Prevod

Nekoč sta živela revna zakonca v bedni koči, kjer ni bilo drugega kot črna revščina, tako da nista imela ne kaj v usta dati ne s čim zakuriti. Če pa sta že imela vsega drugega bore malo, ju je Bog obilno blagoslovil z otroki in vsako leto sta dobila še enega. Zdaj sta spet pričakovala novega;

mož se je zaradi tega jezil, kar naprej godrnjal in mrmral ter govoril, da bi bilo po njegovem lahko enkrat že dovolj teh božjih darov. Ko je napočil čas, da žena rodi, se je odpravil v gozd po drva, ker ni hotel gledati novega kričača; še prezgodaj ga bo slišal, ko bo vpil za jedjo, je rekel.

Komaj je mož odšel, je žena rodila zalega dečka in ta se je, brž ko je prišel na svet, razgledal po izbi. »O, ljuba mati,« je rekel, »dajte mi kakšno staro obleko mojih bratov in za nekaj dni živeža, pa pojdem po svetu poskusit srečo; saj vidim, da imate otrok že tako dovolj.« »Bog se te usmili, moj sin,« je rekla mati, »še veliko premajhen si; to nikakor ne gre.« Toda deček je vztrajal pri svojem ter prosil in moledoval tako dolgo, da mu je mati nazadnje le dala nekaj starih cunj in malo živeža v culo, on pa se je ves vesel in pogumen odpravil v svet. A komaj je odšel, je žena rodila še enega dečka; tudi ta se je razgledal po izbi in rekel: »O, ljuba mati, dajte mi kakšno staro obleko mojih bratov in za nekaj dni živeža, pa pojdem po svetu poiskat svojega brata dvojčka; saj imate otrok že tako dovolj.« »Bog se te usmili, saj si še čisto premajhen, revček,« je rekla žena. »To nikakor ne gre.« Pa ni nič pomagalo: deček je prosil in moledoval tako dolgo, da je dobil nekaj starih cunj in culo živeža, nato pa se je prav možato odpravil po svetu iskat svojega brata dvojčka.

Ko je mlajši že nekaj časa hodil, je malo pred seboj zagledal brata. Zaklical mu je in ga prosil, naj se ustavi. »Počakaj vendar!« je rekel. »Tako jo ubiraš, kakor da bi ti za to plačevali; pa bi si vendar lahko ogledal še najmlajšega brata, preden si odšel v svet.« Starejši se je ustavil in se ozrl, in ko ga je mlajši dohitel ter mu razložil, kako je mogoče, da je njegov brat, je še pristavil: »Zdaj pa sediva in poglejva, kaj nama je mati dala za na pot.« In tako sta tudi storila.

Ko sta prehodila kos poti, sta prišla do potoka, ki je tekel čez zelen travnik. Tam je mlajši dejal, da bi morala drug drugemu dati ime. »Ker se nama je tako mudilo, da doma nisva utegnila tega opraviti, bova pa tukaj,« je rekel. »Kako bi se torej rad imenoval?« je vprašal starejši.

»Lillekort bi bil rad,« je odgovoril drugi. »Pa ti? Kako naj te kličem?« »Jaz bom kralj Lavring,« je odgovoril starejši. Tako sta drug drugega krstila in šla naprej. Čez nekaj časa sta prišla do razpotja in se domenila, da se ločita ter gresta vsak po svoje.

Tako sta storila, a komaj sta prehodila kratek kos poti, sta se že spet srečala. Znova sta se ločila in odšla vsak po svoji poti, toda kmalu se je zgodilo prav isto: še preden sta se zavedela, sta bila spet skupaj. In tudi tretjič ni bilo nič drugače.

Tedaj sta se domenila, da pojdeta vsak na svojo stran, eden proti vzhodu in drugi proti zahodu. »Če pa se kdaj znajdeš v resnični stiski in nesreči,« je rekel starejši, »me trikrat pokliči in prišel ti bom pomagat; toda nikar me ne kliči, dokler ne boš v najhujši sili!« »Potem se najbrž ne bova tako kmalu videla,« je rekel Lillekort. Poslovila sta se in Lillekort je odšel proti vzhodu, kralj Lavring pa proti zahodu.

