaloval je, da ji ni ukradel pernatega oblačila. Zbolel je in ostal na strehi palače, kjer jo je čakal. Ni več jedel, pil ali spal in tako je ostal, dokler se ni prikazal mladi mesec. Ko je sedel tam, so ptice spet priletele kakor po navadi, slekle obleke in stopile v jezero. Ukradel je oblačilo najstarejše. Ker je vedel, da brez njega ne more leteti, ga je vzel in skril, saj se je bal, da bi ga odkrile in ubile. Nato je počakal, da so druge odletele, vstal, jo prijel in jo odpeljal s strehe palače.«

Sestre so jo vprašale: »Kje pa je?« Odgovorila jim je: »Pri njem je, v tisti spalnici.« Rekle so: »Opiši nam jo, sestra.« Odgovorila je: »Lepša je od polne lune, njen obraz je svetlejši od sonca, njena slina slajša od vina, njena postava vitkejša od veje. Ima velike oči, v katerih belina žari ob temnih zenicah, obraz kakor luna, bleščeče čelo in prsi kakor dragulje. Njeni dojki sta kakor granatni jabolki, lici kakor dve jabolki, trebuh se ji nežno guba, popek pa je kakor slonokoščena skledica, polna mošusa. Njeni nogi sta kakor marmorna stebra. Srca osvaja z očmi, obrobljenimi s kohlom, z ozkim pasom, polnimi boki in besedami, ki tešijo hrepenenje. Njena postava je ljubka in njen nasmeh prelep: kakor polna luna je.«

Ko so dekleta slišala ta opis, so se obrnila k Hasanu in rekla: »Pokaži nam jo.« Vstal je in jih ves prevzet od ljubezni odpeljal do spalnice, v kateri je bila kraljeva hči. Odprl je vrata in vstopil, one pa za njim. Ko so jo zagledale in videle njeno lepoto, so pred njo poljubile tla, osuple nad njenim prelepim obličjem in očarljivostjo. Pozdravile so jo in rekle: »Pri Bogu, hči najvišjega kralja, to je res nekaj izjemnega. Če bi slišala, kako ženske opisujejo tega človeka, bi se mu čudila vse svoje življenje. Neizmerno je navezan nate, vendar, kraljeva hči, ne želi ničesar nedovoljenega; želi te dobiti le z zakonito poroko. Če bi vedele, da dekleta lahko živijo brez moških, bi mu preprečile izpolnitev te želje. Poleg tega ti ni poslal sla, temveč je prišel sam. Povedal nam je, da je pernato oblačilo sežgal, sicer bi mu ga vzele.« Nato se je ena od deklet dogovorila z njo in prevzela zastopstvo pri sklenitvi zakona. Sestavila je poročno pogodbo, Hasan pa je nevesti segel v roko in položil svojo dlan v njeno. Tako jo je z njenim privoljenjem poročila z njim. Priredile so ji svatbo, kakršna se spodobi za kraljeve hčere, in ga odpeljale k njej. Hasan je odprl vrata, odgrnil zastor in razlomil njen pečat. Njegova ljubezen do nje je še narasla in strast mu je še močneje prevzela srce. Ko je dosegel, kar si je želel, si je voščil srečo in zapel te verze:

Tvoja postava očara, tvoje temne oči zapeljujejo, z obraza ti kapljajo rosne kaplje lepote. V mojih očeh si najžlahtnejša podoba: polovica te je rubin, tretjina dragulj, petina mošus in šestina ambra. Podobna si biseru, pa še bolj se bleščiš. Eva ni rodila nikogar, ki bi ti bil enak, in v vrtovih večnosti ni druge, kakršna si ti. Če me hočeš mučiti, takšne so postave ljubezni; če mi hočeš odpustiti, je izbira tvoja. O kras sveta, o cilj vseh želja, kdo bi mogel potrpežljivo živeti brez lepote tvojega obraza? Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je nehala pripovedovati, kakor ji je bilo dovoljeno.

Ko je nastopila sedemsto dvaindevetdeseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je Hasan, ko je prišel h kraljevi hčeri in ji vzel nedolžnost, ob njej okusil neizmerno slast. Njegova ljubezen in hrepenenje sta še narasla, zato ji je zapel že omenjene verze. Dekleta so stala pred vrati. Ko so slišala pesem, so ji rekla: »Kraljeva hči, si slišala besede tega človeka? Kako bi nam mogla kaj očitati, ko pa je v ljubezni do tebe zapel takšne verze?« Ko je to slišala, se je razvedrila, razveselila in se ji je srce odprlo. Hasan je ostal z njo štirideset dni v sreči, veselju, nasladi in radosti. Dekleta so mu vsak dan pripravljala nova slavja, dobrote, darila in dragocenosti, on pa je med njimi živel veselo in brezskrbno. Kraljevi hčeri je bilo bivanje pri njih tako prijetno, da je pozabila na svojo družino. Po štiridesetih dneh pa je Hasan v spanju zagledal svojo mater, ki je žalovala za njim. Kosti so ji oslabele, telo se ji je posušilo, obraz ji je porumenel in vsa se je spremenila, medtem ko je bilo njemu dobro. Ko ga je videla v takšnem stanju, mu je rekla: »Sin moj Hasan, kako moreš živeti v razkošju in pozabiti name? Poglej, kakšna sem postala po tvojem odhodu! Jaz te ne pozabim in moj jezik bo izgovarjal tvoje ime vse do smrti. Doma sem ti naredila grob, da te nikoli ne bi pozabila. Ali bom še dočakala, sin moj, da te bom videla pri sebi in bova spet skupaj kakor nekoč?« Hasan se je prebudil v joku in tožbah, solze pa so mu kakor dež tekle po licih. Postal je žalosten in potrt; solze niso ponehale, spanec se ni vrnil, nikjer ni našel miru in potrpljenje ga je zapustilo. Zjutraj so dekleta prišla k njemu, mu zaželela dobro jutro in ga kakor po navadi skušala razvedriti, on pa se ni zmenil zanje. Vprašale so njegovo ženo, kaj mu je, ona pa je odgovorila: »Ne vem.« Rekle so ji: »Vprašaj ga.« Stopila je k njemu in rekla: »Kaj se je zgodilo, moj gospod?« Zavzdihnil je, potarnal in ji povedal, kaj je videl v sanjah, nato pa zapel ta verza:

Ostali smo nemirni in zbegani, iščemo bližino, a poti do nje ni. Nesreče ljubezni se zgrinjajo nad nas, njeno breme težko leži na nas. Žena je dekletom povedala, kaj ji je zaupal. Ko so slišale njegove verze, se jim je zasmilil in so mu rekle: »Pojdi, v Božjem imenu. Ne moremo ti braniti, da obiščeš mater. Nasprotno, pomagale ti bomo po svojih najboljših močeh. Vendar nas moraš obiskovati in ne smeš prekiniti vezi z nami, pa čeprav prideš le enkrat na leto.« Odgovoril jim je: »Poslušam in ubogam.« Dekleta so pri priči vstala in mu pripravila popotnico. Nevesto so opremila z nakitom, razkošnimi oblačili in dragocenostmi, ki jih ni mogoče opisati, zanj pa pripravila toliko daril, da jih pero ne bi moglo prešteti. Nato so udarila na boben in od vsepovsod so prišle hitre kamele. Izbrala so jih toliko, da so lahko ponesle vse pripravljene tovore, posadila nanje dekle in Hasana ter jima naložila petindvajset skrinj zlata in petdeset skrinj srebra. Z njima so potovala tri dni in v tem času premerila pot, za katero bi sicer potrebovali tri mesece. Nato so se poslovila in se hotela vrniti. Njegova najmlajša sestra ga je objela in tako jokala, da je omedlela. Ko je prišla k sebi, je zapela ta verza:

O, da dneva slovesa nikoli ne bi bilo! Očem ni pustil niti kančka sna. Raztrgal je vez med nami in teboj, zlomil nam moči in izčrpal telo. Ko je končala pesem, se je poslovila od njega in mu zabičala, naj je, potem ko pride v domovino, se snide z materjo in se mu srce pomiri, ne pozabi obiskati vsakih šest mesecev. Rekla mu je: »Če te bo kaj skrbelo in se boš bal nesreče, udari na magov boben. Prišle bodo hitre kamele; zajahaj jih in se vrni k nam. Nikar ne odlašaj.« Prisegel ji je, da bo tako storil. Nato jih je rotil, naj se vrnejo, potem ko so se poslovile in se razžalostile ob njegovem odhodu. Najbolj žalostna je bila njegova najmlajša sestra: nikjer ni našla miru, potrpljenje je ni hotelo ubogati in jokala je noč in dan. Tako je bilo z njimi. Hasan pa je z ženo potoval noč in dan čez puščave in pustinje, skozi doline in skalovje, v opoldanski pripeki in pred jutranjo zarjo. Bog jima je naklonil varnost in srečno sta prispela v mesto Basra. Potovala sta naprej, dokler nista pred vrati njegove hiše ustavila svojih kamel in jih pripravila, da so pokleknile. Nato je Hasan kamele odslovil in stopil k vratom, da bi jih odprl. Zaslišal je mater, ki je jokala s tihim glasom iz srca, ožganega od bolečine, in prepevala te verze:

Kako naj okusi spanec tisti, ki je ostal brez sna in prebedi noč, ko drugi mirno spijo? Nekoč je imel bogastvo, družino in čast, zdaj pa je tujec pod svojo streho, sam. Med rebri ga žge žerjavica, iz prsi mu uhaja vzdih, hrepenenje v njem je silnejše od vsega. Žalost ga je obvladala, žalost mu vlada; toži nad svojo usodo, čeprav je trden. Njegovo stanje v ljubezni govori, da je žalosten in potrt, solze pa pričajo zanj. Hasan je ob materinem joku in žalovanju zajokal še sam. Nato je močno potrkal na vrata. Mati je vprašala: »Kdo je pred vrati?« Rekel ji je: »Odpri.« Odprla je vrata in ga pogledala. Ko ga je prepoznala, se je nezavestna zgrudila. Negoval jo je in jo nežno klical, dokler ni prišla k sebi. Objel jo je, ona pa je objela in poljubila njega. Nato je svoje reči in imetje prenesel v hišo, dekle pa je gledalo Hasana in njegovo mater. Ko se je materino srce pomirilo in jo je Bog znova združil s sinom, je zapela te verze:

Čas se je omehčal ob moji bedi in se usmilil mojega dolgega gorja. Podaril mi je, kar sem si želela, in odstranil nasprotnika, ki sem se ga bala. Odpustila mu bom vse nekdanje pregrehe, celo krivdo za to, da mi je s sivino pobelil prečo. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je nehala pripovedovati, kakor ji je bilo dovoljeno.

Ko je nastopila sedemsto triindevetdeseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je Hasanova mati sedla s sinom in se z njim pogovarjala. Vprašala ga je: »Kako ti je bilo s tistim Perzijcem, sin moj?« Odgovoril ji je: »Mati, ni bil le Perzijec, temveč mag, ki je namesto mogočnega Gospoda častil ogenj.« Nato ji je povedal, kaj mu je storil: kako ga je odpeljal s seboj, ga položil v kameljo kožo in jo zašil okoli njega; kako so ga ptice odnesle in odložile na vrhu gore. Povedal ji je o mrtvih ljudeh, ki jih je tam videl in jih je mag z zvijačo pripeljal na goro ter jih pustil tam, potem ko so opravili, kar je zahteval od njih. Povedal ji je, kako se je z gore vrgel v morje in kako ga je vzvišeni Bog rešil ter ga pripeljal do palače deklet; kako ga je eno od njih vzelo za brata in kako je živel pri njih. Povedal ji je tudi, kako je Bog maga pripeljal v kraj, kjer je bival, ter ji zaupal svojo ljubezen do dekleta, kako jo je ujel in vso njeno zgodbo, dokler Bog ni združil njunih poti. Ko je mati slišala njegovo pripoved, se je začudila in se zahvalila vzvišenemu Bogu za njegovo zdravje in srečno vrnitev. Nato je stopila k tovorom, jih pogledala in ga vprašala o njih. Povedal ji je, kaj vsebujejo, in silno se je razveselila. Zatem je pristopila k dekletu, da bi se z njo pogovarjala in jo razvedrila. Ko jo je zagledala, jo je njena ljubkost osupnila. Veselila se je in se čudila njeni lepoti, prikupnosti, postavi in skladnosti. Rekla je sinu: »Sin moj, hvala Bogu, da si se srečno in zdrav vrnil.« Nato je sedla k dekletu, jo zabavala in jo tolažila. Zgodaj zjutraj je odšla na trg in kupila deset oprav iz najrazkošnejših tkanin, kar jih je bilo v mestu. Priskrbela ji je tudi razkošno posteljnino, jo oblekla in jo okrasila z vsem, kar je bilo lepo. Nato se je obrnila k sinu in rekla: »Sin moj, s tolikšnim bogastvom ne moremo živeti v tem mestu. Saj veš, da smo bili revni in da bi nas ljudje sumili, da se ukvarjamo z alkimijo. Vstani, odpotujmo v Bagdad, mesto miru, in se naselimo pod kalifovim varstvom. Ti si odpri trgovino, kupuj in prodajaj ter se boj vsemogočnega Boga, pa ti bo s tem premoženjem odprl vrata blaginje.«

Hasanu so se materine besede zdele razumne. Pri priči je vstal, odšel od nje in prodal hišo. Pripeljal je hitre kamele, nanje naložil vse svoje bogastvo in imetje ter posadil mater in ženo, nato pa se odpravil na pot. Potovali so, dokler niso prispeli do Tigrisa. Tam je najel ladjo za Bagdad in nanjo prenesel vse svoje bogastvo, prtljago, mater, ženo in vse, kar je imel. Vkrcal se je in ob ugodnem vetru so pluli deset dni, dokler niso zagledali Bagdada. Ob pogledu nanj so se razveselili in ladja jih je pripeljala v mesto. Hasan je nemudoma odšel v mesto in v enem od karavanserajev najel skladišče. Tja je prenesel svoje reči z ladje, nato pa se nastanil v karavanseraju in tam prenočil. Zjutraj se je preoblekel. Ko ga je zagledal posrednik, ga je vprašal, kaj potrebuje in kaj išče. Odgovoril je: »Rad bi lepo, prostorno hišo.« Pokazal mu je hiše, ki jih je imel na voljo, in Hasanu je bila všeč ena, ki je nekoč pripadala vezirju. Kupil jo je za sto tisoč zlatih dinarjev in plačal kupnino. Nato se je vrnil v karavanseraj, kjer je prenočeval, in vse svoje bogastvo in imetje preselil v hišo. Odšel je na trg in nakupil posodo, preproge, posteljnino in vse drugo, kar je hiša potrebovala. Kupil je tudi služinčad, med njimi mladega sužnja za hišna opravila. Z ženo je nato tri leta živel mirno, v največji sreči in veselju. Rodila mu je dva sinova: enega je imenoval Nasir, drugega Mansur.

Po tem času se je spomnil svojih sester in njihove dobrote, pa tudi tega, kako so mu pomagale doseči, kar si je želel. Začelo se mu je tožiti po njih. Odšel je na mestne trge in kupil nakit, dragocene tkanine ter posladke, kakršnih še nikoli niso videle in jih niso poznale. Mati ga je vprašala, zakaj kupuje vsa ta darila. Rekel ji je: »Odločil sem se, da odpotujem k sestram, ki so mi storile toliko dobrega. Vse blagostanje, ki ga uživam, dolgujem njihovi dobroti in naklonjenosti. Rad bi odšel k njim, jih videl in se kmalu vrnil, če bo vzvišeni Bog hotel.« Rekla mu je: »Sin moj, ne bodi dolgo zdoma.« Odgovoril ji je: »Mati, vedeti moraš, kako ravnati z mojo ženo. Njeno pernato oblačilo je v skrinji, zakopani v zemljo. Dobro ga varuj, da ga ne bi našla, vzela in z otrokoma odletela. Potem ne bi več izvedel ničesar o njih in bi od žalosti umrl. Mati, svarim te, da ji o tem ne smeš ničesar povedati. Vedi, da je hči kralja džinov. Med njihovimi kralji ni nobenega, ki bi bil večji od njenega očeta ali imel več vojske in bogastva. Med svojim ljudstvom je gospodarica in očetu je najdražja od vseh, zato je silno ponosna. Strezi ji sama in ji ne dovoli, da bi stopila skozi vrata ali pogledala skozi okno ali čez zid. Zanjo se bojim celo vetra, kadar zapiha. Če bi jo doletela kakšna nesreča, bi si zaradi nje vzel življenje.« Mati je rekla: »Bog me obvaruj, da bi ti nasprotovala, sin moj! Mar sem nora, da bi kljub tvojemu naročilu ravnala drugače? Odpotuj, sin moj, in bodi brez skrbi. Če bo vzvišeni Bog hotel, se boš srečno vrnil in jo našel tukaj, ona pa ti bo povedala, kako sem ravnala z njo. Toda, sin moj, ne ostani dlje, kot je potrebno za pot.« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je nehala pripovedovati, kakor ji je bilo dovoljeno.

Ko je nastopila sedemsto štiriindevetdeseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je Hasan pred odhodom k dekletom materi zaupal skrb za ženo, kakor smo že povedali. Po volji usode je njegova žena slišala, kaj je govoril materi, onadva pa tega nista vedela. Hasan je nato vstal, odšel iz mesta in udaril na boben. Prišle so hitre kamele in na dvajset jih je naložil dragocenosti iz Iraka. Poslovil se je od matere, žene in otrok. Eden od sinov je bil star eno leto, drugi pa dve. Nato se je še enkrat vrnil k materi in ji ponovil naročila, zajahal kamelo in odpotoval k sestram. Deset dni je potoval noč in dan skozi doline, čez gore, ravnine in skalovje. Enajsti dan je prispel do palače in stopil k sestram z vsem, kar jim je prinesel. Ko so ga zagledale, so se ga razveselile in mu voščile ob srečni vrnitvi, njegova sestra pa je palačo okrasila zunaj in znotraj. Sprejele so darila, ga kakor po navadi nastanile v sobani in ga vprašale po materi in ženi. Povedal jim je, da mu je žena rodila dva sinova. Ko ga je najmlajša sestra videla zdravega in zadovoljnega, se je silno razveselila in zapela ta verz:

Vsakič, ko zaveje veter, ga vprašam po vas; nihče drug mi ni nikoli segel v srce. Nato je ostal pri njih tri mesece, deležen gostoljubja in časti, v veselju, sreči, zadovoljstvu in radosti, ob lovu in zalezovanju divjadi. Tako je bilo z njim. Njegova mati in žena pa sta po Hasanovem odhodu prvi in drugi dan ostali skupaj doma. Tretji dan je žena rekla njegovi materi: »Slava Bogu! Mar naj tri leta živim z njim, ne da bi kdaj šla v kopališče?« Zajokala je in mati se je je usmilila. Rekla ji je: »Hči moja, tukaj smo tujci in tvojega moža ni v mestu. Če bi bil doma, bi poskrbel zate, jaz pa nikogar ne poznam. Toda, hči moja, pogrela ti bom vodo in ti umila lase v domači kopalnici.« Odgovorila ji je: »Gospa moja, če bi kaj takega rekla kateri od suženj, bi zahtevala, naj jo prodajo na trgu, in ne bi hotela ostati pri vas. Toda moškim se da odpustiti, gospa moja, saj so ljubosumni in si mislijo, da utegne ženska, če zapusti hišo, storiti kaj razvratnega. Vse ženske pa niso enake. Sama veš, da ženske, ki si nekaj želi, nihče ne more premagati. Nihče je ne more tako skrbno nadzorovati, varovati in ji braniti, da bi šla v kopališče ali drugam in storila vse, kar si izbere.« Nato je jokala, preklinjala svojo usodo in objokovala sebe ter življenje v tujini. Moževa mati se je je usmilila in spoznala, da se temu, kar je rekla, ne bo mogla izogniti. Vstala je, pripravila vse, kar sta potrebovali za kopališče, jo vzela s seboj in odšli sta tja.

Ko sta vstopili v kopališče, sta slekli obleke. Vse ženske so začele gledati dekle, slaviti vsemogočnega Boga in občudovati čudovito podobo, ki jo je ustvaril. Vsaka ženska, ki je šla mimo kopališča, je vstopila, da bi jo videla. Glas o njej se je razširil po mestu in ženske so se zgrinjale okoli nje, tako da je bilo kopališče nabito polno. Po naključju je tistega dne zaradi te nenavadne reči prišla v kopališče tudi ena izmed suženj poveljnika vernikov Haruna al Rašida, imenovana Tuhfa, igralka na lutnjo. Ko je videla gnečo žensk in deklet, zaradi katere je kopališče pokalo po šivih, je vprašala, kaj se dogaja. Povedale so ji za dekle, zato je stopila k njej in si jo pozorno ogledala. Ob njeni lepoti in ljubkosti je ostrmela ter slavila Boga, veličastnega Gospoda, ki je ustvaril tako prelepe podobe. Ni se šla kopat, temveč je sedela in osuplo strmela v dekle, dokler se ta ni umila, prišla iz kopeli in se oblekla. Tedaj je njena lepota še bolj zasijala. Ko je stopila iz vročega prostora, je sedla na preprogo med blazine, ženske pa so jo še naprej gledale. Ozrla se je k njim in odšla. Tuhfa, kalifova sužnja in igralka na lutnjo, je vstala ter ji sledila, dokler ni izvedela, kje stanuje. Poslovila se je od nje in se vrnila v kalifovo palačo. Prišla je pred gospo Zubejdo in poljubila tla pred njo. Zubejda je vprašala: »Tuhfa, zakaj si se tako dolgo zadržala v kopališču?« Odgovorila je: »Gospa moja, videla sem čudo, kakršnega še nikoli nisem videla ne med moškimi ne med ženskami. Tako me je prevzelo, osupnilo in zmedlo, da si nisem niti umila las.« Vprašala je: »Kaj pa je bilo, Tuhfa?« Odgovorila je: »Gospa moja, v kopališču sem videla mlado žensko z dvema majhnima sinovoma, lepima kakor dve luni. Nihče še ni videl njej enake in je tudi nikoli ne bo. Na vsem svetu ni podobe, ki bi bila podobna njeni. Pri tvoji milosti, gospa moja, če bi poveljniku vernikov povedala zanjo, bi ubil njenega moža in mu jo vzel, saj med ženskami ni nobene, ki bi ji bila enaka. Vprašala sem po njenem možu in povedali so mi, da je trgovec po imenu Hasan iz Basre. Sledila sem ji iz kopališča, dokler ni stopila v svojo hišo. Videla sem, da je to vezirjeva hiša z dvojimi vrati: enimi proti vodi in drugimi proti kopnemu. Bojim se, gospa moja, da bi poveljnik vernikov izvedel zanjo, prekršil versko postavo, ubil njenega moža in se poročil z njo.« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je nehala pripovedovati, kakor ji je bilo dovoljeno.

Ko je nastopila sedemsto petindevetdeseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je sužnja poveljnika vernikov, potem ko je videla ženo Hasana iz Basre in gospe Zubejdi opisala njeno lepoto, rekla: »Gospa moja, bojim se, da bi poveljnik vernikov izvedel zanjo, prekršil versko postavo, ubil njenega moža in se poročil z njo.« Gospa Zubejda je odvrnila: »Gorje ti, Tuhfa! Mar je ta ženska res tako lepa in ljubka, da bi poveljnik vernikov zaradi nje zamenjal vero za posvetno naslado in prekršil versko postavo? Pri Bogu, to dekle moram videti! Če ni takšna, kakor praviš, bom ukazala, naj ti odsekajo glavo, ničvrednica! V palači poveljnika vernikov je tristo šestdeset suženj, toliko kot dni v letu, pa nobena nima lastnosti, ki jih naštevaš.« Rekla je: »Gospa moja, pri Bogu, ne med njimi ne v vsem Bagdadu ji ni enake, pa tudi med Perzijci in Arabci ne. Vsemogočni Bog ni ustvaril nobene, ki bi ji bila podobna.« Tedaj je gospa Zubejda poklicala Masrurja. Prišel je in pred njo poljubil tla. Rekla mu je: »Masrur, pojdi v vezirjevo hišo z dvojimi vrati, enimi proti vodi in drugimi proti kopnemu. Hitro pripelji dekle, ki je tam, z otrokoma in starko, ki živi z njo. Ne odlašaj.« Masrur je odgovoril: »Poslušam in ubogam.«

Nato je odšel izpred nje in se napotil do hišnih vrat. Potrkal je in prišla je stara Hasanova mati ter vprašala: »Kdo je pred vrati?« Odgovoril ji je: »Masrur, služabnik poveljnika vernikov.« Odprla je vrata in vstopil je. Pozdravil jo je, ona pa je odzdravila in ga vprašala, kaj želi. Rekel ji je: »Gospa Zubejda, hči al Kasima in žena poveljnika vernikov Haruna al Rašida, šestega iz rodu Abasa, Prerokovega strica, mir in blagoslov z njim, vabi k sebi tebe, ženo tvojega sina in njena otroka. Ženske so ji namreč povedale zanjo in za njeno lepoto.« Hasanova mati je rekla: »Masrur, tukaj smo tujci. Dekletov mož je moj sin in ga ni v mestu. Ni mi dovolil, da bi jaz ali ona šli h kateremu koli človeku, ki ga je ustvaril vzvišeni Bog. Bojim se, da bi se kaj zgodilo in bi si sin ob vrnitvi vzel življenje. Bodi tako dober, Masrur, in nam ne nalagaj tega, česar ne zmoremo.« Masrur je odgovoril: »Gospa moja, če bi vedel, da bi vas to ogrozilo, vas ne bi prosil, da greste. Gospa jo želi le videti, nato pa se vrnete. Ne nasprotuj, da ti ne bo žal. Kakor vas bom odpeljal, vas bom tudi pripeljal nazaj zdrave in varne, če bo vzvišeni Bog hotel.« Hasanova mati mu ni mogla nasprotovati. Vstopila je, pripravila dekle ter jo odpeljala ven z otrokoma. Šli so za Masrurjem, ki je hodil pred njimi, do kalifove palače. Odpeljal jih je vanjo in jih postavil pred gospo Zubejdo. Poljubili so tla pred njo in jo blagoslovili. Dekle je imelo obraz zastrt. Gospa Zubejda ji je rekla: »Ali ne boš odkrila obraza, da ga vidim?« Dekle je pred njo poljubilo tla in razkrilo obraz, pred katerim bi se osramotila še polna luna na nebu. Ko jo je gospa Zubejda zagledala, je uprla pogled vanjo in si jo začela ogledovati. Palača je zasijala od njene svetlobe in sijaja njenega obraza. Zubejdo je njena lepota osupnila, prav tako vse druge v palači. Vsakdo, ki jo je videl, je bil kakor ob pamet in ni mogel z nikomer spregovoriti.

