Prevod
Nekoč je živel kralj, ki je imel dvanajst sinov. Ko so odrasli, jim je rekel, naj se odpravijo v svet in si poiščejo ženo, vendar mora znati v enem dnevu napresti prejo, stkati platno in sešiti srajco, sicer je ne bo hotel za snaho. Vsakemu je dal konja in nov oklep, pa so odšli v svet iskat ženo. Toda ko so prejezdili že kos poti, so bratje rekli, da Pepelka nočejo imeti s seboj, ker ni za nobeno rabo. Tako je moral Pepelko ostati zadaj in ni vedel, kaj naj stori in kam naj se obrne. Tako se je razžalostil, da je stopil s konja, sedel v travo in zajokal. Ko pa je tam sedel že nekaj časa, se je ena izmed travnatih ruš začela premikati in iz nje je prišlo nekaj drobnega in belega. Ko se je približalo, je Pepelko videl, da je ljubka deklica, a tako drobcena, drobcena. Stopila je k njemu in ga vprašala, ali bi prišel dol obiskat Punčko v travi. Seveda je hotel in je tudi šel.
Ko je prišel dol, je Punčka v travi sedela na stolu. Bila je prelepa in vsa nališpana. Vprašala je Pepelka, kam je namenjen in po kakšnih opravkih potuje.
Povedal ji je, da jih je dvanajst bratov in da je kralj vsakemu dal konja in oklep ter jim naročil, naj gredo v svet in si poiščejo ženo, ki bo znala v enem dnevu napresti prejo, stkati platno in sešiti srajco. »Če pa privoliš in postaneš moja žena, ne pojdem nikamor več,« je rekel Pepelko Punčki v travi. Rada je privolila in brž napredla prejo, stkala platno in sešila srajco, a srajčka je bila tako drobna, drobcena, nič daljša kot toliko —.
Pepelko jo je odnesel domov, in ko jo je pokazal očetu, mu je bilo nerodno, ker je bila tako majhna. Kralj pa je vseeno rekel, da se sme poročiti z deklico, in Pepelko se je ves srečen in zadovoljen vrnil po svojo malo nevesto. Ko je prišel k Punčki v travi, jo je hotel vzeti k sebi na konja, a tega ni hotela. Rekla je, da se hoče peljati v srebrni žlici in da ima dva majhna bela konjička, ki jo bosta vlekla. Tako sta odšla na pot, on na konju, ona pa v srebrni žlici, in konjička, ki sta jo vlekla, sta bila dve majhni beli miški. Pepelko se je ves čas držal druge strani poti, saj se je bal, da bi s konjem povozil svojo nevesto, ker je bila tako drobcena. Ko sta prepotovala že kos poti, sta prišla do velikega jezera. Tam se je Pepelkov konj splašil, odskočil na drugo stran poti in prevrnil žlico, tako da je Punčka v travi padla v vodo. Pepelko se je silno razžalostil, saj ni vedel, kako naj jo spravi iz vode. Kmalu pa je iz vode prišel povodni mož in jo prinesel s seboj. Zdaj je bila velika kakor vsak drug odrasel človek in še veliko lepša kot prej. Pepelko jo je posadil predse na konja in odjezdil domov.
Ko je Pepelko prispel domov, so se tudi vsi njegovi bratje že vrnili, vsak s svojo nevesto. Toda te so bile tako grde in odurne in tako zlobne, da so se že med potjo steple s svojimi ženini;
na glavah so imele klobuke, vse zamazane s katranom in sajami, in to jim je s klobukov steklo po obrazih, tako da so bile videti še veliko grše in odurnejše. Ko so bratje zagledali Pepelkovo nevesto, so mu vsi zavidali. Kralj pa je oba tako vzljubil, da je vse druge nagnal, Pepelko pa je obhajal svatbo s Punčko v travi. Potlej sta še dolgo, dolgo živela srečno in zadovoljno, in če nista umrla, živita še danes.