Ko je Lillekort že lep čas hodil sam, je srečal staro, prastaro grbasto ženico, ki je imela eno samo oko. Lillekort ji ga je izmaknil. »Av, av!« je zavpila ženica. »Kam je šlo moje oko?« »Kaj mi daste, če vam vrnem oko?« je vprašal Lillekort. »Dam ti meč, s katerim lahko premagaš celo vojsko, naj bo še tako velika,« je odgovorila starka. »Prav, pa ga dajte,« je rekel Lillekort.

Ženica mu je dala meč, on pa ji je vrnil oko. Nato je Lillekort šel naprej in čez nekaj časa spet srečal staro, prastaro grbasto ženico, ki je imela eno samo oko. Izmaknil ji ga je, še preden se je zavedela.

»Av, av, kam je šlo moje oko?« je zavpila ženica. »Kaj mi daste, če vam vrnem oko?« je vprašal Lillekort. »Dam ti ladjo, ki pluje po sladki in slani vodi, čez gore in globoke doline,« je odgovorila starka. »Prav, pa jo dajte,« je rekel Lillekort. Ženica mu je dala drobceno ladjico, ki ni bila večja, kot da jo je lahko vtaknil v žep, nato je dobila oko nazaj in šla sta vsak svojo pot. Ko je Lillekort potem že dolgo hodil, je še tretjič srečal staro, prastaro grbasto ženico, ki je imela eno samo oko. Tudi tej ga je izmaknil, in ko je starka začela kričati in tarnati ter spraševati, kam je šlo njeno oko, je Lillekort rekel: »Kaj mi daste, če vam vrnem oko?« »Naučim te iz sto lastov sladu naenkrat zvariti pivo.« Za to znanje je ženica dobila svoje oko nazaj in šla sta vsak svojo pot.

Ko pa je Lillekort prehodil še kratek kos poti, se mu je zazdelo, da bi bilo vredno preskusiti ladjo. Vzel jo je iz žepa in stopil vanjo najprej z eno nogo, potem še z drugo. Komaj je vanjo postavil prvo nogo, je ladja že precej zrasla, in ko je pristavil še drugo, je postala velika kot ladje, ki plujejo po morju. Lillekort je rekel: »Pluj zdaj po sladki in slani vodi, čez gore in globoke doline in se ne ustavi, dokler ne prideš do kraljevega gradu!« Ladja je nemudoma švignila naprej, hitra kakor ptica v zraku, dokler ni prispela malo pod kraljevi grad; tam se je ustavila. Z grajskih oken so opazovali, kako prihaja Lillekort na ladji, in vsi so bili tako začudeni, da so stekli dol pogledat, kdo je ta, ki se na ladji vozi po zraku. Toda medtem ko so tekli z gradu, je Lillekort že stopil iz ladje in jo spet vtaknil v žep;

brž ko je namreč stopil iz nje, je postala tako majhna, kot je bila, ko jo je dobil od starke. Ljudje z gradu zato niso videli drugega kakor majhnega razcapanca, ki je stal spodaj ob obali.

Kralj ga je vprašal, od kod je, toda deček je rekel, da ne ve. Tudi tega ni vedel, kako je prišel tja, pač pa je prav lepo prosil, ali bi ga vzeli v službo na gradu: če zanj ni drugega dela, bi lahko kuharici nosil drva in vodo, je rekel. In to so mu dovolili. Ko je Lillekort prišel na grad, je videl, da je vse pregrnjeno s črnino, zunaj in znotraj, stene in streha. Vprašal je kuharico, kaj naj to pomeni. »Že prav, ti bom povedala,« je odgovorila kuharica. »Kraljeva hči je bila že pred davnim časom obljubljena trem trolom in prihodnji četrtek zvečer jo pride eden izmed njih iskat. Vitez Rød se je sicer zaklel, da jo bo rešil, a Bog ve, ali jo res more; zato ti je lahko jasno, da sta pri nas žalost in bridkost.« Ko je napočil četrtkov večer, je vitez Rød odpeljal kraljično na obalo — tam naj bi se namreč srečala s trolom — in ostal naj bi pri njej ter jo varoval. Toda trolu, bi rekel, ni prizadejal kaj dosti hudega; komaj je kraljična sedla na breg, je vitez Rød splezal na veliko drevo, ki je raslo tam, in se skril med veje, kolikor se je le mogel. Kraljična je jokala in ga iz srca rotila, naj je ne zapusti, toda vitezu Rødu za to ni bilo mar. »Bolje, da umre eden kakor dva,« je rekel.

