Prevod

Podlasice pri večini gozdnih prebivalcev niso bile prav nič priljubljene. Tudi prebivalci ribnika in travnika jih niso marali, tisti, ki so živeli na kmečkem dvorišču, pa jih sploh niso mogli trpeti. Vsakič, ko je prišla na obisk kakšna Podlasica, je šlo tam kaj narobe. Nekoč se je, veste, dorkinška Kokoš tako prestrašila, da je razbila svoje čudovito bleščeče jajce, drugič pa so se zgodile še hujše reči. Navadno je po odhodu Podlasice manjkal piščanec ali dva.

Podlasice pa so imele svojo družino zelo rade in so druga drugi zaupale svoje najskrivnejše skrivnosti. To jim je pomenilo skoraj toliko kot deliti hrano, saj so bile silno radovedne in so hotele o vsem vedeti prav vse. Skrbele so za svoje zadeve, a tudi za zadeve vseh drugih. Če si kaj povedal eni Podlasici, si lahko bil prepričan, da bodo še pred koncem noči vse Podlasice v soseščini vedele vse o tem. Kadar so imele priložnost, so povedale tudi drugim. Bile so strašne opravljivke. Če so videle, da kdo počne kaj vsaj malce nenavadnega, so o tem razmišljale in govorile, se spraševale, kaj to pomeni, nazadnje pa sklenile, da pomeni nekaj prav izjemnega, in se silno razburile. Takrat so našle nešteto izgovorov za obiske in vselej nekako uspele povedati, kaj so videle, kaj so slišale in kaj je to po njihovem trdnem prepričanju pomenilo.

Hodile so povsod in znale so se premikati tiho in neopazno. Bile so drobne, približno tako dolge kot Podgane, vendar veliko vitkejše, njihove noge pa so bile tako kratke, da se je zdelo, kakor da njihova telesa skoraj ležijo na tleh. Ves njihov kožuh je bil rjav, razen na trebuhu in po notranji strani nog, kjer je bil čisto bel. Včasih je bil kožuh na njihovih tačkah enake barve kot na hrbtu, včasih pa enake kot na trebuhu. Kakor je pač naneslo. Zlahka si predstavljate, kako so se lahko plazile po rjavi zemlji ali po odpadlem listju in suhi travi, ne da bi jih kdo opazil. Pozimi so postale bele in se na snegu niso videle. Le čisto zadnja konica njihovih kratkih repov je ostala svetlo rjava, vendar je bila tako drobcena, da jo je bilo komaj mogoče opaziti. Če je kakšen Jastreb iz zraka zagledal le tisto rjavo pikico na snegu pod seboj, jo je najbrž imel za list ali košček lubja in ji ni posvečal več pozornosti.

Matere Podlasice so zelo skrbno pazile na svoje otroke in bile zelo pogumne. Naj je bila nevarnost še tako velika, ostale so ob svojih mladičih in se bojevale zanje. In kako delavne so bile! Prav nič jim ni bilo mar, ali je dan ali noč; v obeh primerih so enako vneto kopale rove ali lovile. Ko so bile utrujene, so zaspale, ko so se prebudile, pa so se takoj lotile dela.

Več družin je živelo v visokem bregu ob robu gozda, prav tam, kjer se tla spuščajo proti močvirju. Tam so živele leto za letom in ves čas dograjevale svoje rove. Vsak rov je imel le en vhod, navadno skrit pod listjem ali kamnom. Ti vhodi so bili komaj tako veliki kot Burundukove luknje in jih je bilo lahko skriti. »Lepo je imeti imeniten, velik dom,« so govorile Podlasice, »ampak me gradimo za udobje, ne za razkazovanje.«

Vsi rovi Podlasic so se začeli enako, z ravnim, ozkim hodnikom. Iz njega so se nato odcepili drugi hodniki in vsakih nekaj korakov je bila sobica, v kateri se je bilo mogoče obrniti ali odpočiti. V nekaterih so shranjevale hrano, v drugih pa ni bilo nič drugega kot kosti in ostanki njihovih obrokov. Vsak rov je imel eno lepo, veliko sobo, večjo od gnezda Gozdnega Pečarja, z mehkim ležiščem iz listja in dlake. Nekatere sobe so bile tako blizu površja, da si je Podlasica v nekaj minutah lahko izkopala pot navzgor, če je potrebovala še en izhod. To so bili najlepši kraji za skrivalnice, ki so najljubša igra Podlasic, le da bi vsaka Podlasica raje iskala kot se skrivala. Okoli teh domov nikoli ni bilo niti malo izkopane zemlje in to je edina skrivnost, ki je Podlasice ne izdajo nikomur zunaj družine: nikoli ne povedo, kaj naredijo z zemljo, ki jo izkopljejo. Preprosto izgine.