Nato je gospa Zubejda vstala, dvignila dekle, jo stisnila k prsim in posadila poleg sebe na divan. Ukazala je, naj okrasijo palačo, zatem pa naj prinesejo obleko iz najrazkošnejše tkanine in ogrlico iz najdragocenejših draguljev. Dekle je oblekla in ji nadela ogrlico ter rekla: »Gospodarica vseh lepotic, očarala si me in napolnila moje oči. Kakšne dragocenosti pa imaš ti?« Dekle je odgovorilo: »Gospa moja, imam pernato oblačilo. Če bi ga oblekla pred teboj, bi videla tako čudovito umetnijo, da bi se ji čudila, in vsak, ki bi jo videl, bi o njeni lepoti govoril iz roda v rod.« Vprašala je: »Kje pa je to oblačilo?« Odgovorila je: »Pri materi mojega moža. Prosi jo, naj mi ga prinese.« Gospa Zubejda je rekla: »Mati, pri mojem življenju te prosim, pojdi in ji prinesi pernato oblačilo, da nam pokaže, kaj zna, potem pa ga spet vzemi.« Starka je odgovorila: »Gospa moja, laže. Ali smo že kdaj videli žensko, ki bi imela pernato oblačilo? Takšno oblačilo imajo le ptice.« Dekle je reklo gospe Zubejdi: »Pri tvojem življenju, gospa moja, res ima moje pernato oblačilo. V skrinji je, zakopani v shrambi naše hiše.« Gospa Zubejda si je z vratu snela ogrlico iz draguljev, vredno zakladnic perzijskega kralja in cesarja, ter rekla: »Mati, vzemi to ogrlico.« Podala ji jo je in rekla: »Pri mojem življenju te prosim, pojdi po tisto oblačilo, da ga vidimo, nato pa ga spet vzemi.« Starka ji je prisegla, da oblačila še nikoli ni videla in da ne ve, kje je. Tedaj je gospa Zubejda zavpila nanjo, ji vzela ključ in poklicala Masrurja. Ko je prišel, mu je rekla: »Vzemi ta ključ, pojdi v hišo, jo odkleni in vstopi v shrambo s takšnimi in takšnimi vrati. Sredi nje je skrinja. Izkoplji jo, jo razbij in prinesi pernato oblačilo, ki je v njej. Položi ga predme.« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je nehala pripovedovati, kakor ji je bilo dovoljeno.

Ko je nastopila sedemsto šestindevetdeseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je gospa Zubejda Hasanovi materi vzela ključ, ga izročila Masrurju in mu rekla: »Vzemi ta ključ, odpri tisto shrambo, izkoplji skrinjo in jo razbij. Vzemi iz nje pernato oblačilo in ga prinesi predme.« Odgovoril je: »Poslušam in ubogam.« Vzel je ključ iz roke gospe Zubejde in odšel. Z njim je vstala tudi stara Hasanova mati. Oči je imela objokane in obžalovala je, da je ustregla dekletu ter šla z njo v kopališče. Dekle je namreč želelo v kopališče zgolj zaradi svoje zvijače. Starka je z Masrurjem vstopila v hišo in odprla vrata shrambe. Stopil je vanjo, izkopal skrinjo, vzel iz nje pernato srajco, jo zavil v brisačo in jo odnesel gospe Zubejdi. Ta jo je vzela, jo obračala v rokah in se čudila, kako lepo je izdelana. Nato jo je podala dekletu in vprašala: »Je to tvoje pernato oblačilo?« Odgovorila je: »Da, gospa moja.« Iztegnila je roko in ga vsa vesela vzela. Pregledala ga je in videla, da je nepoškodovano, prav takšno, kakršno je nosila nekoč, in da ne manjka niti eno pero. Razveselila se je, vstala s svojega mesta ob gospe Zubejdi, vzela srajco in jo razprla. Otroka je stisnila k sebi in se zavila vanjo. Z močjo vsemogočnega Boga se je spremenila v ptico. Gospa Zubejda se je začudila, prav tako vsi navzoči, in vsi so občudovali, kar je storila. Dekle se je nato zazibalo, se sprehodilo, zaplesalo in se začelo igrati. Navzoči so strmeli vanjo in se čudili njenim gibom. Tedaj jim je z jasnim glasom rekla: »Gospodje moji, ali je to lepo?« Odgovorili so ji: »Da, gospodarica vseh lepotic, vse, kar počneš, je lepo.« Nato je rekla: »To, kar bom storila zdaj, pa je še lepše, gospodje moji.« Razprla je krila, z otrokoma poletela nad kupolo in pristala na strehi dvorane. Gledali so jo s široko odprtimi očmi in ji rekli: »Pri Bogu, to je nenavadna in čudovita umetnija, kakršne še nikoli nismo videli.« Ko pa je dekle hotelo odleteti v svojo deželo, se je spomnilo Hasana in reklo: »Poslušajte, gospodje moji.« Nato je zapelo te verze:

»O ti, ki si zapustil te kraje in pohitel k ljubljenim, kakor bi bežal! Mar misliš, da sem med vami uživala srečo in da mi življenje z vami ni prinašalo gorja? Ko sem bila ujeta in sem padla v zanko ljubezni, mi je ljubezen postala ječa, pot do doma pa se je oddaljila. Ko je skril mojo obleko, je bil prepričan, da nad njo nisem klicala Edinega, Vsemogočnega. Materi je naročal, naj jo varuje v kamrici, meni pa je delal silo in krivico. Slišala sem, kaj sta govorila, si besede zapomnila in upala na obilje dobrega. Odhod v kopališče mi je odprl pot, da so vsi ob meni obstali osupli. Rašidova žena se je čudila moji lepoti, ko me je ogledovala z desne in z leve. Zaklicala sem: ‘O kalifova žena, imam veličastno obleko iz žlahtnega perja! Ko bi jo videla na meni, bi uzrla čudesa, ki preženejo trud in razpršijo žalost.’ Kalifova žena je vprašala, kje je, in odvrnila sem: ‘V hiši tistega, ki jo je skril.’ Masrur je odhitel ponjo in ji jo prinesel, in glej, vsa je zažarela v svetlobi. Vzela sem mu jo iz rok, jo razgrnila ter pregledala njen izrez in gumbe. Nato sem se odela vanjo, vzela s seboj otroka, razprostrla krila in odletela na prostost. O mati mojega moža, povej mu, ko se vrne: če si želi spet biti z menoj, naj zapusti dom!« Ko je končala pesem, ji je gospa Zubajda rekla: »Ali ne bi prišla dol k nam, da se naužijemo tvoje lepote, o kraljica lepotic? Slavljen bodi Tisti, ki ti je podaril tako zgovornost in lepoto!« Odgovorila je: »Kar je minilo, se ne vrne več.« Nato je rekla materi ubogega, žalostnega Hasana: »Pri Bogu, gospa moja, Hasanovo mati, pogrešala te bom! Ko pride tvoj sin in se mu bodo dnevi ločitve predolgo vlekli, ko si bo zaželel bližine in snidenja in ga bodo prevzeli vetrovi ljubezni in hrepenenja, naj pride k meni na otoke Vak.« Nato je z otrokoma odletela proti svoji deželi. Ko je Hasanovo mati to videla, je začela jokati, se udarjati po obrazu in ihteti, dokler ni omedlela. Ko se je zavedela, ji je gospa Zubajda rekla: »Gospa moja, romarica, nisem vedela, da se bo zgodilo kaj takega. Ko bi mi povedala, se ne bi vmešavala. Šele zdaj sem spoznala, da je izmed letečih džinov. Ko bi vedela, da je taka, ji ne bi dovolila obleči te obleke in je ne bi pustila vzeti otrok. Toda, gospa moja, odpusti mi.« Starki ni preostalo drugega, zato je rekla: »Odpuščam ti.« Potem je zapustila kalifovo palačo in hodila, dokler ni prišla domov. Tam se je spet začela udarjati po obrazu, dokler ni omedlela. Ko se je prebudila iz nezavesti, je zahrepenela po mladi ženi in njenih otrocih ter po tem, da bi videla svojega sina, in zapela te verze:

»Na dan slovesa me je vaš odhod spravil v jok, žalovala sem, ker ste odšli daleč od doma. V bolečini ločitve sem goreče klicala in solze so mi od joka razjedle veke. To je slovo — ali se še kdaj vrnete? Zaradi vašega odhoda ne morem več skrivati žalosti. O, ko bi se vrnili zvesti kakor nekoč! Morda bi se z njimi vrnili tudi moji srečni dnevi.« Nato je vstala in v hiši izkopala tri grobove ter ob njih jokala ob vseh nočnih in dnevnih urah. Ko pa se je sinova odsotnost zavlekla in so jo čedalje bolj mučili nemir, hrepenenje in žalost, je zapela te verze:

»Tvoja podoba živi pod mojimi vekami, spomin nate v utripu srca in v njegovem mirovanju. Ljubezen do tebe mi preveva kosti, kakor voda prežema sadove na vejah. Vsak dan, ko te ne vidim, me stiska v prsih in celo tisti, ki me grajajo, mi odpustijo žalost. O ti, čigar ljubezen me je osvojila in zaradi katere postajam vse bolj nora! Boj se Usmiljenega in bodi z menoj usmiljen, saj mi je ljubezen do tebe dala okusiti smrtne muke.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 797. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Hasanovo mati jokala ob vseh nočnih in dnevnih urah zaradi ločitve od sina, njegove žene in otrok. Tako je bilo z njo. Njen sin Hasan pa je, ko je prispel k dekletom, na njihovo zaklinjanje ostal pri njih tri mesece. Nato so mu pripravile bogastvo in deset tovorov: pet zlata in pet srebra, zraven pa še en tovor živeža. Poslale so ga na pot in ga nekaj časa spremljale, potem pa jih je zaklinjal, naj se vrnejo. Začele so ga objemati v slovo. Najmlajša je stopila k njemu, ga objela in jokala, dokler ni omedlela, ter zapela ta verza:

»Kdaj bo vaša bližina pogasila ogenj slovesa, da premagamo ločitev in bomo spet kakor nekoč? Dan slovesa me je prestrašil in ranil, slovo od vas, dragi moji, me je še bolj oslabilo.« Nato je pristopila druga, ga objela in zapela ta verza:

»Slovo od tebe je kakor slovo od življenja, izguba tebe kakor izguba zaupnega prijatelja. Tvoja odsotnost je ogenj, ki mi žge srce, tvoja bližina pa je zame dežela blaženosti.« Nato je pristopila tretja, ga objela in zapela ta verza:

»Če se na dan ločitve nismo poslovili, ni bilo iz naveličanosti ne zaradi česa grdega. Ti si resnično moja duša, o tem ni dvoma; kako bi se torej hotela posloviti od svoje duše?« Nato je pristopila četrta, ga objela in zapela ta verza:

»V jok so me spravile le besede o njegovem odhodu, ko mi jih je ob slovesu zaupal. Besede, ki si mi jih položil v uho, si mi v solzah izvabil iz oči.« Nato je pristopila peta, ga objela in zapela ta verza:

»Ne odhajajte, saj nimam moči, da bi se od vas poslovila kakor od popotnikov. Nimam potrpežljivosti, s katero bi prenesla ločitev, niti solz, da bi jih prelivala nad zapuščenim domom.« Nato je pristopila šesta, ga objela in zapela ta verza:

»Ko je ladja odplula z njimi in mi je hrepenenje plenilo srce, sem rekla: ko bi imela oblast in moč, bi si s silo prilastila vsako ladjo!« Nato je pristopila sedma, ga objela in zapela ta verza:

»Ko pride čas slovesa, bodi potrpežljiv in naj te daljava ne prestraši. Upaj, da se kmalu vrnejo: ko slovo mine, se spet povrnejo.« Nato se je Hasan poslovil od njih in zaradi ločitve jokal, dokler ni omedlel, ter zapel te verze:

»Na dan slovesa so mi tekle solze kakor biseri, iz katerih sem nizal ogrlice. Vodnik je s pesmijo pognal njihove jezdne živali, meni pa ni ostalo ne moči ne potrpljenja, še srce me je zapustilo. Poslovil sem se od njih in se obrnil v žalosti ter za seboj pustil domačnost ljubljenih bivališč. Vrnil sem se — prekleta bodi ta pot! — in dušo mi je tolažilo le upanje, da te ob vrnitvi spet vidim. O prijatelj, prisluhni pripovedim o ljubezni; ne bi rad govoril, ne da bi tvoje srce razumelo. O duša, odkar si se ločila od njih, se odpovej sladkosti življenja in ne upaj več, da boš obstala.« Nato je neutrudno potoval dan in noč, dokler ni prispel v Bagdad, mesto miru in sveti sedež abasidskega kalifata. Ni vedel, kaj se je zgodilo po njegovem odhodu. Stopil je v hišo k materi, da bi jo pozdravil, in videl, da ji je telo shujšalo in so ji kosti oslabele od nenehnega žalovanja, bedenja, joka in tarnanja, tako da je bila tanka kakor zobotrebec in mu ni mogla odgovoriti. Odpravil je jezdne kamele in stopil k njej. Ko jo je videl v takem stanju, je vstal in po hiši iskal ženo in otroka, a ni našel nobene sledi za njimi. Nato je pogledal v shrambo in jo našel odprto, prav tako skrinjo, obleke pa v njej ni bilo. Tedaj je spoznal, da je žena prišla do pernate obleke, jo vzela in odletela ter s seboj odnesla otroka. Vrnil se je k materi, ki se je medtem zavedela, in jo vprašal po ženi in otrocih. Zajokala je in rekla: »Sin moj, naj te Bog bogato poplača za njihovo izgubo! Tu so njihovi trije grobovi.« Ko je slišal materine besede, je strašno zakričal in se nezavesten zgrudil. Tako je ostal od zgodnjega jutra do poldneva. Materi se je žalost še povečala in že je obupala nad njegovim življenjem. Ko se je zavedel, je jokal, se udarjal po obrazu, raztrgal oblačila in zmeden taval po hiši. Nato je zapel ta verza:

»Že pred menoj so ljudje tožili nad bolečino slovesa in ločitev je pretresla žive in mrtve. A česa takega, kot skrivajo moja rebra, nisem še nikoli ne slišal ne videl.« Ko je končal pesem, je vzel meč, ga izvlekel, stopil k materi in ji rekel: »Če mi ne poveš resnice, ti odsekam glavo in si nato vzamem življenje.« Rekla mu je: »Sin moj, ne stori tega, vse ti povem.« Nato je dodala: »Spravi meč in sedi, da ti povem, kaj se je zgodilo.« Ko je spravil meč in sedel poleg nje, mu je povedala vso zgodbo od začetka do konca in rekla: »Sin moj, ko je ne bi videla jokati, ker si je želela v kopališče, in se ne bi bala, da se ti bo ob vrnitvi pritožila, ti pa se boš razjezil name, je ne bi peljala tja. In ko se gospa Zubajda ne bi razjezila name in mi s silo vzela ključa, ne bi prinesla obleke, četudi bi morala umreti. Saj veš, sin moj, da se nobena roka ne more kosati s kalifovo roko. Ko so ji prinesli obleko, jo je vzela in pregledala, saj je mislila, da morda kaj manjka. Ko je videla, da se ji ni nič zgodilo, se je razveselila, vzela otroka in si ju privezala okoli pasu. Gospa Zubajda ji je iz spoštovanja do nje in njene lepote pomagala sleči vse, kar je imela na sebi, potem pa si je nadela pernato obleko. Ko jo je oblekla, se je stresla in postala ptica. Hodila je po palači, vsi pa so jo gledali in se čudili njeni lepoti in ljubkosti. Nato je odletela in se dvignila nad palačo, pogledala proti meni in rekla: ‘Ko pride tvoj sin in se mu bodo noči ločitve predolgo vlekle, ko si bo zaželel moje bližine in snidenja in ga bodo prevzeli vetrovi ljubezni in hrepenenja, naj zapusti domovino in se odpravi na otoke Vak.’ Tako je govorila, ko te ni bilo.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 798. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Hasan, ko je slišal materino pripoved o vsem, kar je storila njegova žena, ko je odletela, strašno zakričal in se nezavesten zgrudil. Tako je ostal do konca dneva. Ko se je zavedel, se je udarjal po obrazu in se zvijal po tleh kakor kača, mati pa je sedela ob njegovem vzglavju in jokala do polnoči. Ko se je spet prebudil iz omedlevice, je bridko zajokal in zapel te verze:

»Postojte in poglejte, v kakšnem stanju je tisti, ki ga zapuščate; morda se ga po vsej krutosti usmilite. Če ga pogledate, ga zaradi bolezni ne boste spoznali, kakor da ga, pri Bogu, ne bi nikoli poznali. Zaradi ljubezni do vas je le še mrtev človek; med mrtve bi ga šteli, ko ne bi stokal. Ne mislite, da je ločitev lahka: za tistega, ki hrepeni, je težja od smrti.« Ko je končal pesem, je vstal in pet dni hodil po hiši, žaloval, jokal in ihtel, ne da bi okusil hrano ali pijačo. Mati je pristopila k njemu in ga rotila in zaklinjala, naj neha jokati, vendar je ni poslušal. Še naprej je jokal in ihtel, mati pa ga je tolažila, a ni slišal ničesar, kar mu je govorila. Nato je zapel te verze:

»Mar tako poplačajo ljubezen vsakega tovariša ali je to navada gazel z velikimi očmi? Mar niso med njihovimi ustnicami zloženi satovi medu ali pa se tam skriva krčma žlahtnega vina? Pripovedujte mi o tistih, ki jih je pokončala ljubezen, saj je tolažba življenjski dih vsakega žalostnega. Za tistim moliščem je napajališče, katerega prod je iz skritih biserov. Tudi ko bi imel pogled Zarke iz Jamame, iz Barika ne bi videl žive duše pri Džajrunu. Z očmi preiskuješ soteske in obračaš pogled zdaj na levo, zdaj na desno.« Hasan je tako jokal do jutra. Nato so se mu oči za hip zaprle in v sanjah je zagledal ženo, žalostno in objokano. Prebudil se je s krikom in zapel ta verza:

»Tvoja podoba me ne zapusti niti za trenutek; v srcu sem ji namenil najčastnejši prostor. Ko ne bi upal na snidenje, ne bi živel niti hipa, in ko ne bi bilo tvoje sanjske podobe, ne bi nikoli zaspal.« Ko se je zdanilo, je še glasneje ihtel in jokal. Njegove oči so bile ves čas solzne, srce žalostno, noči je prebedel in le malo jedel. Tako je preživel ves mesec. Ko je mesec minil, mu je prišlo na misel, da bi odpotoval k sestram, da bi mu pomagale najti ženo. Pripeljal je jezdne kamele, eno otovoril z dragocenostmi iz Iraka in zajahal drugo. Materi je naročil, naj skrbi za hišo, svoje imetje pa je spravil na varno, razen nekaj stvari, ki jih je pustil doma. Nato se je odpravil k sestram v upanju, da mu bodo pomagale spet priti do žene. Potoval je, dokler ni prispel do palače deklet na Gori oblakov. Ko je vstopil, jim je izročil darila. Razveselile so se jih, mu zaželele dobrodošlico in rekle: »Brat naš, zakaj si se tako hitro vrnil? Saj sta minila komaj dva meseca!« Zajokal je in zapel te verze:

»Moja duša je zaradi izgube ljubljene zatopljena v skrbi in ne more uživati življenja in njegove sladkosti. Moja bolezen je tegoba, za katero ni znanega zdravila; kdo pa ozdravi bolnika, če ne njegov zdravnik? O ti, ki mi odrekaš sladek spanec, pustila si me, da po tebi sprašujem veter, ko zapiha. Še nedavno je bil pri moji ljubljeni, katere lepota sili moje oči, da prelivajo solze. O ti, ki prihajaš iz njene dežele, morda tvoj dih s svojim vonjem oživi srca!« Ko je končal pesem, je strašno zakričal in se nezavesten zgrudil. Dekleta so sedla okoli njega in jokala nad njim, dokler se ni zavedel. Ko se je prebudil, je zapel ta verza:

»Morda bo usoda obrnila vajeti in mi privedla ljubljeno, čeprav je čas ljubosumen. Morda mi bo naklonila srečo, da se mi izpolnijo želje in se po vsem, kar se je zgodilo, zgodijo nove reči.« Ko je končal pesem, je jokal, dokler ni omedlel. Ko se je zavedel, je zapel ta verza:

»Pri Bogu, ti, ki si vrhunec moje bolezni in vseh mojih tegob, ali si zadovoljna? Jaz sem v ljubezni sprijaznjen z vsem. Mar me zapuščaš brez krivde in brez razloga? Vrni se k meni in se me usmili po dolgi ločitvi.« Ko je končal pesem, je jokal, dokler ni omedlel. Ko se je zavedel, je zapel te verze:

»Zapustil je spanec in se spoprijateljil z bedenjem, oko pa razsipava dragocene solze. Iz hrepenenja joka solze kakor rdeče ahate, ki jih je s časom vse več. O zaljubljenci, hrepenenje mi je podarilo ogenj, ki se hrani med mojimi rebri. Ko se te spomnim, mi ne priteče niti ena solza, v kateri ne bi bilo bliska in grmenja.« Ko je končal pesem, je jokal, dokler ni omedlel. Ko se je prebudil iz nezavesti, je zapel te verze:

»Ali ste v ljubezni in mukah trpeli tako kot mi? Ali nas ljubite tako, kakor mi ljubimo vas? Naj Bog pokonča ljubezen, kako grenka je! Ko bi le vedel, kaj hoče od nas! Čeprav vas daljava odnese, se vaši lepi obrazi prikazujejo našim očem, kjer koli smo. Moje srce je zatopljeno v spomin na vaše bivališče in glas golobice me prevzame, kadar poje. O golobica, ki vso noč kličeš svojega družnika, povečala si mi hrepenenje in mi za tovarišico dala žalost. Zaradi tebe se moje oči ne naveličajo jokati za dragimi, ki so nam izginili izpred oči. Vsak trenutek in vsako uro koprnim po njih in hrepenim po njih ponoči, ko se zgosti tema.« Ko je njegova sestra slišala te besede, je prišla k njemu in ga našla nezavestnega. Zakričala je in se začela udarjati po obrazu. Sestre so jo slišale in prišle ven; ko so zagledale Hasana ležati v nezavesti, so ga obstopile in jokale nad njim. Takoj ko so ga videle, so vedele, da so ga premagali žalost, koprnenje, hrepenenje in ljubezen. Vprašale so ga, kaj se mu je zgodilo. Zajokal je in jim povedal, kaj se je pripetilo med njegovo odsotnostjo: žena je odletela in s seboj vzela otroka. Razžalostile so se zaradi nje in ga vprašale, kaj je rekla ob odhodu. Odgovoril je: »Sestre moje, moji materi je rekla: ‘Povej svojemu sinu, ko se vrne: če se mu bodo noči ločitve predolgo vlekle, če si bo zaželel moje bližine in snidenja in ga bodo prevzeli vetrovi ljubezni in hrepenenja, naj pride k meni na otoke Vak.’« Ko so slišale njegove besede, so si izmenjale pomenljive poglede, saj so se nečesa spomnile. Vsaka je pogledovala k drugi, Hasan pa jih je opazoval. Nato so za nekaj časa povesile glave, potem pa jih dvignile in rekle: »Ni moči in ne sile razen pri Bogu, Vzvišenem, Veličastnem!« Nato so mu rekle: »Iztegni roko proti nebu. Če dosežeš nebo, boš dosegel tudi svojo ženo.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 799. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da so Hasanu, ko so mu dekleta rekla: ‘Iztegni roko proti nebu; če ga dosežeš, boš dosegel tudi ženo in otroka,’ solze tekle po licih kakor dež, dokler mu niso premočile oblačil. Zapel je te verze:

»Rdeča lica in oči so me razvnele, potrpljenje me je zapustilo, ko je prišla nespečnost. Nežne belopolte lepotice so mi s svojo odtujenostjo izčrpale telo, da je v njem komaj ostalo kaj življenja, ki bi ga ljudje še mogli videti. Velikooke se zibljejo kakor gazele na peščenih sipinah; ko odkrijejo svojo lepoto, bi se vanje zaljubili celo svetniki. V večernem pomenku stopajo kakor sapica po vrtu, zaradi ljubezni do njih pa sta me obšla skrb in nemir. Med njimi sem vse svoje upe položil v eno lepotico; srce mi zanjo gori v ognjenem plamenu. Mlada je, nežnih udov, zibajočega koraka; na njenem obrazu je jutro, v laseh pa mrak. Razvnela me je — koliko junakov so že v ljubezni razvnele veke in oči belopoltih lepotic!« Ko je končal pesem, je zajokal, dekleta pa so jokala z njim. Prevzela sta jih sočutje in zaščitniška skrb, zato so mu nežno prigovarjale, ga tolažile in molile, da bi se spet združil s svojimi. Njegova sestra je stopila k njemu in rekla: »Brat moj, pomiri se in razvedri srce. Bodi potrpežljiv in dosegel boš, kar si želiš. Kdor potrpi in ne hiti, dobi, kar si poželi; potrpežljivost je ključ rešitve. Pesnik je rekel:

‘Pusti, naj usoda vodi svoje vajeti, in vsako noč zaspi brez skrbi. Med trenutkom, ko se oko zapre, in trenutkom, ko se odpre, Bog spremeni eno stanje v drugo.’« Nato mu je rekla: »Okrepi srce in utrdi voljo. Komur je usojenih deset let, ne umre pri devetih. Jok, skrb in žalost prinašajo bolezen in slabost. Ostani pri nas, da si odpočiješ, jaz pa bom našla način, kako te spraviti do žene in otrok, če bo vzvišeni Bog hotel.« Bridko je zajokal in zapel ta verza:

»Četudi bi mi ozdravelo bolno telo, mi ne bi ozdravelo bolno srce. Za bolezni zaljubljenosti ni zdravila razen združitve ljubljene z ljubimcem.« Nato je sedel poleg sestre, ona pa se je pogovarjala z njim, ga tolažila in spraševala, kaj je povzročilo ženin odhod. Ko ji je povedal vzrok, mu je rekla: »Pri Bogu, brat moj, hotela sem ti reči, naj sežgeš pernato obleko, pa me je zlodej pripravil do tega, da sem pozabila.« Še naprej se je pogovarjala z njim in mu nežno prigovarjala. Ko pa se mu je vse skupaj začelo predolgo vleči in ga je nemir vse bolj mučil, je zapel te verze:

»Moje srce je osvojila ljubljena, ki sem se je privadil, in nič ne odvrne tega, kar je določil Bog. Med Arabkami je pobrala vso lepoto; gazela je, ki se pase v mojem srcu. Če mi v ljubezni do nje zmanjka potrpljenja in iznajdljivosti, jokam, čeprav jok nič ne pomaga. Lepotica šteje sedem let in še sedem, kakor mlada luna, stara pet dni in še pet in še štiri.« Ko je sestra videla njegovo žalost in koprnenje ter muke ljubezni in strasti, je s solznimi očmi in žalostnim srcem odšla k sestram. Jokala je pred njimi, se jim vrgla v naročje, jim poljubljala noge in jih prosila, naj bratu pomagajo izpolniti željo in se spet združiti z otrokoma in ženo. Rotila jih je, naj najdejo način, kako bi prišel na otoke Vak. Pred njimi je jokala tako dolgo, da so zajokale tudi one in ji rekle: »Pomiri srce. Potrudile se bomo, da se spet združi s svojo družino, če Bog da.« Nato je pri njih ostal celo leto in njegove oči niso nehale prelivati solz. Njegove sestre so imele strica, pravega brata svojega očeta, po imenu Abd al Kudus. Najstarejšo je imel posebno rad. Vsako leto jo je enkrat obiskal in ji izpolnil vse želje. Dekleta so mu že pripovedovala o Hasanu, o tem, kaj se mu je zgodilo z magom in kako ga je nazadnje ubil. Stric se je tega razveselil ter najstarejši dal mošnjiček kadila in ji rekel: »Nečakinja moja, če te bo kaj skrbelo, če te bo doletela nesreča ali boš kaj potrebovala, vrzi to kadilo v ogenj in se spomni name. Hitro bom prišel in ti izpolnil željo.« To ji je povedal prvi dan leta. Zato je zdaj rekla eni od sester: »Celo leto je že minilo, strica pa še ni. Vstani, prižgi ogenj in mi prinesi škatlico kadila.« Dekle je veselo vstalo, prineslo škatlico, jo odprlo, vzelo iz nje malo kadila in ga podalo sestri. Ta ga je vrgla v ogenj in se spomnila strica. Še preden je kadilo dogorelo, se je na drugem koncu doline pojavil oblak prahu. Čez nekaj časa se je prah razkadil in iz njega se je prikazal starec na slonu, ki je pod njim glasno trobil. Ko so ga dekleta zagledala, jim je začel mahati z rokami in nogami. Kmalu je prispel k njim, sestopil s slona in vstopil. Objele so ga, mu poljubile roke in ga pozdravile. Sedel je, dekleta pa so se začela pogovarjati z njim in ga spraševati, zakaj ga tako dolgo ni bilo. Rekel je: »Ravno sem sedel z vašo teto, ko sem zavohal kadilo, in sem na tem slonu prišel k vam. Kaj si želiš, nečakinja moja?« Odgovorila je: »Stric, pogrešale smo te. Minilo je že leto, ti pa navadno ne ostaneš zdoma dlje kakor leto dni.« Rekel jim je: »Imel sem veliko opravkov in sem vas nameraval obiskati jutri.« Zahvalile so se mu, molile zanj in sede nadaljevale pogovor. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 800. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je najstarejše dekle, ko so sestre sede klepetale s stricem, reklo: ‘Stric moj, pripovedovale smo ti o Hasanu iz Basre, ki ga je sem pripeljal mag Bahram, in o tem, kako ga je ubil. Povedale smo ti tudi o dekletu, hčeri vrhovnega kralja, ki jo je vzel, o težavah in grozotah, ki jih je prestal, ter o tem, kako je kraljevo hčer ujel, se z njo poročil in jo odpeljal v svojo deželo.’ Rekel je: »Da. Kaj pa se mu je zgodilo potem?« Odgovorila mu je: »Izdala ga je. Rodila mu je dva sinova, nato pa ju je med njegovo odsotnostjo vzela in z njima odšla v svojo deželo. Njegovi materi je rekla: ‘Ko pride tvoj sin in se mu bodo noči ločitve predolgo vlekle, ko si bo zaželel moje bližine in snidenja in ga bodo prevzeli vetrovi ljubezni in hrepenenja, naj pride k meni na otoke Vak.’« Starec je zmajal z glavo in se ugriznil v prst. Nato je povesil glavo in začel s prstom praskati po tleh, pogledoval na desno in levo ter zmajeval z glavo. Hasan ga je opazoval iz skrivališča. Dekleta so stricu rekla: »Odgovori nam, saj nam koprnijo srca!« Zmajal je z glavo proti njim in rekel: »Hčere moje, ta mož si je naložil pretežko breme in se vrgel v strašno nevarnost. Na otoke Vak ne more priti.« Tedaj so dekleta poklicala Hasana. Stopil je iz skrivališča, se približal starcu Abd al Kudusu, mu poljubil roko in ga pozdravil. Starec se ga je razveselil in ga posadil poleg sebe. Dekleta so stricu rekla: »Stric, pojasni našemu bratu, kaj si mislil.« Rekel mu je: »Sin moj, opusti to strašno trpljenje. Na otoke Vak ne moreš priti, četudi bi te spremljali leteči džini in potujoče zvezde. Med teboj in otoki je namreč sedem dolin, sedem morij in sedem velikanskih gorovij. Kako bi lahko prišel tja? Kdo bi te odpeljal? Pri Bogu te prosim, obrni se, dokler je še čas, in ne muči svoje duše.«

Ko je Hasan slišal besede starca Abd al Kudusa, je jokal, dokler ni omedlel. Dekleta so posedla okoli njega in jokala z njim, najmlajša pa si je raztrgala oblačila in se udarjala po obrazu, dokler tudi sama ni omedlela. Ko jih je starec Abd al Kudus videl v takšni skrbi, žalosti in obupu, se mu je srce omehčalo in prevzelo ga je usmiljenje. Rekel je: »Nehajte jokati.« Nato je rekel Hasanu: »Pomiri srce in se veseli, saj se ti bo želja izpolnila, če bo vzvišeni Bog hotel.« Potem je dodal: »Sin moj, vstani, zberi moči in pojdi za menoj.« Hasan se je postavil na noge, se poslovil od deklet in mu sledil, vesel, da se mu bo želja izpolnila. Starec Abd al Kudus je poklical slona, in ko je ta prišel, ga je zajahal, Hasana pa posadil za seboj. Tri dni in tri noči sta potovala kakor blisk, dokler nista prispela do velike modre gore, katere kamenje je bilo vse modro. V gori je bila votlina z vrati iz kitajskega železa. Starec je prijel Hasana za roko in mu pomagal sestopiti, nato je sestopil še sam in odpustil slona. Stopil je k vratom votline in potrkal. Vrata so se odprla in prikazal se je golobrad črn suženj, podoben ifritu, z mečem v desnici in jeklenim ščitom v drugi roki. Ko je zagledal starca Abd al Kudusa, je odvrgel meč in ščit, stopil k njemu in mu poljubil roko. Starec je prijel Hasana za roko in skupaj sta vstopila, suženj pa je za njima zaklenil vrata. Hasan je videl, da je votlina zelo velika in prostrana ter ima obokan hodnik. Hodili so približno miljo, nato pa prispeli na veliko planjavo. Odpravili so se proti kotu, v katerem so bila dvoja velika vrata, ulita iz rumene medenine. Starec Abd al Kudus je odprl ena, vstopil in jih zaprl za seboj, pred tem pa Hasanu rekel: »Sedi pri teh vratih in nikar jih ne odpiraj ter ne vstopaj, dokler ne opravim svojega in se hitro vrnem k tebi.«

Starec je ostal notri eno polno uro, nato pa prišel ven z osedlanim in zauzdanim konjem. Kadar je tekel, je letel, in kadar je letel, ga niti prah ni mogel dohiteti. Starec ga je privedel pred Hasana in rekel: »Zajahaj ga.« Nato je odprl druga vrata, za katerimi se je pokazala prostrana divjina. Hasan je zajahal konja in oba sta odšla skozi vrata ter se odpravila čez divjino. Starec je rekel Hasanu: »Sin moj, vzemi to pismo in na tem konju jezdi do kraja, kamor te bo odpeljal. Ko vidiš, da se ustavi pred vhodom v votlino, podobno tej, sestopi, zatakni vajeti za sedelni glavič in ga spusti. Vstopil bo v votlino, ti pa ne hodi za njim, temveč pet dni čakaj pri vhodu in ne izgubi potrpljenja. Šesti dan bo k tebi prišel črn starec v črnih oblačilih z dolgo belo brado, ki mu sega do popka. Ko ga zagledaš, mu poljubi obe roki, primi rob njegovega oblačila, si ga položi na glavo in jokaj pred njim, dokler se te ne usmili. Vprašal te bo, kaj potrebuješ. Ko reče: ‘Kaj potrebuješ?’, mu izroči to pismo. Vzel ga bo, ne da bi ti kaj rekel, odšel noter in te pustil zunaj. Ostani na svojem mestu še pet dni in ne izgubi potrpljenja. Šesti dan ga pričakuj, saj bo prišel k tebi. Če pride sam, vedi, da se ti bo želja izpolnila. Če pa pride kdo izmed njegovih služabnikov, vedi, da te je prišel ubit, in s tem je vsega konec. Vedi, sin moj: kdor se izpostavlja nevarnosti, pogublja samega sebe.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 801. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je starec Abd al Kudus, ko je Hasanu dal pismo, povedal, kaj ga čaka, in mu rekel: ‘Kdor se izpostavlja nevarnosti, pogublja samega sebe. Če se bojiš za svoje življenje, se ne pehaj v pogubo; če pa se ne bojiš, stori, kar želiš. Vse sem ti pojasnil. Če se hočeš vrniti k svojim prijateljicam, je slon tu: odpeljal te bo k mojim nečakinjam, one pa te bodo spravile v tvojo deželo in te vrnile v domovino. Bog ti bo naklonil boljšo ženo od tega dekleta, na katero si se navezal.’ Hasan je starcu odgovoril: »Kako naj mi bo življenje sladko, če ne dosežem, kar si želim? Pri Bogu, nikoli se ne vrnem, dokler ne pridem do svoje ljubljene ali me ne dohiti smrt.« Nato je zajokal in zapel te verze:

»Ko sem izgubil ljubljeno in je moje hrepenenje vse bolj raslo, sem obstal in klical, strt in ponižan. Iz koprnenja po njej sem poljubljal prah njenega doma, a dosegel sem le še večjo žalost. Naj Bog varuje tiste, ki so odšli in spomin nanje živi v srcu; združil sem se z bolečinami in se ločil od radosti. Govorijo mi, naj potrpežljivo čakam, a potrpljenje so odnesli s seboj in na dan odhoda razplamteli moje vzdihe. Najbolj sta me pretresla slovo in naročilo: ‘Ko me ne bo, se me spominjaj in ne pozabi najinega druženja.’ H komu naj se zatečem, od koga naj pričakujem pomoč, ko sem jih izgubil? Oni so bili moje upanje v sreči in nesreči. O, kako sem žaloval, ko sem se po slovesu vrnil, tvoji sovražniki, ki te sovražijo, pa so se veselili moje vrnitve! Gorje meni, zgodilo se je prav tisto, česar sem se bal! O moja bolečina, še bolj razplamti ogenj v mojem srcu! Če mojih ljubljenih ni, zame ni življenja; če pa se vrnejo, o kakšna radost in sreča! Pri Bogu, solze mi zaradi njihove izgube niso presahnile; solzi sledi nova solza.« Ko je starec Abd al Kudus slišal njegovo pesem in besede, je spoznal, da ne bo odstopil od svoje namere in da besede nanj ne učinkujejo. Prepričal se je, da bo tvegal življenje, četudi pri tem izgubi dušo. Rekel mu je: »Vedi, sin moj, da je otokov Vak sedem in da je na njih velikanska vojska, sestavljena samo iz deviških deklet. Na notranjih otokih pa živijo hudiči, uporni demoni, čarovniki in najrazličnejša ljudstva. Kdor vstopi v njihovo deželo, se ne vrne; še nihče ni prišel do njih in se vrnil. Zato te pri Bogu prosim, da se obrneš in greš k domačim, dokler je še čas. Vedi, da je dekle, ki ga iščeš, hči kralja vseh teh otokov. Kako bi lahko prišel do nje? Poslušaj me, sin moj; morda ti bo Bog naklonil boljšo od nje.« Hasan je odgovoril: »Pri Bogu, gospod moj, četudi bi me zaradi ljubezni do nje razsekali na kosce, bi jo le še bolj ljubil in še bolj koprnel po njej. Moram videti ženo in otroka ter stopiti na otoke Vak. Če bo vzvišeni Bog hotel, se ne vrnem brez nje in svojih otrok.« Starec Abd al Kudus mu je rekel: »Torej moraš na pot?« Odgovoril je: »Da. Od tebe prosim le molitev za podporo in pomoč. Morda mi bo Bog kmalu naklonil snidenje z ženo in otrokoma.« Nato je zaradi silnega hrepenenja zajokal in zapel te verze:

Vi ste moje hrepenenje, vi najžlahtnejši med ljudmi; v mojih očeh in ušesih vam je odmerjeno mesto. Moje srce ste osvojili in v njem je vaš dom; odkar vas ni, gospodje moji, živim v grenkobi. Ne mislite, da sem se odvrnil od ljubezni do vas: vaša ljubezen je siromaka pahnila v strah. Ko ste odšli, je z vami odšlo moje veselje in vsa vedrina se mi je spremenila v gorje. Zapustili ste me, da v bolečini bedim pod zvezdami in točim solze kakor naliv dežja. O noč, kako dolga si človeku, ki v nemiru bedi in v silnem hrepenenju čaka, da vzide luna! O veter, če preletiš kraj, kjer so se nastanili, ponesi jim moj pozdrav, saj življenje naglo mineva. Povej jim vsaj nekaj o bolečini, ki sem jo prestal, kajti ljubljeni ničesar ne vedo o meni. Ko je Hasan končal pesem, je tako bridko zajokal, da je omedlel. Ko se je ovedel, mu je šejk Abd al Kudus rekel: »Sin moj, saj imaš mater; ne daj ji okusiti bolečine ob izgubi sina.« Hasan mu je odgovoril: »Pri Bogu, gospod moj, vrnil se bom le z ženo ali pa me bo doletela smrt.« Nato je jokal in žaloval ter zapel te verze:

Pri ljubezni prisegam: daljava ni spremenila moje zvestobe do vas in nisem človek, ki bi prelomil obljubo. V meni je toliko hrepenenja, da bi ljudje, če bi jim ga razkril, rekli: »Obšla ga je norost.« Hrepenenje in žalost, ihtenje in pekoča bolečina — kako naj živi človek, ki mu je tako pri srcu? Ko je končal pesem, je šejk spoznal, da ne bo odstopil od svojega namena, četudi bi ga to stalo življenja. Izročil mu je pismo, molil zanj in mu naročil, kaj naj stori. Rekel mu je: »V pismu sem te posebej priporočil Abu ar Ruvajšu, sinu Bilkis, hčere Muina. On je moj šejk in učitelj; vsi ljudje in džini se mu pokoravajo in se ga bojijo.« Nato je dodal: »Pojdi z Božjim blagoslovom.« Hasan se je odpravil in popustil konju vajeti; ta je z njim poletel hitreje od bliska. Deset dni je tako naglo jezdil, potem pa je pred seboj zagledal velikansko prikazen, črnejšo od noči, ki je zastirala vse od vzhoda do zahoda. Ko se ji je približal, je konj pod njim zarezgetal in kakor dež so se zgrnili konji, tako številni, da jih ni bilo mogoče prešteti ne ugotoviti, od kod prihajajo. Drgnili so se ob njegovega konja in Hasana sta obšla strah in groza. Jezdil je naprej, konji pa so ga obdajali, dokler ni prispel do votline, ki mu jo je opisal šejk Abd al Kudus. Konj se je ustavil pri vhodu. Hasan je razjahal in položil vajeti na sedlo; konj je vstopil v votlino, Hasan pa je ostal pri vhodu, kakor mu je naročil šejk Abd al Kudus. Premišljeval je, kako se bo končala njegova pot; zmeden in ves iz sebe od hrepenenja ni vedel, kaj ga čaka. Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila osemsto druga noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Hasan, potem ko je razjahal, obstal pred vhodom v votlino in premišljeval, kako se bo končala njegova pot, saj ni vedel, kaj ga čaka. Pet dni in pet noči je stal pred votlino, neprespan in žalosten, zatopljen v misli, ker je zapustil družino in domovino, prijatelje in ljubljene. Oči so mu bile solzne in srce potrto. Nato se je spomnil matere in premišljeval o tem, kaj ga čaka, o ločitvi od žene in otrok ter o vsem, kar je prestal, in zapel te verze:

Pri vas je zdravilo za srce, moje srce pa hira, in izpod vek se mi ulivajo solze. Ločitev in žalost, hrepenenje in tujina, oddaljenost od doma — in hrepenenje me premaguje. Le zaljubljenec sem, poln koprnenja; ker je daleč od njega ljubljena, so ga zadele nesreče. Če me je ljubezen pahnila v gorje, katerega plemenitega človeka pa nesreče še niso prizadele? Še preden je Hasan končal pesem, je iz votline stopil šejk Abu ar Ruvajš. Bil je črn in oblečen v črno. Hasan ga je prepoznal po opisu šejka Abd al Kudusa, se vrgel predenj, si podrgnil lica ob njegova stopala, prijel njegovo nogo in si jo položil na glavo ter jokal pred njim. Šejk Abu ar Ruvajš ga je vprašal: »Kaj želiš, sin moj?« Hasan je iztegnil roko s pismom in mu ga izročil. Šejk ga je vzel in brez odgovora odšel v votlino. Hasan je sedel pred vhodom, kakor mu je naročil šejk Abd al Kudus, in jokal. Tam je ostal pet dni; nemir se mu je stopnjeval, strah naraščal in nespečnost ga ni zapustila. Jokal je in tarnal zaradi bolečine ločitve in dolgega bedenja, nato pa zapel te verze:

Slava Mogočnemu v nebesih! Zaljubljeni res živi v mukah. Kdor ni okusil ljubezni, ne ve, kako težka je preizkušnja. Če bi zadržal solze, bi privrele reke krvi. Koliko prijateljev je otrdelo v srcu in si zaželelo mojega gorja! Ko pa se me usmilijo, me grajajo, in jaz pravim: »Ne jočem. Šel sem se ogrnit, pa mi je rob oblačila zadel oči.« Zveri so jokale zaradi moje samote in z njimi tudi prebivalci neba. Hasan je jokal, dokler ni zasijala zarja. Tedaj je k njemu stopil šejk Abu ar Ruvajš, oblečen v belo, in mu z roko pomignil, naj vstopi. Hasan je vstopil, šejk ga je prijel za roko in ga popeljal v votlino. Hasan se je razveselil, prepričan, da bo njegova prošnja uslišana. Šejk je hodil in Hasan z njim približno pol dneva, potem pa sta prišla do obokanega vhoda z jeklenimi vrati. Šejk jih je odprl in skupaj sta vstopila v obokan hodnik iz progastega kamna, okrašenega z zlatom. Hodila sta naprej, dokler nista prišla v veliko, prostorno dvorano, obloženo z marmorjem. Sredi nje je bil vrt z vsakovrstnim drevjem, cvetjem in sadeži; ptice so na drevju žvrgolele in slavile Boga, vsemogočnega Kralja. V dvorani so bili štirje ivani, drug nasproti drugemu, v vsakem pa prostor za sedenje z vodnjakom. Na vsakem vogalu vsakega vodnjaka je stal zlat lev. V vsakem prostoru je bil stol, na njem je sedel mož, pred njim pa je ležala velika množica knjig. Pred njimi so stale zlate kadilnice z žerjavico in kadilom; pri vsakem šejku so bili učenci, ki so mu brali iz knjig. Ko sta prišla, so vstali in jima izkazali spoštovanje. Abu ar Ruvajš se jim je približal in jim pomignil, naj odslovijo navzoče. To so storili, nato pa so štirje šejki vstali in sedli predenj ter ga vprašali o Hasanu. Abu ar Ruvajš je pokazal nanj in mu rekel: »Povej zbranim svojo zgodbo in vse, kar se ti je pripetilo, od začetka do konca.« Hasan je bridko zajokal in jim povedal svojo zgodbo. Ko je končal, so vsi šejki vzkliknili: »Ali je to tisti, ki ga je ognj častilec s pomočjo orlov spravil na Goro oblakov, zašitega v kameljo kožo?« Hasan jim je odgovoril: »Da.« Obrnili so se k šejku Abu ar Ruvajšu in rekli: »Naš šejk, Bahram ga je z zvijačo spravil na goro — kako pa je prišel z nje? In kakšne čudeže je videl tam zgoraj?« Šejk Abu ar Ruvajš je rekel: »Hasan, povej jim, kako si prišel z gore, in opiši čudeže, ki si jih videl.« Hasan jim je znova povedal vse od začetka do konca: kako je premagal Bahrama in ga ubil, kako ga je žena prevarala, vzela otroka in odletela ter kakšne strahote in stiske je prestal. Navzoči so se čudili njegovim dogodivščinam, nato pa se obrnili k šejku Abu ar Ruvajšu in mu rekli: »O šejk vseh šejkov, pri Bogu, ta mladenič je res nesrečen. Ko bi mu le pomagal rešiti ženo in otroka!« Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila osemsto tretja noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da so šejki, potem ko jim je Hasan povedal svojo zgodbo, rekli šejku Abu ar Ruvajšu: ‘Ta mladenič je nesrečen. Ko bi mu le pomagal rešiti ženo in otroka!’ Šejk Abu ar Ruvajš je odgovoril: »Bratje moji, to je silno nevarna zadeva. Še nikoli nisem videl nikogar, ki bi mu bilo življenje tako odveč kakor temu mladeniču. Veste, da je do otokov Vak težko priti; nihče ni prišel tja, ne da bi tvegal življenje. Poznate njihovo moč in njihove pomočnike. Jaz pa sem prisegel, da ne bom stopil na njihovo zemljo in se v ničemer ne bom vmešaval v njihove zadeve. Kako naj ta mladenič pride do hčere najvišjega kralja? Kdo ga more pripeljati k njej ali mu pri tem pomagati?« Odgovorili so: »O šejk vseh šejkov, tega človeka je ljubezen pogubila. Tvegal je življenje in prišel k tebi s pismom tvojega brata, šejka Abd al Kudusa. Zato mu moraš pomagati.« Hasan je vstal, poljubil Abu ar Ruvajševo stopalo, privzdignil rob njegovega oblačila in si ga položil na glavo ter zajokal. Rekel mu je: »Pri Bogu te prosim, združi me z otrokoma in ženo, četudi bi me to stalo duše in življenja!« Ob njegovem joku so zajokali tudi navzoči in rekli šejku Abu ar Ruvajšu: »Prisluži si nagrado za pomoč temu nesrečniku in mu stori dobro zaradi svojega brata, šejka Abd al Kudusa.« Odgovoril je: »Ta nesrečni mladenič ne ve, v kaj se podaja. Vendar mu bomo pomagali, kolikor zmoremo.« Hasan se je ob teh besedah razveselil. Poljubil mu je obe roki, nato pa po vrsti še roke vseh navzočih in jih prosil za pomoč. Abu ar Ruvajš je vzel list papirja in črnilnik, napisal pismo, ga zapečatil in izročil Hasanu. Dal mu je tudi usnjeno torbico, v kateri so bili kadilo in pripomočki za netenje ognja, kresilo in drugo, ter mu rekel: »Skrbno čuvaj to torbico. Kadar boš v stiski, zažgi malo tega kadila in me pokliči; prišel bom k tebi in te rešil.«

Nato je enemu od navzočih naročil, naj mu nemudoma pripelje ifrita izmed letečih džinov. Ko je ta prišel, ga je šejk vprašal: »Kako ti je ime?« Odgovoril je: »Tvoj služabnik Dahnaš, sin Faktaša.« Abu ar Ruvajš mu je rekel: »Pridi bliže.« Ifrit se je približal in šejk Abu ar Ruvajš mu je prislonil usta k ušesu ter mu nekaj povedal. Ifrit je pokimal. Nato je šejk rekel Hasanu: »Sin moj, vstani in se povzpni na ramo tega letečega ifrita Dahnaša. Ko te ponese v nebo in zaslišiš angele v višavah slaviti Boga, se jim ne pridruži, sicer bosta oba pogubljena.« Hasan je odgovoril: »Ne bom spregovoril niti besede.« Šejk mu je nato rekel: »Hasan, ko te bo odnesel, te bo naslednji dan pred zoro odložil na beli, čisti zemlji, podobni kafri. Od tam hodi sam deset dni, dokler ne prideš do mestnih vrat. Vstopi v mesto in povprašaj po njegovem kralju. Ko prideš predenj, ga pozdravi, mu poljubi roko in mu izroči to pismo. Kar koli ti bo naročil, si dobro zapomni.« Hasan je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Vstal je in šel z ifritom. Vstali so tudi šejki, molili zanj in ifritu naročili, naj skrbi zanj.

Ko si ga je ifrit naložil na ramo, se je z njim dvignil v nebesne višave in ga nosil dan in noč, dokler Hasan ni zaslišal angelov v nebesih slaviti Boga. Zjutraj ga je odložil na zemlji, beli kakor kafra, ga tam pustil in odšel. Ko je Hasan spoznal, da je na tleh in da ni nikogar ob njem, je deset dni hodil podnevi in ponoči, dokler ni prišel do mestnih vrat. Vstopil je in povprašal po kralju. Pokazali so mu pot do njega in rekli: »Ime mu je kralj Hasun, vladar Dežele kafre, in ima toliko vojakov in čet, da bi napolnili deželo po dolgem in počez.« Hasan je prosil za dovoljenje, da stopi predenj, in dovolili so mu. Ko je vstopil, je videl mogočnega kralja in poljubil tla pred njim. Kralj ga je vprašal: »Kaj želiš?« Hasan je poljubil pismo in mu ga izročil. Kralj ga je vzel in prebral, nekaj časa zmajeval z glavo, nato pa enemu svojih zaupnikov rekel: »Odpelji tega mladeniča in ga nastani v hiši za goste.« Mož ga je odpeljal in nastanil tam. Hasan je ostal tri dni, jedel in pil, ob njem pa je bil le služabnik, ki mu je bil dodeljen. Ta se je z njim pogovarjal, mu krajšal čas in ga spraševal o njegovi zgodbi ter o tem, kako je prišel v te kraje. Hasan mu je povedal vse, kar se mu je zgodilo, in v kakšnem položaju je.