Medtem je Lillekort prav lepo prosil kuharico, ali bi smel za malo časa na obalo. »Kaj pa boš tam?« je rekla kuharica. »Saj nimaš tam nobenega opravka.« »O, le pustite me, ljuba duša!« je rekel Lillekort. »Tudi jaz bi se šel rad malo zabavat z drugimi otroki.« »No, prav, pa pojdi,« je rekla kuharica, »le glej, da boš nazaj, ko bo treba obesiti lonec za večerjo nad ogenj in natakniti pečenko na raženj; pa prinesi spotoma še pošten naročaj drv v kuhinjo!« Lillekort je obljubil in stekel na obalo.

Prav ko je prišel tja, kjer je sedela kraljeva hči, je prihrumel trol, da je vse šumelo in bučalo okoli njega. Bil je strašansko velik in debel, glav pa je imel pet.

»Ogenj!« je zarjul trol. »Ogenj nazaj!« je rekel Lillekort. »Se znaš mečevati?« je zavpil trol. »Če se ne znam, se pa lahko naučim,« je rekel Lillekort. Tedaj je trol zamahnil po njem z veliko, debelo železno palico, ki jo je držal v pesti, da je zemlja letela pet komolcev visoko. »Fej!« je rekel Lillekort. »To naj bi bil udarec? Zdaj boš pa videl mojega!« Zgrabil je meč, ki ga je dobil od stare grbaste ženice, in usekal po trolu, da je vseh pet glav odletelo po pesku. Ko je kraljična videla, da je rešena, je bila tako vesela, da ni vedela, kaj bi: kar skakala je in plesala. »Zdaj pa malo zaspi v mojem naročju,« je rekla Lillekortu, in medtem ko je ležal pri njej, mu je nadela zlato obleko.

Ni trajalo dolgo, ko je vitez Rød zlezel z drevesa, saj je videl, da ni več nobene nevarnosti. Kraljični je grozil tako dolgo, da mu je morala obljubiti, da bo rekla, kako jo je rešil on; če tega ne bi povedala, bi jo namreč ubil. Nato je trolu vzel pljuča in jezik ter jih spravil v svoj robec, kraljično pa odpeljal nazaj na grad;

in če mu prej še niso izkazovali časti, so mu jo zdaj: kralj ni vedel več, kaj bi si še izmislil, da bi ga počastil, pri mizi pa je zmeraj sedel na kraljevi desnici.

Lillekort je najprej stopil na trolovo ladjo in z nje vzel cel kup zlatih in srebrnih obročev, nato pa odhitel nazaj na grad. Ko je kuharica zagledala vse tisto zlato in srebro, se je silno prestrašila in vprašala: »Ljubi moj Lillekort!

Kje pa si dobil vse to?« Bala se je namreč, da ni prišel do tega po pošteni poti. »Oh,« je odgovoril Lillekort, »za malo časa sem bil doma, pa so ti obroči odpadli z nekih veder in sem vam jih prinesel.« Ko je kuharica slišala, da so zanjo, ga ni več spraševala o tem; zahvalila se je Lillekortu in vse je bilo spet dobro in prav.

Drugi četrtek zvečer je bilo prav tako: vsi so žalovali in se bridko žalostili, vitez Rød pa je rekel, da če je lahko rešil kraljevo hčer pred enim trolom, jo bo gotovo tudi pred drugim, in jo je odpeljal na obalo.

Toda tudi temu trolu ni prizadejal kaj dosti hudega, kajti ko je napočil čas, ko naj bi trol prišel, je rekel kakor prejšnjikrat: »Bolje, da umre eden kakor dva!« in spet splezal na drevo. Lillekort je znova prosil kuharico, ali bi smel za malo časa na obalo. »Kaj pa boš tam?« je rekla kuharica. »O, lepo prosim, pustite me,« je rekel Lillekort, »tako rad bi se šel malo zabavat z drugimi otroki.« Tudi tokrat je smel iti, vendar je moral najprej obljubiti, da bo nazaj, ko bo treba obrniti pečenko, in da bo prinesel velik naročaj drv.

Komaj je Lillekort prišel na obalo, je že prihrumel trol, da je vse šumelo in bučalo okoli njega. Bil je dvakrat večji od prejšnjega in imel je deset glav.

