Prevod

Ko so se dnevi skrajšali in ohladili ter so iz velikih modrosivih oblakov na zahodu zavel mrzli vetrovi, so se mnogi gozdni prebivalci odpravili k zimskemu spanju. Pa ne le oni; tudi na travniku sta se Regica in Kača podveznica že zavlekli na skrito in sladko sanjali. Ptice pevke so že zdavnaj odletele na jug, v bregovih ribnika in na njegovem dnu iz prijetno mehkega blata pa je počivalo mnogo zaspancev. Pod vodo so se Žabe v skupinah tesno stisnile druga k drugi in se skrile očem. Tam so bile tudi nekatere Želve, druge pa so se zarile v breg.

Svizci so postali topoglavi in zaspani, še preden je zadnje listje priplesalo na tla, in so se med kosmatinci prvi odpravili k zimskemu počitku. V poznem jesenskem času je bilo toliko zanimivega videti in početi, da so se na vso moč trudili ostati budni.

Nekega dne je Podlasica nekaj pripovedovala Svizcu — bila je prav zanimiva čenča, le da je bila precej neprijazna, zato je tu raje ne bomo ponavljali — ko je opazila, da Svizec počasi in zaspano mežika, glava pa mu leze čedalje niže. Vprašala ga je, ali razume. Svizec se je zdrznil, na široko razprl oči in rekel: »O, da, da! Popolnoma! O-a-a-a-a-a.« Njegovo zehanje ni bilo videti tako veliko, kot se sliši, saj je imel tako majhna usta.

Trudil se je vljudno kazati zanimanje, a ravno ko je Podlasica prišla do najbolj napetega dela svoje zgodbe, se je Svizec prevalil na bok in trdno zaspal. Naslednji dan se je poslovil od prijateljev, jim zaželel srečno zimo in povedal, da bo nekatere morda videl še pred pomladjo, saj bo moral enkrat priti ven, da določi vreme. »Samo upam, da se bom pravočasno zbudil,« je dejal, »čeprav sem dovolj debel, da bi lahko spal, dokler ne poženejo vijolice.«

Saj veste, moral je biti debel, da je lahko brez hrane preživel mrzle mesece. Tako rejen je bil, da se je komaj še racal naokrog; njegovo veliko telo v ohlapni koži se je med hojo vleklo po tleh in se treslo še bolj kot sicer. S poskakovanjem si res ni mogel pomagati, da bi bil hitrejši, in tako mu je zmanjkovalo sape, da je komaj še zažvižgal, ko je zlezel v svoj rov.

Za Svizcem so se spat odpravili Rakuni, Smrdljivci pa še pozneje. Ti niso nikoli spali prav dolgo in so govorili, da spanja v resnici sploh ne potrebujejo ter da ne bi spali, ko ne bi bili brez dela in ko jim to ne bi olajšalo gospodinjstva. Toliko so prihranili, če jim v najhujšem mrazu ni bilo treba hoditi ven po hrano.

Ko so se veliki prebivalci varno umaknili, so za male nastopili najlepši časi. Pižmovke so bile budne, vendar so imele za hrano svoje velike hiše in najbrž ne bi nadlegovale Miši in Veveric. Razen Sov in Podlasic se jim ni bilo treba bati skoraj nikogar. Svizci so nekoč skušali prepričati Velikega uharja, naj odleti na jug skupaj z Žerjavi, pa se jim je smejal naravnost v obraz. »Hu-hu!« je rekel. »Jaz že ne! Mraza se prav nič ne bojim. Vi sploh ne veste, kako toplo je perje. Nikoli ne nosim ničesar drugega. Kožuhi so že v redu, a perje to vendarle ni.«

On in njegovi sorodniki so ves dan posedali v svojih duplih in le redko poleteli ven, razen ponoči. Včasih, kadar dan ni bil presvetel, so se odpravili na kratek izlet po kosilo. Za vsako Miš, ki se je takrat znašla v bližini, je bila to velika smola.