Četrti dan ga je služabnik odpeljal pred kralja. Ta mu je rekel: »Hasan, prišel si k meni, ker bi rad na otoke Vak, kakor nam je povedal šejk vseh šejkov. Sin moj, kmalu te bom poslal tja, toda na poti te čaka mnogo pogubnih nevarnosti in puščav, kjer boš trpel žejo in strah. Vendar bodi potrpežljiv in vse se bo dobro izteklo. Našel bom način, da te pripeljem do tega, kar si želiš, če bo vzvišeni Bog hotel. Vedi, sin moj, da je tu vojska Dajlamitov, ki bi rada prišla na otoke Vak. Opremljeni so z orožjem, konji in vsem potrebnim, pa se jim ni posrečilo priti tja. Toda zaradi šejka vseh šejkov Abu ar Ruvajša, sina hčere prekletega Iblisa, te ne morem poslati nazaj k njemu, ne da bi bila tvoja prošnja uslišana. Kmalu bodo k nam prišle ladje z otokov Vak; le še malo manjka do njihovega prihoda. Ko bo prispela katera od njih, te bom vkrcal nanjo in mornarjem naročil, naj te varujejo in pripeljejo na otoke Vak. Kdor koli te bo vprašal, kdo si in kakšna je tvoja zgodba, mu reci: ‘Sem zet kralja Hasuna, vladarja Dežele kafre.’ Ko bo ladja pristala pri otokih Vak in ti bo kapitan rekel: ‘Pojdi na kopno,’ pojdi. Na obali boš povsod videl veliko klopi. Izberi si eno, se skrij podnjo in se ne premakni. Ko se znoči in vidiš, da je ženska vojska obstopila blago, iztegni roko, primi lastnico klopi, pod katero si, in jo prosi za zaščito. Vedi, sin moj: če te vzame v varstvo, bo tvoja prošnja uslišana in prišel boš do žene in otrok. Če pa te ne vzame v varstvo, objokuj svojo usodo in opusti vsako upanje na življenje, kajti tedaj boš zagotovo pogubljen. Vedi, sin moj, da tvegaš življenje; več od tega ne morem storiti zate. Mir s teboj.« Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila osemsto četrta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Hasun, potem ko je Hasanu povedal te besede in mu dal omenjena navodila ter rekel: ‘Več od tega ne morem storiti zate,’ dodal: ‘Vedi, da ne bi prišel sem, če te ne bi spremljala milost Gospoda nebes.’ Ko je Hasan slišal besede kralja Hasuna, je jokal, dokler ni omedlel. Ko se je ovedel, je zapel ta dva verza:

Odmerjen mi je čas, ki se mora izteči; ko minejo njegovi dnevi, bom umrl. Če bi se levi v svojih gozdovih spopadli z menoj, bi jih premagal, dokler mi je še namenjeno živeti. Ko je Hasan končal pesem, je poljubil tla pred kraljem in mu rekel: »O mogočni kralj, koliko dni je še do prihoda ladij?« Odgovoril je: »Mesec dni. Nato ostanejo tu dva meseca, da prodajo svoje blago, potem pa se vrnejo v svojo deželo. Ne pričakuj torej, da boš odplul z njimi prej kot čez polnih šest mesecev.« Kralj je Hasanu naročil, naj gre v hišo za goste, in ukazal, naj mu prinesejo vse, kar potrebuje: jedačo, pijačo in oblačila, primerna za kralje. Hasan je ostal v hiši za goste mesec dni. Ko je mesec minil, so prispele ladje. Kralj je s trgovci odšel k njim in vzel s seboj tudi Hasana. Ta je zagledal ladjo, na kateri je bilo ljudi kakor kamenčkov; njihovo število je poznal le tisti, ki jih je ustvaril. Ladja je bila sredi morja in mali čolni so z nje prevažali blago na kopno. Hasan je ostal pri njih, dokler niso vsega blaga spravili na obalo ter opravili prodaje in nakupe. Ko so do odhoda ostali le še trije dnevi, je kralj poklical Hasana predse, ga opremil z vsem potrebnim in ga bogato obdaril. Nato je poklical kapitana ladje in mu rekel: »Vzemi tega mladeniča s seboj na ladjo, nikomur ne povej zanj in ga pripelji na otoke Vak. Tam ga pusti in ga ne pripelji nazaj.« Kapitan je odgovoril: »Slišim in ubogam.«

Nato je kralj Hasanu naročil: »Nikomur od sopotnikov na ladji ne povej ničesar o sebi in nikomur ne razkrij svoje zgodbe, sicer boš pogubljen.« Hasan je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Poslovil se je od njega in mu zaželel dolgo življenje, trajno vladavino in zmago nad vsemi zavistneži in sovražniki. Kralj se mu je zahvalil ter molil za njegovo varnost in izpolnitev želje. Nato ga je izročil kapitanu. Ta ga je spravil v skrinjo in jo naložil v čoln; na ladjo ga je prinesel šele, ko so bili vsi zaposleni s prekladanjem blaga. Zatem so ladje odplule in plule deset dni. Enajsti dan so prispele do kopnega in kapitan je Hasana spravil z ladje. Ko je Hasan stopil na obalo, je zagledal toliko klopi, da je njihovo število poznal le Bog. Hodil je, dokler ni našel klopi, kakršni ni bilo para, in se skril podnjo. Ko se je znočilo, je prišla množica žensk, kakor razkropljena jata kobilic. Hodile so peš, z golimi meči v rokah, od glave do peta odete v verižne oklepe. Ko so zagledale blago, so se lotile opravkov z njim, nato pa sedle, da bi si odpočile. Ena od njih je sedla na klop, pod katero je bil Hasan. Prijel je rob njenega oblačila, si ga položil na glavo, se vrgel k njej ter ji jokaje poljubljal roke in stopala. Rekla mu je: »Človek, vstani, preden te kdo vidi in ubije!« Hasan je zlezel izpod klopi, se postavil na noge, ji poljubil roke in rekel: »Gospa moja, pod tvojo zaščito sem.« Nato je zajokal in ji rekel: »Usmili se človeka, ki je ločen od družine, žene in otrok in je pohitel, da bi se znova združil z njimi, pri tem pa tvegal dušo in življenje. Usmili se me in bodi prepričana, da boš za to poplačana z rajem. Če pa me nočeš sprejeti v varstvo, te pri velikem Bogu, ki zakriva naše napake, prosim, da me vsaj ne izdaš.« Trgovka ga je med njegovim govorjenjem nepremično gledala. Ko je slišala njegove besede in videla njegovo ponižno rotenje, se ga je usmilila in srce se ji je omehčalo. Spoznala je, da ni tvegal življenja in prišel v ta kraj drugače kakor zaradi silno pomembne stvari. Rekla mu je: »Sin moj, pomiri se, razvedri oči ter potolaži srce in duha. Vrni se na svoje mesto in se skrij pod klop, kakor si bil prej, do naslednje noči. Bog bo storil, kar bo hotel.« Nato se je poslovila in Hasan je spet zlezel pod klop.

Vojakinje so vso noč do jutra prižigale sveče, odišavljene z alojinim lesom in surovo ambro. Ko se je zdanilo, so se ladje vrnile k obali in trgovci so do noči prevažali blago in prtljago. Hasan se je skrival pod klopjo, solznih oči in žalostnega srca, ne da bi vedel, kaj mu je namenila skrita usoda. Medtem ko je tako čakal, je prišla trgovka, ki jo je prosil za zaščito, in mu izročila verižni oklep, meč, pozlačen pas in kopje. Nato je iz strahu pred vojsko odšla. Ko je Hasan to videl, je razumel, da mu je opremo prinesla zato, da bi si jo nadel. Vstal je, oblekel verižni oklep, si zapel pas okoli ledij, si obesil meč pod pazduho, vzel kopje v roko in sedel na klop. Njegov jezik ni nehal omenjati vzvišenega Boga in prosil ga je, naj ga obvaruje razkritja. Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila osemsto peta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da si je Hasan nadel orožje, ki mu ga je dala trgovka, pri kateri je poiskal zaščito in ki mu je rekla: ‘Sedi pod klopjo in ne dovoli, da bi kdo odkril, kdo si.’ Nato je sedel na klop; njegov jezik ni nehal omenjati Boga in prosil ga je, naj ga obvaruje razkritja. Medtem ko je sedel, so se približale bakle, svetilke in sveče, za njimi pa ženska vojska. Hasan je vstal, se pomešal med vojakinje in postal kakor ena od njih. Ko se je bližala zora, se je vojska odpravila in Hasan z njo, dokler niso prišli do šotorov. Vsaka je vstopila v svoj šotor, Hasan pa je vstopil v enega od njih. Bil je prav šotor ženske, ki jo je prosil za zaščito. Ko je vstopila, je odložila orožje ter slekla verižni oklep in tančico z obraza. Tudi Hasan je odložil orožje in pogledal svojo zaščitnico. Imela je modre oči in velik nos; bila je prava pošast, najgrše bitje, kar jih je moglo biti. Njen obraz je bil razjeden od koz, obrvi oguljene, zobje polomljeni, lica nagubana, lasje sivi, iz ust pa se ji je cedila slina. Bila je takšna, kakršno je opisal pesnik:

Po kotih njenega obraza je devet nesreč in že ena sama od njih razkrije pekel. Z ostudnim obrazom in grdim telesom je kakor podoba prašiča, ki ga vidiš prekriti z blatom. Bila je dolgega vratu, kakor pisana kača. Ko je starka pogledala Hasana, se je začudila in rekla: »Kako je ta prišel v naše kraje? Na kateri ladji je prispel? In kako je ostal živ?« Spraševala ga je o njem in se čudila njegovemu prihodu. Hasan ji je padel k nogam, si podrgnil obraz ob njena stopala in jokal, dokler ni omedlel. Ko se je ovedel, je zapel te verze:

Kdaj nam bodo dnevi naklonili srečanje in nas po ločitvi spet združili? Kdaj bom pri ljubljenih našel, kar si želim: očitke, ki minejo, in ljubezen, ki ostane? Če bi Nil tekel kakor moje solze, na svetu ne bi pustil suhe zemlje. Preplavil bi Hidžaz in egiptovsko deželo, prav tako Sirijo in deželo Irak. Vse to zaradi tvoje odvrnitve, ljubljena moja; bodi nežna do mene in mi obljubi srečanje. Ko je končal pesem, je prijel rob starkinega oblačila, si ga položil na glavo ter jokal in jo prosil za zaščito. Ko je videla njegovo goreče hrepenenje, bolečino, trpljenje in stisko, se ji je srce omehčalo. Vzela ga je v varstvo in mu rekla: »Ničesar se ne boj.« Nato ga je vprašala o njegovi zgodbi in povedal ji je vse, kar se mu je zgodilo, od začetka do konca. Starka se je čudila njegovi pripovedi in mu rekla: »Pomiri srce in duha. Ni se ti treba več bati. Dosegel si, kar si iskal, in tvoja prošnja bo uslišana, če bo vzvišeni Bog hotel.« Hasan se je silno razveselil. Starka je nato poslala po poveljnice vojske, naj pridejo k njej. Bil je zadnji dan v mesecu. Ko so prišle prednjo, jim je rekla: »Pojdite in razglasite vsej vojski, naj jutri navsezgodaj odrine in naj nobena ne ostane zadaj. Katera bo zaostala, bo izgubila življenje.« Odgovorile so: »Slišimo in ubogamo.« Odšle so in vsej vojski razglasile, da bodo odrinile naslednje jutro, nato pa se vrnile in ji poročale. Tedaj je Hasan spoznal, da je ona vrhovna poveljnica vojske, da ima odločilno besedo in ji vse poveljuje.

Hasan si tistega dne ni snel orožja. Starki, pri kateri je bil, je bilo ime Šavahi, imenovali pa so jo Mati zvijač. Komaj je končala z ukazovanjem in prepovedmi, je zasijala zarja. Vsa vojska je odšla iz svojih taborišč, starka pa ni šla z njo. Ko je vojska odrinila in so kraji ostali prazni, je Šavahi rekla Hasanu: »Pridi bliže, sin moj.« Približal se je in obstal pred njo. Obrnila se je k njemu in mu rekla: »Zakaj si tvegal življenje in prišel v to deželo? Kako si se lahko sprijaznil s pogubo? Povej mi vso resnico o sebi in ničesar mi ne prikrivaj. Ne boj se, saj si zdaj pod mojo zaščito. Vzela sem te v varstvo, usmilila sem se te in ganila me je tvoja nesreča. Če mi poveš resnico, ti bom pomagala izpolniti željo, četudi bi zaradi tega odhajale duše in umirali starci. Zdaj ko si prišel do mene, ti nič več ne grozi. Nikomur na vseh otokih Vak ne bom dovolila, da bi ti storil kaj hudega.«

Povedal ji je svojo zgodbo od začetka do konca: o ženi in pticah, kako jo je ujel med deseterico in se z njo poročil, kako je živel z njo, dokler mu ni rodila dveh sinov, in kako je vzela otroka ter odletela, ko je odkrila, kje je pernato oblačilo. Ničesar ji ni zamolčal, od začetka svoje zgodbe do tistega dne. Ko je starka slišala njegove besede, je zmajala z glavo in mu rekla: »Slava Bogu, ki te je obvaroval, te pripeljal sem in ti namenil, da si naletel name! Če bi naletel na katero drugo, bi izgubil življenje in tvoja prošnja ne bi bila uslišana. Toda iskrenost tvojega namena, tvoja ljubezen in silno hrepenenje po ženi in otrocih so te pripeljali do izpolnitve želje. Če je ne bi ljubil in tako koprnel po njej, ne bi tako tvegal življenja. Hvala Bogu, da si ostal živ! Zdaj ti moramo izpolniti prošnjo in ti pomagati doseči, kar si želiš, da boš kmalu prišel do cilja, če bo vzvišeni Bog hotel. Toda vedi, sin moj, da je tvoja žena na sedmem otoku med otoki Vak. Od nas do tja je sedem mesecev poti, podnevi in ponoči. Od tod bomo potovali do dežele, ki ji pravijo Dežela ptic. Tam je ptičje vreščanje in prhutanje kril tako glasno, da drug drugega ne slišimo govoriti.« Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila osemsto šesta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je starka rekla Hasanu: ‘Tvoja žena je na sedmem otoku, največjem med otoki Vak. Od nas do tja je sedem mesecev poti. Od tod bomo potovali do Dežele ptic, kjer je njihov let in prhutanje kril tako glasno, da drug drugega ne slišimo govoriti. Skozi to deželo bomo potovali enajst dni, podnevi in ponoči. Potem bomo prišli iz nje v deželo, ki ji pravijo Dežela zveri. Zaradi silnega oglašanja zveri in hijen, tuljenja volkov in rjovenja levov ne slišimo ničesar. Skozi to deželo bomo potovali dvajset dni. Nato bomo prišli iz nje v deželo, ki ji pravijo Dežela džinov. Ti nam z vreščanjem, švigajočimi plameni, iskrami in dimom, ki jim letijo iz ust, s silnim sopenjem in divjanjem zastirajo pot. Ušesa nam oglušijo in oči se nam zameglijo, da ne slišimo in ne vidimo. Nihče izmed nas se ne sme ozreti nazaj, sicer bo pogubljen. Jezdec tam položi glavo na sedelni lok in je tri dni ne dvigne. Potem se pred nami pojavita velika gora in tekoča reka, povezani z otoki Vak. Vedi, sin moj, da so vse v tej vojski deviška dekleta, vlada pa nam kraljica z enega od sedmih otokov Vak. Za pot čez teh sedem otokov potrebuje jezdec, ki vztrajno jezdi, celo leto. Na bregu te reke je gora, imenovana Gora Vak. To ime izvira od drevesa, katerega veje so podobne človeškim glavam. Ko jih obsije sonce, vse glave zavpijejo in v svojem vpitju govorijo: »Vak, vak! Slava Kralju, Stvarniku!« Ko slišimo njihovo vpitje, vemo, da je sonce vzšlo. Prav tako ob sončnem zahodu glave zavpijejo in znova govorijo: »Vak, vak! Slava Kralju, Stvarniku!« Tako vemo, da je sonce zašlo. Noben moški ne more prebivati pri nas, priti do nas ali stopiti na našo zemljo. Od te obale do kraljice, ki vlada tej deželi, je mesec dni poti. Vsi prebivalci te dežele so ji podložni, prav tako plemena upornih džinov in šejtanov. Pod njeno oblastjo je tudi toliko čarovnikov, da njihovo število pozna le tisti, ki jih je ustvaril. Če te je strah, bom poslala s teboj nekoga, ki te bo pripeljal do obale, in priskrbela človeka, ki te bo vzel na ladjo ter odpeljal v tvojo deželo. Če pa ti je po volji ostati z nami, ti ne bom branila. Varovala te bom kakor svoje oči, dokler se tvoja želja ne izpolni, če bo vzvišeni Bog hotel.’ Hasan ji je odgovoril: »Gospa moja, ne bom se več ločil od tebe, dokler se ne združim z ženo ali ne izgubim življenja.« Rekla mu je: »To ni težko. Pomiri srce; dosegel boš, kar si želiš, če bo vzvišeni Bog hotel. Kraljici moram povedati zate, da ti bo pomagala doseči cilj.« Hasan je molil zanjo, ji poljubil roke in glavo ter se ji zahvalil za njeno ravnanje in izredno plemenitost. Šel je z njo, premišljujoč o tem, kako se bo končala njegova pot, in o strahotah, ki jih doživlja v tujini. Jokal je in ihtel ter zapel te verze:

Iz kraja, kjer je ljubljena, je zapihala sapica, in vidiš me, kako od silnega hrepenenja tavam. Noč združitve je svetlo jutro, dan ločitve pa temna noč. Slovo od ljubljene je težko in bridko, ločitev od drage družice pa velika nesreča. Nad njeno hladnostjo se pritožujem le njej, saj med ljudmi nimam zaupnega prijatelja. Nemogoče je, da bi vas pozabil; zlobni grajalec ne more potolažiti mojega srca. O ti, edinstvena v lepoti, edinstvena je moja ljubezen! O ti, ki ji ni enake, mojemu srcu ni več življenja! Kdor trdi, da vas ljubi, pa se boji očitkov, je sam vreden očitka. Nato je starka ukazala, naj zadonijo bobni za odhod. Vojska je odrinila in Hasan je šel s starko. Utopljen v morju misli je tarnal in prepeval pesmi. Starka ga je spodbujala k potrpežljivosti in ga tolažila, on pa se ni mogel zdramiti in ni razumel, kaj mu govori. Potovali so, dokler niso prišli do prvega izmed sedmih otokov, Otoka ptic. Ko so vstopili vanj, je Hasan zaradi silnega vreščanja pomislil, da se je svet prevrnil. Zabolela ga je glava, razum se mu je zmedel, vid zameglil in ušesa oglušila. Obšel ga je hud strah in bil je prepričan, da bo umrl. Rekel si je: »Če je takšna Dežela ptic, kakšna bo šele Dežela zveri?« Ko ga je starka Šavahi videla v takšnem stanju, se mu je zasmejala in rekla: »Sin moj, če ti je tako že na prvem otoku, kako ti bo šele, ko prideš na druge?« Hasan je ponižno prosil Boga, naj mu pomaga prestati preizkušnje, ki mu jih je naložil, in mu izpolni željo.

Potovali so naprej, prečkali Deželo ptic, prišli iz nje in vstopili v Deželo džinov. Ko jo je Hasan zagledal, se je prestrašil in obžaloval, da je šel z njimi vanjo. Nato je poklical na pomoč vzvišenega Boga in nadaljeval pot z njimi. Prišli so iz Dežele džinov in dosegli reko. Ustavili so se pod veliko, visoko goro in postavili šotore na rečnem bregu. Starka je Hasanu ob reki postavila marmorno klop, posuto z biseri, dragulji in vložki rdečega zlata, in sedel je nanjo. Vojska je stopila naprej in starka mu jo je predstavila. Nato so okoli njega postavili šotore, si za nekaj časa odpočili, jedli in pili ter brez skrbi zaspali, saj so prišli v svojo deželo. Hasan je imel obraz zastrt, tako da so se videle le oči. Tedaj je skupina deklet prišla blizu njegovega šotora, slekla oblačila in stopila v reko. Hasan jih je opazoval med kopanjem. Igrale so se in se veselile, ne da bi vedele, da jih gleda, saj so ga imele za eno izmed kraljevskih hčera. Ob pogledu na njihova gola telesa se mu je ud močno napel. Med njihovimi stegni je videl najrazličnejša spolovila: gladka in zaobljena, mesnata in nabrekla, z debelimi ustnicami, polna, ploska in bujna. Njihovi obrazi so bili kakor lune, lasje pa kakor noč nad dnevom, kajti bile so kraljevske hčere. Nato mu je starka postavila ležišče in ga posadila nanj. Ko so se dekleta umila, so gola prišla iz reke, kakor luna ob ščipu. Vsa vojska se je zbrala pred Hasanom, kajti starka je ukazala razglasiti, naj se vse zberejo pred njegovim šotorom, slečejo oblačila, stopijo v reko in se v njej umijejo: morda bo med njimi njegova žena in jo bo prepoznal. Starka ga je spraševala o eni skupini za drugo, on pa je odgovarjal: »Ni je med njimi, gospa moja.« Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila osemsto sedma noč,

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je starka spraševala Hasana o dekletih, skupino za skupino, v upanju, da bo med njimi prepoznal svojo ženo. Vsakokrat, ko ga je vprašala o kateri skupini, je odgovoril: ‘Ni je med njimi, gospa.’ Nazadnje je pristopilo dekle, ki ga je spremljalo trideset služabnic, samih devic z mladimi, napetimi prsmi. Slečene so stopile z njo v reko, ona pa se je med njimi razposajeno poigravala, jih porivala v vodo in potapljala. Tako so se zabavale celo uro, nato pa prišle iz reke in sedle. Podale so ji svilene brisače, vezene z zlatom; vzela jih je in se obrisala. Nato so ji prinesle oblačila, slovesna ogrinjala in nakit, vse delo džinov. Oblekla se je, se okrasila in se s svojimi služabnicami ponosno sprehodila med vojsko. Ko jo je Hasan zagledal, mu je srce poskočilo in rekel je: ‘Ta je najbolj podobna ptici, ki sem jo videl v jezeru pri palači svojih sester. Tudi ona se je tako razigrano vedla do svojih spremljevalk.’ Starka ga je vprašala: ‘Hasan, je to tvoja žena?’ Odgovoril je: ‘Ne, pri tvojem življenju, gospa, to ni moja žena. Nikoli je še nisem videl. Med vsemi dekleti, ki sem jih videl na tem otoku, ni nobene, ki bi se lahko primerjala z mojo ženo po postavi, skladnosti, ljubkosti in lepoti.’ Rekla mu je: ‘Opiši mi jo in mi naštej vse njene značilnosti, da si jo bom lahko predstavljala. Poznam namreč vsako dekle na otokih Vak, saj poveljujem dekliški vojski in vladam nad njo. Če mi jo opišeš, jo bom prepoznala in se domislila, kako bi ti jo pridobila.’ Hasan ji je odgovoril: ‘Moja žena ima ljubek obraz in skladno postavo, gladka lica in pokončne prsi, temne oči in polna meča, bele zobe in sladek jezik. Njeni gibi so očarljivi, kakor bi se zibala nežna veja. Čudovito je oblikovana, ustnice ima rdeče, oči kakor obrobljene s kohlom in ustnice tenke. Na desnem licu ima lepotno znamenje, na trebuhu pod popkom pa posebno znamenje. Njen obraz sije kakor polna luna, njen pas je vitek in boki polni. Njena slina ozdravi bolnika, kakor da bi bila voda iz Kavsarja ali Salsabila.’ Starka je rekla: ‘Še jasneje mi jo opiši, Bog pa naj ti še pomnoži očaranost nad njo.’ Hasan ji je odgovoril: ‘Moja žena ima lep obraz, gladka lica, dolg vrat in temen pogled. Njena lica so kakor makovi cvetovi, usta kakor prstan iz ahata, nasmeh pa tako bleščeč, da človek ob njem ne potrebuje ne čaše ne vrča. Vsa je utelešena nežnost, med njenimi stegni pa stoji prestol kalifata; med vsemi svetišči ni enakega njenemu, kakor je o njem dejal pesnik:

Ime tega, kar me je zmedlo, ima črke vsem znane: štiri v petih in šest v desetih. Nato je Hasan zajokal in zapel tole pesem: Moja žalost za vami je žalost Indijca, ki je izgubil skledo, ali žalost sla, ki mu desno nogo teži skleda, ali žalost izčrpanega bolnika z razprtimi ranami, ali žalost tistega, ki je sedem zapisal na dvajset. Starka je za nekaj časa sklonila glavo k tlom, nato jo je dvignila proti Hasanu in rekla: ‘Slavljen bodi Bog, veličastni! V kakšno preizkušnjo si me pahnil, Hasan! Ko bi te le nikoli ne spoznala! Ženska, ki si mi jo opisal, je res tvoja žena; po opisu sem jo prepoznala. Je hči vrhovnega kralja, starejša princesa, ki vlada vsem otokom Vak. Odpri oči in dobro premisli svoj položaj; če spiš, se zbudi! Nikoli ne boš mogel priti do nje, in tudi če prideš, si je ne boš mogel pridobiti, kajti med teboj in njo je tolikšna razdalja kakor med nebom in zemljo. Vrni se, sin moj, dokler je še čas, in ne pahni v pogubo sebe in mene s seboj. Mislim, da ti ni usojena. Vrni se, od koder si prišel, da ne izgubiva življenja.’ Bala se je zase in zanj. Ko je Hasan slišal starkine besede, je tako silno zajokal, da je omedlel. Starka mu je škropila obraz z vodo, dokler ni prišel k sebi. Nato je spet jokal, da so mu solze premočile oblačila, tako hudo sta ga ob njenih besedah stisnili žalost in tesnoba. Obupal je nad življenjem in rekel starki: ‘Gospa, kako naj se vrnem, ko pa sem že prišel sem? Nikoli si nisem mislil, da mi ne boš mogla pomagati doseči mojega cilja, še zlasti ker poveljuješ dekliški vojski in vladaš nad njo.’ Odgovorila mu je: ‘Pri Bogu te prosim, sin moj, izberi si katero od teh deklet, pa ti jo bom dala namesto tvoje žene, da ne padeš v roke vladarjem, ko te ne bom mogla več rešiti. Pri Bogu te prosim, poslušaj me, izberi si katero drugo dekle in se čim prej varno vrni v svojo deželo. Ne sili me, da bi s teboj pila čašo tvoje bridkosti. Pri Bogu, pahnil si se v strašno nesrečo in veliko nevarnost, iz katere te nihče ne more rešiti.’ Tedaj je Hasan sklonil glavo, silno zajokal in zrecitiral te verze:

Svojim grajavcem sem dejal: Ne grajajte me, saj moje veke niso bile ustvarjene za nič drugega kakor za solze. Solze so privrele iz mojih oči in se razlile po licih, ljubljeni pa so me zapustili. Pustite me v ljubezni; moje telo je shujšalo, kajti v ljubezni ljubim svojo blaznost. O ljubljeni, moje hrepenenje po vas je vse močnejše; zakaj se me ne usmilite? Po prisegah in obljubah ste se odvrnili od mene, izdali naše prijateljstvo in me zapustili. Na dan slovesa, ko ste odšli, sem iz vaše odtujenosti pil ponižanje. O srce moje, koprni v ljubezni za njimi, in ve, moje oči, obilno točite solze! Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila osemsto osma noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je starka rekla Hasanu: ‘Pri Bogu te prosim, sin moj, poslušaj moje besede, izberi si katero od teh deklet namesto svoje žene in se čim prej varno vrni v svojo deželo.’ Hasan je sklonil glavo, silno zajokal in zrecitiral omenjene verze. Ko je končal pesem, je jokal, dokler ni omedlel. Starka mu je škropila obraz z vodo, dokler ni prišel k sebi, nato pa se je obrnila k njemu in rekla: ‘Gospod moj, vrni se v svojo deželo. Če te odpeljem v mesto, bo konec s tvojim in mojim življenjem. Če kraljica izve za to, mi bo očitala, da sem te pripeljala v njeno deželo in na njene otoke, kamor ni doslej stopil še noben Adamov potomec. Usmrtila me bo, ker sem te vzela s seboj in ti pokazala device, ki si jih videl v vodi, čeprav se jih ni nikoli dotaknil moški in se jim ni približal mož.’ Hasan je prisegel, da jih nikoli ni pogledal z nečistimi mislimi. Rekla mu je: ‘Sin moj, vrni se v svojo deželo, jaz pa ti bom dala toliko denarja, zakladov in dragocenosti, da ne boš potreboval nobene ženske. Poslušaj me in se čim prej vrni. Ne izpostavljaj svojega življenja nevarnosti; dala sem ti dober nasvet.’ Ko je Hasan slišal njene besede, je zajokal, ji podrgnil lica ob stopala in rekel: ‘Gospa moja, gospodarica moja in radost mojih oči, kako naj se vrnem, ko sem prišel do sem, pa še nisem zagledal nje, ki jo iščem? Približal sem se domu ljubljene in upam, da jo bom kmalu srečal. Morda mi je vendarle usojeno, da se spet združiva.’ Nato je zrecitiral te verze:

O vladarji lepote, usmilite se ujetnikov oči, ki so si podredile celo kraljestvo Kisre! Po dišavi ste prekosili mošus in s svojim cvetom zasenčili lepoto vrtnic. Kjer prebivate, veje dih blaženosti, in vzhodna sapica od tam raznaša vaš vonj. Ti, ki me grajaš, nehaj z očitki in nasveti, saj je tvoj nasvet le žalitev. Kaj naj moji ljubezni graja in očitek, če ne poznaš njene skrivnosti? Ujele so me oči z medlim pogledom in me silovito pahnile v ljubezen. Ko nizam verze, razsipam solze; sprejmi mojo pripoved v pesmi in besedi. Rdečica lic mi je raztopila srce in vsi udje so mi zagoreli kakor žerjavica. Povejte mi: če opustim svojo pripoved, s katero drugo naj si olajšam srce? Vse življenje ljubim vitke lepotice, toda Bog lahko potem obrne stvari drugače. Ko je Hasan končal pesem, se je starki zasmilil in srce se ji je omehčalo. Obrnila se je k njemu, ga potolažila in rekla: ‘Bodi miren in vesel, preženi skrbi iz misli. Pri Bogu, s teboj bom tvegala svoje življenje, dokler ne dosežeš svojega cilja ali mene ne doleti smrt.’ Hasanu se je srce umirilo in prsi so se mu sprostile. Sedel je in se pogovarjal s starko do konca dneva. Ko je prišla noč, so se dekleta razšla; nekatera so odšla v svoje palače v mestu, druga so prenočila v šotorih. Starka je vzela Hasana s seboj in ga pripeljala v mesto. Zanj je pripravila samotno bivališče, da ga nihče ne bi odkril in o njem obvestil kraljice, ki bi usmrtila tako njega kakor tistega, ki ga je pripeljal. Sama mu je stregla in ga svarila pred močjo vrhovnega kralja, očeta njegove žene. Hasan je pred njo jokal in govoril: ‘Gospa, izbral sem si smrt in zasovražil ta svet, če se ne združim s svojo ženo in otrokoma. Svoje življenje bom postavil na kocko: ali dosežem, kar si želim, ali umrem.’

