Prevod

Nekega dne so se trije veliki mucki, ki so z mamo živeli v kmetovem skednju, strašno sprli. Če bi bila mama z njimi, bi verjetno vsakemu prisolila zaušnico s sprednjo tačko in jih pošteno oštela. A ni bila z njimi, saj so ob njej na senu nad hlevskimi stoji ležali štirje novi majceni mucki.

Človek bi si mislil, da so bili starejši mucki gotovo zelo ponosni na svoje male bratce in sestrice, pa niso bili. Lahko bi bili za mamo naredili kaj prijaznega, vendar niso. Lovili so samo zase in ji nikoli niso prinesli niti grižljaja. To pa še ne pomeni, da so bili slabi mucki. Kaže le, da so bili mladi in nepremišljeni.

Rjavi mucek, tisti, ki je imel črne in rumene dlake tako drobno pomešane, da je bil videti rjav, se je povzpel po skedenjskih stopnicah, da bi jih pogledal. Ko je prišel do njihovega kotička, je sedel in zarenčal nanje. Mama sprva ni rekla ničesar, ko pa je začel še grozeče švigati z repom, je zapustila svoje nove mladičke, planila nanj in mu rekla, naj zgoraj ne pokaže več niti brkov, dokler se ne bo znal dostojno vesti.

Njegovi sestri, Rumena mucka in Bela mucka, sta ostali spodaj. Mladički jima niso bili tako zoprni kakor njunemu bratu. Preprosto jima ni bilo nič mar zanje. Saj veste, mačkam navadno ni kaj dosti do muckov, razen če so njihovi lastni, veliki bratje pa vedno pravijo, da jih ne prenesejo.

Ti trije starejši mucki so bili povsem sposobni skrbeti zase. Že dolgo je bilo tega, kar jih je mama nehala hraniti, in bili so že izvrstni lovci. Še preden so zapustili senik, so se vadili v prežanju, plazenju in skakanju. Včasih so lovili šope sena, ki so se premikali, kadar je skozi odprta vrata zapihal veter. Včasih so skakali drug na drugega, včasih pa lovili kobilice, ki so jih s senom prinesli v skedenj. Prav pri tem so se nekoč tako strašno prestrašili, a to zgodbo smo že povedali.

Nobenega razloga ni bilo, da bi se počutili zapostavljene ali skrbeli, ali bodo dobili dovolj hrane. Če kateri pri lovu ni imel sreče, se je moral samo smukati okoli skednja, ko so pripeljali krave, in iti v hišo za kmetom, ki je nesel velika vedra, polna penastega mleka. Če so se potem mucki delali lačne, zelo glasno mijavkali in se ljubeznivo drgnili ob kmetico, so zagotovo dobili lepo polno skodelico toplega mleka.

Saj vidite, kako nerazumni so bili. Imeli so dovolj hrane in mama jih je imela še vedno prav tako rada kakor prej, vendar so bili užaljeni, se kujali po kotih, drug drugemu prav nesramno odgovarjali in niso hoteli tekati za vrvico, s katero jim je pred nosom bingljala kmetova hčerkica. Ves čas vendarle niso bili čemerni, saj so bili pokonci vso noč in so morali tudi spati. Ko so zaspali, so se nehali kujati, brž ko so se zbudili, pa so spet začeli. Kokoši, ki so v bližini brskale za hrano, so se tega tako navadile, da so takoj, ko so videle katerega od muckov, kako se preteguje in zvija, kakor da se bo zbudil, sklonile glave in jo ucvrle, kolikor so jih nesle noge.

Še za čistočo niso skrbeli. O, že res, da so se čez dan dvakrat ali trikrat oblizali, vendar ne temeljito. Rumena mucka niti enkrat ni poskusila ujeti svojega repa in ga pošteno umiti, tako da je ves dan hodila naokrog z neumitim repom. Ker je bil rumen, se to ni posebno poznalo, a zato ni bil nič čistejši. Bela mucka je hodila naokrog s sprednjima tačkama, ki sta bili zares sramotno umazani. Rjavi mucek si je ušesa umival nekam mlačno, na predel pod brado pa sploh ni pazil. Ko si je umival ušesa, je enkrat obliznil tačko in enkrat podrgnil po ušesu, pa še to je ponovil le šestkrat. Vsakdo ve, da si zares snažen maček tačko omoči z dvema oblizoma, uho očisti z dvema potegoma in to ponovi dvajsetkrat do štiridesetkrat, preden se loti drugega ušesa.

