Prevod

Postoj in prisluhni, kaj se mi je zgodilo, ko sem vzljubil to gazelo. Bela gazela me je zadela s puščico, njen pogled je osvojil moje srce. Ljubezen me je očarala in v njej mi je zmanjkalo vseh zvijač. Vzljubil sem spogledljivo lepotico, ki jo varujejo ostra rezila. Zagledal sem jo sredi vrta, njena postava je bila skladna in vitka. Pozdravil sem jo in odgovorila mi je, ko je prisluhnila mojim besedam. Vprašal sem jo po imenu, pa je rekla: »Moje ime se sklada z mojo lepoto. Imenujem se Zejn al Mavasif.« Rekel sem: »Usmili se moje stiske! V meni gori ljubezen; zaman bi iskala zaljubljenca, ki bi mi bil enak.« Rekla je: »Če me ljubiš in si želiš združitve z menoj, hočem silno bogastvo, večje od vseh darov. Od tebe hočem dragocena svilena oblačila, četrt kintarja mošusa za najino ljubezensko noč, bisere in ahate, najžlahtnejše in najdražje, srebro in čisto zlato v bleščečem nakitu.« Pokazal sem lepo potrpežljivost, čeprav me je preganjala silna strast, in naklonila mi je združitev v noči, ko je sijal lunin krajec. Če mi drugi zaradi nje očitajo, jim rečem: »O, možje, prisluhnite! Njeni lasje so dolgi in črni kakor noč, na licu ji cveti vrtnica, podobna plamenu v razgorelem ognju. Pod veko skriva meč, njeni pogledi so kakor puščice. V ustih ima vino in njena slina je kakor bistra voda; zobje so kakor biserna ogrlica, v kateri so biseri nanizani v popolnem redu. Njen vrat je gazelin vrat, vsa je dovršena lepota. Prsi so kakor marmor, dojke kakor vrči. Na trebuhu ima gube, odišavljene z dragocenimi dišavami, pod njimi pa je nekaj, v čemer so se zbrale vse moje želje: negovano, mesnato in zaobljeno, o gospodje moji! Kakor kraljevski prestol je, pred katerim razgrinjam svojo prošnjo. Med dvema stebroma najdeš visoko dvignjene blazinice. Toda ima lastnosti, ki možem zmedejo razum: velike ustnice in vdolbino kakor pri mulah; kaže se rdeče kakor oko, z ustnico kakor pri kamelah. Ko se mu približaš, odločen za dejanje, te sprejme z vročino, močjo in trenjem; vsakega junaka odvrne, tako da mu popusti bojna vnema. Včasih pa ga najdeš z dolgo brado. O njem ti govori ljubko bitje, polno vedrine in lepote, kakor Zejn al Mavasif, lepotica brez primere. Ponoči sem prišel k njej in dobil svoj dovoljeni delež. Noč, ki sem jo prebil z njo, je presegla vse druge noči. Ko je prišlo jutro, je vstala, njen obraz je bil kakor lunin krajec. Zazibala je svojo postavo, kakor se zibljejo visoke sulice. Poslovila se je od mene in rekla: ‘Kdaj se bodo te noči vrnile?’ Odgovoril sem: ‘O luč mojih oči, pridi, kadar si zaželiš.’« Ta pesem je Zejn al Mavasif silno razveselila, srce se ji je razvedrilo in rekla je: »Masrur, jutro se bliža. Zdaj nama ne preostane drugega, kakor da odideva, da naju ne razkrijejo.« Odgovoril je: »Z veseljem in spoštovanjem.« Nato je vstal in jo pospremil vse do njenega doma, sam pa odšel v svoje bivališče in prebil noč v premišljevanju o njeni lepoti. Ko se je zdanilo in je zasijala jutranja svetloba, ji je pripravil razkošno darilo, ga odnesel k njej in sedel ob njej. Tako sta preživela več dni v najudobnejšem in najsrečnejšem življenju. Nekega dne pa je prejela moževo pismo, v katerem je sporočal, da se bo kmalu vrnil. Rekla si je: »Naj mu Bog ne nakloni ne varnosti ne življenja! Če pride, nama bo skalil srečo. Ko bi le že izgubila vsako upanje, da se vrne!« Ko je Masrur prišel k njej in sedel, da bi se kakor po navadi pogovarjala, mu je rekla: »Masrur, dobila sem moževo pismo. Piše, da se bo kmalu vrnil s potovanja. Kaj naj storiva, ko pa nobeden od naju ne more živeti brez drugega?« Odgovoril ji je: »Ne vem, kaj bo. Ti bolje poznaš moževo naravo in si med najpametnejšimi ženskami; znaš si izmisliti zvijače, kakršnih moški ne bi zmogli.« Rekla je: »Težaven človek je in ljubosumno varuje svojo hišo. Toda ko se vrne s potovanja in izveš za njegov prihod, pojdi k njemu, ga pozdravi, sedi ob njem in mu reci: ‘Brat moj, trgovec z dišavami sem.’ Kupi od njega nekaj dišav, večkrat ga obišči in se dolgo pogovarjaj z njim. Česar koli ti naroči, mu ne nasprotuj. Morda se bo moja zvijača tako posrečila.« Rekel ji je: »Slišim in ubogam.« Masrur je odšel od nje z ognjem ljubezni v srcu. Ko je njen mož prišel domov, se je razveselila njegove vrnitve, mu zaželela dobrodošlico in ga pozdravila. Pogledal jo je v obraz in opazil, da je rumenkast; umila si ga je bila z žafranom in uporabila še nekaj ženskih zvijač. Vprašal jo je, kako se počuti, in povedala mu je, da so ona in služabnice bolne vse od njegovega odhoda. Rekla je: »Naša srca so bila v skrbeh zate, ker te tako dolgo ni bilo.« Začela mu je tožiti o mukah ločitve in točiti obilne solze. Govorila je: »Če bi imel spremljevalca, mojega srca ne bi težila tolikšna skrb. Pri Bogu te prosim, gospod moj, odslej potuj le s spremljevalcem in mi redno pošiljaj novice, da bosta moje srce in duša mirna glede tebe.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 852. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Zejn al Mavasif svojemu možu rekla: »Potuj le s spremljevalcem in mi redno pošiljaj novice, da bosta moje srce in duša mirna glede tebe.« Odgovoril ji je: »Z veseljem in spoštovanjem. Pri Bogu, tvoj nasvet je moder in tvoja misel prava. Pri tvojem življenju, ki mi je tako drago, zgodilo se bo samo to, kar si želiš.« Nato je vzel nekaj svojega blaga, odšel v prodajalno, jo odprl in sedel, da bi prodajal na trgu. Ko je tako sedel v prodajalni, je prišel Masrur, ga pozdravil, sedel ob njem in ga prijazno nagovoril. Nekaj časa se je pogovarjal z njim, nato pa izvlekel mošnjiček, ga odvezal, iz njega vzel zlatnike in jih izročil možu Zejn al Mavasif. Rekel mu je: »Za te dinarje mi daj nekaj dišav, da jih bom prodajal v svoji prodajalni.« Odgovoril mu je: »Slišim in ubogam,« in mu dal, kar je želel. Masrur ga je več dni zapored obiskoval, nazadnje pa se je mož Zejn al Mavasif obrnil k njemu in rekel: »Želim si moža, s katerim bi skupaj trgoval.« Masrur mu je odgovoril: »Tudi jaz si želim trgovskega družabnika. Moj oče je bil trgovec v Jemnu in zapustil mi je veliko premoženje, pa me skrbi, da ga ne bi izgubil.« Mož Zejn al Mavasif se je obrnil k njemu in rekel: »Bi hotel postati moj družabnik, jaz pa bi bil tvoj spremljevalec, tovariš in prijatelj na poti in doma? Naučil bi te prodajati in kupovati, prejemati in dajati.« Masrur je odgovoril: »Z veseljem in spoštovanjem.«

Nato ga je odpeljal domov in ga posedel v veži, sam pa šel k ženi Zejn al Mavasif in ji rekel: »Našel sem si družabnika in ga povabil v goste. Pripravi nama dobro pogostitev.« Zejn al Mavasif se je razveselila in vedela, da gre za Masrurja. Pripravila je razkošno pojedino in izvrstne jedi, vsa srečna zaradi njega, saj se je njena zvijača posrečila. Ko je bil Masrur v hiši njenega moža, ji je ta rekel: »Pojdi z menoj k njemu, pozdravi ga in mu reci, da naju veseli njegov obisk.« Zejn al Mavasif se je razjezila in mu rekla: »Hočeš, da stopim pred tujega moškega? Bog me obvaruj! Tudi če me razsekaš na kose, ne bom stopila predenj.« Mož ji je rekel: »Zakaj bi te bilo pred njim sram? On je kristjan, midva sva Juda, in postali bomo prijatelji.« Rekla je: »Nočem stopiti pred tujega moškega, ki ga moje oči še nikoli niso videle in ga ne poznam.« Mož je mislil, da govori po resnici, in jo je vztrajno pregovarjal, dokler ni vstala, se skrbno zagrnila, vzela jedi in stopila k Masrurju ter mu zaželela dobrodošlico. On je sklonil glavo proti tlom, kakor da ga je sram. Mož je videl njegov sklonjeni pogled in si rekel: »Ta je gotovo pobožen in vzdržen človek.« Najedli so se, nato so pospravili jedi in prinesli vino. Zejn al Mavasif je sedla nasproti Masrurju in ga gledala, on pa njo, dokler ni minil dan. Masrur se je vrnil domov z razplamtelim ognjem v srcu, mož Zejn al Mavasif pa je premišljeval o prijetnosti in lepoti svojega prijatelja. Ko je prišel večer, mu je žena kakor po navadi postregla z večerjo. V hiši je imel slavca, ki je prihajal k njemu, kadar je sedel k jedi, jedel z njim in mu prhutal nad glavo. Toda ptič se je bil navadil Masrurja in je prhutal nad njim, kadar je sedel k mizi. Ko torej Masrurja ni bilo in je prišel njegov gospodar, ga ni prepoznal in se mu ni približal. Mož je začel premišljevati, kaj je s ptičem in zakaj se ga ogiba. Zejn al Mavasif pa ni spala, saj je bilo njeno srce polno misli na Masrurja. Tako je bilo še drugo in tretjo noč. Jud je opazil, da je raztresena, in njeno vedenje se mu je zdelo sumljivo. Četrto noč se je prebudil opolnoči in zaslišal ženo, ki je spala v njegovem objemu, kako v snu ponavlja Masrurjevo ime. To mu je vzbudilo sum, vendar je svoje misli zamolčal.