Podlasice rade lovijo v skupinah. Pravijo, da nič ni zabavno, če nimaš nikogar, s komer bi se o tem pogovoril. Neke noči so se štiri odpravile skupaj na pot, takoj ko se je stemnilo. To so bili mladi fantje in nameravali so prvič obiskati kmetov kokošnjak. Odpravili so se tja, vendar so seveda hoteli med potjo videti prav vse. Nekaj časa so tekli naravnost naprej, nato pa zavili vstran, kakor počnejo Mravlje, vtikali nosove v Burundukove luknje ali plezali na drevesa iskat ptičja gnezda, pojedli vso hrano, ki so jo našli, in se o vsem tiho pomenkovali.

»Prav sramotno je, kako ta Burunduk skrbi za svoj dom,« je rekel eden od njih, ko se je vrnil iz rova pod drevesom. »Napol pojedeno hrano pušča kar na tleh, popolnoma nemarno. Sicer je bil samo oreh. Če bi bilo kaj takega, kar imam rad, bi ga sam pojedel.«

Nato so opravljali Burunduke in govorili, da so sicer vedno videti urejeni in snažni, a nikoli ne veš, kakšni gospodinjci so v resnici; in da bi bilo očitno bolje, ko bi več ostajali doma in manj tekali po gozdu. Burunduk je vse to slišal z drevesa, kamor se je skril, in najraje bi jim glasno povedal, kaj si misli o obiskovalcih, ki brez trkanja vstopajo v tuje domove in se potikajo po njih, da bi videli, kako je vse pospravljeno. Vendar je bil toliko pameten, da tega ni storil. Vedel je, da je najbolje biti tiho, kadar štiri lačne Podlasice lovijo svojo večerjo. Prav je imel. In velikokrat je bolje, da jezni ljudje molčijo, tudi če jih ni strah, da jih bo kdo pojedel.

Ko so odšli, je splezal dol. »Še sreča,« je rekel, »da sem se prebudil lačen in si privoščil prigrizek. Če ne bi bil buden in ne bi mogel zbežati, kdo ve, kje bi bil zdaj. Nekatere reči so hujše od tega, da te imajo za slabega gospodinjca.«

Ravno ko je Burunduk končeval svoj prigrizek, je eden od Podlasic šepnil drugim, naj se ustavijo. »Nekdo prihaja,« je rekel. »Počakajmo in poglejmo, kaj počne.«

Bil je Črnorepi Skunk, ki je počasi prihajal po poti, vohljal sem in tja in se tu in tam ustavil, da je pojedel nekaj grižljajev. »Se vam ne zdi, da se vede zelo čudno?« je eden od Podlasic vprašal druge.

»Zelo,« je odgovoril drugi. »Pa tudi videti ni čisto tak kot navadno. Ne vem, ali sem ga že kdaj videl tako držati rep.« »Rad bi vedel, kam gre,« je rekel tretji. »Najbrž misli, da ga ne bo nihče videl.«

»Pojdimo za njim,« je rekel četrti Podlasica, ki dotlej še ni spregovoril. Dokler je bil Skunk blizu, so se skrivali za podrtim deblom čuge, iz katerega je poganjalo veliko drobnih čug. Tu in tam so pokukali med njihove mehke, resaste iglice, da bi videli, kaj počne. Bili so silno vznemirjeni. »Nos tišči k tlom,« je rekel eden. »Gotovo je nekaj našel.«

Nato je drugi pomolil svojo glavico med čugami in pogledal Skunka. »Navsezadnje očitno ni ničesar našel,« je rekel. »Ne slišim, da bi jedel.«

»Zelo čudno,« so zamrmrali drugi. Toda Črnorepi Skunk je zavohal Podlasice in vedel, da so v bližini. Slišal je tudi šelestenje za deblom čuge. Vedel je, kakšni opravljivci so Podlasice, in uganil, da ga opazujejo, zato se je odločil, da jim bo dal nekaj, o čemer bodo lahko razmišljali. Vedel je, da se pogosto spopadejo tudi s kom večjim od sebe, vendar se sam ni bal nikogar. Prav tako se ni želel tepsti z njimi, kajti če bi se jim približal dovolj, da bi v boju zares užival, bi ga najbrž grdo pogrizli, in kadar Podlasica v nekoga zasadi zobe, je ni lahko pripraviti do tega, da bi ga izpustila. »Nekaj mi pravi,« si je rekel, »da bodo jutri v svojih rovih spali štirje zelo utrujeni mladi Podlasice.«

»Odhaja,« je zašepetal eden od Podlasic. »Kam neki gre?« »To bomo morali ugotoviti,« so rekli drugi in se tiho splazili iz svojih skrivališč.