Starka je premišljevala, kako bi ga spravila do žene in ju znova združila, ter iskala zvijačo, s katero bi pomagala temu nesrečniku, ki se je pahnil v pogubo in ga od njegovega namena ni mogel odvrniti ne strah ne karkoli drugega. Nase je že povsem pozabil, in pregovor pravi: ‘Zaljubljenec ne posluša tistega, čigar srce je prosto.’ Tisto dekle je bilo kraljica otoka, na katerem so prebivali, in ime ji je bilo Nur al Huda. Imela je sedem sester, devic, ki so živele pri svojem očetu, vrhovnem kralju, vladarju sedmih otokov in vseh dežel Vaka. Prestol tega kralja je stal v največjem mestu tistega ozemlja, njegova najstarejša hči Nur al Huda pa je vladala mestu, v katerem je bil Hasan, in vsem okoliškim pokrajinam. Ko je starka videla, kako Hasan gori od želje, da bi se združil z ženo in otrokoma, je vstala in odšla v palačo kraljice Nur al Hude. Stopila je prednjo in poljubila tla. Kraljica ji je veliko dolgovala, saj je starka vzgojila vse kraljeve hčere in imela nad vsemi avtoriteto; one so jo spoštovale, kralj pa jo je visoko cenil.

Ko je starka stopila pred kraljico Nur al Hudo, je ta vstala, jo objela, posadila obse in jo vprašala o potovanju. Starka ji je odgovorila: ‘Pri Bogu, gospa, to je bilo blagoslovljeno potovanje. S seboj sem ti prinesla darilo, ki ti ga bom izročila.’ Nato je rekla: ‘Hči moja, kraljica tega časa in veka, s seboj sem pripeljala nekaj nenavadnega in rada bi ti to pokazala, da bi mi pomagala izpolniti njegovo prošnjo.’ Kraljica jo je vprašala: ‘Kaj pa je?’ Starka ji je povedala Hasanovo zgodbo od začetka do konca, pri tem pa se je tresla kakor trst v viharnem vetru. Nazadnje se je zgrudila pred kraljevo hčer in rekla: ‘Gospa, na obali me je za zaščito prosil človek, ki se je skrival pod klopjo, in sprejela sem ga pod svoje varstvo. Pripeljala sem ga s seboj med dekliško vojsko, oboroženega, da ga nihče ni prepoznal, in ga spravila v mesto.’ Nato je nadaljevala: ‘Svarila sem ga pred tvojo oblastjo ter mu govorila o tvoji silnosti in moči. Toda vsakokrat, ko ga poskušam prestrašiti, joka, recitira pesmi in mi pravi: »Videti moram svojo ženo in otroka ali pa umreti. Brez njih se ne bom vrnil v svojo deželo.« Tvegal je življenje in prišel na otoke Vak. Nikoli še nisem videla človeka s pogumnejšim srcem in večjo srčnostjo, le ljubezen ga je povsem prevzela.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila osemsto deveta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je starka, ko je kraljici Nur al Hudi povedala Hasanovo zgodbo, rekla: ‘Nisem še videla pogumnejšega človeka, le ljubezen ga je povsem prevzela.’ Ko je kraljica slišala njene besede in razumela Hasanovo zgodbo, jo je popadla strašna jeza. Za nekaj časa je sklonila glavo k tlom, nato pa jo dvignila, pogledala starko in rekla: ‘Nesrečna starka! Je tvoja sprijenost res tolikšna, da jemlješ moške s seboj na otoke Vak in jih vodiš predme, ne da bi se bala moje moči? Pri kraljevi glavi, če me ne bi vzgojila, bi vaju ta hip oba usmrtila z najstrašnejšo smrtjo, da bi bila v poduk vsem popotnikom, prekletnica! Tako si nihče ne bi drznil storiti tega silnega prestopka, ki si ga zagrešila ti in na katerega si doslej nihče ni upal niti pomisliti. Zdaj pa pojdi in ga nemudoma pripelji, da ga pogledam.’ Starka je odšla od nje vsa zmedena, ne da bi vedela, kam naj gre, in govorila: ‘Vso to nesrečo, ki mi jo je nakopala kraljica, mi je Bog poslal po Hasanu.’ Šla je, dokler ni prišla do njega, in mu rekla: ‘Vstani in pojdi govorit s kraljico, ti, ki se ti bliža konec življenja.’ Vstal je in šel z njo, njegov jezik pa ni prenehal omenjati vzvišenega Boga. Govoril je: ‘O Bog, bodi milostljiv z menoj v svoji sodbi in me reši svojih preizkušenj.’ Vodila ga je, dokler ga ni postavila pred kraljico Nur al Hudo, med potjo pa mu je svetovala, kaj naj ji reče. Ko je stopil pred Nur al Hudo, je videl, da ima obraz zastrt. Poljubil je tla pred njo, jo pozdravil in zrecitiral ta verza:

Naj Bog ohrani tvojo slavo v radosti in ti nakloni vse, s čimer te je obdaril! Naj ti naš Gospod pomnoži čast in veličino in naj te Vsemogočni podpre proti sovražnikom! Ko je končal pesem, je kraljica starki pomignila, naj pred njo govori z njim, da bo slišala njegove odgovore. Starka je rekla: ‘Kraljica ti vrača pozdrav in te sprašuje: Kako ti je ime? Iz katere dežele si? Kako je ime tvoji ženi in otrokoma, zaradi katerih si prišel? Kako se imenuje tvoja domovina?’ Hasanovo srce se je utrdilo in usoda mu je bila naklonjena, zato ji je odgovoril: ‘Kraljica tega časa in veka, edinstvena med vsemi v vseh dobah! Ime mi je Hasan, mož mnogih žalosti, in moj rojstni kraj je Basra. Imena svoje žene ne poznam, mojima otrokoma pa je ime Nasir in Mansur.’ Ko je kraljica slišala njegove besede, ga je vprašala: ‘Od kod pa je odpeljala svoja otroka?’ Odgovoril je: ‘Kraljica, iz Bagdada, iz palače kalifata.’ Vprašala ga je: ‘Ali vam je kaj rekla, ko je odletela?’ Odgovoril je: ‘Moji materi je rekla: »Če se tvoj sin vrne in se mu dnevi ločitve zavlečejo, če si zaželi bližine in srečanja ter ga zatresejo vetrovi hrepenenja, naj pride k meni na otoke Vak.«’ Kraljica Nur al Huda je pokimala in mu rekla: ‘Če te ne bi želela, tvoji materi ne bi rekla teh besed. Če ne bi hrepenela po tebi in si želela tvoje bližine, ti ne bi razkrila, kje je, in te vabila v svojo deželo.’ Hasan je rekel: ‘Gospodarica kraljev, vladarica nad vsakim kraljem in revežem! Povedal sem ti vse, kar se je zgodilo, in ničesar nisem prikril. Pri Bogu in pri tebi iščem zavetje, da se mi ne zgodi krivica. Usmili se me in si s tem prisluži plačilo in blagoslov. Pomagaj mi, da se združim z ženo in otrokoma, poteši moje koprnenje, razveseli moje oči z otrokoma in mi nakloni, da ju vidim.’ Nato je zajokal, zastokal in potožil ter zrecitiral ta verza:

Hvaležen ti bom, dokler bo grulila golobica, z vsemi svojimi močmi, čeprav nikoli ne bom mogel poplačati svojega dolga. Kajti kadarkoli sem užival darove sreče, sem v tebi našel njihov izvor in vzrok. Kraljica Nur al Huda je sklonila glavo k tlom in jo dolgo pozibavala. Nato jo je dvignila in mu rekla: ‘Usmilila sem se te in ganil si me. Sklenila sem, da ti pokažem vsa dekleta v mestu in po vseh pokrajinah svojega otoka. Če prepoznaš svojo ženo, ti jo izročim; če je ne prepoznaš, pa te usmrtim in pribijem na križ pred vrati starkine hiše.’ Hasan ji je odgovoril: ‘Sprejemam, kraljica tega časa.’ Nato je zrecitiral te verze:

Razvneli ste mojo ljubezen, sami pa mirno obsedeli; moje ranjene oči ste pustili budne, sami pa zaspali. Obljubili ste mi, da me ne boste pustili čakati, ko pa ste dobili vajeti v roke, ste me izdali. Vzljubil sem vas še kot otrok, ko nisem vedel, kaj je ljubezen; nikar me ne ubijte, saj se pritožujem nad krivico. Ali se ne bojite Boga, ko ubijate zaljubljenca, ki vso noč opazuje zvezde, medtem ko drugi spijo? Pri Bogu, ljudje moji, ko umrem, napišite na moj nagrobnik: »Tu leži suženj ljubezni.« Morda bo mladenič, ki ga ljubezen muči kakor mene, zagledal moj grob in me pozdravil. Ko je končal pesem, je rekel: ‘Sprejemam pogoj, ki si ga postavila. Ni moči in ne oblasti razen pri velikem Bogu.’ Tedaj je kraljica Nur al Huda ukazala, naj nobeno dekle v mestu ne ostane doma, temveč naj vse pridejo v palačo in stopijo predenj. Starki Šavahi je ukazala, naj gre sama v mesto in ji v palačo pripelje vsa mestna dekleta. Kraljica jih je vodila pred Hasana po sto naenkrat, dokler ni bilo v mestu nobenega dekleta več, ki mu ga ne bi pokazala. Toda svoje žene ni videl med njimi. Kraljica ga je vprašala: ‘Si jo videl med temi?’ Odgovoril ji je: ‘Pri tvojem življenju, kraljica, ni je med njimi.’ Kraljica se je še bolj razjezila nanj in rekla starki: ‘Pojdi noter in pripelji vse, ki so v palači, ter mu jih pokaži.’ Ko mu je pokazala vse ženske v palači, tudi med njimi ni videl svoje žene in je rekel kraljici: ‘Pri tvoji glavi, kraljica, ni je med njimi.’ Razbesnela se je in zavpila na svoje spremljevalke: ‘Zgrabite ga, vlecite ga z obrazom po tleh in mu odsekajte glavo, da si za njim nihče več ne drzne tvegati življenja, vohuniti za nami, vdreti v našo deželo in stopiti na našo zemljo in naše otoke!’ Vlekle so ga z obrazom po tleh, mu vrgle rob oblačila čez telo, mu zakrile oči in se z meči postavile k njegovi glavi, čakajoč na ukaz. Tedaj je Šavahi pristopila h kraljici, poljubila tla pred njo, prijela rob njenega oblačila, si ga dvignila nad glavo in rekla: ‘Kraljica, pri vzgoji, ki sem ti jo dala, ne prenagli se z njim! Saj veš, da je ta nesrečnik tujec, ki je tvegal življenje in prestal stvari, kakršnih ni pred njim prestal še nihče. Vzvišeni in mogočni Bog ga je rešil smrti, ker mu je namenil dolgo življenje. Slišal je za tvojo pravičnost in prišel v tvojo deželo in pod tvoje varstvo. Če ga ubiješ, bodo popotniki raznesli glas, da sovražiš tujce in jih moriš. V vsakem primeru je v tvoji oblasti in tvoj meč ga lahko usmrti, če se njegova žena ne najde v tvoji deželi. Kadarkoli si zaželiš njegove navzočnosti, ti ga lahko spet pripeljem. Tudi zaščito sem mu ponudila le v upanju na tvojo plemenitost, ker sem te vzgojila. Celo zagotovila sem mu, da mu boš pomagala doseči njegov cilj, saj poznam tvojo pravičnost in sočutje. Če ne bi vedela, da si takšna, ga ne bi pripeljala v tvojo deželo. Rekla sem si: »Kraljica se bo razvedrila ob njem in ob njegovih pesmih ter lepih, zgovornih besedah, ki so kakor nanizani biseri.« Prišel je v našo deželo in jedel naš kruh, zato smo mu dolžni gostoljubnost.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila osemsto deseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je starka, ko je kraljica Nur al Huda ukazala svojim služabnikom, naj zgrabijo Hasana in mu odsekajo glavo, skušala omehčati njeno srce in ji govorila: ‘Prišel je v našo deželo in jedel naš kruh, zato smo mu dolžni gostoljubnost, še zlasti ker sem mu obljubila, da se bo srečal s teboj. Veš, kako težka je ločitev, in veš, da lahko ubije, zlasti ločitev od otrok. Od vseh žensk mu nismo pokazali le še tebe. Razkrij mu svoj obraz.’ Kraljica se je nasmehnila in rekla: ‘Kako bi mogel biti moj mož in imeti z menoj otroke, da bi mu morala pokazati obraz?’ Nato je ukazala, naj ga pripeljejo. Privedli so ga prednjo in ga postavili pred njen prestol. Razkrila si je obraz, in ko ga je Hasan zagledal, je silovito zakričal ter se nezavesten zgrudil. Starka ga je negovala, dokler ni prišel k sebi. Ko se je zbudil iz omedlevice, je zrecitiral te verze:

O sapica, ki si zapihala iz dežele Irak v skrite kotičke dežele, imenovane Vak, povej ljubljenim, da sem umrl od grenkega okusa ljubezni! O ljudje ljubezni, bodite milostljivi in sočutni; moje srce se je stopilo od muk ločitve. Ko je končal pesem, je vstal, pogledal kraljico in tako silovito kriknil, da bi se palača skoraj podrla na vse, ki so bili v njej. Nato je padel v nezavest. Starka ga je negovala, dokler ni prišel k sebi, in ga vprašala, kaj mu je. Odgovoril je: ‘Ta kraljica je bodisi moja žena bodisi ji je bolj podobna kakor kdorkoli drug.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila osemsto enajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Hasan, ko ga je starka vprašala, kaj mu je, odgovoril: ‘Ta kraljica je bodisi moja žena bodisi ji je bolj podobna kakor kdorkoli drug.’ Kraljica je rekla starki: ‘Gorje ti, pestunja! Ta tujec je nor ali zmeden, saj strmi v moj obraz in izbuljuje oči.’ Starka ji je odgovorila: ‘Kraljica, ima opravičilo, zato mu ne zameri. Pregovor namreč pravi: »Za bolnika ljubezni ni zdravila; enak je norcu.«’ Hasan je tedaj silno zajokal in zrecitiral ta verza:

Ko zagledam njihove sledi, se topim od hrepenenja in na krajih, kjer so bivali, točim solze. Njega, ki me je preizkusil z ločitvijo od njih, prosim, naj mi milostno nakloni njihovo vrnitev. Nato je Hasan rekel kraljici: ‘Pri Bogu, nisi moja žena, a nihče ji ni tako podoben kakor ti.’ Kraljica Nur al Huda se je tako zasmejala, da se je zvrnila na hrbet in se nagnila na bok. Nato je rekla: ‘Dragi moj, umiri se, dobro me poglej in odgovori na moja vprašanja. Opusti norost, zmedenost in osuplost, saj se ti bliža rešitev.’ Hasan je odgovoril: ‘Gospodarica kraljev, zatočišče vsakega bogataša in reveža! Ko sem te zagledal, sem izgubil razum, kajti bodisi si moja žena bodisi ji ni nihče tako podoben kakor ti. Zdaj me vprašaj, karkoli želiš.’ Vprašala ga je: ‘V čem mi je tvoja žena podobna?’ Odgovoril je: ‘Gospa, vse pri tebi jo spominja: tvoja ljubkost in lepota, tvoja milina in očarljivost, skladnost tvoje postave in sladkost tvojih besed, rdečica tvojih lic in polnost tvojih prsi ter vse drugo.’ Kraljica se je nato obrnila k Šavahi, materi zvijač, in ji rekla: ‘Mati moja, odpelji ga nazaj tja, kjer je bival pri tebi, in mu sama strezi, dokler ne raziščem njegove zadeve. Če je ta mož plemenit in zna ceniti prijaznost, družbo in naklonjenost, mu moramo pomagati izpolniti željo, zlasti ker je prišel v našo deželo in jedel našo hrano, poleg tega pa prestal naporna potovanja in strašne nevarnosti. Ko ga pripelješ v svojo hišo, ga zaupaj svojim služabnikom in se hitro vrni k meni. Če vzvišeni Bog da, se bo vse dobro izteklo.’ Starka je tedaj odšla, vzela Hasana s seboj in ga odpeljala na svoj dom. Svojim dekletom, služabnikom in spremstvu je ukazala, naj mu strežejo, mu prinesejo vse, kar potrebuje, in v ničemer ne zanemarijo svojih dolžnosti do njega. Nato se je hitro vrnila h kraljici. Ta ji je ukazala, naj vzame orožje in s seboj odpelje tisoč pogumnih jezdecev. Starka Šavahi je ubogala njen ukaz, si nadela oklep in zbrala tisoč jezdecev. Ko je stopila pred kraljico in ji povedala, da so pripravljeni, ji je ta ukazala, naj odide v mesto njenega očeta, vrhovnega kralja, ter se nastani pri njegovi hčeri Manar as Sani, njeni sestri. Reče naj ji: ‘Obleci svoja sinova v oblačili, ki sem ju izdelala zanju, in ju pošlji k njuni teti, saj hrepeni po njima.’ Nato ji je rekla: ‘Mati moja, naročam ti, da Hasanovo zadevo ohraniš v tajnosti. Ko prevzameš otroka, ji reci: »Tvoja sestra te vabi na obisk.« Ko ti izroči svoja sinova in se odpravi na obisk, ju hitro pripelji sem, njo pa pusti, naj pride počasi. Vrni se po drugi poti, kakor bo prišla ona, in potuj noč in dan. Pazi, da nihče nikoli ne izve za to zadevo. Prisegam ti z vsemi prisegami: če se izkaže, da je moja sestra njegova žena in da sta njena sinova njegova otroka, mu ne bom branila, da jo vzame s seboj in skupaj z otrokoma odpelje v svojo deželo.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila osemsto dvanajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kraljica rekla: ‘Prisegam pri Bogu in z vsemi prisegami: če se izkaže, da je njegova žena, mu je ne bom branila vzeti, temveč mu bom pomagala, da jo odpelje s seboj v svojo deželo.’ Starka je zaupala njenim besedam in ni vedela, kaj skriva v sebi. Ta sprijenka je namreč na skrivaj sklenila, da ga bo usmrtila, če se izkaže, da ni njegova žena in da mu njena otroka nista podobna. Nato je kraljica rekla starki: ‘Mati moja, če je moja domneva pravilna, bo njegova žena moja sestra Manar as Sana, Bog pa najbolje ve. Opis ustreza njej in vse odlike izredne lepote in osupljive ljubkosti, ki jih je naštel, se ne najdejo pri nobeni drugi kakor pri mojih sestrah, zlasti pri najmlajši.’ Starka ji je poljubila roko, se vrnila k Hasanu in mu povedala, kaj je rekla kraljica. Od veselja je bil ves iz sebe; pristopil je k starki in jo poljubil na glavo. Rekla mu je: ‘Sin moj, ne poljubljaj me na glavo, temveč na usta, in naj bo ta poljub sladko plačilo za tvojo rešitev. Bodi miren in vesel, tvoje srce naj bo polno radosti. Ne upiraj se poljubu na moja usta, saj sem jaz tista, ki ti bo omogočila, da se združiš z njo. Pomiri svoje srce in misli; bodi le vedrega srca, veselih oči in spokojne duše.’ Nato se je poslovila od njega in odšla, Hasan pa je zrecitiral ta verza:

Za svojo ljubezen do vas imam štiri priče, čeprav za vsako pravdo zadoščata dve: razbijanje srca, drhtenje udov, hiranje telesa in vozle na jeziku. Nato je zrecitiral še ta verza:

Za dve stvari bi moje oči lahko jokale kri, dokler ne bi ugasnile, pa ne bi poplačale niti desetine dolga do njiju: za cvet mladosti in ločitev od ljubljenih. Starka je nato vzela orožje, s seboj odpeljala tisoč oboroženih jezdecev in se napotila na otok, na katerem je prebivala kraljičina sestra. Potovala je, dokler ni prišla do nje; med mestom Nur al Hude in mestom njene sestre so bili trije dnevi poti. Ko je Šavahi prispela v mesto in stopila pred kraljičino sestro Manar as Sano, jo je pozdravila, ji prenesla pozdrave njene sestre Nur al Hude in ji povedala, kako zelo hrepeni po njej in njenih otrocih. Sporočila ji je tudi, da ji kraljica Nur al Huda zameri, ker je ne obiskuje. Kraljica Manar as Sana ji je odgovorila: ‘Moja sestra ima prav in jaz sem kriva, ker je nisem obiskala. Toda zdaj jo bom obiskala.’ Ukazala je, naj zunaj mesta postavijo njene šotore, in pripravila za sestro primerna darila in dragocenosti. Njen oče, kralj, je pogledal skozi okna palače, zagledal postavljene šotore in vprašal, kaj to pomeni. Povedali so mu: ‘Kraljica Manar as Sana je postavila šotore ob tisti poti, ker želi obiskati svojo sestro Nur al Hudo.’ Ko je kralj to slišal, ji je pripravil vojsko, ki naj jo spremlja k sestri, ter iz svojih zakladnic odbral toliko denarja, hrane, pijače, dragocenosti in draguljev, da tega ni mogoče opisati. Vseh sedem kraljevih hčera je imelo istega očeta in isto mater, razen najmlajše. Najstarejši je bilo ime Nur al Huda, drugi Nadžm as Sabah, tretji Šams ad Duha, četrti Šadžarat ad Dur, peti Kut al Kulub, šesti Šaraf al Banat in sedmi Manar as Sana. Ta je bila najmlajša in Hasanovo žena; drugim je bila sestra le po očetu. Starka je nato pristopila in poljubila tla pred Manar as Sano. Ta jo je vprašala: ‘Ali kaj potrebuješ, mati moja?’ Odgovorila je: ‘Tvoja sestra, kraljica Nur al Huda, ti naroča, naj preoblečeš svoja sinova in jima nadeneš oblačili, ki ju je sešila zanju, nato pa ju z menoj pošlješ k njej. Vzela ju bom s seboj in pohitela pred teboj, da ji oznanim tvoj prihod.’ Ko je Manar as Sana slišala starkine besede, je sklonila glavo k tlom in obraz ji je spremenil barvo. Dolgo je ostala tako sklonjena, nato pa je premaknila glavo, pogledala starko in ji rekla: ‘Mati moja, ko si omenila moja sinova, mi je srce vzdrhtelo in začelo silovito biti. Od njunega rojstva ni še nihče videl njunih obrazov, ne džin ne človek, ne ženska ne moški. Varujem ju celo pred sapico, ko zaveje.’ Starka ji je rekla: ‘Kakšne besede so to, gospa! Se zanju bojiš pred svojo sestro?’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila osemsto trinajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je starka rekla gospe Manar as Sani: ‘Kakšne besede so to, gospa! Se zanju bojiš pred svojo sestro? Le kje imaš pamet? Če se v tej zadevi upreš kraljici, tvoj upor ne bo nič zalegel, le zamerila ti bo. Toda gospa, tvoja sinova sta majhna in razumljivo je, da se bojiš zanju; kdor ljubi, je nagnjen k črnim slutnjam. Vendar, hči moja, poznaš mojo nežnost in ljubezen do tebe in tvojih otrok. Pred njima sem vzgojila že vas. Sama ju bom prevzela in odpeljala, svoja lica jima bom razgrnila za ležišče, odprla svoje srce in ju položila vanj. V tej zadevi ne potrebujem nobenih napotkov, kako naj pazim nanju. Bodi mirna in vesela ter ju pošlji k njej. Pred teboj bom prispela kvečjemu dan ali dva.’ Tako dolgo je vztrajala, da se je Manar as Sana omehčala; bala se je sestrine jeze in ni vedela, kaj ji skriva prihodnost, zato je privolila, da otroka pošlje s starko. Poklicala ju je, ju okopala, uredila in preoblekla, jima nadela obe oblačili ter ju izročila starki. Ta ju je vzela in z njima odhitela kakor ptica po drugi poti, kot naj bi potovala njuna mati, natanko tako, kakor ji je naročila kraljica Nur al Huda. Ves čas je hitela in se bala zanju, dokler ni prišla v mesto kraljice Nur al Hude. Z njima je prečkala morje, stopila v mesto in ju odpeljala h kraljici Nur al Hudi, njuni teti. Ko ju je ta zagledala, se ju je razveselila, ju objela in stisnila k prsim. Enega je posadila na desno stegno, drugega pa na levo. Nato se je obrnila k starki in ji rekla: ‘Zdaj pripelji Hasana. Zagotovila sem mu varnost in ga obvarovala pred svojim mečem. Zavetje je našel v moji hiši in se naselil pod mojim varstvom, potem ko je prestal grozote in stiske ter prešel mimo številnih nevarnosti smrti, katerih tegoba se je le še stopnjevala. Vendar še zdaj ni varen pred tem, da bi izpil njeno čašo in mu ugasnil dih.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila osemsto štirinajsta noč,