»Ogenj!« je zarjul trol. »Ogenj nazaj!« je rekel Lillekort. »Se znaš mečevati?« je zavpil trol. »Če se ne znam, se pa lahko naučim!« je rekel Lillekort. Tedaj je trol zamahnil po njem s svojo železno palico — ta je bila še večja od palice prvega trola —, da je zemlja letela deset komolcev visoko. »Fej!« je rekel Lillekort. »To naj bi bil udarec? Zdaj boš pa videl mojega!« Zgrabil je meč in usekal po trolu, da je vseh deset glav zaplesalo po pesku.

Kraljeva hči mu je spet rekla: »Za malo časa zaspi v mojem naročju,« in medtem ko je Lillekort ležal pri njej, mu je nadela srebrno obleko. Brž ko je vitez Rød opazil, da ni več nevarnosti, je zlezel z drevesa in kraljični grozil tako dolgo, da je morala spet obljubiti, da bo rekla, kako jo je rešil on. Nato je trolu vzel jezik in pljuča ter jih spravil v svoj robec, kraljevo hčer pa odpeljal nazaj na grad. Tam sta zavladala veselje in radost, kakor si lahko mislite, in kralj sploh ni vedel, kako naj vitezu Rødu izkaže dovolj časti in spoštovanja.

Lillekort pa je s trolove ladje vzel naročaj zlatih in srebrnih obročev. Ko se je vrnil na grad, je kuharica sklenila roke in se čudila, kje je dobil vse tisto zlato in srebro. Toda Lillekort je odgovoril, da je bil za malo časa doma in da so ti obroči odpadli z nekih veder; zato jih je vzel s seboj za kuharico, je rekel.

Ko je prišel tretji četrtkov večer, je bilo natanko tako kakor prejšnjikrat in predprejšnjikrat: ves grad je bil pregrnjen s črnino in vsi so žalovali ter se bridko žalostili. Vitez Rød pa je dejal, da se po njegovem nimajo česa toliko bati;

če je kraljevo hčer rešil pred dvema troloma, jo bo menda še pred tretjim. Odpeljal jo je na obalo, ko pa se je približala ura, ob kateri naj bi prišel trol, je splezal na drevo in se spet skril. Kraljična je jokala in ga prosila, naj ostane, pa ni nič pomagalo; vztrajal je pri starem. »Bolje, da umre eden kakor dva,« je spet rekel vitez Rød.

Tudi tisti večer je Lillekort prosil, ali bi smel na obalo. »Kaj pa boš tam?« je odgovorila kuharica. Toda tako dolgo je prosil, da je nazadnje le dobil dovoljenje; obljubiti pa je moral, da bo nazaj v kuhinji, ko bo treba obrniti pečenko. Komaj je prišel na obalo, je že prihrumel trol, da je vse šumelo in bučalo okoli njega. Bil je mnogo, mnogo večji od obeh prejšnjih in imel je petnajst glav. »Ogenj!« je zavpil trol. »Ogenj nazaj!« je rekel Lillekort. »Se znaš mečevati?« je zarjul trol. »Če se ne znam, se pa lahko naučim,« je rekel Lillekort. »Te bom že jaz naučil!« je zavpil trol in zamahnil po njem s svojo železno palico, da je zemlja letela petnajst komolcev visoko. »Fej!« je rekel Lillekort. »To naj bi bil udarec? Zdaj boš pa videl mojega!« Pri priči je zgrabil meč in usekal po trolu, da je vseh petnajst glav zaplesalo po pesku.

Kraljična je bila zdaj rešena in zahvaljevala se je Lillekortu ter ga blagoslavljala, ker jo je rešil. »Zdaj pa za malo časa zaspi v mojem naročju!« je rekla in mu, medtem ko je ležal pri njej, nadela medeninasto obleko. »Kako pa bova razkrila, da si me rešil ti?« je vprašala kraljeva hči. »To ti bom že povedal,« je odgovoril Lillekort.