Ko se je zdanilo, je odšel v prodajalno in sedel vanjo. Medtem ko je sedel, je prišel Masrur in ga pozdravil. Odzdravil mu je in rekel: »Dobrodošel, brat moj! Pogrešal sem te.« Nekaj časa se je pogovarjal z njim, nato pa mu rekel: »Vstani, brat moj, in pojdi z menoj domov, da skleneva pobratimstvo.« Masrur je odgovoril: »Z veseljem in spoštovanjem.« Ko sta prispela do hiše, je Jud stopil naprej in povedal ženi, da je prišel Masrur, s katerim namerava trgovati in se pobratiti. Rekel ji je: »Pripravi nama lepo sobo za druženje. Tudi ti moraš biti zraven in prisostvovati pobratimstvu.« Rekla mu je: »Pri Bogu te prosim, ne sili me pred tega tujega moškega. Nobene želje nimam, da bi stopila predenj.« Nehal jo je pregovarjati in služabnicam naročil, naj prinesejo jedi in pijačo. Nato je poklical slavca, ta pa je priletel Masrurju v naročje in ni prepoznal svojega gospodarja. Tedaj ga je mož vprašal: »Gospod moj, kako ti je ime?« Odgovoril je: »Masrur mi je ime.« Prav to ime pa je njegova žena vso noč ponavljala v spanju. Nato je dvignil glavo in jo zagledal, kako Masrurju daje znamenja in mu namiguje z obrvjo. Spoznal je, da so ga ukanili, in rekel: »Gospod moj, počakaj, da pripeljem svoje bratrance, ki bodo navzoči pri pobratimstvu.« Masrur mu je odgovoril: »Stori, kakor se ti zdi prav.« Mož Zejn al Mavasif je vstal, odšel iz hiše in se prikradel za sobo, v kateri sta sedela. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 853. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je mož Zejn al Mavasif rekel Masrurju: »Počakaj, da pripeljem svoje bratrance, ki bodo navzoči, ko bova sklenila pobratimstvo.« Nato je odšel, prišel za sobo in obstal. Tam je bila odprtina, skozi katero je bilo mogoče pogledati k njima. Stopil je k njej in ju opazoval, ne da bi ga videla. Tedaj je Zejn al Mavasif vprašala služabnico Sukub: »Kam je šel tvoj gospodar?« Odgovorila je: »Iz hiše.« Rekla ji je: »Zapri vrata in jih zapahni z železnim zapahom. Ko potrka, mu ne odpri, dokler mi ne poveš.« Služabnica je odgovorila: »Tako bo.« Mož je vse to gledal. Nato je Zejn al Mavasif vzela čašo, pijačo odišavila z rožno vodo in zdrobljenim mošusom ter pristopila k Masrurju. Vstal je, ji šel naproti in ji rekel: »Pri Bogu, tvoja slina je slajša od te pijače.« Dajala mu je piti, on pa njej. Nato ga je od glave do peta poškropila z rožno vodo, tako da je vsa soba zadišala. Mož ju je ves čas opazoval in se čudil silni ljubezni med njima. Ob tem, kar je videl, se mu je srce napolnilo z besom; prevzela sta ga jeza in neizmerno ljubosumje. Šel je k vratom, jih našel zaprta in v hudi jezi močno potrkal. Služabnica je rekla: »Gospa, gospodar je prišel.« Odgovorila je: »Odpri mu. Naj ga Bog ne pripelje nazaj zdravega in celega!« Sukub je odšla k vratom in jih odprla. Vprašal jo je: »Zakaj zapiraš vrata?« Odgovorila je: »Ko te ni bilo, so bila vedno zaprta in jih nismo odpirale ne ponoči ne podnevi.« Rekel je: »Prav si storila, tako mi je všeč.« Nato je z nasmehom stopil k Masrurju, vendar je svoje spoznanje skril in rekel: »Masrur, danes pustiva pobratimstvo. Pobratila se bova kak drug dan.« Odgovoril je: »Slišim in ubogam. Stori, kar želiš.« Masrur je odšel domov, mož Zejn al Mavasif pa je premišljeval o svoji stiski in ni vedel, kaj naj stori. Bil je ves potrt in si je rekel: »Še slavec me ne pozna več, služabnice mi zapirajo vrata pred nosom in se nagibajo k drugemu.« Od silne bridkosti je začel ponavljati te verze:

Masrur je dolgo živel v blagostanju, v slasti dni in življenju, ki je minilo. Dnevi mi kljubujejo prav v tisti, ki jo ljubim, in moje srce vse bolj razjeda ogenj. Tebi je bil čas naklonjen ob lepotici; minil je, ti pa si še vedno očaran od njene lepote. Moje oči so videle vso njeno krasoto in srce je postalo suženj ljubezni do nje. Kolikokrat mi je voljno dala piti sladki nektar svojih ust, ko sem koprnel od žeje! Kaj ti je, moj slavec, da si me zapustil in zdaj zjutraj pozdravljaš tiste, ki me grajajo? Moje oči so videle čudne reči, ki mi predramijo veke, ko jih zapre spanec. Videl sem, da je ljubljena zavrgla mojo naklonjenost, in moj slavec ne kroži več nad menoj. Pri Bogu vseh svetov, ki dokončno sklene vsako usodo, kadar jo nameni svojim bitjem: s krivičnežem, ki se je v svoji nevednosti približal njenemu objemu in si ga prisvojil, bom ravnal tako, kakor si zasluži. Ko je Zejn al Mavasif slišala njegove verze, se je vsa stresla in prebledela. Služabnico je vprašala: »Si slišala to pesem?« Služabnica je odgovorila: »Še nikoli v življenju ga nisem slišala govoriti takšnih verzov. Toda pusti ga, naj govori, kar hoče.« Ko se je mož prepričal, da je vse res, je začel prodajati vse, kar je imel, in si rekel: »Če ju ne odtrgam od njunega doma, ne bosta nikoli opustila tega, kar počneta.« Ko je prodal vse svoje imetje, je napisal ponarejeno pismo in ji ga prebral, češ da so mu ga poslali bratranci in v njem prosijo, naj jih z ženo obišče. Vprašala je: »Kako dolgo bova ostala pri njih?« Odgovoril je: »Dvanajst dni.« Privolila je in ga vprašala: »Naj vzamem s seboj nekaj služabnic?« Rekel je: »Vzemi Hubub in Sukub, Hutub pa pusti tukaj.« Nato jim je pripravil lep nosilni sedež za kamelo in se namenil odpotovati z njimi. Zejn al Mavasif je Masrurju poslala sporočilo: »Če mine čas, ki sva ga določila, pa se ne vrneva, vedi, da naju je ukanil, nama nastavil past in naju ločil. Ne pozabi obljub in priseg med nama, kajti bojim se njegovih zvijač in prevar.« Mož se je pripravljal na pot, Zejn al Mavasif pa je jokala in ihtela ter ni našla miru ne ponoči ne podnevi. Ko jo je mož videl takšno, ji ni ničesar očital. Ko je spoznala, da je odločen odpotovati, je zbrala svoje tkanine in stvari ter vse shranila pri sestri. Povedala ji je, kaj se je zgodilo, se poslovila in v solzah odšla od nje. Nato se je vrnila domov in videla, da je mož že pripeljal kamele ter jih začel natovarjati; zanjo je pripravil najboljšo kamelo. Ko je Zejn al Mavasif videla, da se bo morala ločiti od Masrurja, jo je prevzela obupana zmedenost. Ravno tedaj je njen mož odšel po nekih opravkih. Stopila je k prvim vratom in nanje napisala te verze. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 854. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Zejn al Mavasif, ko je videla, da je mož pripeljal kamele, in spoznala, da bodo odpotovali, prevzela obupana zmedenost. Ravno tedaj je njen mož odšel po nekih opravkih. Stopila je k prvim vratom in nanje napisala te verze:

O golob domači, ponesi najin pozdrav, od zaljubljene ljubljenemu ob najini ločitvi. Povej mu, da sem še vedno žalostna in da objokujem najine nekdanje sladke ure. Tudi moj ljubi ostaja ves prevzet od ljubezni in žaluje za srečo, ki sva jo uživala. Preživela sva čas v veselju in blaženosti, ponoči in podnevi sva bila združena. Prebudila sva se šele, ko je nad nama zakrakal krokar ločitve in naznanil najin razhod. Odšla sva in pustila domove puste; ko bi jih le nikoli ne bila zapustila! Nato je stopila k drugim vratom in nanje napisala te verze:

O ti, ki prideš do vrat, pri Bogu, ozri se po kamelah svoje ljubljene v nočni temi in ji povej, da jočem, kadar se spomnim najine združitve, in da solze, ki jih pretakam, ne pojenjajo. Če ne moreš potrpežljivo prenesti tega, kar me je zadelo, se ob mojih kamelah posuj s prahom. Potuj na vzhod in zahod dežele in živi potrpežljivo, kajti Bog je določil to usodo. Nato je stopila k tretjim vratom, bridko zajokala in nanje napisala te verze:

Postoj, Masrur, če obiščeš njen dom; stopi k vratom in preberi, kar je na njih napisala. Če si iskren, ne pozabi zaobljube ljubezni; koliko sladkih in grenkih noči je okusila! Pri Bogu, Masrur, ne pozabi njene bližine, saj je pri tebi pustila svojo srečo in veselje. Objokuj dneve združitve in njihovo sladkost; kadar si prišel, je spustila zavese. Zaradi naju potuj v najbolj oddaljene dežele, prepluj njihova morja in preišči njihovo kopno. Minile so noči najine združitve in gosta tema ločitve je ugasnila njihovo luč. Naj Bog varuje pretekle dni, kako srečni so bili, ko sva na vrtu želja trgala cvetove! Zakaj se niso nadaljevali, kakor sem upala? Bog je hotel, da pridejo in odidejo. Se bodo dnevi vrnili in naju spet združili, da bom ob njihovi vrnitvi izpolnila zaobljube svojemu Gospodu? Vedi, da je vse v rokah Tistega, ki na ploščo čela zapisuje vrstice usode. Nato je silno zajokala, se vrnila v hišo in ihtela. Spominjala se je preteklosti in rekla: »Slava Bogu, ki nama je določil to usodo.« Njena žalost zaradi ločitve od ljubljenih in doma je še narasla, pa je izrekla te verze:

Božji mir s teboj, o dom, ki si ostal prazen! Dnevi so v tebi izčrpali vso svojo srečo. O golob domači, ne nehaj žalovati za njo, ki je zapustila svoje lune in polne mesece. Postoj, Masrur, in joči, ker naju ni več; moje oči so ob tvoji izgubi izgubile svojo luč. Ko bi tvoje oči videle dan najinega odhoda, ko so moje solze še razplamtele ogenj v srcu! Ne pozabi zaobljube v senci vrta, ki naju je združil in spustil svoje zavese. Nato je stopila pred moža in ta jo je posadil v nosilni sedež, ki ga je pripravil zanjo. Ko je bila na kameljem hrbtu, je izrekla te verze:

Božji mir s teboj, o dom, ki si ostal prazen, kjer sva tako dolgo uživala lepoto in sijaj! Ko bi se vse noči mojega življenja iztekle pod tvojo streho, pa četudi bi me nazadnje ubila ljubezen! Obupujem zaradi oddaljenosti in hrepenenja po domu, ki sem ga ljubila z vsem srcem; ne vem, kaj se je zgodilo. Ko bi le vedela, ali se bom še vrnila vanj in se ga razveselila, kakor sva se ga veselila nekoč! Mož ji je rekel: »Zejn al Mavasif, ne žaluj, ker zapuščaš dom. Kmalu se boš vrnila vanj.« Tolažil jo je in ji govoril nežne besede. Nato so odšli, prišli iz mesta in se podali na pot. Spoznala je, da je ločitev postala resnična, in to jo je neznansko potrlo. Masrur je medtem sedel doma in premišljeval o sebi in svoji ljubljeni. Njegovo srce je začutilo ločitev, zato je pri priči vstal in šel do njenega doma. Videl je zaklenjena vrata in verze, ki jih je napisala Zejn al Mavasif. Prebral je, kar je pisalo na prvih vratih, in se nezavesten zgrudil na tla. Ko se je ovedel, je odprl prva vrata, stopil do drugih in videl njene besede, nato pa še do tretjih. Ko je prebral vse napise, so se njegova ljubezen, hrepenenje in strast še okrepili. Odšel je za njo in hitel, dokler ni dohitel karavane. Zagledal jo je na njenem koncu, njen mož pa je bil zaradi svojih opravkov na čelu. Ko jo je videl, se je oklenil nosilnega sedeža ter od bolečine ločitve žalostno jokal in izrekel te verze:

Ko bi vedel, s kakšnim grehom sva si zaslužila, da naju leta in leta zadevajo puščice odtujenosti! O želja mojega srca, prišel sem k tvojemu domu, ko mi je ljubezen do tebe še pomnožila žalost. Našel sem bivališče pusto in prazno, tožil sem nad ločitvijo in vse glasneje vzdihoval. Zid sem vprašal po vsem, kar si želim: »Kam so odšli? Moje srce je ostalo njihov ujetnik.« Rekel je: »Zapustili so domove in v srce zasejali skrito koprnenje. Na zid sem zapisala vrstice, kakor to storijo zvesti ljudje tega sveta.« Ko je Zejn al Mavasif zaslišala te verze, je vedela, da je prišel Masrur. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 855. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Zejn al Mavasif, ko je slišala te verze, vedela, da je prišel Masrur. Zajokala je, z njo pa tudi njene služabnice. Nato mu je rekla: »Masrur, pri Bogu te prosim, vrni se, da naju moj mož ne zagleda skupaj.« Ko je Masrur to slišal, je omedlel. Ko se je ovedel, sta se poslovila drug od drugega in izrekel je te verze:

Pred zoro, v tihi temi, je vodnik zaklical k odhodu in zapihala je rosna sapica. Oprtnali so jezdne živali in se urno pripravili na pot; karavana je pohitela, ko je kamelar zapel. Na vseh straneh so odišavili svojo zemljo in pospešili korak skozi dolino. Z ljubeznijo so si prisvojili moje srce, nato pa odšli in me pustili, da ob jutru stopam po njihovih sledeh. O sosedje, želel sem, da se nikoli ne bi ločil od vas, in zemljo sem premočil s svojimi jutranjimi solzami. Gorje mojemu srcu, gorje meni zaradi tega, kar je roka ločitve proti moji volji storila moji notranjosti! Masrur je še naprej spremljal karavano ter jokal in ihtel, ona pa ga je milo prosila, naj se pred jutrom vrne, da ju ne razkrijejo. Stopil je k nosilnemu sedežu, se še drugič poslovil od nje in za dobro uro omedlel. Ko se je ovedel, so že odhajali. Obrnil se je v smer njihove poti, vdihnil veter, ki je pihal od njih, in začel prepevati te verze:

Kadar veter bližine zaveje k hrepenečemu, ta potoži nad žgočo bolečino koprnenja. Nad njim je zapihala čarobna sapica; ko se je ovedel, je bil že v daljavah, od izčrpanosti zleknjen na ležišču bolezni, in med obilnimi solzami je jokal kri. Tisti, ki so mi bili blizu, so odšli, moje srce pa je z njimi, med jezdnimi živalmi, ki jih ženejo gonjači. Pri Bogu, nikoli ne zapiha sapica od njih, ne da bi jo sprejel z vsem svojim pogledom. Nato se je Masrur, ves prevzet od hrepenenja, vrnil k hiši. Našel jo je brez njenih stanovalcev, samotno brez ljubljenih. Jokal je, dokler ni premočil oblačil, nato pa omedlel in duša bi mu skoraj zapustila telo. Ko se je ovedel, je izrekel ta dva verza:

O dom, usmili se moje ponižnosti in vdanosti, mojega shujšanega telesa in solz, ki mi lijejo iz oči. Pošlji nama dišeč dah njihove sapice, da ozdravi moje ranjeno srce. Ko se je Masrur vrnil domov, je bil zaradi vsega tega ves izgubljen in objokan. V takšnem stanju je ostal deset dni.

Tako je bilo z Masrurjem. Zejn al Mavasif pa je spoznala, da jo je mož ukanil, saj je z njo potoval deset dni, nato pa jo nastanil v nekem mestu. Napisala je pismo Masrurju, ga izročila služabnici Hubub in rekla: »Pošlji to pismo Masrurju, da bo izvedel, kako sva bila ukanjena in kako naju je Jud prevaral.« Služabnica je vzela pismo in ga poslala Masrurju. Ko ga je prejel, ga je sporočilo silno prizadelo; jokal je, dokler ni premočil zemlje. Napisal je odgovor, ga poslal Zejn al Mavasif in ga sklenil s tema verzoma:

Kje je pot do vrat pozabe? Kako naj pozabi tisti, ki ga žge ogenj? Kako sladke so bile njihove nekdanje ure! Ko bi nama bilo dano še vsaj nekaj takšnih trenutkov! Ko je Zejn al Mavasif prejela pismo, ga je vzela, prebrala in dala služabnici Hubub z besedami: »Zamolči, kar je v njem.« Mož je izvedel, da si dopisujeta, zato je vzel Zejn al Mavasif in njene služabnice ter z njimi potoval še dvajset dni, nato pa se z njimi ustavil v nekem mestu. Tako je bilo z Zejn al Mavasif. Masrur pa ni več užival mirnega spanca, ni našel pokoja in ni mogel potrpežljivo prenašati ločitve. Tako je ostalo, dokler mu neke noči oči vendarle niso utonile v spanec. Sanjal je, da je Zejn al Mavasif prišla k njemu na vrt in ga začela objemati. Prebudil se je, vendar je ni videl. Razum se mu je zameglil, pamet ga je zapustila in iz oči so mu privrele solze. Njegovo srce je gorelo od silne ljubezni in izrekel je te verze:

Mir njej, katere podoba me je obiskala v snu, prebudila moje hrepenenje in pomnožila mojo ljubezen! Vstal sem iz tistega sna ves prevzet od videnja podobe, ki me je obiskala med spanjem. Se bodo sanje o ljubljeni uresničile in potešile mojo žejo ter ozdravile ljubezensko bolezen? Zdaj mi daje piti, zdaj me objema, zdaj me tolaži s prijaznimi besedami. Ko sva v sanjah končala z očitki in so moje oči od solz že krvavele, sem srkal sladkost z njenih temnih ustnic, kakor čisto vino, katerega zadnji vonj je mošus. Čudil sem se temu, kar se je v snu zgodilo med nama, saj sem pri njej dosegel vse, kar sem si želel. A ko sem se prebudil, od njene podobe nisem našel ničesar razen svoje bolečine in ljubezni. Ob pogledu nanjo sem postal kakor blazen in večer sem dočakal pijan brez vina. O rahla sapica, pri Bogu, ponesi jim pozdrav mojega hrepenenja in moje dobre želje. Povej jim, da je tistemu, ki ga poznajo, spremenljiva usoda dala piti čašo smrti. Nato se je odpravil k njenemu domu in vso pot jokal. Ko je prišel tja, je zagledal prazno bivališče. Njena podoba se mu je prikazovala pred očmi, kakor da sama stoji pred njim. Njegov ogenj se je razplamtel, žalost se je povečala in nezavesten je padel na tla. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 856. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da se je Masrur neizmerno razveselil, ko je v sanjah videl Zejn al Mavasif, kako ga objema. Nato se je prebudil in odšel k njeni hiši. Našel jo je prazno, njegova žalost se je povečala in omedlel je. Ko se je ovedel, je začel govoriti te verze:

Vdihnil sem njihov dehteči vonj dišav in olja iz bana ter odšel s srcem, ki je še silneje koprnelo, omamljeno od ljubezni. Žalosten in zaljubljen se spoprijemam s hrepenenjem v domu, ki je ostal brez lepote mojega veselja in mojih dragih. Ločitev, koprnenje in bridkost so me spravili v bolezen, nekdanja zaobljuba pa me je spomnila na ljubljene. Ko je končal pesem, je zaslišal krokarja, ki je krakal ob hiši. Zajokal je in rekel: »Slava Bogu! Krokar kraka samo nad opustelim domom.« Nato se je opogumil, zavzdihnil in izrekel te verze:

Zakaj krokar ob domu ljubezni joče nad njim, medtem ko ogenj žge in ožiga mojo notranjost? Zaradi časa, ki je minil v ljubezni do njih, je moje srce zablodilo in se izgubilo v njenih breznih. Umiram od koprnenja, ogenj hrepenenja mi gori v prsih; pišem pisma, pa nimam nikogar, ki bi jih dostavil. Gorje meni zaradi hiranja mojega telesa, zdaj ko je ljubljena odšla! Se bodo njene noči še vrnile? O jutranja sapica, če jo obiščeš pred zoro, jo pozdravi, obstoj ob njenem domu in ji izreci moje dobre želje. Zejn al Mavasif je imela sestro po imenu Nasim, ki ga je opazovala z višjega mesta. Ko ga je videla v takšnem stanju, je zajokala, se razžalostila in izrekla te verze:

Kako dolgo boš še hodil sem in objokoval ta dom, medtem ko hiša v žalosti toži za svojim graditeljem? V njej je bilo veselje, preden so njeni stanovalci odšli, in sonca so sijala v njej. Kje so polne lune, ki so vzhajale nad njo? Preobrati pogube so izbrisali njeno najsvetlejšo lepoto. Pusti nekdanje lepotice, ki si jih ljubil, in glej, morda jih bodo dnevi spet prinesli predte. Če ne bi bilo tebe, njeni stanovalci nikoli ne bi odšli in ne bi videl krokarja na njeni strehi. Ko je Masrur slišal te besede in razumel pomen verzov, je silno zajokal. Njena sestra je vedela za njuno ljubezen in strast, za koprnenje in očaranost. Rekla mu je: »Pri Bogu te prosim, Masrur, nehaj prihajati k tej hiši, da te kdo ne opazi in ne pomisli, da prihajaš zaradi mene. Mojo sestro si že spravil od doma, zdaj pa bi rad še mene. Veš, da brez tebe ta hiša ne bi ostala prazna. Potolaži se brez nje in jo pusti; kar je minilo, je minilo.« Ko je Masrur slišal te besede njene sestre, je bridko zajokal in ji rekel: »Nasim, če bi mogel leteti, bi od hrepenenja po njej poletel. Kako naj se torej potolažim brez nje?« Rekla je: »Ne preostane ti drugega kakor potrpežljivost.« Odgovoril ji je: »Pri Bogu te prosim, napiši ji pismo v svojem imenu in mi priskrbi odgovor, da se mi srce pomiri in ugasne ogenj v moji notranjosti.« Rekla je: »Z veseljem in spoštovanjem.« Nato je vzela črnilnik in papir, Masrur pa ji je začel opisovati silno hrepenenje in bolečino ločitve, ki jo je prenašal. Govoril je: »To pismo je izpoved žalostnega zaljubljenca, nesrečnega ločenega ljubimca, ki ne najde miru ne ponoči ne podnevi, temveč pretaka obilne solze. Solze so mu razjedle veke in žalost je razplamtela ogenj v njegovih prsih. Dolgo že toži in vse huje koprni, kakor ptica, ki je izgubila svoj par in si s tem pospešila pogubo. O, kako žalujem zaradi ločitve od tebe, kako hrepenim po življenju s teboj! Hiranje mi je prizadelo telo, solze mi neprestano lijejo in gore ter planjave so mi postale pretesne. Od silnega koprnenja zdaj govorim:

Moje hrepenenje po tistih domovih še živi, vse bolj si želim njihovih prebivalcev. K vam sem poslal pripoved o svoji ljubezenski muki in točaj me je napojil iz čaše ljubezni do vas. Ob vašem odhodu in oddaljenosti vaših bivališč so mi iz oči privrele obilne solze. O vodnik karavane, zavij k njihovemu zavetju, saj moje srce vse huje gori. Izreci ljubljeni moj pozdrav in ji povej, da me morejo ozdraviti le njene temne ustnice. Čas me je pogubil, razkropil moje drage in zadnji dih mojega življenja zadel s puščico ločitve. Sporoči jim, kako hrepenim in kako silovito trpim, odkar smo se razšli, in kaj vse prestajam. Pri ljubezni do vas prisegam, da bom zvest obljubi in zavezi. Nikdar se nisem obrnil drugam in nikdar nisem pozabil vaše ljubezni; kako naj pozabi zaljubljenec, ki ga razjeda hrepenenje? Naj vas doseže moj pozdrav, na teh listih pomešan z mošusom. Njena sestra Nasim se je začudila njegovi zgovornosti, lepoti misli in nežnosti verzov. Zasmilil se ji je, zato je pismo zapečatila z močno dišečim mošusom, ga odišavila z alojevim kadilom in ambro ter ga izročila nekemu trgovcu. Rekla mu je: »Izroči ga samo moji sestri ali njeni sužnji Hubub.« Odgovoril je: »Z veseljem in v čast mi bo.« Ko je pismo prispelo do Zajn al-Mavasif, je spoznala, da ga je narekoval Masrur; v nežnosti njegovih misli je prepoznala njegovo dušo. Poljubila ga je, si ga položila na oči in se razjokala. Jokala je tako dolgo, da je omedlela. Ko se je zavedela, je naročila, naj ji prinesejo črnilnik in papir, ter mu napisala odgovor. Opisala je svoje hrepenenje, ljubezen in muke, svojo slo po ljubljenih ter mu potožila o svojem položaju in bolečini, ki jo je prestajala zaradi njega. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila osemsto sedeminpetdeseta noč,

je rekla: »Zvedela sem, o srečni kralj, da je Zajn al-Mavasif, ko je pisala odgovor Masrurju, zapisala: To pismo je namenjeno mojemu gospodu, gospodarju moje usode, mojemu zavetniku in zaupniku mojih skrivnosti in tihih izpovedi. Vedeti moraš, da mi nespečnost krati mir in da me misli vse bolj mučijo. Ne prenesem tvoje oddaljenosti, o ti, čigar lepota prekaša sonce in luno. Hrepenenje me vznemirja in ljubezenska muka me pogublja. Kako bi bilo drugače, ko pa sem že med pogubljenimi? O radost sveta in okras življenja, ali more biti čaša sladka človeku, ki mu je pošla sapa? Saj ni več ne med živimi ne med mrtvimi. Nato je izrekla te verze:

Tvoje pismo, Masrur, je razvnelo mojo bolečino; pri Bogu, brez tebe nimam ne potrpljenja ne tolažbe. Ko sem prebrala tvoje besede, je vse moje telo zahrepenelo in nenehno sem se napajala s solzami in žalostjo. Ko bi bila ptica, bi v zavetju noči poletela k tebi, saj po tvojem odhodu ne poznam več okusa mane in prepelic. Odkar si daleč, mi je radost življenja prepovedana, kajti žgoče ločitve ne morem prenesti. Nato je pismo posula z zdrobljenim mošusom in ambro, ga zapečatila in poslala po nekem trgovcu. Rekla mu je: »Izroči ga samo moji sestri Nasim.« Ko je pismo prispelo do Nasim, ga je ta predala Masrurju. Poljubil ga je, si ga položil na oči in jokal, dokler ni omedlel.

Tako je bilo z njima. Mož Zajn al-Mavasif pa je, ko je izvedel za njuno dopisovanje, njo in njeni sužnji začel seliti iz kraja v kraj. Zajn al-Mavasif mu je rekla: »Slava Bogu! Kam nas vodiš in zakaj nas oddaljuješ od domovine?« Odgovoril je: »Potoval bom z vami celo leto, da vas Masrurjeva pisma ne bodo mogla doseči. Rad bi videl, kako ste pobrale vse moje premoženje in ga dale Masrurju! Vse, kar sem izgubil, bom dobil nazaj od vas. Pa bomo videli, ali vam bo Masrur kaj pomagal in vas zmogel rešiti iz mojih rok.« Nato je šel h kovaču in dal zanje izdelati troje železnih okovov. Prinesel jih je domov, jim slekel svilena oblačila, jih oblekel v raševino in jih začel prekajevati z žveplom. Potem je pripeljal kovača in mu rekel: »Nadeni te okove tem sužnjam na noge.« Najprej mu je pripeljal Zajn al-Mavasif. Ko jo je kovač zagledal, je izgubil razsodnost, se ugriznil v prste in ves iz sebe začutil vse silnejšo ljubezen. Judu je rekel: »Kaj so zagrešile te sužnje?« Odgovoril je: »Moje sužnje so. Ukradle so mi denar in zbežale od mene.« Kovač mu je dejal: »Naj Bog izjalovi tvoje naklepe! Pri Bogu, ko bi bila ta sužnja pri vrhovnem kadiju in bi vsak dan zagrešila tisoč pregreh, je ne bi kaznoval. Poleg tega na njej ni videti nobenega znamenja tatinstva in nikakor ji ne bi mogel nadeti železja na noge.« Prosil ga je, naj je ne vklene, in vztrajno posredoval zanjo. Ko je videla, da se kovač zavzema zanjo, je rekla Judu: »Pri Bogu te prosim, ne razkazuj me temu tujemu moškemu.« Odgovoril ji je: »Kako pa si se razkazovala Masrurju?« Na to mu ni odgovorila. Nato je vendarle sprejel kovačevo prošnjo in ji nadel na noge lažje okove, sužnji pa je vklenil v težke. Zajn al-Mavasif je imela nežno telo, ki ni prenašalo grobosti. S sužnjama so morale dan in noč nositi raševino, dokler niso shujšale in jim ni obledela polt. Kovaču pa se je v srcu vnela silna ljubezen do Zajn al-Mavasif. Vrnil se je domov v najhujši žalosti in začel izrekati te verze:

Naj ti ohromi desnica, kovač, ker je zategnila okove okoli teh nog in kit! Vklenil si noge gospe, vajene nežnosti, mile družice, ustvarjene kot čudo vseh čudes. Ko bi bil pravičen, njene zapestnice za gležnje ne bi bile železne, saj so bile nekoč zlate. Ko bi vrhovni kadi videl njeno lepoto, bi se je usmilil in jo ponosno posadil na kolena. Vrhovni kadi je ravno šel mimo kovačeve hiše, ko je ta prepeval te verze, in ga dal poklicati. Ko je kovač prišel, ga je vprašal: »Kovač, kdo je ta, ki jo nenehno omenjaš in ti je srce zaposleno z ljubeznijo do nje?« Kovač je vstal pred kadijem, mu poljubil roko in rekel: »Naj Bog ohrani našega gospoda kadija in mu podaljša življenje! To je sužnja takšnih in takšnih lastnosti.« Začel mu jo je opisovati: njeno lepoto, vitko in skladno postavo, ljubkost in popolnost, krasni obraz, tenki pas in polne boke. Nato mu je povedal še, kako je ponižana, zaprta in vklenjena ter kako malo hrane dobiva. Kadi je rekel: »Kovač, napoti jo k nam in jo pripelji sem, da ji zagotovimo pravico. Zdaj si zanjo odgovoren ti, in če je ne napotiš k nam, te bo Bog kaznoval na sodni dan.« Kovač je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Nemudoma se je odpravil k hiši Zajn al-Mavasif. Vrata je našel zaklenjena, izza njih pa zaslišal nežne besede žalostnega srca, kajti Zajn al-Mavasif je tedaj izrekala te verze:

Nekoč sem bila v domovini, med svojimi dragimi, in ljubezen mi je polnila čaše s čisto srečo. Krožile so med nami z radostjo, po kateri smo koprneli, in ne večer ne jutro je nista odrekala. Preživljali smo čas, ki nas je poživljal s čašo, z udovo lutnjo, s kanunom in veseljem. A čas in preobrati usode so raztrgali našo bližino; ljubezen je odšla in dnevi sreče so minili. O, ko bi se vran ločitve odgnal od nas in bi zasijala zarja mojega ponovnega srečanja z ljubljenim! Ko je kovač slišal to pesem in njene verze, je zajokal, kakor da se je iz oblaka ulil dež. Nato je potrkal na vrata. Vprašale so: »Kdo je pred vrati?« Odgovoril je: »Kovač sem.« Povedal jim je, kaj je rekel kadi: da želi, naj pridejo k njemu in pred njim vložijo tožbo, da jim bo priboril pravico. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila osemsto oseminpetdeseta noč,

je rekla: »Zvedela sem, o srečni kralj, da je kovač povedal Zajn al-Mavasif, kaj je rekel kadi: da želi, naj pridejo pred njega in vložijo tožbo, on pa bo ukrepal proti njihovemu nasprotniku in jim priboril pravico. Rekla je kovaču: »Kako naj gremo k njemu, ko pa smo zaklenjene, imamo na nogah okove, ključe pa ima Jud?« Kovač jim je odgovoril: »Izdelal bom ključe za ključavnice in z njimi odklenil vrata in okove.« Vprašala je: »Kdo pa nam bo pokazal kadijevo hišo?« Rekel je: »Jaz vam bom povedal, kje je.« Zajn al-Mavasif je dejala: »Kako naj gremo pred kadija v raševini, prekajeni z žveplom?« Kovač jim je odgovoril: »Kadi vam ne bo zameril, da ste v takšnem stanju.« Takoj je vstal in izdelal ključe za ključavnice, nato odklenil vrata in okove, jim jih snel z nog, jih odpeljal ven ter jim pokazal pot do kadijeve hiše.

Njena sužnja Hubub je medtem svoji gospodarici slekla raševino, jo odpeljala v kopališče, jo umila in oblekla v svilena oblačila, tako da se ji je vrnila barva v obraz. Sreča je hotela, da je bil njen mož na gostiji pri nekem trgovcu. Zajn al-Mavasif se je kar najlepše uredila in odšla h kadiju. Ko jo je zagledal, je vstal. Pozdravila ga je s sladkimi besedami in ljubkim govorom, medtem pa ga obstreljevala s puščicami pogledov. Rekla mu je: »Naj Bog ohrani našega gospoda kadija in po njem pomaga vsem, ki iščejo pravico.« Nato mu je povedala za kovača in njegovo plemenito ravnanje, pa tudi za Judovo mučenje, ki je presegalo razum. Povedala mu je, da jih je prignal na rob pogube in da niso našle nobene poti iz ujetništva. Kadi jo je vprašal: »Dekle, kako ti je ime?« Odgovorila je: »Ime mi je Zajn al-Mavasif, tej moji sužnji pa Hubub.« Kadi ji je rekel: »Tvoje ime pristaja tisti, ki ga nosi, in njegov zven se ujema s pomenom.« Nasmehnila se je in si zakrila obraz. Kadi jo je vprašal: »Zajn al-Mavasif, ali imaš moža?« Rekla je: »Nimam ga.« Vprašal je: »Katere vere si?« Odgovorila je: »Moja vera je islam, vera najboljšega med ljudmi.« Rekel ji je: »Prisezi pri postavi, polni znamenj in naukov, da pripadaš veri najboljšega med ljudmi.« Prisegla mu je in izrekla izpoved vere. Kadi jo je nato vprašal: »Kako si preživela svojo mladost pri tem Judu?« Rekla mu je: »Vedi, o kadi, naj ti Bog nakloni dneve zadovoljstva, izpolni tvoje želje in sklene tvoja dela z dobrimi dejanji: moj oče mi je ob smrti zapustil petnajst tisoč dinarjev. Izročil jih je temu Judu, da bi z njimi trgoval in si z nami delil dobiček, glavnica pa je bila potrjena z veljavno pravno listino. Ko je moj oče umrl, si me je Jud zaželel in prosil mojo mater, naj mu me da za ženo. Mati mu je rekla: Kako naj jo odvrnem od njene vere in naredim iz nje judinjo? Pri Bogu, naznanila te bom oblastem! Jud se je njenih besed ustrašil, pobral denar in zbežal v mesto Aden. Ko smo slišale, da je v Adnu, smo ga šle iskat. Tam smo ga našle, on pa nam je povedal, da trguje z blagom in kupuje eno pošiljko za drugo. Verjele smo mu, toda še naprej nas je varal, dokler nas ni zaprl, vklenil in začel najhujše mučiti. Tujke smo in nimamo drugega pomočnika kot vzvišenega Boga in našega gospoda kadija.«

Ko je kadi slišal to zgodbo, je vprašal njeno sužnjo Hubub: »Je to tvoja gospodarica, ste res tujke in ona nima moža?« Odgovorila je: »Da.« Rekel je: »Daj mi jo za ženo. Zavežem se, da bom osvobodil sužnje, se postil, opravil romanje in razdelil miloščino, če vam ne priborim vašega premoženja od tega psa, potem ko ga kaznujem za njegova dejanja.« Hubub je rekla: »Slišim in ubogam.« Kadi ji je dejal: »Pojdi in pomiri svoje srce in srce svoje gospodarice. Jutri, če bo vzvišeni Bog hotel, bom dal privesti tega nevernika in vam iztrgal iz njegovih rok, kar vam pripada. Videla boš, kako strašno bo kaznovan.« Sužnja ga je blagoslovila in odšla, njega pa pustila v stiski in zamaknjenosti, v hrepenenju in ljubezni. Ko sta z gospodarico odšli od njega, sta vprašali za hišo drugega kadija in pokazali so jima pot. Prišli sta k njemu in mu povedali isto, nato še tretjemu in četrtemu. Tako je svojo zadevo predložila vsem štirim kadijem. Vsak jo je prosil, naj se poroči z njim, in vsakemu je odgovorila: »Da.« Nobeden ni vedel za druge, zato je vsak upal, da jo bo dobil. Jud pa ni vedel ničesar o tem, saj je bil še vedno v hiši, kjer je potekala gostija.