Zdaj je zapadel sneg in prišli so lepi, tihi, mrzli dnevi. Dlaka Podlasic se je iz rjave spremenila v belo, kakor se jim pozimi dogaja v mrzlih deželah. Čipmunki so še zadnjič švignili naokrog pred zgodnjo pomladjo, zdaj pa so živeli vsak zase v svojem udobnem rovu. Bili so nadvse samostojni in skrbni. Nihče še ni slišal, da bi Čipmunku zmanjkalo hrane, razen če mu ni kak ropar odnesel oreškov in koruze. Miši menijo, da mora biti Čipmunku strašansko dolgčas, ko je vso zimo sam, saj ne spi ves čas. Čipmunkom pa se ne zdi tako. Eden izmed njih je rekel: »Dolgčas? Meni ni nikoli dolgčas. Kadar sem buden, jem ali si čistim kožušček ali pa razmišljam. Če bi kdo stanoval pri meni, bi me utegnil zbuditi, ko bi hotel spati, ali izbrati orešek, ki bi ga rad pojedel sam, ali govoriti, ko bi razmišljal. Ne, hvala, kadar si bom zaželel družbe, bom šel na obisk.«

Miši imajo zimo za čas zabave. Takrat so mladički preteklega poletja že odrasli in znajo skrbeti zase, očetje in matere pa si lahko oddahnejo. Travniške miši se zberejo v velike družbe in si pod snegom na travniku zgradijo skupine toplih zimskih domov, med katerimi vodijo številne drobne pokrite potke. Hrana jih obdaja z vseh strani — travne koreninice in rjava semena — in toliko je je, da se nikoli ne prepirajo, kdo bo dobil to koreninico in kdo ono. Podnevi spijo, ponoči pa se prebujajo, da jedo, se obiskujejo in veselijo.

Včasih jih kaj prebudi tudi podnevi, kakor se je zgodilo takrat, ko je Jereb v njihovi bližini predrl sneg. Bila je nesreča in Jerebu je bilo zelo žal. Njegova družina se je v bližini udobno stisnila k počitku in nekega jutra so se ravno odpravljali na sprehod, ko se je najstarejši sin spotaknil, padel in skozi sneg treščil naravnost v malo naselbino Travniških miši.

Mladega Jereba je bilo zaradi njegove nerodnosti zelo sram. »Tako mi je žal,« je dejal. »Svojih krpelj še nisem vajen. To je prva zima, ko jih nosim.«

»Nič hudega,« je vljudno rekla Najstarejša miš. »Na začetku jih je gotovo težko obvladati. Upamo, da boš imel odslej več sreče.« Nato sta se priklonila drug drugemu in Jereb je odšel za brati in sestrami ter pri vsakem koraku visoko dvigal noge z na novo zraslimi pernatimi krpljami. Travniške miši so se lotile pospravljanja svojih domov, vendar ti niso bili nikoli več videti čisto taki kot prej, dokler se tisti sneg ni stopil in ni zapadel nov. Človek bi pomislil, da se bodo Travniške miši in Jerebi po tem imeli manj radi, vendar ni bilo tako. Nikoli ni tako, če tisti, ki povzročijo nevšečnosti, hitro povedo, da jim je žal, prizadeti pa ostanejo potrpežljivi in znajo odpustiti.

Že naslednjo noč se je eden izmed Jelenjih miškov pošteno prestrašil. Njegov dom je bil v čebeljem drevesu v gozdu. S Čebelami je bil že od nekdaj najboljši prijatelj in zdaj, ko so se vso zimo zadrževale tesno ob satju, si je Jelenji mišek v istem drevesu uredil sobico. Kadar je spal blizu Čebel, mu je bilo topleje, saj je iz njihovih telesc vedno prihajalo nekaj toplote. Tu in tam je tudi pokusil malce medu, pa mu niso zamerile.

Jelenji mišek doma ni hranil veliko svojih zimskih zalog. V bližini je imel nekaj žira in kadar je bilo vreme res zelo viharno, ga je nekaj pojedel. V shrambi, ki je bila v drugem duplu čebeljega drevesa, bi bilo prostora še za veliko več, vendar je hrano raje shranjeval na različnih krajih. »Tako je pametneje,« je dejal. »Recimo, da bi imel vse tukaj, pa bi veter podrl drevo in bi padlo tako, da ne bi mogel do dupla. Kaj bi potem?«

To je govoril Zajcu. Zajec sam nikoli ni spravljal hrane za zimo, vendar je drugim včasih povedal, kako bi bilo po njegovem to treba početi. Prepričan je bil, da bi bilo bolje imeti vse oreške na enem mestu, kakor so jih imeli Čipmunki. In tudi zdaj, ko mu je Jelenji mišek pojasnil svoje razloge, je ostal prav tako prepričan o svojem. »Prav malo verjetno je, da bi veter čebelje drevo podrl ravno tako,« je rekel. »Nevarnost ni velika.«

»Velika ni, nekaj je pa le je,« je odgovoril Jelenji mišek. »Votla drevesa padejo prej kakor zdrava. Ti shranjuj svojo hrano, kjer hočeš, jaz pa bom že poskrbel za svojo.«

Jelenji mišek je govoril zelo odločno, čeprav je ostal povsem vljuden. S svojimi lepimi rjavimi očmi je gledal Zajca naravnost v obraz in že po tem, kako je držal svoj vitki dolgi rep, se je videlo, da misli nadvse resno. Zajec je odšel domov.