»Ko te bo vitez Rød spet odpeljal domov in se izdajal za tvojega rešitelja, bo, kakor veš, dobil tebe in pol kraljestva. Ko pa te bodo na poročni dan vprašali, kdo naj ti naliva v čaše, reci: ‘Hočem tistega malega dečka, ki v kuhinji nosi kuharici drva in vodo.’ Med nalivanjem bom kanil kapljo na njegov krožnik, na tvojega pa nobene, in tedaj se bo razjezil ter me udaril. To bova ponovila trikrat. Ko pa me bo udaril tretjič, reci: ‘Sram te bodi, ker tepeš mojega ljubega; on me je rešil in njega hočem!’« Potem je Lillekort stekel nazaj na grad, kakor že prejšnjikrat in predprejšnjikrat, a najprej je spet stopil na trolovo ladjo ter vzel cel kup zlata, srebra in drugih dragocenosti; od tega je kuharici spet dal cel naročaj zlatih in srebrnih obročev.

Brž ko je vitez Rød videl, da je vsa nevarnost minila, je zlezel z drevesa in kraljevi hčeri grozil tako dolgo, da je morala obljubiti, kako bo rekla, da jo je rešil on. Nato jo je odpeljal nazaj na grad, in če mu prej še niso izkazali dovolj časti, so mu jo zdaj: kralj ni mislil na nič drugega kakor na to, kako naj počasti moža, ki je njegovo hčer rešil pred tremi troli. Samo po sebi se razume, da bo dobil njo in pol kraljestva, je rekel.

Na poročni dan pa je kraljična prosila, naj jim pri svatovski mizi naliva v čaše mali deček, ki v kuhinji nosi kuharici drva in vodo. »Kaj pa hočeš s tistim sajastim razcapancem tukaj?« je rekel vitez Rød;

toda kraljična je dejala, da hoče za točiti njega in nikogar drugega, in nazadnje so ji ustregli. Nato je šlo vse tako, kakor sta se domenila Lillekort in kraljeva hči: na krožnik viteza Røda je kanil kapljo, na njenega pa nobene, in vitez Rød se je vsakič razjezil ter ga udaril;

ob prvem udarcu je z Lillekorta odpadla razcapana obleka, ki jo je nosil v kuhinji, ob drugem medeninasta, ob tretjem pa srebrna, tako da je stal tam v zlati obleki, ves svetal in zal, da je kar sijalo od njega.

Tedaj je kraljeva hči rekla: »Sram te bodi, ker tepeš mojega ljubega! On me je rešil in njega hočem!« Vitez Rød je prisegal in se zaklinjal, da jo je rešil sam, toda kralj je rekel: »Kdor je rešil mojo hčer, ima menda kaj pokazati v dokaz.« Vitez Rød je nemudoma stekel po svoj robec s pljuči in jeziki, Lillekort pa je prinesel vse zlato in srebro ter vse dragocenosti, ki jih je vzel s trolovih ladij; nato sta vsak svoje razgrnila pred kraljem. »Kdor ima tako dragocene zlate in srebrne reči ter diamante,« je rekel kralj, »ta je moral ubiti trola, kajti pri nikomer drugem ni mogoče dobiti česa takega.« Tako so viteza Røda vrgli v kačjo jamo, Lillekort pa naj bi dobil kraljično in pol kraljestva.

Nekega dne sta šla kralj in Lillekort na sprehod in Lillekort je kralja vprašal, ali ni imel še več otrok. »Sem,« je rekel kralj, »še eno hčer sem imel, a jo je odnesel trol, ker ni bilo nikogar, ki bi jo mogel rešiti.

Zdaj boš dobil eno mojo hčer, če pa lahko rešiš še tisto, ki jo je odnesel trol, ti rad dam tudi njo in drugo polovico kraljestva.« »Bom pa poskusil,« je rekel Lillekort;

»vendar potrebujem železno verigo, dolgo petsto komolcev, s seboj pa hočem še petsto mož in zanje živeža za petnajst tednov, kajti daleč na morje bom šel.« Vse to naj bi dobil, toda kralja je skrbelo, da nima dovolj velike ladje, ki bi lahko vse to nosila.

»Saj imam svojo ladjo,« je rekel Lillekort in iz žepa vzel tisto, ki jo je dobil od stare ženice. Kralj se mu je smejal in mislil, da se samo šali, toda Lillekort je prosil le, naj mu prinesejo, kar je zahteval, pa bo kralj že videl. Prinesli so vse in Lillekort je naročil, naj najprej spravijo na ladjo verigo. A nihče ni bil dovolj močan, da bi jo dvignil, veliko ljudi pa tudi ni moglo hkrati stati okoli drobcene ladjice. Tedaj je Lillekort sam prijel verigo za en konec in položil nekaj členov v ladjo. Bolj ko je vanjo metal verigo, bolj je ladja rasla, in nazadnje je bila tako velika, da je bilo na njej dovolj prostora za verigo, petsto mož, živež in Lillekorta.