Ko se je zdanilo, je njena sužnja vstala, jo oblekla v najrazkošnejša oblačila in jo odpeljala pred štiri kadije v sodno dvorano. Ko jih je zagledala zbrane, si je odkrila obraz, dvignila tančico in jih pozdravila. Vrnili so ji pozdrav in vsak jo je prepoznal. Eden je pisal in pero mu je padlo iz roke; drugi je govoril in je začel jecljati; tretji je računal in se zmotil v računu. Tedaj so ji rekli: »O dekle ljubkih lastnosti, bodi brez skrbi! Zagotovo ti bomo priborili pravico in izpolnili tvojo željo.« Blagoslovila jih je, se poslovila in odšla. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila osemsto devetinpetdeseta noč,

je rekla: »Zvedela sem, o srečni kralj, da so kadiji rekli Zajn al-Mavasif: »O dekle ljubkih lastnosti in čudovite lepote, bodi brez skrbi, tvoja prošnja bo uslišana in tvoja želja izpolnjena.« Blagoslovila jih je, se poslovila in odšla. Ves ta čas je bil Jud pri prijateljih na gostiji in o tem ni vedel ničesar. Zajn al-Mavasif pa je klicala na pomoč oblastnike in pisarje, naj jo podprejo proti temu nezaupljivemu neverniku in jo rešijo bolečega mučenja. Nato je zajokala in izrekla te verze:

O oko, izlivaj solze kakor povodenj, morda bo njihov tok pogasil mojo žalost. Nekoč sem nosila izvezeno svilo, zdaj pa je moja obleka kakor meniška. Žveplo je postalo kadilo mojih oblačil; kako daleč je od njega do alojevega kadila in bazilike! Ko bi ti, Masrur, vedel, v kakšnem stanju smo, ne bi dopustil mojega ponižanja in sramote. Tudi moja Hubub je ujetnica v železnih okovih pri neverniku, ki zanika edinega Sodnika. Zavrgla sem navade Judov in njihovo vero; danes je moja vera najplemenitejša med verami. Pred Usmiljenim sem se poklonila kot muslimanka in se jasno odločila slediti Mohamedovi postavi. Masrur, ne pozabi ljubezni med nama, ohrani trdno zavezo in prisege. Zaradi ljubezni do tebe sem zamenjala vero, a svojo silno ljubezen še vedno skrivam. Pohiti k nam, če varuješ najino ljubezen, kakor jo varujejo plemeniti, in nikar ne odlašaj! Nato je napisala pismo, v katerem je od začetka do konca popisala vse, kar ji je storil Jud, in vanj zapisala tudi verze. Pismo je zložila, ga izročila svoji sužnji Hubub in rekla: »Spravi to pismo v nedrje, dokler ga ne pošljeva Masrurju.« Medtem ko sta se pogovarjali, je vstopil Jud. Videl je, da sta veseli, in vprašal: »Zakaj sta tako veseli? Sta dobili pismo od svojega prijatelja Masrurja?« Zajn al-Mavasif mu je odgovorila: »Proti tebi nimamo drugega pomočnika kot slavnega in vzvišenega Boga. On nas bo rešil tvojega nasilja. Če nas ne vrneš v našo deželo in domovino, bomo jutri s teboj stopile pred vladarja in kadija tega mesta.« Jud je vprašal: »Kdo vama je snel okove z nog? Vsekakor bom dal za vsako izmed vas izdelati okove, težke deset ratlov, in vas vodil po mestu.« Hubub mu je rekla: »Vse, kar si nam namenil, bo, če bo Bog hotel, doletelo tebe, ker si nas odpeljal iz domovine. Jutri bomo s teboj stale pred mestnim vladarjem.« Tako so se prepirali do jutra. Nato je Jud vstal in šel h kovaču naročit okove zanje. Zajn al-Mavasif pa je s sužnjama vstala in odšla v sodno hišo. Ko je vstopila in zagledala kadije, jih je pozdravila in vsi so ji vrnili pozdrav. Vrhovni kadi je rekel tistim okoli sebe: »To dekle je pod Venerinim znamenjem. Kdor jo vidi, jo vzljubi in se ukloni njeni lepoti.« Nato je kadi poslal z njo štiri odposlance plemenitega rodu in jim naročil: »Privedite njenega nasprotnika v najbednejšem stanju.«

Tako je bilo z njo. Jud pa se je, potem ko je dal izdelati okove, vrnil domov in jih tam ni našel. Zmedeno je obstal, tedaj pa so ga zgrabili odposlanci, ga hudo pretepli in ga z obrazom po tleh privlekli pred kadija. Ko ga je kadi zagledal, mu je zakričal v obraz: »Gorje ti, sovražnik Boga! Si res šel tako daleč, da si storil vsa ta dejanja, odpeljal te ženske iz domovine, jim ukradel premoženje in jih hotel spremeniti v judinje? Kako si drzneš muslimanke siliti v nevero?« Jud je odgovoril: »Moj gospod, ta ženska je moja žena.« Ko so kadiji slišali te besede, so vsi zavpili: »Vrzite tega psa na tla, stopite mu s čevlji na obraz in ga boleče pretepite, kajti njegovega greha ni mogoče odpustiti!« Slekli so mu svilena oblačila, ga oblekli v raševino, ga vrgli na tla, mu populili brado in ga s čevlji neusmiljeno tepli po obrazu. Nato so ga posadili na osla, ga obrnili proti oslovemu zadku in mu dali v roko njegov rep. Vodili so ga po mestu in ga povsod javno sramotili, nato pa ga v skrajnem ponižanju pripeljali nazaj pred kadija. Štirje kadiji so ga obsodili, naj mu odrežejo roke in noge, potem pa ga križajo. Prekletec je ob teh besedah otrpnil in izgubil razum. Rekel je: »Gospodje kadiji, kaj hočete od mene?« Odgovorili so mu: »Reci: To dekle ni moja žena, denar je njen, jaz pa sem ji storil krivico in jo odtrgal od domovine.« To je priznal, oni pa so njegovo priznanje zapisali v listino. Vzeli so mu denar in ga izročili Zajn al-Mavasif, ji dali listino in pustili, da je odšla. Kdor je videl njeno lepoto, je osupnil, vsak izmed kadijev pa je mislil, da bo nazadnje pripadla njemu. Ko je prišla domov, je pripravila vse, kar je potrebovala, in počakala do noči. Tedaj je vzela dragocenosti, ki jih je bilo lahko nositi, ter s sužnjama odšla v nočno temo. Potovale so tri dni in tri noči. Tako je bilo z Zajn al-Mavasif. Kadiji pa so po njenem odhodu ukazali zapreti Juda, njenega moža. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila osemsto šestdeseta noč,

je rekla: »Zvedela sem, o srečni kralj, da so kadiji ukazali zapreti Juda, moža Zajn al-Mavasif. Ko se je zdanilo, so kadiji in sodne priče čakali, da bo Zajn al-Mavasif prišla k njim, vendar ni prišla k nobenemu. Kadi, ki ga je obiskala prvega, je rekel: »Danes bi se rad razgledal zunaj mesta, ker imam tam nekaj opravkov.« Zajahal je mulo, vzel s seboj slugo in začel križariti po mestnih ulicah ter iskati Zajn al-Mavasif, a ni izvedel ničesar o njej. Med iskanjem je naletel na druge kadije, ki so prav tako krožili naokoli. Vsak je mislil, da se je dogovorila samo z njim. Vprašal jih je, zakaj jezdijo po mestnih ulicah, in povedali so mu svojo zgodbo. Videl je, da so v enakem položaju kakor on in da iščejo isto. Nato so jo iskali vsi skupaj, vendar o njej niso našli nobene sledi. Vsak se je vrnil domov bolan in legli so na postelje bridkosti. Vrhovni kadi se je spomnil kovača in ga dal poklicati. Ko je prišel predenj, mu je rekel: »Kovač, ali kaj veš o dekletu, ki si ga napotil k nam? Pri Bogu, če mi ne poveš, kje je, te bom dal bičati!« Ko je kovač slišal kadijeve besede, je izrekel ta dva verza:

Tista, ki me je zasužnjila z ljubeznijo, je zbrala v sebi vso lepoto, da je drugim ni ostalo nič. Gledala je kakor gazela, dišala po ambri, sijala kakor sonce, valovala kakor tolmun in se upogibala kakor veja. Nato je kovač rekel: »Pri Bogu, moj gospod, odkar je odšla iz vaše častite navzočnosti, je moje oči niso več videle. Zavladala je mojemu srcu in razumu, o njej govorim in z njo se ukvarjajo vse moje misli. Šel sem k njeni hiši, a je nisem našel, niti nisem srečal nikogar, ki bi mi kaj povedal o njej. Kakor da se je potopila na dno voda ali bila dvignjena v nebo.« Ko je kadi slišal te besede, je tako globoko vzdihnil, da bi mu skoraj ušla duša. Nato je rekel: »Pri Bogu, bolje bi bilo, da je nikoli ne bi videli!« Kovač je odšel, kadi pa se je zgrudil na posteljo in zaradi nje hiral, prav tako sodne priče in preostali od štirih kadijev. Zdravniki so jih obiskovali, čeprav niso imeli bolezni, ki bi potrebovala zdravnika. Nato so mestni veljaki prišli k prvemu kadiju, ga pozdravili in vprašali, kako mu je. Zavzdihnil je, razkril, kar mu je ležalo na srcu, in izrekel te verze:

Nehajte me grajati, dovolj mi je boleče bolezni; poiščite opravičilo za kadija, ki sodi ljudem. Kdor me je zaradi ljubezni obsojal, naj me zdaj opraviči in ne graja, saj žrtve ljubezni ne zaslužijo graje. Bil sem kadi in usoda mi je bila naklonjena, dvigovala je moj položaj, mojo srečo in moč mojega peresa. Dokler me ni zadela puščica, za katero ni zdravila, iz očesa dekleta, ki je prišlo prelit mojo kri. Ni ji para, muslimanki, ki toži zaradi krivice in ima zobe nanizane kakor dragocene bisere. Ko se je razkrila, sem uzrl njen obraz, kakor polna luna, ki v nočni temi zasije izpod tančice. Svetel obraz in čudežno nasmejane ustnice; od temena do stopal jo je prežemala lepota. Pri Bogu, moje oči med vsemi ljudmi, ne med Arabci ne med tujci, niso videle takšne podobe. Kako lepa je bila njena obljuba, ko je rekla: Kar obljubim, izpolnim, o kadi ljudstev! Takšen je moj položaj in takšna nesreča me je zadela; ne sprašujte o mojih žalostih, o plemeniti ljudje! Ko je kadi končal te verze, je bridko zajokal. Nato je globoko zahropel in njegova duša je zapustila telo. Ko so to videli, so ga umili, zavili v mrtvaški prt, molili zanj in ga pokopali. Na njegov grob so zapisali te verze:

Vse lastnosti zaljubljencev so se dopolnile v njem, ki zdaj leži v grobu, žrtev ljubljene in njene zavrnitve. Nekoč je sodil ljudem in njegovo pero je držalo meč zaprt v nožnici. A ljubezen je izrekla sodbo nad njim; še nikoli nismo videli gospoda, ki bi se pred ljudmi ponižal pred svojim sužnjem. Nato so prosili milosti zanj in z zdravnikom odšli k drugemu kadiju. Pri njem niso našli ne poškodbe ne bolečine, ki bi potrebovala zdravnika. Vprašali so ga o njegovem stanju in o tem, kaj mu teži misli. Povedal jim je svojo zgodbo, oni pa so ga zaradi takšnega stanja grajali in karali. Odgovoril jim je s temi zapetimi verzi:

Zaradi nje trpim, a človeka, kakršen sem jaz, ne gre grajati; zadela me je puščica iz strelčeve roke. K meni je prišla ženska po imenu Hubub, ki je štela leta, eno za drugim. Z njo je bilo mlado dekle, ki je razkrilo obraz, lepši od polne lune v nočni temi. Ko se je pritoževala, je kazala svojo lepoto, iz oči pa so ji tekle solze. Poslušal sem njene besede in jo gledal, ona pa me je z nasmehom svojih ustnic spravila v hiranje. Ko je odšla, je odnesla moje srce in me pustila ujetega v moji ljubezni. To je moja zgodba, zato se usmilite mojega stanja in postavite drugega kadija namesto mene, moj sluga! Nato je zahropel in njegova duša je zapustila telo. Pripravili so ga za pogreb, ga pokopali in prosili milosti zanj. Potem so odšli k tretjemu kadiju, ga našli bolnega in tudi njemu se je zgodilo isto kakor drugemu. Prav tako četrtemu. Vsi so bili bolni od ljubezni do nje, pa tudi sodne priče so bolehale od iste ljubezni. Vsak, ki jo je videl, je umrl od ljubezni do nje; če pa ni umrl, je živel in trpel njene žgoče muke. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila osemsto enainšestdeseta noč,

je rekla: »Zvedela sem, o srečni kralj, da so meščani našli vse kadije in sodne priče bolne od ljubezni do nje. Vsak, ki jo je videl, je umrl od zaljubljenosti vanjo; če pa ni umrl, je živel v žgočih mukah silne ljubezni. Naj se jih Bog vseh usmili! Tako je bilo z njimi. Zajn al-Mavasif pa je več dni vztrajno potovala in premerila veliko razdaljo. S sužnjama je na poti naletela na samostan, v katerem je živel starejši menih po imenu Danis. Pri njem je bilo štirideset cerkvenih dostojanstvenikov. Ko je zagledal lepoto Zajn al-Mavasif, je prišel k njej in jo povabil: »Odpočijte si pri nas deset dni, potem pa nadaljujte pot.« S sužnjama se je nastanila pri njem v samostanu. Ko je videl njeno lepoto, mu je omajala vero in ga očarala. Začel je pošiljati k njej cerkvene dostojanstvenike, enega za drugim, da bi jo pridobili zanj. Toda vsak, ki ga je poslal, se je zaljubil vanjo in jo skušal zapeljati zase, ona pa se je izgovarjala in jih zavračala. Danis jih je še naprej pošiljal enega za drugim, dokler ni poslal vseh štiridesetih. Vsak se je ob pogledu nanjo zaljubil, ji začel na vse načine laskati in jo zapeljevati, ne da bi ji sploh omenil Danisa. Ona pa jih je zavračala in jim odgovarjala z najostrejšimi besedami. Ko je Danisu pošlo potrpljenje in se je njegova ljubezen še okrepila, si je rekel: »Pregovor pravi: Nihče me ne popraska tako kakor moj noht in nihče ne hiti k mojemu cilju tako kakor moje noge.« Nato je vstal, pripravil razkošno jed, jo prinesel in postavil prednjo. To se je zgodilo deveti dan od desetih, za katere sta se dogovorila, da bo ostala pri njem in si odpočila. Ko je postavil jed prednjo, je rekel: »Izvoli, v Božjem imenu! Najboljša hrana je tista, ki je pri roki.« Iztegnila je roko in rekla: »V imenu Boga, Usmiljenega, Milostnega.« Jedla je skupaj s sužnjama. Ko je nehala jesti, ji je rekel: »Moja gospa, rad bi ti povedal nekaj verzov.« Rekla mu je: »Povej.« Izrekel je te verze:

S pogledi in lici si osvojila moje srce; o ljubezni do tebe govorijo moja proza in moji verzi. Boš pustila zaljubljenca, strastnega in bolnega, da se bo še v sanjah bojeval z ljubeznijo? Ne puščaj me strtega in omamljenega, saj sem zaradi sladkosti ljubezni opustil opravila svojega samostana. O lepotica, ki si v ljubezni dovolila prelitje moje krvi, usmili se mojega stanja in bodi nežna do mojih tožb! Ko je Zajn al-Mavasif slišala njegovo pesem, mu je odgovorila s tema verzoma:

O ti, ki si želiš združitve, naj te upanje vame ne zavede; nehaj me prositi, o mož! Ne vzbujaj v sebi želje po tistem, česar ne moreš imeti, kajti pohlepne želje spremlja strah. Ko je slišal njene verze, se je vrnil v svojo celico in se zatopil v misli, ne da bi vedel, kaj naj stori z njo. Tisto noč je preživljal v najhujši stiski. Ko je padla tema, je Zajn al-Mavasif vstala in rekla sužnjama: »Vstanita, pojdimo! Ne moremo se upirati štiridesetim menihom, od katerih me vsak skuša zapeljati.« Sužnji sta ji odgovorili: »Z veseljem in v čast nama bo.« Nato so zajahale svoje živali in ponoči odšle skozi samostanska vrata. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila osemsto dvainšestdeseta noč,

je rekla: »Zvedela sem, o srečni kralj, da je Zajn al-Mavasif, potem ko je ponoči s sužnjama zapustila samostan, nadaljevala pot, dokler niso naletele na karavano in se ji pridružile. Karavana je prihajala iz Adna, mesta, kjer je bila prej Zajn al-Mavasif. Slišala je, kako so njeni ljudje govorili o njej in pripovedovali, da so kadiji in sodne priče umrli od ljubezni do nje. Meščani so postavili druge kadije in priče, njenega moža pa izpustili iz ječe. Ko je Zajn al-Mavasif to slišala, se je obrnila k sužnjama in rekla Hubub: »Ali slišiš te besede?« Sužnja ji je odgovorila: »Če so se menihi, ki verujejo, da je odpoved ženskam pobožno dejanje, vneli od ljubezni do tebe, kaj naj šele rečemo o kadijih, ki verujejo, da v islamu ni meništva? Toda pojdimo v domovino, dokler je naša skrivnost še prikrita.« Nato so nadaljevale pot in še pospešile korak.

Tako je bilo z Zajn al-Mavasif in njenima sužnjama. Menihi pa so zjutraj prišli k Zajn al-Mavasif, da bi jo pozdravili, in našli njeno bivališče prazno. Tedaj jih je v notranjosti zgrabila bolezen. Prvi menih si je raztrgal oblačila in začel izrekati te verze:

O moji prijatelji, pridite, kajti kmalu se bom ločil od vas in odšel. V mojem srcu so bolečine hrepenenja in v njem vzdih ljubezni, ki me ubija. Vse zaradi dekleta, ki je prišlo v naše kraje in se po lepoti meri s polno luno na nebu. Odšla je in me pustila umirajočega od svoje lepote, podrtega od puščic, ki so zadele prav v življenjska mesta. Nato je drugi menih izrekel te verze:

O vi, ki odhajate z mojim srcem, usmilite se svojega nesrečnika in se milostno vrnite! Odšli so in z njimi je odšel moj mir; oddaljili so se, sladkost njihovih besed pa mi še zveni v ušesih. Daleč so in daleč je kraj, kjer bi jih lahko obiskal; ko bi nam vsaj v sanjah naklonili svojo vrnitev! Ob odhodu so vzeli moje srce in vsega mene pustili v potokih mojih solz. Nato je tretji menih izrekel te verze:

Moje srce, oko in uho rišejo vašo podobo; moje srce vam je zavetje, ves vam pripadam. Spomin na vas je v mojih ustih slajši od medu in kakor duša prehaja skozi vsa moja rebra. Od hrepenenja ste me stanjšali kakor zobotrebec in me s solzami potopili v ljubezen. Dovolite mi, da vas vidim v sanjah, morda boste moja lica rešili muk nenehnih solz. Nato je četrti menih izrekel ta dva verza:

Jezik mi je onemel in malo govorim o tebi; ljubezen je vir moje bolečine in bolezni. O polna luna, ki imaš dom na nebu, moja omamljenost in hrepenenje po tebi sta vse večja! Nato je peti menih izrekel te verze:

Ljubim luno skladne in vitke postave, s tenkim pasom, ki toži zaradi bolečine. Njene ustnice imajo okus čistega, sladkega vina, boki so polni in njen obraz veselo razigran. Srce je v ljubezni zgorelo in zaljubljenec leži ubit med kopji. Solze so na licu rdeče kakor karneol in po njem lijejo kakor dež. Nato je šesti menih izrekel te verze:

O ti, ki me s silno zavrnitvijo pogubljaš v ljubezni, o vitka veja bana, nad katero je vzšla srečna zvezda! Tebi tožim o svoji žalosti in hrepenenju, o ti, ki me žgeš v ognju rožnatih lic. Je še kdo kakor zaljubljenec vate, ki je opustil svojo pobožnost in se nič več ne priklanja in ne pada na kolena? Nato je sedmi menih izrekel te verze:

Ujel je moje srce in izpustil solze iz mojih oči, obnovil hrepenenje in raztrgal moje potrpljenje. Kako sladke so njegove lastnosti in kako grenka njegova zavrnitev! Ob srečanju zadene srce s svojo puščico. O ti, ki me grajaš, odnehaj in se pokesaj za pretekle besede; v zadevah ljubezni ti ne gre verjeti. Tako so tudi vsi preostali cerkveni dostojanstveniki in menihi jokali in izrekali pesmi. Njihov predstojnik Danis pa je vse bolj jokal in tožil, saj ni našel poti do združitve z njo. Nato je začel prepevaje izrekati te verze:

Potrpežljivost me je zapustila tistega dne, ko so odšli moji ljubi in se je od mene ločil tisti, ki je bil moja želja in moje hrepenenje. O ti, ki vodiš karavano, prizanesi njihovim belim kamelam; morda se me usmilijo in se vrnejo v moj dom. Od njihovega odhoda spanec ne prihaja več na moje veke; žalost se mi je obnovila in radost me je zapustila. Bogu tožim, kaj trpim zaradi ljubezni do nje: telo mi je izčrpala in mi pobrala vso moč. Ko so menihi izgubili sleherno upanje, da jo bodo še videli, so se soglasno odločili, da pri sebi naslikajo njeno podobo. Pri tem sklepu so vztrajali, dokler jih ni obiskala uničevalka užitkov. Tako je bilo z menihi, ki so živeli v samostanu. Zejn al Mavasif pa se je odpravila na pot k svojemu ljubljenemu Masrurju in potovala, dokler ni prispela do svojega doma. Odprla je vrata, vstopila v hišo in poslala po svojo sestro Nasim. Ko je sestra slišala, da se je vrnila, se je silno razveselila ter ji prinesla posteljnino in dragocene tkanine. Pripravila ji je ležišče, jo oblekla, zagrnila zavese pred vrati ter prižgala alojin les, dišeče kadilo, ambro, mošus in druga močno dišeča kadila, da je ves prostor prežel njihov vonj in je postal nadvse prijeten. Nato je Zejn al Mavasif oblekla svoja najrazkošnejša oblačila in se kar najlepše okrasila. Vse to se je dogajalo, ne da bi Masrur vedel za njeno vrnitev; še vedno so ga mučile hude skrbi in neizmerna žalost. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila osemsto triinšestdeseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je Zejn al Mavasif, potem ko je vstopila v svojo hišo, sestra prinesla posteljnino in tkanine, ji pripravila ležišče ter jo oblekla v najrazkošnejša oblačila. Vse to se je dogajalo, ne da bi Masrur vedel za njeno vrnitev; še vedno so ga mučile hude skrbi in neizmerna žalost. Zejn al Mavasif je nato sedla k svojim služabnicam, ki niso odpotovale z njo, in jim pripovedovala o vsem, kar se ji je zgodilo, od začetka do konca. Potem se je obrnila k Habub, ji dala denar in ji naročila, naj gre po hrano zanjo in za njene služabnice. Habub je odšla in prinesla, kar ji je naročila jesti in piti. Ko so končale z jedjo in pijačo, ji je gospodarica ukazala, naj poišče Masrurja in pogleda, kje je in kako se mu godi. Masrur pa ni nikjer našel miru in ni mogel več potrpežljivo prenašati svojega gorja. Ko so ga hrepenenje, ljubezen in strast vse bolj prevzemali, se je tolažil z recitiranjem pesmi, hodil k njeni hiši in poljubljal njene zidove. Tako je nekoč prišel na kraj, kjer sta se poslovila, in začel recitirati te lepe verze:

Skrival sem svoje trpljenje, a se je razkrilo, in spanec v mojih očeh je zamenjala nespečnost. Ko so mi misli zasužnjile srce, sem zaklical: »O čas, ne prizanašaj mi, ničesar mi ne pusti!« Če bi bil vladar ljubezni pravičen do mene, ne bi pregnal spanca iz mojih oči. O moji gospodarji, usmilite se zaljubljenca, ki hira, in pomilujte veljaka, ki je padel. Grajavci so zaradi tebe vztrajno pritiskali name, a jih nisem ubogal; zatisnil sem si ušesa in jim prikrival svoje čustvo. Ohranil sem zvestobo tistim, ki jih ljubim. Rekli so: »Ljubiš nekoga, ki je odšel,« in odgovoril sem jim. Nato se je vrnil domov, sedel in jokal, dokler ga ni premagal spanec. V sanjah je videl, kakor da je Zejn al Mavasif prišla v hišo. Zbudil se je v solzah, potem pa se odpravil proti njenemu domu in recitiral te verze:

Naj pozabim njo, ki me je z ljubeznijo ujela, ko pa moje srce gori v ognju, bolj vročem od žerjavice? Ljubim njo, zaradi katere tožim Bogu o ločitvi, o preobratih noči in nesrečah, ki mi jih prinaša čas. Kdaj se bova srečala, o cilj mojega srca in vseh želja? Kdaj bom deležen sreče ponovnega snidenja, o obraz, svetel kakor polna luna? Zadnje verze je izgovarjal med hojo po uličici, kjer je živela Zejn al Mavasif. Tedaj je zaznal žlahtne dišave, ki so se širile iz nje. Razum se mu je razvnel, srce mu je skoraj skočilo iz prsi, ljubezen je v njem vzplamtela in hrepenenje se je še povečalo. Prav tedaj je Habub šla po opravku in zagledal jo je, kako prihaja z drugega konca uličice. Ob pogledu nanjo ga je prevzelo silno veselje. Ko ga je Habub opazila, je stopila k njemu, ga pozdravila in mu sporočila veselo novico, da se je njena gospodarica Zejn al Mavasif vrnila. Rekla mu je: »Poslala me je pote, da te pripeljem k njej.« Tega se je razveselil bolj, kakor je mogoče povedati. Habub ga je vzela s seboj in se z njim vrnila h gospodarici. Ko ga je Zejn al Mavasif zagledala, je stopila s svojega ležišča in ga poljubila, on pa je poljubil njo; objela ga je in on je objel njo. Poljubljala sta se in objemala, dokler nista zaradi silne ljubezni in dolge ločitve za dolgo izgubila zavesti. Ko sta se zavedela, je Zejn al Mavasif naročila služabnici Habub, naj prinese vrč sladkornega napitka in vrč limonovega napitka. Služabnica ji je prinesla vse, kar je zahtevala. Nato so jedli in pili ter tako prebili čas do noči, ko sta si začela pripovedovati vse, kar se jima je zgodilo, od začetka do konca. Povedala mu je, da je sprejela islam; tega se je razveselil in tudi sam sprejel islam, prav tako pa njene služabnice. Vsi so se skesano obrnili k vzvišenemu Bogu. Ko je napočilo jutro, je naročila, naj pripeljejo kadija in priče. Povedala jim je, da je brez moža, da se ji je predpisana čakalna doba že iztekla in da se želi poročiti z Masrurjem. Sestavili so poročno pogodbo in odtlej sta živela v največji sreči.

Tako je bilo z Zejn al Mavasif. Njenega judovskega moža pa so meščani izpustili iz ječe in odpotoval je iz mesta proti svoji deželi. Potoval je, dokler ni bil le še tri dni hoda od mesta, v katerem je živela Zejn al Mavasif. Ko je izvedela za to, je poklicala svojo služabnico Habub in ji rekla: »Pojdi na judovsko pokopališče, izkoplji grob, položi nanj dišeče zelenje in okoli njega poškropi z vodo. Če pride Jud in te vpraša po meni, mu reci: ‘Moja gospodarica je umrla od žalosti za teboj. Od njene smrti je minilo dvajset dni.’ Če reče: ‘Pokaži mi njen grob,’ ga odpelji tja in se domisli, kako ga boš živega pokopala v njem.« Habub je odgovorila: »Slišim in ubogam.« Nato so pospravili posteljnino in jo spravili v stransko sobo, Zejn al Mavasif pa je odšla v Masrurjevo hišo. Tam sta skupaj jedla in pila ter tako prebila naslednje tri dni.

Tako je bilo z njima. Ko pa se je njen mož vrnil s potovanja, je potrkal na vrata. Habub je vprašala: »Kdo je pred vrati?« Odgovoril je: »Tvoj gospodar.« Odprla mu je in videl je, da ji po licih tečejo solze. Vprašal jo je: »Zakaj jočeš? In kje je tvoja gospodarica?« Odgovorila mu je: »Moja gospodarica je umrla od žalosti za teboj.« Ko je slišal te besede, je bil ves iz sebe in je bridko zajokal. Nato jo je vprašal: »Habub, kje je njen grob?« Odpeljala ga je na pokopališče in mu pokazala grob, ki ga je izkopala. Tedaj je silno zajokal in izrekel ta dva verza:

Dvoje je, za čimer bi moje oči lahko jokale kri, dokler ne bi ugasnile, pa s tem ne bi poplačale niti desetine dolga: cvet mladosti in ločitev od ljubih. Nato je znova bridko zajokal in recitiral te verze:

Gorje mi, o moja žalost! Moja stanovitnost me je izdala in od ločitve z ljubljeno umiram v bridkosti. Koliko gorja me je zadelo po njenem odhodu, kako se mi trga srce zaradi tega, kar so storile moje roke! O ko bi bil svojo skrivnost ohranil zase in ne razkril ljubezni, ki mi je razvnela drobovje! Živel sem zadovoljno in v obilju, zdaj pa sta me doletela ponižanje in beda. O Habub, prebudila si mojo žalost s smrtjo nje, ki mi je bila med vsemi ljudmi edina opora. Zejn al Mavasif, o ko ne bi bilo ločitve in ne tistega, zaradi česar se mi duša ločuje od telesa! Kesam se, da sem prelomil obljube, in grajam samega sebe, ker sem zavestno zanemaril svojo dolžnost. Ko je končal pesem, je jokal, stokal in tožil, dokler ni padel v nezavest. Habub ga je nemudoma odvlekla in položila v grob, še živega, a omamljenega od bolečine. Nato je grob zasula, se vrnila h gospodarici in ji povedala, kaj je storila. Zejn al Mavasif se je silno razveselila in izrekla ta dva verza:

Čas je prisegel, da mi bo vselej kalil srečo; prelomil si prisego, o čas, zdaj se zanjo odkupi! Grajavec je mrtev in moj ljubljeni je ob meni; vstani torej na klic veselja in se mu ves predaj! Odtlej sta skupaj živela ob jedi in pijači, zabavi, igri in glasbi, dokler ju ni obiskala uničevalka užitkov, ločevalka družb in morilka sinov in hčera.