Rekla je: Izvedela sem, o srečni kralj, da je kraljica Nur al Huda, ko je starki ukazala, naj pripelje Hasana, od nje slišala: »Prestajal je strahote in bridkosti ter se prebil skozi smrtne nevarnosti, ki so mu prinašale vedno več gorja, vendar še zdaj ni varen pred čašo smrti, ki mu lahko vzame poslednji dih.« Starka jo je vprašala: »Če ga pripeljem predte, ga boš združila z otrokoma? In če se izkaže, da nista njegova sinova, mu boš odpustila in ga poslala nazaj v njegovo deželo?« Ko je kraljica slišala te besede, se je silovito razjezila in rekla: »Gorje ti, nesrečna starka! Doklej boš spletkarila zaradi tega tujca, ki si nas je drznil izzvati, razgrnil našo tančico in spoznal naše skrivnosti? Mar misli, da lahko pride v našo deželo, vidi naše obraze, omadežuje našo čast in se živ in zdrav vrne domov? Da bo potem v svoji deželi in med svojci razkrival naše skrivnosti, da bodo novice o nas dosegle vse kralje na vseh koncih sveta, trgovci pa jih raznašali na vse strani in govorili: Človek je prišel na otoke Vak, prečkal dežele čarovnikov in vedeževalcev, se prebil čez deželo džinov ter deželi zveri in ptic in se vrnil nepoškodovan? To se ne bo nikoli zgodilo! Prisegam pri stvarniku in graditelju neba, pri njem, ki je razprostrl in razgrnil zemljo, pri stvarniku vseh bitij, ki pozna njihovo število: če otroka nista njegova sinova, ga bom ubila in mu z lastno roko odsekala glavo!« Nato je tako zakričala na starko, da se je ta od strahu zgrudila. Nadnjo je poslala dvornega upravitelja in dvajset mamelukov ter jim ukazala: »Pojdite s to starko in mi nemudoma pripeljite mladeniča, ki ga skriva v svoji hiši!« Starko so odvlekli z upraviteljem in mameluki; bila je rumena v obraz in vsa se je tresla. Odšla je domov in stopila k Hasanu. Ko jo je zagledal, je vstal, ji poljubil roke in jo pozdravil. Ona mu ni odzdravila, temveč je rekla: »Vstani in pojdi pred kraljico! Mar ti nisem rekla, naj se vrneš v svojo deželo, in te svarila pred vsem tem, pa nisi poslušal mojih besed? Rekla sem ti, da ti dam nekaj, česar ti nihče drug ne more dati, in te hitro spravim domov, pa me nisi ubogal niti poslušal. Uprl si se mi in izbral pogubo zase in zame. Zdaj imaš, kar si izbral, kajti smrt je blizu. Vstani in pojdi pred to razuzdano, vlačugarsko, krivično in nasilno žensko!« Hasan je vstal strtega duha, žalostnega srca in ves prestrašen ter govoril: »O ti, ki daješ mir, obvaruj me! Bog, bodi milostljiv z menoj v preizkušnji, ki si mi jo namenil, in me zaščiti, o najusmiljenejši med usmiljenimi!« Že je obupal nad življenjem in je odšel z dvajsetimi mameluki, upraviteljem in starko. Privedli so ga pred kraljico in tam je zagledal svoja sinova Nasirja in Mansurja, ki sta sedela v njenem naročju, medtem ko se je z njima igrala in ju zabavala. Brž ko ju je uzrl, ju je prepoznal, glasno zakričal in od silne radosti ob pogledu na otroka nezavesten padel na tla. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila osemsto petnajsta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Hasan, ko je uzrl svoja sinova, oba prepoznal, glasno zakričal in nezavesten padel na tla. Ko se je zavedel, je prepoznal sinova in tudi onadva sta prepoznala njega. Prirojena ljubezen ju je vzgibala, da sta se izvila iz kraljičinega naročja in stopila k Hasanu, Bog, mogočni in vzvišeni, pa jima je položil na jezik besedi: »Oče najin!« Starka in vsi navzoči so iz sočutja in usmiljenja do njiju zajokali ter rekli: »Hvala Bogu, ki vaju je znova združil z očetom!« Hasan je, ko se je zavedel, objel sinova in jokal, dokler ni spet omedlel. Ko je prišel k sebi, je zapel te verze:

Pri vaju prisegam: moje srce ločitve ni preneslo, četudi bi snidenje mi smrt prineslo. Vajina podoba v sanjah pravi: jutri se snidemo; a bom sovražnikom navkljub dočakal jutrišnji dan? Pri vaju prisegam, ljuba moja: od dne, ko smo se ločili, mi sladkost življenja ni več prinesla veselja. Če Bog odloči, da umrem iz ljubezni do vaju, bom umrl med največjimi mučenci ljubezni. In gazela, ki se pase v skritih kotičkih mojega srca, je kakor spanec pobegnila mojim očem. Če pred sodnikom taji, da je prelila mojo kri, naj pričata o njej njeni rdeči lici. Ko se je kraljica prepričala, da sta malčka Hasanova sinova in da je njena sestra, gospa Manar al Sana, njegova žena, ki jo je prišel iskat, jo je popadel nepopisen bes nad njo. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila osemsto šestnajsta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je kraljico Nur al Huda, ko se je prepričala, da sta malčka Hasanova sinova in da je njena sestra Manar al Sana njegova žena, ki jo je prišel iskat, popadel nepopisen bes nad sestro. Zakričala je Hasanu v obraz, da je omedlel. Ko se je zavedel, je zapel te verze:

Daleč ste, pa ste mi v prsih od vseh najbližji; odsotni ste, pa ste v mojem srcu navzoči. Pri Bogu, nisem se odvrnil od vas k drugim in krivice časa potrpežljivo prenašam. Noči minevajo in se iztekajo v ljubezni do vas, v mojem srcu pa ostajata vzdih in plamen. Bil sem mladenič, ki ni prenesel niti ure ločitve; kaj naj storim zdaj, ko so minili meseci? Ljubosumen sem, ko te poboža lahen vetrič, saj sem za ljubke lepotice silno ljubosumen. Ko je Hasan končal pesem, se je nezavesten zgrudil. Ko se je zavedel, je videl, da so ga po obrazu odvlekli ven. Vstal je in stopal dalje, spotikajoč se ob robove oblačila, komaj verjel, da je ušel vsemu, kar je moral prestati zaradi kraljice. Starko Šavahi je to silno bolelo, vendar si zaradi kraljičinega strašnega besa ni drznila spregovoriti v njegovo korist. Ko je Hasan zapustil palačo, je taval zmeden, ne da bi vedel, kam naj gre ali kam naj se obrne. Zemlja mu je kljub vsej prostranosti postala pretesna. Ni našel nikogar, s komer bi se pogovoril in si krajšal samoto, nikogar, ki bi ga potolažil ali mu svetoval, nikogar, h komur bi se zatekel in pri njem poiskal zavetje. Bil je prepričan, da je pogubljen, saj ni mogel na pot, ni vedel, kdo bi potoval z njim, ni poznal poti in ni mogel prečkati doline džinov, dežele zveri in otokov ptic. Obupal je nad življenjem in jokal nad svojo usodo, dokler ni omedlel. Ko se je zavedel, je pomislil na otroka, na ženo in njen prihod k sestri ter na to, kaj jo bo doletelo pri kraljici. Potem je obžaloval, da je prišel v te kraje in da ni poslušal nikogar, ter zapel te verze:

Pustite mojim očem, naj jočejo za izgubljenimi ljubimi; tolažba mi je nedosegljiva, stiska vse hujša. Čašo muk ločitve sem izpil nerazredčeno; kdo sploh premore moč, da izgubo ljubih prenese? Med menoj in vami ste razgrnili preprogo očitkov; o preproga očitkov, kdaj se boš spet zvila? Jaz sem bedel, vi pa spali in trdili, da sem pozabil vašo ljubezen, čeprav sem pozabil le na tolažbo. Moje srce hrepeni po snidenju z vami; vi ste moji zdravniki, naj vas bolezni obidejo! Mar ne vidite, kaj mi je storila vaša odvrnitev? Ponižal sem se pred vrednimi in nevrednimi. Skrival sem ljubezen do vas, pa jo je strast razkrila; moje srce nenehno žgejo plameni ljubezni. Usmilite se moje stiske in bodite milostljivi z menoj, saj sem ostal zvest obljubi v skrivnosti in tihem pogovoru. O, ali me bodo dnevi še kdaj združili z vami? Vi ste želja mojega srca in moja duša vas ljubi. Srce mi je ranila ločitev; ko bi mi le poslali vest o svoji ljubezni, ki bi jo mogel pripovedovati! Ko je končal pesem, je hodil dalje, dokler ni prišel iz mesta. Tam je našel reko in stopal ob njenem bregu, ne da bi vedel, kam je namenjen.

Tako je bilo s Hasanom. Njegova žena Manar al Sana pa je hotela odpotovati dan po starkinem odhodu. Ko se je pripravljala na pot, je k njej vstopil dvorni upravitelj njenega očeta kralja in pred njo poljubil tla. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila osemsto sedemnajsta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je k Manar al Sana, ko se je pripravljala na pot, vstopil dvorni upravitelj njenega očeta kralja, pred njo poljubil tla in ji rekel: »O kraljica, tvoj oče, veliki kralj, te pozdravlja in te kliče k sebi.« Vstala je in se z upraviteljem odpravila k očetu, da bi izvedela, kaj želi. Ko jo je oče zagledal, jo je posadil poleg sebe na prestol in ji rekel: »Hči moja, vedi, da sem to noč sanjal sanje, zaradi katerih se bojim zate. Bojim se, da ti bo ta pot prinesla dolgotrajno gorje.« Vprašala ga je: »Zakaj, oče? Kaj si videl v sanjah?« Rekel je: »Sanjal sem, da sem stopil v zakladnico in v njej našel silno bogastvo, dragulje in množico rubinov. Od vseh zakladov in draguljev mi je bilo všeč le sedem kamnov, najlepših med vsemi. Izmed teh sedmih draguljev sem izbral enega, najmanjšega, najlepšega in najsvetlejšega. Ker me je očarala njegova lepota, sem ga vzel v dlan in ga odnesel iz zakladnice. Ko sem stopil skozi vrata, sem ves vesel razprl roko in dragulj poljubil. Tedaj je iz oddaljene dežele priletela nenavadna ptica, kakršnih pri nas ni, se z neba spustila name, mi iz roke iztrgala dragulj in ga odnesla nazaj tja, od koder sem ga bil vzel. Prevzeli so me skrb, žalost in tesnoba in tako sem se prestrašil, da sem se prebudil. Zbudil sem se žalosten in poln obžalovanja zaradi dragulja. Ko sem vstal, sem poklical razlagalce sanj in jim povedal, kaj sem sanjal. Rekli so mi: Imaš sedem hčera in izgubil boš najmlajšo; proti tvoji volji ti jo bodo s silo vzeli. Ti, hči moja, si najmlajša, najdražja in najbolj ljubljena med mojimi hčerami. Zdaj se odpravljaš k sestri in ne vem, kaj te bo doletelo pri njej. Zato ne hodi, temveč se vrni v svojo palačo.« Ko je Manar al Sana slišala očetove besede, ji je srce vztrepetalo in ustrašila se je za svoja sinova. Za nekaj časa je sklonila glavo proti tlom, nato pa jo dvignila k očetu in rekla: »O kralj, kraljica Nur al Huda mi je pripravila gostijo in iz ure v uro pričakuje moj prihod. Štiri leta me že ni videla in če je ne obiščem, bo jezna name. Pri njej bom ostala največ mesec dni, potem pa se vrnem k tebi. Kdo pa bi mogel vdreti v našo deželo in doseči otoke Vak? Kdo lahko pride do Bele dežele in Črne gore ter doseže Kafrov otok in Ptičjo trdnjavo? Kako bi mogel prečkati dolino ptic, nato dolino zveri in dolino džinov ter priti na naše otoke? Če bi tujec že prišel tja, bi se utopil v morjih pogube. Zato bodi mirnega srca in brez skrbi zaradi mojega potovanja, saj nihče ne more stopiti na našo zemljo.« Tako dolgo ga je milo prosila, da ji je nazadnje dovolil oditi. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila osemsto osemnajsta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da ga je tako dolgo milo prosila, da ji je nazadnje dovolil oditi. Nato je ukazal tisoč konjenikom, naj potujejo z njo in jo pospremijo do reke, potem pa ostanejo na svojih mestih, dokler ne doseže sestrinega mesta in ne vstopi v njeno palačo. Ukazal jim je tudi, naj ostanejo pri njej, dokler je ne prevzamejo in ne pripeljejo nazaj k očetu. Oče ji je naročil, naj ostane pri sestri dva dni, nato pa se hitro vrne. »Slišim in ubogam,« je odvrnila. Potem je vstala in odšla, oče pa jo je pospremil ven in se poslovil od nje. Njegove besede so se ji vtisnile v srce in bala se je za otroka, vendar previdnost ne more odvrniti udarca usode. Tri dni in tri noči je vztrajno potovala, dokler ni prispela do reke in na njenem bregu razpela šotorov. Nato je z nekaterimi služabniki, dvorjani in vezirji prečkala reko. Ko je prispela v mesto kraljice Nur al Huda, se je povzpela v palačo in stopila k njej. Tam je zagledala svoja sinova, ki sta ob njej jokala in klicala: »Oče najin!« Iz oči so ji privrele solze in zajokala je, nato pa stisnila sinova na prsi in ju vprašala: »Sta videla očeta? Prekleta ura, ko sem ga zapustila! Ko bi vedela, da je še na tem svetu, bi vaju odpeljala k njemu.« Potem je žalovala nad seboj, nad možem in nad jokom svojih otrok ter zapela te verze:

O ljubi moji, kljub daljavi in odtujenosti hrepenim po vas in vas ljubim, kjer koli že ste. Moje oči se ozirajo proti vašim krajem, moje srce pa koprni po dnevih z vami. Koliko noči sva prebila brez slehernega suma, zaljubljena, osrečena z zvestobo in nežnostjo! Ko jo je sestra videla, kako je objela otroka in rekla: »Sama sem to storila sebi in svojima sinovoma, sama sem razdejala svoj dom,« je Nur al Huda ni pozdravila, temveč ji je rekla: »Vlačuga, od kod ti ta otroka? Si se poročila brez očetove vednosti ali si nečistovala? Če si nečistovala, si zaslužiš kazen. Če pa si se poročila brez naše vednosti, zakaj si zapustila moža, vzela otroka, ju ločila od očeta in prišla v našo deželo?« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila osemsto devetnajsta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je kraljica Nur al Huda svoji sestri Manar al Sana rekla: »Če si se poročila brez naše vednosti, zakaj si zapustila moža, vzela otroka, ju ločila od očeta in prišla v našo deželo ter ju skrivala pred nami? Mar misliš, da tega ne vemo? Vzvišeni Bog, ki pozna vse skrito, nam je razodel tvojo skrivnost, razkril tvoje početje in pokazal tvojo sramoto.« Nato je ukazala svojim pomočnikom, naj jo zgrabijo. Prijeli so jo, ona pa ji je dala zvezati roke za hrbtom in jo vkleniti v železne okove. Tako boleče jo je pretepla, da ji je razmesarila telo, jo obesila za lase in jo zaprla v ječo. Potem je napisala pismo svojemu očetu, velikemu kralju, mu povedala, kaj se je zgodilo, in zapisala: »V naši deželi se je pojavil človek in moja sestra Manar al Sana trdi, da se je z njim zakonito poročila. Rodila mu je dva sinova, ki ju je skrivala pred nami in pred teboj. Ničesar ni razkrila, dokler ni k nam prišel tisti človek, ki mu je ime Hasan, in nam povedal, da se je poročil z njo ter da je dolgo živela pri njem. Nato je vzela sinova in brez njegove vednosti odšla. Ob odhodu je njegovi materi rekla: Povej svojemu sinu, naj me pride iskat na otoke Vak, če bo zahrepenel po meni. Tistega človeka smo prijeli, k njej pa sem poslala starko Šavahi, da bi jo z otrokoma pripeljala k meni. Pripravila se je in prišla, vendar sem starki naročila, naj mi najprej pripelje njena sinova in z njima prispe pred njo. Starka je pripeljala otroka pred njenim prihodom, jaz pa sem poslala po moža, ki je trdil, da je njen soprog. Ko je stopil predme in zagledal otroka, ju je prepoznal. Tako sem se prepričala, da sta njegova sinova in da je ona njegova žena. Spoznala sem, da je govoril resnico in da ni kriv; vso grdoto in krivdo sem našla pri svoji sestri. Zbala sem se, da bo naša čast oskrunjena pred prebivalci naših otokov. Ko je ta razuzdana izdajalka stopila predme, sem se razjezila nanjo, jo boleče pretepla in jo obesila za lase. Zdaj sem te seznanila z njeno zgodbo in odločitev je tvoja. Kar nam boš ukazal, bomo storili. Saj veš, da je to sramota za nas ter madež na naši in tvoji časti. Če prebivalci otokov izvedo zanjo, bomo med njimi vsem v posmeh. Zato nam moraš hitro odgovoriti.«

Nato je izročila pismo slu in ta ga je odnesel kralju. Veliki kralj ga je prebral in se silovito razjezil na svojo hčer Manar al Sana. Hčeri Nur al Huda je napisal pismo, v katerem ji je rekel: »Njeno usodo prepuščam tebi in ti dajem oblast nad njenim življenjem. Če je res tako, kakor si povedala, jo ubij in me nič več ne sprašuj o njej.« Ko je dobila očetovo pismo in ga prebrala, je poslala po Manar al Sana. Pripeljali so jo prednjo vso okrvavljeno, z rokami, zvezanimi z njenimi lasmi, vklenjeno v težke železne okove in oblečeno v raševino. Postavili so jo pred kraljico in tam je stala ponižana in osramočena. Ko se je videla v tolikšnem ponižanju in tako globoki bedi, se je spomnila nekdanjega sijaja, bridko zajokala in zapela ta verza:

O Gospod, sovražniki mi strežejo po življenju in trdijo, da mi ni rešitve. Nate upam, da izničiš njihova dejanja; o Gospod, ti si zavetje prestrašenega, ki še upa. Potem je tako bridko jokala, da je nezavestna padla na tla. Ko se je zavedela, je zapela ta verza:

Moja duša se je privadila nesrečam in jaz sem se privadila njim, čeprav smo se sprva odvračale druga od druge; plemeniti se pač zna prilagoditi. Moje skrbi niso ene same vrste; pri meni jih je, hvala Bogu, na tisoče. Nato je zapela še ta verza:

Kolikokrat človeka doleti stiska, ki je ne more prenesti, a je pri Bogu iz nje izhod. Zategovala se je, in ko so se njeni obroči povsem sklenili, je popustila, čeprav sem mislila, da nikdar ne bo. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila osemsto dvajseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da so kraljici Nur al Huda, ko je ukazala pripeljati svojo sestro, kraljico Manar al Sana, to privedli zvezano in jo postavili prednjo. Zapela je prej navedene pesmi, nato pa je sestra dala prinesti leseno lestev, jo položila nanjo in ukazala, naj jo na hrbtu privežejo nanjo. Iztegnila ji je roke in jih zvezala z vrvmi, ji razkrila glavo in ovila njene lase okoli lesene lestve, saj je bilo iz njenega srca iztrgano vse usmiljenje do nje. Ko se je Manar al Sana videla tako ponižano in osramočeno, je kričala in jokala, vendar ji nihče ni priskočil na pomoč. Sestri je rekla: »Sestra moja, kako je moglo tvoje srce postati tako trdo do mene, da se ne usmiliš ne mene ne teh dveh majhnih otrok?« Ob teh besedah je postala še bolj neusmiljena, jo ozmerjala in rekla: »Zaljubljenka, vlačuga! Naj se Bog ne usmili nikogar, ki se usmili tebe! Kako naj imam sočutje s teboj, izdajalka?« Manar al Sana ji je, razpeta na lestvi, odvrnila: »Gospodu nebes prepuščam sodbo nad teboj zaradi žalitev, s katerimi me obkladaš, čeprav sem nedolžna. Pri Bogu, nisem nečistovala, temveč sem se z njim zakonito poročila. Moj Gospod ve, ali govorim resnico ali ne. Zaradi tvoje neusmiljenosti do mene se je moje srce napolnilo z jezo nate. Kako me moreš brez vednosti obtoževati nečistovanja? Moj Gospod me bo rešil iz tvojih rok. Če pa je obtožba nečistovanja, ki si jo vrgla vame, resnična, me bo Bog kaznoval zanjo.« Ko je sestra slišala te besede, se je zamislila in ji rekla: »Kako si me drzneš tako nagovarjati?« Nato je vstala in jo tepla, dokler ni omedlela. Po obrazu so jo poškropili z vodo, da se je zavedela. Njena lepota je bila iznakažena od hudih udarcev, tesnih vezi in silnega ponižanja, ki ga je pretrpela. Potem je zapela ta verza:

Če sem zagrešila zločin in storila kaj zavržnega, se kesam preteklih dejanj in prihajam k vam prosit odpuščanja. Ko je Nur al Huda slišala njeno pesem, se je silovito razjezila in rekla: »Mar boš pred menoj govorila v verzih, vlačuga, in iskala opravičilo za hude grehe, ki si jih storila? Hotela sem, da se vrneš k možu, da bi videla tvojo razuzdanost in nesramnost, saj se ponašaš z nečistovanjem, razvratom in hudimi grehi, ki si jih zagrešila!« Nato je služabnikom ukazala, naj ji prinesejo palmove palice, in prinesli so jih. Vstala je, si zavihala rokave in jo začela tepsti od glave do peta. Potem je zahtevala pleten bič, pred katerim bi še slon zbežal v dir, če bi ga z njim udarili, in jo z njim tepla po hrbtu, trebuhu in vsem telesu, dokler ni omedlela. Ko je starka Šavahi videla kraljičino početje, je jokaje zbežala izpred nje in jo preklinjala. Kraljica je zakričala služabnikom: »Pripeljite mi jo!« Stekli so za njo, jo prijeli in privedli pred kraljico. Ta je ukazala, naj jo vržejo na tla, služabnicam pa rekla: »Vlecite jo po obrazu in jo spravite ven!« Tako so jo odvlekle in jo odstranile izpred nje.

Tako je bilo z njimi. Hasan pa se je opogumil, vstal in stopal ob rečnem bregu proti pustinji, zmeden in poln skrbi. Obupal je nad življenjem in bil zaradi vsega, kar ga je zadelo, tako omamljen, da ni več ločil noči od dneva. Hodil je, dokler ni prišel do drevesa in na njem našel pritrjen list. Vzel ga je v roko in pogledal; na njem so bili napisani ti verzi:

Uredil sem tvojo usodo, ko si bil še zarodek v materinem telesu, in ji vlil nežnost do tebe, da te je velikodušno sprejela v objem. Jaz sem tvoj varuh pred vsem, kar ti prinaša skrb in žalost. Zato vstani in nas ponižno prosi, da te v stiski primemo za roko. Ko je prebral list, je bil prepričan, da bo rešen stiske in da se bo znova združil s svojimi dragimi. Nato je napravil dva koraka in se znašel sam v nevarnem, pustem kraju, kjer ni bilo nikogar, ki bi mu krajšal samoto. Od osamljenosti in strahu mu je srce skoraj zletelo iz prsi in v tem grozljivem kraju se je ves tresel. Zapel je te verze:

O jutranji vetrič, če preletiš deželo mojih ljubih, jim ponesi moje najprisrčnejše pozdrave. Povej jim, da sem ujetnik hrepenenja in da moja ljubezen presega vse ljubezni. Morda bo od njih zavel vetrič nežnosti in oživil zaljubljenca, čigar kosti že trohnijo. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila osemsto enaindvajseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Hasan, ko je prebral list, postal prepričan, da bo rešen stiske in da se bo znova združil s svojimi dragimi. Potem je vstal, napravil dva koraka in se znašel sam v nevarnem kraju, brez kogar koli, ki bi mu krajšal samoto. Bridko je zajokal in zapel pesem, ki smo jo že navedli. Nato je stopil še dva koraka ob reki in našel dva dečka, sinova čarovnika in vedeževalca. Pred njima je ležala bakrena palica z vrezanimi čarovnimi znamenji, ob njej pa usnjena čepica iz treh kosov, v katero so bila z jeklom vrezana imena in pečati. Palica in čepica sta ležali na tleh, dečka pa sta se prepirala in pretepala zanju, dokler ni pritekla kri. Eden je govoril: »Palico bom dobil samo jaz!« Drugi pa: »Palico bom dobil samo jaz!« Hasan je stopil mednju, ju ločil in vprašal: »Zakaj se prepirata?« Rekla sta mu: »Stric, razsodi med nama, kajti vzvišeni Bog te je poslal k nama, da nama pravično sodiš.« Rekel je: »Povejta mi svojo zgodbo in razsodil bom med vama.« Odvrnila sta: »Midva sva brata, sinova istega očeta in matere. Najin oče je bil velik čarovnik in je živel v votlini v tej gori. Umrl je in nama zapustil to čepico in to palico. Moj brat pravi: Palico bom dobil samo jaz. Jaz pa pravim: Dobil jo bom samo jaz. Zato razsodi med nama in naju reši drugega pred drugim.« Ko je Hasan slišal njune besede, ju je vprašal: »Kakšna pa je razlika med palico in čepico? Koliko sta vredni? Na videz je palica vredna šest kovancev, čepica pa tri.« Rekla sta mu: »Ne poznaš njune vrednosti.« Vprašal ju je: »V čem pa je njuna vrednost?« Odvrnila sta: »V vsaki tiči čudovita skrivnost. Palica je vredna toliko kot davčni prihodek vseh otokov Vak z vsemi njihovimi deželami, čepica pa prav toliko.« Hasan jima je rekel: »Otroka moja, pri Bogu, razkrijta mi njuno skrivnost!« Rekla sta: »Stric, njuna skrivnost je velika, saj je najin oče sto petintrideset let delal na njiju, dokler ju ni dovršil do popolnosti. Vanju je vgradil skrito skrivnost, ju opremil z nenavadnimi močmi in ju okrasil z znamenji po podobi vrtečega se nebesnega svoda. Z njima je razvozlal vse čarovne uroke. Ko je končal njuno izdelavo, ga je dohitela smrt, ki ji nihče ne uide. Skrivnost čepice je v tem, da vsak, ki si jo povezne na glavo, izgine izpred oči vseh ljudi in ga nihče ne vidi, dokler jo ima na glavi. Skrivnost palice pa je v tem, da njen gospodar vlada sedmim plemenom džinov. Vsi služijo tej palici in so podrejeni njenim ukazom in oblasti. Kdor jo ima v lasti in jo drži v roki, mora le udariti z njo ob tla, pa se mu pokorijo kralji džinov in vsi džini mu služijo.«

Ko je Hasan slišal te besede, je za nekaj časa sklonil glavo proti tlom, nato pa si rekel: »Pri Bogu, s to palico in čepico bom zmagal, če bo vzvišeni Bog tako hotel. Bolj sem ju vreden kakor onadva. Zdaj se bom domislil zvijače, da jima ju vzamem in se z njima rešim, obenem pa rešim ženo in otroka iz rok te krivične kraljice. Potem bomo odšli iz tega mračnega kraja, iz katerega se noben človek ne more rešiti in mu ubežati. Morda me je Bog pripeljal k tema dečkoma prav zato, da jima vzamem palico in čepico.«