»Pluj zdaj po sladki in slani vodi, čez gore in globoke doline in se ne ustavi, dokler ne prideš tja, kjer je kraljeva hči,« je Lillekort rekel ladji, in pri priči je švignila naprej čez kopno in vodo, da je žvižgalo in cvililo okoli nje. Ko so tako odpluli daleč, daleč stran, se je ladja ustavila sredi morja.

»No, zdaj smo prispeli,« je rekel Lillekort, »drugo vprašanje pa je, kako bomo prišli od tod.« Nato je vzel železno verigo in si en konec ovil okoli pasu. »Zdaj moram na dno,« je rekel, »ko pa močno potegnem za verigo in bom hotel spet gor, morate vsi vleči kakor en mož, sicer bo konec z vašimi življenji prav tako kakor z mojim.« Nato je skočil v vodo, da se je okoli njega dvignil rumenkast pršec. Tonil je in tonil, dokler ni nazadnje prispel na dno. Tam je zagledal veliko goro z vrati in stopil skoznje. V notranjosti je našel drugo kraljično; sedela je in šivala, ko pa je zagledala Lillekorta, je sklenila roke. »O, hvala Bogu!« je vzkliknila. »Odkar sem prišla sem, še nisem videla krščanske duše.« »Jaz pa sem prišel pote,« je rekel Lillekort.

»O, mene pač ne boš dobil,« je rekla kraljeva hči. »To se ti nikoli ne bo posrečilo; če te trol zagleda, te bo ubil.« »Še dobro, da si ga omenila,« je rekel Lillekort. »Kje pa je? Prav zabavno bi ga bilo videti.« Kraljeva hči mu je povedala, da je šel trol iskat koga, ki bi znal iz sto lastov sladu naenkrat zvariti pivo, kajti pri njem bo gostija in manj ne bi zadostovalo. »To znam tudi jaz,« je rekel Lillekort. »Ko le ne bi bil trol tako nagle jeze, da bi mu lahko to povedala,« je odgovorila kraljična. »A tako je srdit, da se bojim, da te bo raztrgal, brž ko bo vstopil.

Vseeno bom poskusila kaj ukreniti. Za zdaj se skrij v tole kamrico, pa bova videla, kako bo.« Lillekort je tako tudi storil, in komaj je zlezel v kamrico ter se skril, je prišel trol. »Uf! Tukaj smrdi po krščanski krvi!« je rekel trol. »Da, čez streho je priletela ptica s kostjo kristjana v kljunu in jo spustila skozi dimnik,« je odgovorila kraljeva hči;

»brž sem jo odstranila, a najbrž še zmeraj smrdi po njej.« »Da, najbrž bo to,« je rekel trol. Kraljična ga je nato vprašala, ali je našel koga, ki zna iz sto lastov sladu naenkrat zvariti pivo. »Ne, nihče tega ne zna,« je rekel trol. »Pred kratkim je bil tu nekdo, ki je rekel, da zna,« je dejala kraljeva hči. »Ti si pa res zmeraj pametna!« je odgovoril trol. »Zakaj si ga pa pustila oditi? Saj si vedela, da iščem prav takega človeka.« »Oh, saj ga nisem pustila oditi,« je rekla kraljeva hči, »ampak očka je tako nagle jeze, pa sem ga skrila v kamrico; če očka ne bi nikogar našel, je ta še zmeraj tukaj.« »Naj pride sem!« je rekel trol. Ko je Lillekort prišel, ga je trol vprašal, ali res zna iz sto lastov sladu naenkrat zvariti pivo. »Znam,« je rekel Lillekort. »Še dobro, da sem te dobil,« je rekel trol. »Kar pri priči se loti dela, a Bog ti pomagaj, če pivo ne bo dovolj močno!« »O, okusa mu že ne bo manjkalo,« je rekel Lillekort in se nemudoma lotil varjenja. »Potrebujem pa več trolov, da bodo nosili vodo za kuhanje,« je dejal. »Ti, ki ste mi jih dali, ničesar ne zmorejo.« Dobil jih je še več, toliko, da jih je kar mrgolelo, in delo je steklo. Ko je bila sladica pripravljena, so jo morali seveda vsi pokusiti, najprej trol sam in za njim še drugi;