Jelenji mišek je spravil na stotine in stotine žirov. Skrbno jih je izluščil iz lupin in jih zložil v lepo postlane dupline v drevesnih deblih. Postlal jih je z listjem. Poleg hrane, ki jo je hranil v drevesih, je pod kamenje in podrta debla skrival kupčke oreškov, semena pa tlačil v špranje v ograjah in drobne jamice v zemlji. Po žetvi je delal na pšeničnem polju, pobiral posamezna zrna, ki so popadala iz snopov, in jih odnašal. Nikoli ni preštel svojih shramb, vendar ga je misel nanje osrečevala. Ko je zjutraj legel spat, je vedno vedel, od kod bodo prišli njegovi obroki naslednjo noč. V vsem gozdu ni bilo bolj skrbnega in srečnega bitja. Bil je nežen, dobrodušen in izredno preudaren. Pa tudi zelo čeden, z velikimi uhlji ter belim trebuščkom in tačkami.

Noč po tistem, ko je Jereb tako prestrašil njegove sestrične Travniške miši, se je ta Jelenji mišek odpravil malo poveselit. Obiskal je Travniške miši, pojedel kostanj, ki ga je izkopal na robu gozda, švignil na kol ograje in pokusil skrito pšenico, da bi se prepričal, ali se dobro drži, nato pa odšel k drevesu, kjer je imel shranjeno večino žira. Ni bil povsem prepričan, da bi rad kakšnega pojedel, vendar se je želel pred odhodom prepričati, da je z zalogo vse v redu. Drugi Jelenji miški so ga povabili na zabavo, zato si, razumete, ni smel pokvariti teka. Na zabavi bo gotovo tudi kaj za pod zob.

»Saj je najbrž vse v redu,« je rekel, ko je stekel po deblu navzgor, »ampak vseeno se je dobro prepričati.« »Pri mojih brkih!« je vzkliknil, ko je prišel do odprtine. »To je pa čisto podobno Rdeči veverici!«

Odprtina v drevesu je bila prej komaj dovolj velika, da se je stisnil skoznjo, zdaj pa je lahko vstopil, ne da bi si pomečkal kožušček. Po vsem robu so bile številne sledi ostrih zob. Nekdo je hotel noter, pa so mu bila vrata pretesna. Jelenji mišek je zlezel v duplo in sedel na svoj žir. Potem je premišljeval in premišljeval in premišljeval. Dobro je vedel, da je bila to Rdeča veverica, saj Rdeče veverice niso tako skrbne kakor večina drugih ljubiteljev oreškov. Jeseni zganjajo velik hrup okrog spravljanja hrane, skačejo naokrog, klepetajo in se jezijo, če kdo pride tja, kjer delajo. Kljub vsemu pa Čipmunki in Jelenji miški delajo veliko bolj pridno od njih. Saj veste, največ ne naredi vedno tisti, ki pri tem najbolj razgraja.

Rdeči veverici navadno zmanjka hrane že dolgo pred pomladjo, potem pa vzame vse, kar ji pride pod tačke. Čipmunki jim včasih rečejo, da bi jih moralo biti sram in da bi morale bolj pridno delati. Tedaj Rdeče veverice zavzdihnejo in odgovorijo: »Oh, vam je lahko govoriti, ampak ne pozabite, da nimamo takih ličnih mošnjičkov kakor vi.«

Jelenji mišek je premišljeval o vsem tem. »Lični mošnjički!« je vzkliknil. »Jaz jih tudi nimam, pa si sam pripravim zaloge hrane. To je samo izgovor. Prav nič ne cenim tistih, ki iščejo izgovore.«

Večkrat je zlezel skozi vhod, da bi videl, kako velik je. Ugotovil je, da za Rdečo veverico še ni dovolj širok. Nato je oddirjal čez sneg k prijatelju. »Ne bom šel na zabavo,« mu je rekel. »Nekaj dela imam.«

»Dela?« je rekel prijatelj. »Dela? Pozimi?« A še preden je utegnil povedati do konca, obiskovalca že ni bilo več. Jelenji mišek je vso noč prenašal žir iz starega skrivališča v novo. Med drevesoma je v sneg shodil pravo potko. Njegove tačke so bile drobcene, a imel je štiri, za njim pa se je vlekel še dolgi rep. Ni mu bilo treba daleč. Novo skrivališče si je ogledal že prej. Bilo je v javorju in do shrambe je vodil dolg, zelo ozek vhod. Prav zato, ker bi moral tako globoko v drevo, ga Jelenji mišek prej ni uporabljal. Zdaj pa mu je bil prav zaradi tega še toliko bolj všeč.