Skunk je šel natanko tja, kamor je hotel. Kadar je našel hrano, jo je pojedel. Za Podlasice, ki so mu sledili, ni ostalo nič. Postali so zelo lačni, a kadar je kateri začel razmišljati, da bi si šel poiskat prigrizek, je Skunk zagotovo naredil kaj čudnega. Včasih je legel in se smejal. Tedaj so Podlasice kukali iz skrivališča in šepetali med seboj.

»Kaj neki ga tako spravlja v smeh?« so se spraševali. »Gotovo premišljuje o nečem izjemnem, kar namerava storiti. Ne smemo ga izgubiti izpred oči.«

Nekoč je srečal svojega brata, Pegastega Skunka, in nekaj minut sta šepetala. Nato se je Pegasti Skunk zasmejal, in ko je odhajal, je Črnorepi Skunk zaklical za njim: »Glej, da nikomur ne poveš. Nočem, da se razve, kaj počnem.«

Tedaj so se štirje mladi Podlasice dregnili med seboj in rekli: »No, vidite! Ves čas smo vedeli!« Potem nihče ni več omenjal lakote. Pomembno jim je bilo le še slediti Črnorepemu Skunku. Nekoč so se v močvirju tako bali, da bi jih opazil, da so zdrsnili v jarek in nekaj poti preplavali. Bili so dobri plavalci in jih to ni posebno motilo, vendar vam že to pove, kako vztrajno so sledili Skunku. Enkrat jih je vodil na kmetijo in spomnili so se svojega načrta, da obiščejo kokošnjak. Bili so zelo, zelo lačni in vsak je pogledal druge, da bi videl, kaj menijo o tem, da bi pustili Skunka oditi in se ustavili pri obilni večerji. Vendar tega nihče ni predlagal. Eden od Podlasic je zašepetal: »Zdaj bomo zagotovo videli, kaj naklepa. Moral bi vedeti, da ne more početi slabih ali porednih reči, ne da bi ga razkrinkali. In ker bomo vse odkrili sami, bomo o tem seveda lahko tudi govorili.«

Ovčar, pes čuvaj, je rahlo spal in se pognal izza hišnega vogala pogledat, kakšni tujci so prišli, ko pa je videl, kdo so, je povesil rep in odšel. Bil je že dovolj star, da je vedel marsikaj, in preveč pameten, da bi se spopadel bodisi s Skunkom bodisi s Podlasico. Skunke vsi puščajo pri miru in tudi Podlasice je pametno pustiti pri miru, saj kljub svoji majhnosti hudo grizejo.

Zdaj se je Črnorepi Skunk obrnil proti gozdu in se napotil k svoji luknji. Mimo njih je proti domu poletela Mala Uharica in večkrat so jim nad glavami švignili Netopirji. Ko so šli mimo netopirje jame, so po zvokih lahko presodili, da jih je v njej deset ali dvanajst in da se obešajo k dnevnemu počitku. Na vzhodnem nebu se je kazala medla svetloba, dnevne ptice pa so se prebujale in si začele čistiti perje.

»Kaj mislite, da to pomeni?« so šepetali Podlasice. »Kaže, da gre domov. Mislite, da si je premislil?« Ko je Črnorepi Skunk prišel do svoje luknje, se je ustavil in pogledal naokrog. Podlasice so se skrili pod odpadlo listje. »Dobro jutro vam želim,« je rekel Skunk in pogledal proti kraju, kjer so se skrivali. »Upam, da niste preveč utrujeni. Zame je bil tale sprehod prav lahek, bojim pa se, da je bil za Podlasice nekoliko dolg. Poleg tega sem našel veliko hrane in zase izbiral gladke poti. Dobro jutro! Prav prijetno mi je bilo v vaši družbi!«

Ko je v luknji izginila še konica njegovega repa, so se Podlasice splazili izpod listja in se spogledali. »Mislimo, da je ves čas vedel, da mu sledimo,« so rekli. »Čudno se je vedel samo zato, da bi nas vlekel za nos. Malopridnež!«

Pa vendar je, kot vidite, počel le tisto, kar je počel vsako noč, in samo zato, ker so ga opazovali in govorili o njem, se jim je zdelo, da se je odpravil po nekih skrivnostnih opravkih.