Proti večeru so se sprli ob skodelici mleka, ki jim jo je dala kmetica. Prostora je bilo dovolj, da bi vsi hkrati pomolili glave k skodelici in lokali, dokler ne bi vsak dobil svojega deleža. Če ne bi bilo njihovih brkov, ne bi bilo nobene težave. Ti pa so se zadevali drug ob drugega in vsak je drugima dvema rekel, naj se umakneta in počakata. Nihče tega ni storil in nastal je tak direndaj, da je kmetica skodelico odnesla, zato nihče ni dobil več niti kapljice. Začeli so kriviti drug drugega in se tako glasno prepirati, da jih je kmet vse nagnal in so jo ucv­rli, kolikor so jih nesle tačke.

Zdaj, ko so bili vsak zase, je vsak postajal vse bolj nezadovoljen. Rjavi mucek je zlezel pod kolnico in se, brž ko se je zares stemnilo, skrivaj odpravil v gozd.

»Mama ima nove mucke,« je rekel, »sestri pa mi čisto razmršita brke. Odšel bom in se nikoli več vrnil. Tudi poslovil se ne bom od njih. Potem jim bo gotovo hudo in si bodo želeli, da bi bili prijaznejši do mene! Če me kdaj najdejo in hočejo, da pridem nazaj, ne bom šel. Tudi če me bodo prosili in prosili! Samo rep jim bom obrnil in odkorakal proč.«

Rjavi mucek je vedel, da se mačke včasih odselijo v gozd in se tam prav dobro znajdejo. Nobene take ni poznal; mama je njemu in sestrama pripovedovala zgodbe o mačkah, ki so si izbrale takšno življenje. Rekla je, da se tudi po tem vidi, koliko pametnejše so od psov. Saj veste, psi ne morejo srečno živeti daleč od ljudi, četudi je okoli njih še toliko dobrega plena.

»Poiskal si bom lepo votlo drevo,« je rekel, »in si v njem uredil dom. Tam bom ves dan spal, ponoči pa lovil. Toliko bom jedel, da bom postal velik in močan. Ko se bom potem odpravil na lov, bodo gozdni prebivalci rekli: ‘Pst! Prihaja Rjavi maček.’«

Medtem ko je tako razmišljal, je tiho tekel po podeželski cesti proti gozdu. Tu in tam se je ustavil in prisluhnil; obstal je z dvignjeno in vstran obrnjeno glavo ter eno sprednjo tačko v zraku. Ušesa je ves čas obračal naprej, da bi bolje slišal.

Ko je šel mimo močvirja, je zagledal kresnice, ki so plesale po zraku. Včasih so letele tako nizko, da bi jih mucek lahko ujel. Sklenil je poskusiti, zato se je splazil skozi ograjo proti kraju, kjer so plesale. Šel je mimo dveh utrujenih kresnic, ki sta sedeli na listu, a ju sploh ni opazil. Krila so jima namreč tako dobro prekrivala boke, da svetloba ni prodirala mimo njih, svetla trebuščka pa sta bila tesno ob listu. Skoraj je že prišel do plesalk, ko je začutil, da ima tačke mokre in blatne. Zato se je pri priči obrnil, saj blata nikakor ni prenesel. »Ko bi le imel kaj za pod zob,« je rekel in odgriznil košček mačje mete. »Tole je prav dobro za posladek, za cel obrok pa ne.«

Stopical je naprej proti gozdu in razmišljal o mleku, kresnicah in še marsičem, ko ga je ustavil velik krilati neznanec, ki se je spustil proti njemu, nato pa se v loku dvignil in pristal na veji. Rjavi mucek je ves otrpel odskočil in zasikal: »Haaa!«