»Če si bo tista Rdeča veverica kdaj pregrizla pot sem noter,« je rekel, »ji ne bo ostal niti en zob za grizenje hrane.« Ko je vzšlo sonce, je Jelenji mišek zaspal v javorju. Rdeča veverica pa je prišla in začela glodati vhod v njegovo staro shrambo. Če bi glodala ves dan, bi se zagotovo prebila vanjo. A veliko časa je morala porabiti za iskanje hrane. Našla je nekaj zmrznjenih jabolk, ki so še visela v sadovnjaku, in jih grizla, dokler ni prišla do pešk v njih. Našla je tudi velik želod, a bil je star in je imel zatohel okus. Poleg tega se je sprla z drugo Rdečo veverico in jo podila skoraj do kmečkega dvorišča. Potem ju je zaslišal Škotski ovčar in prvo pregnal skoraj vso pot nazaj.

Ko se je znočilo in je odhitela spat v svoje votlo drevo, je bila odprtina že skoraj dovolj velika, a ne še čisto. V notranjosti je vohala žir in ob misli, kako slasten bo, je postala lačna. »Jutri bom zgodaj vstala in prišla sem,« je rekla. »Že pred zajtrkom si lahko pregrizem pot noter, potem pa!«

Z velikimi skoki je odhitela domov in kmalu trdno zaspala. Poleti se je pogosto igrala in preganjala še polovico noči, zdaj pa je bilo mrzlo in po sončnem zahodu je najraje hitro odšla domov ter se toplo zavila v svoj rep. Rdeča veverica je komaj izginila izpred oči, ko je Jelenji mišek že pritekel po svoji stezici v snegu do stare shrambe. Med plezanjem so se mu nežne bele tačke nekoliko tresle in komaj si je drznil pogledati noter, saj se je bal, da bo našel prazno duplo. Lahko si mislite, kako vesel je bil, ko je videl, da je vse še na varnem.

Vso noč je delal, in ko je prišlo jutro, je zadnji žir po shojeni potki na novo, varno počivališče odnesel zelo utrujen mali Jelenji mišek. Bil je utrujen, a srečen.

Le še nekaj si je želel storiti. Hotel je videti Rdečo veverico, ko bo ugotovila, da žira ni več. Počakal jo je v bližini. Bilo je lepo, tiho zimsko jutro, ko se je vseh vej držalo ivje, sence na snegu pa so bile videti čisto modre, tako mrzlo je bilo. Jelenji mišek je počepnil na svoje nežne tačke, da bi jih grel, in jih za povrh skrbno ovil še z repom.

Pridrvela je Rdeča veverica, imenitno poskakujoč, in Jelenjega miška sploh ni opazila. Z nekaj skoki je bila pri drevesu, hitro je stekla do odprtine in začela glodati. Jelenji mišek je postajal zaspan in sklenil, da ne bo več čakal. Stekel je mimo Rdeče veverice. »O, dobro jutro!« je rekel. »Čudovit dan! Vidim, da si pripravljaš to duplo. Upam, da ti bo všeč. Meni je bilo nekaj časa prav prijetno v njem, potem pa me je začelo skrbeti, da ni varno.«

»K-kaj hočeš reči?« je strogo vprašala Rdeča veverica. Videla je, kako so se Jelenjemu mišku zaiskrile oči, in bala se je, da se šali na njen račun. »Oh,« je odgovoril Jelenji mišek in malomarno švignil z repom, »tam sem imel nekaj žira, dokler ga nisem preselil.«

»Ti si ga imel!« je vzkliknila Rdeča veverica. Potem ni nič več glodala. Nenadoma je postala zelo prijazna. »Najbrž mi ne bi znal povedati, kje bi našla kaj hrane, kajne?« je rekla. »Skoraj karkoli bi pojedla.«

Jelenji mišek je za hip pomislil. »Mislim,« je rekel, »da je boš našla obilo v kmetovem skednju, vendar se moraš paziti Psa.«

»Hvala,« je rekla Rdeča veverica. »Bom šla.« »No, pa je!« je rekel Jelenji mišek, ko je švignila izpred oči. »Šla je krast h kmetu. Sicer pa imajo ljudje toliko vsega, da bi morali kaj deliti tudi z Vevericami.«

In to, saj veste, je res.