Nato je dvignil glavo k dečkoma in jima rekel: »Če želita, da razsodim vajin spor, vaju bom preizkusil. Kdor premaga drugega, dobi palico, kdor zaostane, pa čepico. Ko vaju preizkusim in ugotovim razliko med vama, bom vedel, kaj si vsak od vaju zasluži.« Rekla sta mu: »Stric, pooblastila sva te, da naju preizkusiš in razsodiš med nama, kakor se ti zdi prav.« Hasan ju je vprašal: »Me bosta poslušala in se ravnala po mojih besedah?« »Da,« sta odvrnila. Hasan jima je rekel: »Vzel bom kamen in ga vrgel. Kdor prvi pride do njega in ga pobere pred drugim, dobi palico, kdor zaostane in ga ne doseže, pa čepico.« Rekla sta: »Sprejmeva tvoj predlog in sva z njim zadovoljna.« Nato je Hasan vzel kamen in ga z vso močjo vrgel tako daleč, da je izginil izpred oči. Dečka sta stekla za njim. Ko sta se oddaljila, je Hasan vzel čepico in si jo poveznil na glavo, palico pa prijel v roko in se premaknil s svojega mesta, da bi preveril, ali sta govorila resnico o očetovi skrivnosti. Mlajši deček je prvi pritekel do kamna, ga pobral in se z njim vrnil na kraj, kjer je bil Hasan, vendar za njim ni videl niti sledu. Zaklical je bratu: »Kje je mož, ki je razsojal med nama?« Ta je odvrnil: »Ne vidim ga in ne vem, ali se je povzpel v najvišje nebo ali se pogreznil v najglobljo zemljo.« Potem sta ga iskala, a ga nista videla, čeprav je Hasan stal na svojem mestu. Začela sta zmerjati drug drugega in rekla: »Palica in čepica sta izgubljeni, ne bo ju dobil ne jaz ne ti! Oče nama je povedal prav to, pa sva pozabila, kar nama je rekel.« Nato sta se obrnila in odšla. Hasan je s čepico na glavi in palico v roki vstopil v mesto in nihče ga ni videl. Potem je stopil v palačo in se povzpel do prostora, kjer je bila prekanjena Šavahi. Vstopil je k njej s čepico na glavi in ni ga videla. Približal se je polici nad njeno glavo, na kateri sta bili steklena in porcelanasta posoda, ter jo premaknil z roko, da je vse z nje padlo na tla. Prekanjena Šavahi je zavpila in se udarila po obrazu, nato pa vstala, pobrala, kar je padlo, in postavila nazaj na svoje mesto. Pri sebi je rekla: »Pri Bogu, gotovo mi je kraljica Nur al Huda poslala hudobnega duha, da mi je napravil to zmešnjavo! Boga prosim, naj me reši pred njo in me obvaruje njene jeze. O Gospod, če tako grdo pretepa svojo sestro, ki jo oče tako ljubi, kaj bo šele storila tujki, kakršna sem jaz, če se razjezi nanjo?« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila osemsto dvaindvajseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je prekanjena starka, potem ko je rekla: »Če kraljica Nur al Huda tako ravna s svojo sestro, kaj bo šele s tujcem, če se razjezi nanj?«, nadaljevala: »Rotim te, o duh, pri usmiljenem in darežljivem, pri njem, čigar veličina je neizmerna in čigar oblast je mogočna, pri stvarniku ljudi in džinov ter pri napisu na prstanu Salomona, Davidovega sina, mir z obema: spregovori z menoj in mi odgovori!« Hasan ji je odvrnil: »Nisem duh, temveč Hasan, zaljubljeni, tavajoči in zbegani.« Nato si je snel čepico z glave, se starki prikazal in ona ga je prepoznala. Prijela ga je, ga odvedla na samo in mu rekla: »Kaj se je zgodilo s tvojo pametjo, da si prišel sem? Pojdi in se skrij! Ta razuzdanka je tvojo ženo strašno mučila, čeprav je njena sestra; kaj bo šele s teboj, če ji padeš v roke?« Potem mu je povedala vse, kar se je zgodilo njegovi ženi, v kakšni stiski je ter kakšne kazni in muke prestaja. Povedala mu je tudi, kako je kraljica mučila njo samo, nato pa rekla: »Kraljica obžaluje, da te je izpustila. Poslala je ljudi, naj te pripeljejo nazaj, in tistemu, ki te privede, obljubila kintar zlata ter moj položaj pri njej. Prisegla je, da bo, če te pripeljejo nazaj, ubila tebe, tvojo ženo in oba otroka.« Nato je starka zajokala in Hasanu pokazala, kaj ji je storila kraljica. Tudi Hasan je zajokal in vprašal: »Gospa moja, kako se lahko rešimo iz te dežele in iz rok te krivične kraljice? Kakšna zvijača bi mi omogočila rešiti ženo in otroka ter se z njimi vrniti domov?« Starka mu je rekla: »Nesrečnik, reši sebe!« Odvrnil je: »Njo in svoja sinova moram rešiti iz njenih rok, pa čeprav proti njeni volji.« Starka ga je vprašala: »Kako jih boš rešil proti njeni volji? Pojdi in se skrij, sinko, dokler vzvišeni Bog ne odpre poti.« Potem ji je Hasan pokazal bakreno palico in čepico. Ko ju je starka zagledala, se je silno razveselila in mu rekla: »Slava njemu, ki oživlja strohnele kosti! Pri Bogu, sinko, ti in tvoja žena sta bila že zapisana pogubi, zdaj pa ste rešeni ti, tvoja žena in oba otroka. Poznam namreč palico in njenega gospodarja. Bil je moj učitelj, ki me je naučil čarovništva, velik čarovnik, ki je sto petintrideset let izdeloval to palico in čepico, dokler ju ni dovršil. Ko je končal, ga je dohitela smrt, ki se ji ni mogoče izogniti. Slišala sem ga, ko je svojima sinovoma rekel: Sinova moja, ti stvari nista namenjeni vama. Prišel bo tujec iz daljne dežele in vama ju vzel proti vajini volji, ne da bi vedela, kako ju je vzel. Vprašala sta ga: Oče, povej nama, kako mu ju bo uspelo vzeti. Odvrnil je: Tega ne vem. Kako pa si ju ti, sinko, dobil?« Povedal ji je, kako ju je vzel dečkoma. Ko je slišala njegovo pripoved, se je razveselila in mu rekla: »Sinko, zdaj ko lahko znova dobiš ženo in otroka, poslušaj, kaj ti bom povedala. Pri tej razuzdanki ne bom več ostala, potem ko si me je drznila napasti in mučiti. Odšla bom v votlino čarovnikov, ostala pri njih in živela z njimi do smrti. Ti pa si, sinko, nadeni čepico, vzemi palico v roko in pojdi k ženi in otrokoma tja, kjer so zaprti. Udari s palico ob tla in reci: O služabniki teh imen! Tedaj se ti bodo prikazali njeni služabniki. Če se ti prikaže kateri od plemenskih poglavarjev, mu ukazuj, kar želiš in kar se ti zdi prav.« Nato se je poslovil od nje, odšel, si nadel čepico, vzel palico in stopil v prostor, kjer je bila njegova žena. Zagledal jo je na robu smrti, razpeto na lestvi, z lasmi, privezanimi nanjo. Oči je imela objokane, srce žalostno in bila je v najhujši bedi, ne da bi vedela, kako naj se reši. Pod lestvijo sta se igrala njena sinova; gledala ju je in jokala nad njima ter nad seboj zaradi vsega, kar jo je doletelo, medtem ko je prestajala najhujše muke in bolečine udarcev. Ko jo je videl v tako strašnem stanju, jo je slišal peti te verze:

Ostal je le še dih slaboten in oko, v katerem zenica ugaša, in zaljubljenec, ki mu drobovje žge ogenj, a molči. Celo sovražnik, ki se je veselil njegove nesreče, ga ob pogledu nanj pomiluje. Gorje tistemu, ki ga pomiluje celo privoščljivec! Ko je Hasan videl, kakšne muke, ponižanje in sramoto trpi njegova žena, je jokal, dokler ni omedlel. Ko se je ovedel in zagledal svoja sinova, ki sta se igrala, medtem ko je njuna mati od silnih bolečin ležala nezavestna, si je snel čepico z glave. Dečka sta zavpila: »Oče naš!« Spet si je pokril glavo, njuna mati pa se je ob njunem vpitju predramila. Moža ni videla, videla je le sinova, ki sta jokala in klicala: »Oče naš!« Ko ju je slišala omenjati očeta in jokati za njim, je tudi sama zajokala. Srce se ji je zlomilo in bolečina ji je razparala drobovje. Iz ranjene duše in strtega srca je zaklicala: »Kje sta vidva in kje je vajin oče!« Potem se je spomnila časov, ko so bili vsi skupaj, in vsega, kar jo je doletelo po ločitvi od njega. Tako bridko je jokala, da so ji solze razjedale lica in močile tla. Obrazi so ji tonili v solzah, rok pa ni imela prostih, da bi si jih obrisala. Muhe so se do sitega napasle na njeni koži. Ni imela druge pomoči kakor jok in tolažbo, ki jo je našla v pesmih, zato je zapela te verze:

Spomnila sem se dne slovesa, ko so me ljubi zapustili, in na poti nazaj so moje solze tekle kakor reke. Vodnik je s pesmijo odgnal njihove kamele, meni pa ni ostalo ne potrpljenja ne moči, še srce ni bilo več z menoj. Vračala sem se, ne da bi vedela za pot, in se nisem predramila iz svojega hrepenenja, goreče ljubezni in bolečine. Ob vrnitvi mi je trpljenje še povečal privoščljivec, ki se mi je približal z obrazom lažne ponižnosti. O duša, ko je ljubi daleč, se poslovi od sladkosti življenja in ne upaj, da boš obstala! Prijatelj moj, prisluhni zgodbam ljubezni; tvoje srce gotovo ne bo ostalo gluho za moje besede. Pripovedujem o ljubezni, nanizani v čudeže in nenavadne zgodbe, kakor da sem sam al Asmai. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila osemsto triindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Hasan, ko je prišel k ženi, zagledal svoja sinova in jo slišal peti verze, ki smo jih že navedli. Ozrla se je na desno in levo, da bi videla, zakaj otroka vpijeta in kličeta očeta, a ni zagledala nikogar. Ker nikogar ni videla, se je čudila, da sinova prav zdaj omenjata očeta. Tako je bilo z njimi. Hasan pa je ob njenih verzih jokal, dokler ni omedlel, in solze so mu tekle po licih kakor dež. Približal se je otrokoma in si snel čepico. Ko sta ga zagledala, sta ga prepoznala in zavpila: ›Oče naš!‹ Njuna mati je ob njunem klicanju očeta zajokala in rekla: ›Božji usodi se ni mogoče izogniti.‹ V sebi pa je pomislila: ›Kako čudno! Zakaj prav zdaj omenjata očeta in ga kličeta?‹ Nato je jokala in zapela te verze:

Dom je ostal brez luči, ki ga je razsvetljevala. O moje oči, razsipajte obilne solze! Odšli so; kako naj po njihovem odhodu še najdem potrpljenje? Prisegam, ne srce ne potrpljenje nista več z menoj. O vi, ki ste odšli, a še prebivate v mojem srcu, ali se boste, gospodje moji, še kdaj vrnili? Kaj bi jih stalo, če bi se vrnili, da bi spet uživala njihovo bližino, in se usmilili mojih obilnih solz in bolečine? Na dan slovesa so priklicali dež iz oblakov mojih oči, a glej čudo, ogenj v mojih prsih ni ugasnil! Upala sem, da bodo ostali, toda usoda je nasprotovala njihovemu ostanku in z ločitvijo razblinila moje upanje. Pri Bogu, ljubi naši, vrnite se k nam, dovolj je že solz, ki sem jih pretočila! Hasan ni mogel več zdržati, ne da bi si snel čepico z glave. Žena ga je zagledala in, ko ga je prepoznala, tako glasno zakričala, da je vznemirila vse v palači. Nato mu je rekla: ›Kako si prišel sem? Si se spustil z neba ali zrasel iz zemlje?‹ Oči so se ji napolnile s solzami in Hasan je zajokal. Rekla mu je: ›Mož moj, zdaj ni čas ne za jok ne za očitke. Usoda se je izpolnila, oči so oslepele in pero je zapisalo, kar je Bog odločil že pred začetkom časov. Pri Bogu te prosim: od koder koli si prišel, pojdi in se skrij, da te kdo ne zagleda in o tem ne obvesti moje sestre, sicer bo zaklala mene in tebe.‹ Hasan ji je odgovoril: ›Gospa moja in gospa vseh kraljic, tvegal sem življenje in prišel sem. Ali bom umrl ali pa te bom rešil iz tega trpljenja in odpotoval s teboj in sinovoma v svojo deželo, navkljub tvoji hudobni sestri.‹ Ko je slišala njegove besede, se je nasmehnila, zasmejala in dolgo zmajevala z glavo. Rekla mu je: ›O duša moja, nihče razen vzvišenega Boga me ne more rešiti iz tega položaja. Reši sebe in odidi, ne pehaj se v pogubo! Moja sestra ima silno vojsko, ki se ji nihče ne more postaviti po robu. Pa recimo, da bi me vzel in odšel: kako bi prišel v svojo deželo in se rešil s teh otokov ter premagal težavnost teh krajev? Na poti, ki si jo prehodil, si videl čudeže, nenavadnosti, grozote in nevarnosti, iz katerih se ne more rešiti niti uporen džin. Zato čim prej odidi in ne dodajaj skrbi mojim skrbem ter žalosti moji žalosti. Ne trdi, da me boš rešil od tod. Kdo me bo pripeljal v tvojo deželo čez te doline, izsušene pokrajine in smrtonosne kraje?‹ Hasan ji je odvrnil: ›Pri tvojem življenju, luč mojih oči, ne bom odšel od tod in ne bom odpotoval brez tebe.‹ Rekla mu je: ›Mož moj, kako naj bi to zmogel? Kakšne vrste bitje si? Ne veš, kaj govoriš. Tudi če bi vladal džinom, ifritom, čarovnikom, njihovim rodovom in pomočnikom, se nihče ne more rešiti iz teh krajev. Reši sebe in odidi živ in zdrav, mene pa pusti; morda bo Bog po vsem tem naklonil drugačen razplet.‹ Hasan ji je rekel: ›Gospa vseh lepotic, prišel sem samo zato, da te rešim s to palico in to čepico.‹

Nato ji je povedal zgodbo o dečkih. Medtem ko je pripovedoval, je k njima prišla kraljica in zaslišala njun pogovor. Ko jo je Hasan zagledal, si je nataknil čepico. Kraljica je sestri rekla: ›Nesramnica, s kom si govorila?‹ Odgovorila ji je: ›Kdo pa je pri meni, da bi govoril z menoj, razen teh dveh otrok?‹ Kraljica je vzela bič in jo začela tepsti, Hasan pa je stal zraven in gledal. Tepsti je ni nehala, dokler ni omedlela. Nato je ukazala, naj jo odnesejo drugam. Odvezali so jo in odnesli v drug prostor, Hasan pa je šel z njimi tja, kamor so jo prenesli. Položili so jo na tla nezavestno in obstali ob njej. Ko se je ovedela, je zapela te verze:

Obžalovala sem našo ločitev tako bridko, da so se mi iz oči ulile solze. Zaobljubila sem se: če nas čas še kdaj združi, moj jezik ne bo nikoli več omenil slovesa. Zavistnežem bom rekla: umrite od žalosti! Pri Bogu, dosegla sem, kar sem si želela. Veselje me je tako preplavilo, da me je od preobilice radosti spravilo v jok. O oko, zakaj ti je jok postal navada, da jokaš v veselju in žalosti? Ko je končala pesem, so sužnje odšle. Tedaj si je Hasan snel čepico in žena mu je rekla: ›Poglej, mož moj, kaj me je doletelo! Vse to samo zato, ker te nisem ubogala, ker sem prekršila tvoj ukaz in odšla brez tvojega dovoljenja. Pri Bogu te prosim, mož moj, ne kaznuj me za moj greh. Vedi, da ženska ne spozna moževe vrednosti, dokler se ne loči od njega. Grešila sem in ravnala napak, a za vse, kar sem storila, prosim velikega Boga odpuščanja. Če nas Bog spet združi, ne bom nikoli več prekršila nobenega tvojega ukaza.‹ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila osemsto štiriindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je Hasanova žena opravičila možu in mu rekla: ›Ne kaznuj me za moj greh; velikega Boga prosim odpuščanja.‹ Hasan, ki mu je zaradi nje srce krvavelo, ji je odgovoril: ›Nisi ti ravnala napak, temveč jaz, ker sem odpotoval in te pustil pri nekom, ki ni poznal tvoje vrednosti in te ni znal ceniti. Vedi, ljubljena mojega srca, sad moje duše in luč mojih oči, da mi je Bog, slavljen bodi, dal moč, da te rešim. Bi rada, da te odpeljem v očetovo deželo, kjer naj se izpolni, kar ti je Bog namenil, ali boš zdaj, ko ti je naklonjena rešitev, kmalu odpotovala z menoj v našo deželo?‹ Rekla mu je: ›Kdo me more rešiti razen Gospoda nebes? Pojdi v svojo deželo in opusti to upanje, saj ne poznaš nevarnosti teh krajev. Če me ne boš ubogal, boš še videl.‹ Nato je zapela te verze:

Pripravljena sem in dolžna storiti vse, da bi bil zadovoljen; zakaj si torej jezen name in se odvračaš od mene? Naj se je zgodilo kar koli, ne sme biti pozabljena in razdrta stara ljubezen, ki naju je vezala. Obrekovalec se naju je ves čas ogibal, ko pa je opazil, da se odmikava drug od drugega, se je vmešal. Zaupam, da boš dobro mislil o meni, četudi nevedni obrekovalec govori in hujska proti nama. Varovala bova skrivnost ljubezni, pa čeprav bo proti nama izvlečen meč očitkov in graje. Ves dan preživljam v hrepenenju, v upanju, da od tebe pride sel z novico o spravi. Nato so ona in sinova zajokali. Sužnje so zaslišale njihov jok, vstopile in našle kraljico Manar as Sana s sinovoma v solzah; Hasana ob njih niso videle. Iz sočutja so tudi same zajokale in preklele kraljico Nur al Huda. Hasan je čakal, dokler ni prišla noč in so stražarji, ki so jo varovali, odšli spat. Tedaj je vstal, si opasal ledja, stopil k ženi in jo odvezal. Poljubil jo je na glavo, jo stisnil k prsim, ji poljubil čelo med očmi in rekel: ›Kako dolgo že hrepenimo po svojem domu in po tem, da bi bili tam spet skupaj! Ali sva se srečala v sanjah ali v resnici?‹ Nato je vzel v naročje starejšega sina, ona pa mlajšega, in odšla sta iz palače. Bog ju je ogrnil s svojim varstvom, da ju nihče ni opazil. Ko sta prišla iz palače, sta obstala pri vratih, ki so zapirala kraljičino poslopje. Videla sta, da so zaklenjena. Hasan je rekel: ›Ni moči ne sile razen pri Bogu, vzvišenem in velikem! Bogu pripadamo in k njemu se vračamo.‹ Oba sta izgubila upanje na rešitev. Hasan je vzkliknil: ›O ti, ki lajšaš stiske!‹ Udaril je z dlanjo ob dlan in rekel: ›Na vse sem pomislil in pretehtal posledice, le na to ne! Če naju tukaj zaloti jutro, naju bodo prijeli. Kako naj si pomagava?‹ Nato je zapel ta verza:

Zaupal si dnevom, ko so bili prijazni, in se nisi bal zla, ki ga utegne prinesti usoda. Noči so ti prizanašale in si se pustil zavesti; prav ob jasnih nočeh pa pride skalitev. Nato je Hasan zajokal, njegova žena pa je jokala z njim, ganjena zaradi njegovih solz in zaradi ponižanja ter udarcev usode, ki jih je trpela. Hasan se je obrnil k njej in zapel ta verza:

Moj čas mi kljubuje, kakor da sem njegov sovražnik, in vsak dan me pričaka z nesrečo. Če si zaželim kaj dobrega, mi prinese nasprotno; če mi en dan zasije, mi naslednji prinese temo. Zapel je še ta verza:

Usoda se je obrnila proti meni, ne da bi vedela, da sem trden in da bodo nadloge minile. Vso noč mi je kazala, kako zna nesreča napadati, jaz pa sem ji vso noč kazal, kako zna človek potrpeti. Žena mu je rekla: ›Pri Bogu, ni nama druge rešitve, kakor da si vzameva življenje in se rešiva tega silnega trpljenja, sicer bova zjutraj spet prestajala boleče muke.‹ Medtem ko sta se pogovarjala, se je izza vrat oglasil glas: ›Pri Bogu, ne odprem vama, gospa moja Manar as Sana in tvoj mož Hasan, dokler ne pristaneta na to, kar vama bom rekla.‹ Ko sta to slišala, sta utihnila in se hotela vrniti tja, kjer sta bila prej. Toda glas je spet spregovoril: ›Zakaj sta utihnila in mi ne odgovorita?‹ Tedaj sta prepoznala tisto, ki je govorila: bila je starka Šavahi, mojstrica zvijač. Rekla sta ji: ›Storila bova vse, kar nama ukažeš, samo odpri nama vrata! Zdaj vendar ni čas za pogovor.‹ Odgovorila jima je: ›Pri Bogu, ne odprem vama, dokler mi ne prisežeta, da me bosta vzela s seboj in me ne bosta pustila pri tej vlačugi. Kar doleti vaju, naj doleti tudi mene; če se rešita, se rešim, če pogineta, poginem. Ta razuzdanka, ki občuje z ženskami, me zaničuje in me zaradi vaju vsak hip muči. Ti pa, hči moja, veš, koliko sem vredna.‹ Ko sta jo prepoznala, sta se pomirila in ji prisegla s prisegami, ki jim je zaupala. Tedaj jima je odprla vrata in stopila sta ven. Zagledala sta jo, kako sedi na bizantinskem vrču iz rdeče lončevine. Okrog vratu vrča je bila privezana vrv iz palmovih vlaken; vrč se je pod njo obračal in drvel hitreje od žrebeta iz Nadžda. Šla je pred njima in jima rekla: ›Sledita mi in se ničesar ne bojta. Poznam štirideset vej čarovništva; že z najmanjšo med njimi lahko to mesto spremenim v razburkano morje s silnimi valovi in začaram vsako dekle v njem, da postane riba. Vse to lahko opravim še pred jutrom. Doslej si nisem upala storiti ničesar takega, ker sem se bala njenega očeta, kralja, in sem prizanašala njenim bratom, ki se zanašajo na množico pomočnikov, rodov in služabnikov. Zdaj pa vama bom pokazala čudeže svojih čarovnij. Pojdimo z blagoslovom in pomočjo vzvišenega Boga!‹ Hasan in njegova žena sta se tedaj razveselila in bila prepričana, da sta rešena. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila osemsto petindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da so Hasan, njegova žena in starka Šavahi zapustili palačo in, prepričani o svoji rešitvi, odšli iz mesta. Hasan je vzel palico v roko, z njo udaril po tleh, se opogumil in rekel: ›O služabniki teh imen, pridite k meni in mi pokažite svoje brate!‹ Zemlja se je razprla in iz nje je stopilo deset ifritov. Vsak je imel noge v globinah zemlje in glavo v oblakih. Trikrat so poljubili tla pred Hasanom in vsi v en glas rekli: ›Tukaj smo, gospodar naš, ki nam vladaš! Kaj nam ukazuješ? Poslušamo te in ubogamo. Če hočeš, ti izsušimo morja in prestavimo gore z njihovih mest.‹ Hasan se je razveselil njihovih besed in hitrega odziva. Srce mu je postalo pogumnejše, volja in odločnost sta se mu okrepili. Vprašal jih je: ›Kdo ste? Kako vam je ime? Katerim plemenom pripadate? Iz katere skupine ste, iz katerega plemena in katerega rodu?‹ Spet so poljubili tla in v en glas odgovorili: ›Sedem kraljev smo in vsak med nami vlada sedmim plemenom džinov, šajtanov in upornih duhov. Sedem kraljev torej vlada devetinštiridesetim plemenom vseh vrst džinov, šajtanov, upornih duhov, rodov in pomočnikov, tistih, ki letijo, in tistih, ki se potapljajo, prebivalcev gora, step in puščav ter duhov, ki naseljujejo morja. Ukaži nam, kar želiš, saj smo tvoji služabniki in sužnji. Kdor ima v lasti to palico, ima v oblasti vse nas in vsi smo mu pokorni.‹ Ko je Hasan slišal njihove besede, se je silno razveselil, prav tako njegova žena in starka. Rekel je džinom: ›Rad bi, da mi pokažete svoje rodove, vojake in pomočnike.‹ Odgovorili so: ›Gospodar naš, če ti pokažemo svoje rodove, se bojimo zate in za tvoje spremljevalce. To je namreč velika vojska najrazličnejših podob, postav, barv, obrazov in teles. Med nami so glave brez teles in telesa brez glav; nekateri so podobni divjim živalim, drugi zverem. Če tako želiš, ti moramo najprej pokazati tiste, ki so podobni divjim živalim. Toda kaj prav zdaj želiš od nas, gospodar?‹ Hasan jim je rekel: ›Hočem, da mene, mojo ženo in to dobro žensko še to uro prenesete v Bagdad.‹ Ko so slišali njegove besede, so sklonili glave. Hasan jih je vprašal: ›Zakaj ne odgovorite?‹ V en glas so rekli: ›Gospodar, ki nam vladaš, živimo že od časov gospoda Sulejmana, sina Davudovega, mir z obema. Zaprisegel nas je, da ne bomo na svojih hrbtih nosili nobenega Adamovega potomca. Od tedaj nismo nobenega človeka nosili ne na ramenih ne na hrbtu. Lahko pa ti takoj osedlamo džinske konje, ki bodo tebe in tvoje spremljevalce ponesli v tvojo deželo.‹ Hasan jih je vprašal: ›Koliko poti je od tod do Bagdada?‹ Odgovorili so mu: ›Sedem let za jezdeca, ki potuje brez počitka.‹ Hasan se je začudil in vprašal: ›Kako pa sem potem prišel sem v manj kot letu dni?‹ Rekli so mu: ›Bog je omehčal srca svojih dobrih služabnikov, da so se te usmilili. Brez tega nikoli ne bi prišel v te kraje in dežele in jih nikoli ne bi videl na lastne oči. Šejk Abd al Kudus, ki te je posadil na slona in na blagoslovljenega konja, je namreč v treh dneh s teboj prepotoval razdaljo treh let za neutrudnega jezdeca. Šejk Abu ar Ruvajš, ki te je izročil Dahnašu, pa je v enem dnevu in eni noči s teboj premagal še tri leta poti. To je bil blagoslov velikega Boga, kajti šejk Abu ar Ruvajš je potomec Asafa ibn Barhije in pozna največje Božje ime. Od Bagdada do palače deklet pa je leto dni poti: skupaj je to sedem let.‹ Ko je Hasan slišal te besede, se je silno začudil in rekel: ›Slavljen bodi Bog, ki lajša težave, celi zlomljeno, približuje daljave in ponižuje vsakega trmastega nasilneža! Olajšal mi je vsako stvar, me pripeljal v te kraje, mi podredil ta bitja in me spet združil z ženo in sinovoma. Ne vem, ali spim ali bedim, ali sem trezen ali pijan!‹ Nato se je obrnil k njim in vprašal: ›Če nas posadite na svoje konje, v koliko dneh nas bodo pripeljali v Bagdad?‹ Odgovorili so: ›Pripeljali te bodo v manj kot letu dni, toda prestati boš moral težke preizkušnje, stiske in grozote, prečkati suhe doline, samotne puščave, stepe in številne smrtonosne kraje. Pa še pred prebivalci teh otokov ti ne moremo zagotoviti varnosti, gospodar naš.‹ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila osemsto šestindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da so džini rekli Hasanu: ›Ne moremo ti zagotoviti varnosti, gospodar naš, ne pred prebivalci teh otokov ne pred zlom velikega kralja ne pred temi čarovniki in vedeževalci. Morda nas premagajo, vam vzamejo prostost in nas spravijo v nesrečo. Vsak, ki bo potem izvedel za to, nam bo rekel: »Vi ste krivi! Kako ste si drznili priti nad velikega kralja in odnesti ljudi iz njegove dežele, pa še njegovo hčer s seboj?« Če bi bil z nami sam, bi nam bilo lahko. Toda tisti, ki te je pripeljal na te otoke, te more pripeljati tudi v tvojo deželo in te prav kmalu spet združiti z materjo. Bodi odločen, zaupaj Bogu in se ne boj! Ob tebi bomo, dokler te ne pripeljemo domov.‹ Hasan se jim je zahvalil in rekel: ›Naj vas Bog nagradi z dobrim!‹ Nato jim je velel: ›Pohitite s konji!‹ Odgovorili so: ›Slišimo in ubogamo!‹ Z nogami so udarili ob zemljo, da se je razprla, in za nekaj časa izginili vanjo. Potem so se vrnili s tremi osedlanimi in uzdanimi konji. Spredaj na vsakem sedlu je bila bisaga; v enem njenem predalu je bil meh, poln vode, drugi pa je bil poln hrane. Privedli so konje. Hasan je zajahal enega in posadil predse enega sina, njegova žena je zajahala drugega in posadila predse drugega sina. Starka je zlezla z vrča in zajahala tretjega konja. Odpravili so se na pot in jezdili vso noč do jutra. Tedaj so zavili s poti proti gori, njihovi jeziki pa niso nehali omenjati Boga. Ves dan so potovali ob vznožju gore. Med potjo je Hasan pred seboj zagledal goro, podobno stebru, visoko kakor dim, ki se dviga v nebo. Prebral je nekaj vrstic iz Korana in se zatekel k Bogu pred prekletim šajtanom. Črna postava je postajala vse razločnejša, ko so se ji približevali. Ko so prišli blizu, so videli, da je ifrit. Njegova glava je bila kakor velikanska kupola, podočniki kakor kavlji, nosnici kakor vrča, ušesi kakor ščita, usta kakor votlina, zobje kakor kamniti stebri, roke kakor vile in noge kakor jambori. Glavo je imel v oblakih, stopala pa v globinah zemlje pod prstjo. Ko ga je Hasan zagledal, se je priklonil in poljubil tla pred njim. Ifrit mu je rekel: ›Hasan, ne boj se me! Poglavar duhov te dežele sem in to je prvi izmed otokov Vak. Musliman sem in verujem v enega Boga. Slišal sem za vas in izvedel za vaš prihod. Ko sem spoznal vaš položaj, sem si zaželel oditi iz dežele čarovnikov v drugo, nenaseljeno deželo, daleč od ljudi in džinov, kjer bi živel povsem sam in častil Boga, dokler ne pride moj poslednji čas. Zato sem se odločil, da vas spremljam in vodim, dokler ne zapustite teh otokov. Pojavljam se samo ponoči. Bodite mirni glede mene, saj sem musliman kakor vi.‹ Ko je Hasan slišal ifritove besede, se je silno razveselil in bil prepričan, da se bodo rešili. Obrnil se je k njemu in rekel: ›Naj te Bog nagradi z dobrim! Pojdi z nami z Božjim blagoslovom.‹ Ifrit je šel pred njimi, oni pa so se sproščeno pogovarjali in šalili, saj so se jim srca pomirila in prsi razširile od olajšanja. Hasan je ženi pripovedoval o vsem, kar se mu je zgodilo in kar je pretrpel. Potovali so vso noč. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila osemsto sedemindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da so potovali vso noč do jutra, konji pa so jih nosili kakor blisk. Ko se je zdanilo, je vsak segel v svojo bisago, vzel nekaj hrane in jedel, nato pa vzel vodo in pil. Potem so pohiteli naprej. Ifrit je ves čas hodil pred njimi in jih s poti zavil na drugo, neobljudeno pot ob morski obali. Ves mesec so prečkali doline in puščave. Enaintridesetega dne se je pred njimi dvignil oblak prahu, ki je zakril obzorje in zatemnil dan. Ko ga je Hasan zagledal, je prebledel. Zaslišali so strašljivo vpitje. Starka se je obrnila k Hasanu in rekla: ›Sin moj, vojske otokov Vak so nas dohitele! Vsak hip nas bodo prijele.‹ Hasan jo je vprašal: ›Kaj naj storim, mati moja?‹ Odgovorila mu je: ›Udari s palico po tleh.‹ Storil je tako in pred njim se je pojavilo sedem kraljev. Pozdravili so ga, poljubili tla pred njim in mu rekli: ›Ne boj se in ne žaluj!‹ Hasan se je razveselil njihovih besed in rekel: ›Dobrodošli, gospodje džinov in ifritov! Zdaj je vaš trenutek.‹ Rekli so mu: ›Ti, tvoja žena, sinova in tvoji spremljevalci pojdite na goro, nas pa pustite z njimi. Vemo, da je pravica na vaši strani, oni pa so v krivici, in Bog nam bo naklonil zmago nad njimi.‹ Hasan, njegova žena, sinova in starka so sestopili s konj, jih odslovili in se povzpeli na pobočje gore. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila osemsto osemindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da so se Hasan, njegova žena, sinova in starka povzpeli na pobočje gore, potem ko so odslovili konje. Nato je prišla kraljica Nur al Huda z vojskami, razporejenimi v desno in levo krilo. Poveljniki so obhodili vojake in jih uredili v vrste, oddelek za oddelkom. Vojski sta se srečali, množici sta trčili druga ob drugo, razplamteli so se ognji, pogumneži so planili naprej in strahopetci zbežali. Džini so iz ust bruhali plamene in iskre, dokler ni nastopila gosta noč. Tedaj sta se vojski razšli in se umaknili vsaka na svojo stran. Bojevniki so sestopili s konj, se utaborili na tleh in prižgali ognje. Sedem kraljev se je povzpelo k Hasanu in poljubilo tla pred njim. Sprejel jih je, se jim zahvalil, zanje prosil zmage in jih vprašal, kako jim gre proti vojski kraljice Nur al Huda. Odgovorili so mu: ›Ne bodo se nam mogli upirati več kot tri dni. Danes smo jih premagovali, zajeli smo jih okoli dva tisoč in pobili nešteto drugih. Zato bodi miren in vesel!‹ Nato so se poslovili od njega in se spustili k svoji vojski, da bi jo varovali. Ognje so vzdrževali do jutra, ko se je razlila svetloba in je zasijal dan. Jezdeci so zajahali čistokrvne konje, se spopadli z ostrimi meči in bodli z rjavimi sulicami. Ostali so na konjskih hrbtih in trkali drug ob drugega kakor morski valovi, med njimi pa je divjal bojni ogenj. Bojevali so se in se preganjali, dokler niso bile vojske Vaka poražene. Njihova moč je bila zlomljena, pogum jim je upadel in noge so jim spodrsnile; kamor koli so bežali, jih je pričakal poraz. Obrnili so hrbet in se pognali v beg. Večino so pobili, kraljico Nur al Huda pa so ujeli skupaj z veljaki njenega kraljestva in njenimi najbližjimi.