»Kdo? Kdo? H komu?« je vprašal neznanec na veji. Rjavi mucek je odgovoril: »Jaz sem.« A vprašanje se je ponovilo: »Kdo? Kdo? H komu?« Tedaj se je Rjavi mucek spomnil, da v gozdu ne poznajo njegovega glasu, zato iz njegovega odgovora nihče ne more ničesar izvedeti. Tokrat je odgovoril: »Rjavi mucek sem, če dovolite, in prišel sem živet v gozd.«

»Kdo? Kdo? H komu?« se je glasilo naslednje vprašanje in Rjavi mucek je pomislil, da ga sprašuje, h komu gre na dom. »K nikomur ne grem,« je rekel. »Preprosto sem hotel priti sem in sem nenadoma zapustil svoj stari dom. Živel bom sam in se imel lepo. Še mami nisem povedal.«

»Kdo? Kdo? H komu?« je rekel Veliki uhar, kajti to je bil on. »Moji m-mami,« je rekel Rjavi mucek, potem pa stekel proč, kolikor hitro je mogel. Med govorjenjem je uharja jasneje videl in njegov obraz ga je malce spominjal na mamo, zato si jo je zaželel videti. Tekel je tako hitro, da se je skoraj zaletel v Smrdljivca, ki se je dostojanstveno sprehajal po gozdu in ovohaval skoraj vse, kar je videl. Veste, prav veliko srečo je imel, da se ni zares zaletel vanj, saj smrdljivci ne marajo, da se kdo zaletava vanje, in če bi se to zgodilo, bi drugi kmalu ovohavali njega.

Rjavi mucek je pomislil, da je Smrdljivec morda njegov sorodnik. Bila sta približno enako velika, Rjavemu mucku pa so povedali, da njegovi sorodniki niso le različnih barv, temveč tudi različnih oblik. Mama mu je pripovedovala, da je videla nekaj manskih muckov, ki sploh niso imeli repov, zato se mu je zdelo, da Smrdljivčev imenitni dolgodlaki rep še ne pomeni, da ni maček.

»Dober večer,« je rekel Rjavi mucek. »Bi mi, prosim, povedali, ali ste maček?« »Maček? Ne!« je zarenčal Smrdljivec. »Včasih mi pravijo gozdni muc, a nimajo pravice do tega. Jaz sem smrdljivec, smrdljivec, SMRDLJIVEC in sem v sorodu s podlasicami. Umakni se mi s poti.«

Družina mladih rakunov na drevesu mu je nagajivo klicala, naj pride gor, ko pa je začel plezati, so mu rekli, naj gre dol, in se mu nato smejali, ker je moral sestopati z repom naprej. Ni vedel, da gozdni plezalci obrnejo prste zadnjih nog nazaj in smuknejo navzdol z glavo naprej. A tudi če bi to vedel, ne bi bilo nič drugače, saj svojih prstov ni mogel obračati.

Tu in tam je našel kaj za pod zob in ves čas iskal votlo drevo. Našel je le eno, v njem pa so prebivale čebele, zato se ni mogel naseliti vanj. Povsod okoli njega so iz zemlje poganjale prelepe gobe. Bile so bele, rumene, oranžne, rdeče in rjave ter videti tako mesnate in lepe, da si jih je želel ugrizniti. Toda vedel je, da so nekatere zelo strupene, zato jih s svojim željnim, hrapavim rožnatim jezičkom ni niti obliznil. Prav tedaj so mu izpadali mlečni zobje in rasli novi, pravi mačji zobje, zaradi katerih ga je mikalo ugrizniti skoraj vse, kar je videl. Ena vrsta gob, ki se mu je zdela najlepša od vseh, je rasla samo na deblih podrtih bukev. Bila je bela in imela je veliko drobnih vejic, stisnjenih tesno drugo ob drugo.