toda Lillekort je zvaril tako močno sladico, da so, kakor so jo pili, drug za drugim padali mrtvi kakor muhe. Nazadnje je ostala le še stara, uboga ženica, ki je ležala za pečjo. »O, revica!« je rekel Lillekort. »Pa pokusi sladico še ti!« Stopil je do kadi, z zajemalko postrgal po dnu in ji dal piti; tako se je znebil vseh.

Ko je stal tam in se razgledoval, je zagledal veliko skrinjo. Napolnil jo je z zlatom in srebrom, nato pa verigo privezal okoli sebe, kraljične in skrinje ter z vso močjo potegnil zanjo. Možje so jih varno potegnili na krov.

Ko je bil Lillekort spet na ladji, je rekel: »Pluj zdaj po slani in sladki vodi, čez gore in globoke doline in se ne ustavi, dokler ne prideš do kraljevega gradu.« Ladja je pri priči švignila naprej, da se je okoli nje penila rumenkasta voda. Ko so na gradu zagledali ladjo, so jim nemudoma prišli naproti s petjem in godbo ter Lillekorta sprejeli z velikim veseljem. Najbolj vesel pa je bil kralj, ki je zdaj dobil nazaj še svojo drugo hčer.

Toda Lillekortu ni bilo lahko pri srcu, kajti obe kraljični sta ga hoteli za moža, on pa ni hotel nobene druge kakor tisto, ki jo je rešil najprej — ta je bila mlajša.

Zato je pogosto premišljeval, kako naj si pridobi njo, saj se tudi drugi ni hotel zameriti. Nekega dne, ko je tako premleval sem in tja, mu je šinilo v glavo: ko bi le imel tu na kraljevem dvoru svojega brata, kralja Lavringa, ki mu je bil tako podoben, da ju nihče ni mogel ločiti, bi ta lahko dobil drugo kraljično in polovico kraljestva, saj je sam menil, da mu ena polovica povsem zadostuje. Še nikoli prej ni pomislil na to. Odšel je torej pred grad in poklical kralja Lavringa; toda nikogar ni bilo. Poklical je še enkrat, nekoliko glasneje, pa še vedno ni bilo nikogar. Nato je Lillekort zaklical še tretjič, tokrat na vse grlo, in brat je stal pred njim. »Saj sem ti rekel, da me ne kliči, razen če si v najhujši stiski,« je dejal Lillekortu, »tu pa še komarja ni, ki bi ti mogel kaj storiti!« Ob tem ga je tako udaril, da se je Lillekort zakotalil čez travnik. »Sram te bodi, da me tepeš!« je rekel Lillekort. »Najprej sem si priboril kraljevo hčer in polovico kraljestva, nato pa še drugo kraljevo hčer in drugo polovico kraljestva, zdaj pa sem ti nameraval prepustiti eno kraljično in s teboj razdeliti kraljestvo. Se ti torej zdi prav, da me tako udariš?« Ko je kralj Lavring to slišal, je brata prosil odpuščanja in takoj sta se pobotala ter bila spet dobra prijatelja. »Saj veš,« je rekel Lillekort, »da sva si tako podobna, da naju nihče ne more ločiti. Zdaj zamenjaj obleko z menoj in pojdi v grad, pa bosta kraljični mislili, da sem prišel jaz;

tisto, ki te bo prva poljubila, vzemi ti, jaz pa bom vzel drugo.« Vedel je namreč, da je starejša kraljeva hči močnejša, in si je lahko mislil, kako se bo vse skupaj izteklo.

Kralj Lavring je bil takoj za to; z bratom je zamenjal obleko in odšel v grad. Ko je stopil v sobo kraljičen, sta mislili, da je Lillekort, in obe sta mu pri priči stekli naproti; toda starejša, ki je bila večja in močnejša, je odrinila sestro, objela kralja Lavringa okoli vratu in ga poljubila. Tako je on dobil njo, Lillekort pa mlajšo kraljevo hčer. In lahko si mislite, kakšna svatba je bila potem: o njej se je slišalo in govorilo po sedmih kraljestvih.