Ko je napočilo jutro, je sedem kraljev prišlo pred Hasana in mu postavilo prestol iz marmorja, obložen z biseri in dragimi kamni. Sedel je nanj. Ob njem so postavili drug prestol za njegovo ženo, gospo Manar as Sana; bil je iz slonovine, obložene z bleščečim zlatom. Poleg so postavili še prestol za starko Šavahi, mojstrico zvijač. Nato so pred Hasana privedli ujetnike, med njimi kraljico Nur al Huda, z zvezanimi rokami in vklenjenimi nogami. Ko jo je starka zagledala, ji je rekla: ›Nesramnica, krivičnica! Edina primerna kazen zate bi bila, da bi kdo izstradal dve psici, vaju privezal za konjske repe in vas gnal do morja, da bi se ti koža raztrgala, nato pa ti rezal meso in te z njim hranil. Kako si mogla tako ravnati s svojo sestro, nesramnica? Saj se je zakonito poročila po postavi Boga in njegovega poslanca! V islamu ni meništva, zakon pa je izročilo poslancev, mir z njimi, in ženske so bile ustvarjene za moške.‹ Hasan je tedaj ukazal pobiti vse ujetnike. Starka je zavpila: ›Pobijte jih in ne pustite živega niti enega!‹ Ko je kraljica Manar as Sana zagledala svojo sestro v takem stanju, vklenjeno in ujeto, je zajokala nad njo in ji rekla: ›Sestra moja, kdo nas je ujel v naši lastni deželi in nas premagal?‹ Odgovorila ji je: ›Strašno je to! Ta človek po imenu Hasan nas je obvladal in Bog mu je dal oblast nad nami in nad vsem našim kraljestvom. Premagal je nas in kralje džinov.‹ Sestra ji je rekla: ›Bog mu je naklonil zmago nad vami in mu omogočil, da vas je premagal in ujel, samo s to čepico in palico.‹ Nur al Huda je tedaj razumela in spoznala, da je Hasan s tema predmetoma rešil njeno sestro. Začela jo je rotiti, dokler se sestrino srce ni omehčalo. Manar as Sana je nato rekla svojemu možu Hasanu: ›Kaj nameravaš storiti z mojo sestro? Tukaj je pred teboj, a tebi ni storila nič hudega, za kar bi jo kaznoval.‹ Odgovoril ji je: ›Že to, da je mučila tebe, je dovolj hudo.‹ Rekla mu je: ›Za vse hudo, kar mi je storila, je imela opravičilo. Ti pa si mojemu očetu že ožgal srce z mojo izgubo; kako mu bo šele, če izgubi še mojo sestro?‹ Hasan ji je rekel: ›Odločitev je tvoja. Stori, kar želiš.‹ Tedaj je kraljica Manar as Sana ukazala razvezati vse ujetnike. Zaradi njene sestre so jih izpustili, razvezali pa so tudi sestro. Nato je stopila k njej, jo objela in obe sta zajokali. Tako sta ostali celo uro. Potem je kraljica Nur al Huda rekla sestri: ›Sestra moja, ne kaznuj me za to, kar sem ti storila.‹ Gospa Manar as Sana ji je odgovorila: ›Sestra moja, vse to mi je bilo usojeno.‹ Nato sta sedli skupaj na prestol in se pogovarjali. Zatem je Manar as Sana kar najlepše spravila starko s svojo sestro in njuni srci sta se pomirili. Hasan je nato odslovil vojsko, ki je služila palici, in se ji zahvalil za zmago nad sovražniki.

Potem je gospa Manar as Sana svoji sestri povedala vse, kar se ji je zgodilo z možem Hasanom, in vse, kar se je njemu pripetilo ter kar je zaradi nje pretrpel. Rekla ji je: ›Sestra moja, moža, ki je zmožen takih dejanj in ima tolikšno moč, ki ga je vzvišeni Bog obdaril s takim pogumom, da je vstopil v našo deželo, te prijel in ujel, porazil tvojo vojsko ter premagal tvojega očeta, velikega kralja, ki vlada kraljem džinov, ne smemo zanemarjati.‹ Sestra ji je odgovorila: ›Pri Bogu, sestra moja, resnične so nenavadne stvari, ki si mi jih povedala o preizkušnjah tega moža. In vse to je prestal zaradi tebe, sestra moja?‹ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila osemsto devetindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je sestra, ko ji je gospa Manar as Sana opisala Hasanove odlike, rekla: ›Pri Bogu, takega moža ne smeš izpustiti, zlasti zaradi njegove plemenitosti. In vse to je storil zaradi tebe?‹ Odgovorila je: ›Da.‹ Nato so se pogovarjali vso noč do jutra. Ko je vzšlo sonce, so se hoteli odpraviti, zato so se poslovili drug od drugega. Manar as Sana se je poslovila od starke, potem ko jo je spravila s svojo sestro Nur al Huda. Hasan je tedaj s palico udaril po tleh in pred njim so se pojavili njegovi služabniki. Pozdravili so ga in rekli: ›Hvala Bogu, da je tvoje srce mirno! Ukaži nam, kar želiš, in izpolnili bomo hitreje, kakor bi trenil z očesom.‹ Zahvalil se jim je za njihove besede in rekel: ›Naj vas Bog nagradi z dobrim!‹ Nato jim je ukazal: ›Osedlajte nam dva izmed najboljših konj.‹ Takoj so storili, kar jim je naročil, in mu privedli dva osedlana konja. Hasan je zajahal enega in posadil predse starejšega sina, njegova žena pa je zajahala drugega in posadila predse mlajšega sina. Zajahali sta tudi kraljica Nur al Huda in starka in vsi so se odpravili proti svojim deželam. Hasan in njegova žena sta zavila na desno, kraljica Nur al Huda in starka pa na levo. Hasan je z ženo in sinovoma potoval ves mesec. Po mesecu dni so zagledali mesto, obdano s sadovnjaki in rekami. Ko so prišli do dreves, so sestopili s konj, da bi se odpočili, in sedli ter se pogovarjali. Tedaj se jim je približalo veliko jezdecev. Ko jih je Hasan zagledal, je vstal in jim šel naproti. Bil je kralj Hasun, gospodar dežele kafre in ptičje trdnjave. Hasan je stopil h kralju, mu poljubil roke in ga pozdravil. Ko ga je kralj zagledal, je sestopil s konja, pozdravil Hasana, mu čestital, da se je srečno vrnil, in se ga silno razveselil. Nato sta s Hasanom sedla na preproge pod drevesi. Rekel mu je: ›Hasan, povej mi vse, kar se ti je zgodilo, od začetka do konca.‹ Hasan mu je vse povedal. Kralj Hasun se je čudil in mu rekel: ›Sin moj, še nihče ni prišel na otoke Vak in se vrnil z njih, razen tebe. Tvoja zgodba je čudovita, toda hvala Bogu, da si se srečno rešil!‹

Nato je kralj vstal, zajahal konja in ukazal Hasanu, naj tudi on zajaha in se odpravi z njim. Hasan je ubogal in potovali so, dokler niso prispeli v mesto ter stopili v kraljevo palačo. Kralj Hasun se je nastanil v svojih prostorih, Hasan pa z ženo in sinovoma v hiši za goste. Tri dni so ostali pri njem, jedli, pili in se veselili. Potem je Hasan kralja Hasuna prosil za dovoljenje, da se vrne v svojo deželo. Kralj mu je dovolil, zato je odjezdil z ženo in sinovoma, kralj pa jih je spremljal deset dni. Ko se je hotel vrniti, se je poslovil od Hasana, ta pa je z ženo in sinovoma nadaljeval pot. Potovali so ves mesec, nato pa zagledali veliko votlino z medeninastimi tlemi. Hasan je rekel ženi: »Poglej to votlino. Ali jo poznaš?« »Da,« je odgovorila. Rekel je: »V njej živi starec po imenu Abu ar Ruvejš, ki sem mu zelo dolžan, saj sem po njegovi zaslugi spoznal kralja Hasuna.« Začel ji je pripovedovati o Abu ar Ruvejšu, ko je starec nenadoma stopil iz votline. Hasan je ob pogledu nanj sestopil s konja in mu poljubil roke. Šejk Abu ar Ruvejš ga je pozdravil, mu čestital za srečno vrnitev in se ga silno razveselil. Odpeljal ga je v votlino, kjer sta sedla, Hasan pa mu je začel pripovedovati, kaj je doživel na otokih Vak. Šejk Abu ar Ruvejš se je nadvse čudil in vprašal: »Hasan, kako si rešil ženo in sinova?« Hasan mu je povedal zgodbo o palici in čepici. Ko jo je šejk Abu ar Ruvejš slišal, je začuden dejal: »Hasan, sin moj, brez te palice in te čepice ne bi mogel rešiti žene in sinov.« »Res je, moj gospod,« mu je odgovoril Hasan. Medtem ko sta se pogovarjala, je nekdo potrkal na vrata votline. Šejk Abu ar Ruvejš je šel odpret in zagledal šejka Abd al Kudusa, ki je prijezdil na slonu. Stopil mu je naproti, ga pozdravil in objel, se ga silno razveselil ter mu čestital za srečen prihod. Nato je rekel Hasanu: »Povej šejku Abd al Kudusu vse, kar se ti je zgodilo, Hasan.« Hasan je začel šejku pripovedovati vse od začetka do konca, dokler ni prišel do zgodbe o palici. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila osemsto trideseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je Hasan, medtem ko so sedeli v votlini in se pogovarjali, šejku Abd al Kudusu in šejku Abu ar Ruvejšu pripovedoval vse, kar se mu je zgodilo, od začetka do konca, dokler ni prišel do zgodbe o palici in čepici. Tedaj mu je šejk Abd al Kudus rekel: »Sin moj, ti si ženo in sinova že rešil in teh dveh stvari ne potrebuješ več. Midva pa sva ti omogočila, da si prišel na otoke Vak, in jaz sem ti zaradi svojih nečakinj izkazal dobroto. Zato te prosim, da mi iz svoje plemenitosti in dobrote podariš palico, šejku Abu ar Ruvejšu pa čepico.« Ko je Hasan slišal besede šejka Abd al Kudusa, je povesil glavo, saj ga je bilo sram reči, da jima ju ne da. Pri sebi je pomislil: »Ta dva starca sta mi izkazala veliko dobroto in prav zaradi njiju sem prišel na otoke Vak. Brez njiju ne bi dosegel teh krajev, ne bi rešil žene in sinov in ne bi dobil te palice in čepice.« Nato je dvignil glavo in rekel: »Da, dal vama ju bom. Toda, moja gospoda, bojim se, da bo vrhovni kralj, oče moje žene, prišel z vojsko v našo deželo in me napadel. Brez palice in čepice se jim ne bom mogel upreti.« Šejk Abd al Kudus mu je odgovoril: »Sin moj, ne boj se. Midva bova ostala tukaj, zate bova poizvedovala in te varovala. Vsakogar, ki bi ga oče tvoje žene poslal nadte, bova odgnala. Prav ničesar se ti ni treba bati. Bodi miren, naj se ti srce razveseli in prsi oddahnejo; nič hudega te ne bo doletelo.« Ko je Hasan slišal šejkove besede, ga je premagal sram in je šejku Abu ar Ruvejšu izročil čepico, šejku Abd al Kudusu pa rekel: »Spremljaj me v mojo deželo in dal ti bom palico.« Oba šejka sta se tega silno razveselila in pripravila Hasanu toliko denarja in dragocenosti, da jih ni mogoče opisati. Pri njiju je ostal tri dni, nato pa prosil, da bi odšel. Šejk Abd al Kudus se je pripravil, da ga bo spremljal. Ko je Hasan zajahal svojo žival in pomagal ženi na drugo, je šejk Abd al Kudus zažvižgal in iz osrčja puščave je na svojih mogočnih nogah pridirjal velikanski slon. Šejk Abd al Kudus ga je prijel, se povzpel nanj in odšel s Hasanom, njegovo ženo in sinovoma, šejk Abu ar Ruvejš pa se je vrnil v votlino. Hasan, njegova žena, sinova in šejk Abd al Kudus so potovali po deželi vzdolž in počez; šejk jim je kazal lahke poti in bližnje prehode, dokler se niso približali domačim krajem. Hasan se je veselil, da je blizu materinega doma in da ima znova ob sebi ženo in sinova. Ko je po vseh teh strašnih preizkušnjah prispel v tiste kraje, je hvalil vzvišenega Boga, se mu zahvaljeval za milost in dobroto ter zapel te verze:

Morda nas Bog prav kmalu spet združi, da se v objemu varnem prebudimo. Povedal vam bom čuda svoje poti in bolečine, ki sem jih prestal v ločitvi. Ob pogledu na vas si oči potolažim, saj srce mi že vse hrepeni. V srcu sem za vas zgodbo ohranil, da vam jo povem, ko se spet srečamo. Očital vam bom vse, kar ste storili — očitek bo minil, ljubezen pa ostala. Ko je Hasan končal pesem, se je ozrl in pred njimi so se pokazali zelena kupola, vodnjak in zelena palača, v daljavi pa Gora oblakov. Šejk Abd al Kudus jim je rekel: »Hasan, veseli se dobre novice! Nocoj boš gost pri mojih nečakinjah.« Hasan se je silno razveselil, prav tako njegova žena. Ustavili so se pri kupoli, si odpočili, jedli in pili, nato pa spet zajahali in nadaljevali pot do palače. Ko so se ji približali, so nečakinje šejka Abd al Kudusa prišle ven, jim stopile naproti ter pozdravile njih in svojega strica. Stric jim je odzdravil in rekel: »Nečakinje moje, izpolnil sem željo vašega brata Hasana in mu pomagal rešiti ženo in sinova.« Dekleta so stopila k Hasanu, ga objela, se ga razveselila ter mu čestitala, da se je vrnil živ in zdrav in da je spet združen z ženo in sinovoma. Zanje je bil to praznični dan. Nato je pristopila Hasanova najmlajša sestra, ga objela in bridko zajokala. Tudi Hasan je jokal z njo, saj sta bila tako dolgo ločena. Potožila mu je o bolečini slovesa, o mukah svojega srca in o vsem, kar je pretrpela v njegovi odsotnosti, ter zapela ta verza:

Odkar si daleč, moje oči nikogar ne uzrejo, ne da bi se pred njimi tvoj obraz pojavil. In kadar jih zaprem, te v sanjah vidim, kakor da med veko in očesom prebivaš. Ko je končala pesem, jo je preplavilo silno veselje. Hasan ji je rekel: »Sestra moja, za vse to se zahvaljujem le tebi, bolj kakor vsem drugim sestram. Naj ti vzvišeni Bog pomaga in te varuje.« Nato ji je povedal vse, kar se mu je zgodilo na potovanju, od začetka do konca: kaj je pretrpel, kaj se mu je pripetilo s sestro njegove žene in kako je rešil ženo in sinova. Pripovedoval ji je o čudesih in strahotah, ki jih je videl, ter o tem, kako je ženina sestra hotela zaklati njega, njo in njuna sinova in kako jih je pred njo rešil samo vzvišeni Bog. Povedal ji je še zgodbo o palici in čepici ter kako sta šejk Abu ar Ruvejš in šejk Abd al Kudus prosila zanju in kako jima ju je dal le zaradi nje. Zahvalila se mu je za to in mu zaželela dolgo življenje. On pa je dejal: »Pri Bogu, nikoli ne bom pozabil vsega dobrega, kar si storila zame od začetka do konca.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila osemsto enaintrideseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je Hasan, ko se je znova srečal z dekleti, svoji sestri povedal vse, kar je pretrpel, in ji rekel: »Nikoli ne bom pozabil tega, kar si storila zame od začetka do konca.« Njegova sestra se je obrnila k njegovi ženi Manar as Sani, jo objela in pritisnila njena sinova na prsi. Nato ji je rekla: »Hči vrhovnega kralja, ali v tvojem srcu ni bilo nič usmiljenja, da si ga ločila od sinov in mu zaradi njiju sežgala srce? Si s tem hotela povzročiti njegovo smrt?« Manar as Sana se je zasmejala in odgovorila: »Tako je razsodil Bog, slavljen in vzvišen. Kdor vara ljudi, tega prevara Bog.« Nato so prinesli jedačo in pijačo, vsi so jedli, pili in se veselili. Hasan je pri njih ostal deset dni v jedači, pijači, veselju in radosti. Po desetih dneh se je pripravil na pot in njegova sestra mu je pripravila toliko denarja in dragocenih darov, da jih ni mogoče opisati. Nato ga je za slovo pritisnila na prsi in objela. Hasan se je obrnil k njej in zapel te verze:

Tolažba zaljubljenih je vedno daleč, slovo od ljubljenega vedno bridko. Hlad in daljava sta le muka, kdor umre od ljubezni, je mučenik. Kako dolga je noč zaljubljencu, ki ga je ljubljeni zapustil in je ostal sam! Solze mu tečejo po licih in govori: »O solze, ali vas je še več?« Nato je Hasan izročil palico šejku Abd al Kudusu, ki se je je silno razveselil in se mu zahvalil. Ko jo je prejel, je zajahal in se vrnil v svoje bivališče. Hasan pa je z ženo in otrokoma odjezdil iz palače deklet. Dekleta so jih pospremila in se poslovila, nato pa se vrnila. Hasan je odpotoval proti svoji deželi. Dva meseca in deset dni je potoval po pusti divjini, dokler ni prispel v Bagdad, mesto miru. Prišel je do svoje hiše, do skrivnih vrat, ki so se odpirala proti puščavi in divjini, ter potrkal. Zaradi njegove dolge odsotnosti je mati izgubila spanec in se predala žalosti, joku in tarnanju, dokler ni zbolela. Ni več jedla in v spanju ni našla počitka, temveč je noč in dan jokala, nenehno omenjala sina in obupala nad tem, da bi se še kdaj vrnil. Ko je Hasan stal pred vrati, jo je slišal jokati in peti te verze:

Pri Bogu, moji gospodje, ozdravite svojega bolnika, saj telo mu hira in srce je strto. Če mu iz dobrote naklonite bližino, bo zaljubljenec obdarjen z milostjo svojih dragih. Vaša bližina ni nedosegljiva, saj Bog ima moč, da nas znova združi; dobrota je njegova volja. Ko je končala pesem, je zaslišala sina Hasana, ki je pred vrati klical: »Mati moja, prišel je čas, da smo spet skupaj!« Po glasu ga je prepoznala in stopila k vratom, razpeta med vero in dvomom. Ko jih je odprla, je zagledala sina, ob njem pa ženo in sinova. Od silnega veselja je zakričala in nezavestna padla na tla. Hasan jo je nežno spravljal k sebi, dokler se ni zavedela, ga objela in zajokala. Nato je poklicala njegove služabnike in sužnje ter jim ukazala, naj vse, kar je prinesel s seboj, znosijo v hišo. Znesli so tovore v hišo, nato pa so vstopili še njegova žena in sinova. Mati je vstala, objela njegovo ženo, ji poljubila glavo in stopala ter rekla: »Hči vrhovnega kralja, če sem ti storila krivico, prosim velikega Boga odpuščanja.« Nato se je obrnila k sinu in ga vprašala: »Sin moj, zakaj te tako dolgo ni bilo?« Povedal ji je vse, kar se mu je zgodilo, od začetka do konca. Ko je slišala njegovo pripoved, je ob misli na vse, kar je prestal njen sin, silno zakričala in nezavestna padla na tla. Spet jo je nežno spravljal k sebi, dokler se ni zavedela in mu rekla: »Sin moj, pri Bogu, prelahko si se odrekel palici in čepici! Če bi ju obdržal in varoval, bi lahko zavladal vsej zemlji, vzdolž in počez. Toda hvala Bogu, sin moj, da ste se ti, žena in sinova vrnili živi in zdravi.« Preživeli so nadvse srečno in prijetno noč. Ko je napočilo jutro, se je Hasan preoblekel in si nadel oblačila iz najfinejšega blaga. Nato je odšel na trg ter začel kupovati sužnje in sužnje, tkanine, dragocen nakit, oblačila, posteljnino in dragoceno posodje, kakršnega imajo le kralji. Nakupil je tudi hiše, vrtove, posestva in drugo imetje. Potem je z ženo, sinovoma in materjo živel v obilju jedače, pijače in užitkov. Uživali so najudobnejše in najsrečnejše življenje, dokler ni prišel tisti, ki uničuje užitke in ločuje družbe. Slavljen naj bo Gospodar zemeljskega in nebeškega kraljestva, večno živi, ki nikoli ne umre.