Večina rastlin, ki jih je videl, je trdno spala. Saj veste, vsaka rastlina mora spati in večina si ponoči privošči dolg spanec. Nekatere, denimo lokvanji, spijo tudi ob oblačnih dneh. Detelje je imel zelo rad, a njihovi lističi so bili tesno zloženi in samo gobe, svetlini ter še nekaj drugih rastlin so bili povsem budni. Vsi, ki jih je srečal, so bili tujci in začel se je počutiti zelo osamljenega. Mačk navadno ne moti, če so same. Pravzaprav jim je to kar všeč; vendar si lahko predstavljate, kako težko je mucku, ki je bil vedno ljubljen in deležen skrbi, ko se znajde sam v temnem gozdu, kjer velike ptice kar naprej ponavljajo ista vprašanja, drugi pa se norčujejo iz njega. Tudi vam ne bi bilo všeč, če bi bili mucek.

Naposled je med tihim potikanjem po stari gozdni poti, v upanju, da bo srečal kakšno mlado, nežno gozdno miško, pred seboj zagledal dve svetli živali. Zdeli sta se mu zelo podobni muckoma, a spomnil se je, kako ga je Smrdljivec osorno zavrnil, ko ga je imel za mačka, zato je molčal. Stekel je, da bi ju dohitel in bolje videl, in prav ko ju je dosegel, so vsi skupaj prišli do ovinka na poti.

Še preden je utegnil spregovoriti ali preden sta opazili, da je tam, je v vejah nad njimi zarjovel veter in tik pred njimi sta iz starega hloda zastrmeli vanje dve strašni veliki očesi. Vsi so obstali z nasršeno dlako na hrbtu in togo ukrivljenimi repi. Nihče ni izpustil niti glasu. Dvigovali so zdaj eno, zdaj drugo tačko in se počasi, neslišno umikali nazaj. Ko so bili dovolj daleč, so se naglo obrnili in stekli po stari poti, kolikor hitro jih je neslo njihovih dvanajst tačk. Ustavili so se šele na cesti proti domu, kjer so se lahko v soju zvezd ozrli in se prepričali, da jim nihče ne sledi. Tedaj so se zazrli drug v drugega — Rumena mucka, Bela mucka in Rjavi mucek.

»Si pobegnil, da bi živel v gozdu?« sta vprašali sestri. »Pa vidve?« je vprašal Rjavi mucek. »Ne boš nikoli povedal?« sta rekli. »Nikoli!« je rekel.

»No, potem pa: res sva pobegnili in se srečali tik pred tvojim prihodom. Nameravali sva živeti v gozdu.« »Jaz tudi,« je rekel. »Pa nisem našel nobenega votlega drevesa.«

»Sta srečali tistega strašnega ptiča?« sta vprašali. »Tistega, ki nikoli ne sliši tvojih odgovorov in te kar naprej sprašuje isto?« »Sem,« je rekel. »Glejta, da nikoli ne povesta!«

»Ha ha!« je zakričal mali Skovik in se smejal. Videl je, kaj se je zgodilo na stari gozdni poti, in je z neslišnim zamahovanjem kril priletel za njimi.

»Trije veliki mucki se bojijo trohnobne svetlobe! Oho! Oho!« Vsi so že slišali za trohnobno svetlobo in vedeli, da je to svetloba, ki jo v temi oddajajo nekatere vrste trohnečega lesa, vendar so dvignili glave in odgovorili: »Trohnobne svetlobe se ne bojimo.«

»Ha ha!« je spet zakričal Skovik. »Mislili ste, da vas gledajo velike oči. Pa je bila samo trohnobna svetloba. Če vas ni strah, si upajte nazaj!«

»Nočemo nazaj,« je odgovoril Rjavi mucek. »Nimamo časa.« »Ha ha!« je zakričal Skovik. »Nimate časa! Kam pa greste?«

»Domov, seveda,« je odgovoril Rjavi mucek. Nato je sestrama zašepetal: »Dajmo!« »Prav,« sta rekli in vsi so zdrveli po cesti, kolikor hitro so mogli. Mama še danes ne ve, da so kdaj pobegnili od doma.

Pa je bila samo trohnobna svetloba.