Prevod

Nekoč je živela žena, ki je imela gluhega moža, dobrodušnega tepca; zato pa je imela toliko rajši fanta iz sosednje hiše, ki so mu pravili Paal Andrestuen. Da imata nekaj med seboj, je hlapec pri gluhem možu kaj dobro opazil, in nekoč je rekel gospodinji: »Si upate staviti deset tolarjev, mati, da vas pripravim do tega, da sami razkrijete svojo sramoto?« »Seveda si upam,« je rekla in stavila sta za deset tolarjev.

Nekega dne, ko sta hlapec in gluhi mož mlatila na skednju, je hlapec opazil, da je h gospodinji prišel Paal Andrestuen. Nič ni rekel, precej pred časom za zajtrk pa se je obrnil proti skedenjskim vratom in na lepem zavpil: »Že prav!« »No, ali greva že zdaj noter?« je vprašal mož, ki ni ničesar opazil. »Bo že treba, če mati kličejo,« je odgovoril hlapec.

Ko sta prišla v vežo, je hlapec začel kašljati in se odkašljevati, da bi žena utegnila skriti Paala Andrestuena. Ko sta nato vstopila v izbo, je na mizi stala skleda smetanove kaše. »No, no, mati!« je rekel mož. »Ali bova danes jedla smetanovo kašo?« »O ja, bosta,« je rekla žena, kisla in razkačena. Ko sta se najedla in spet odšla ven, je rekla Paalu: »Ta hlapec je pa vražji gobec; tole je bilo njegovo maslo. Zdaj pa glej, da se pobereš, jaz pa ti bom prinesla malico dol na travnik.« Hlapec je stal v veži in vse to slišal.

»Oče,« je rekel, »mislim, da bo najbolje, če greva dol v dolino popravit tisti kos lesene ograje, ki ga je podrl veter, saj prašiči iz sosednje hiše rijejo po najinem travniku.« »Da, bo že treba,« je rekel mož, kajti storil je vse, kar so mu rekli.

Ob času za malico je žena prihitela na travnik in nekaj nosila pod predpasnikom. »No, no, mati, zdaj pa menda nisi več pri pravi,« je rekel mož. »Ali bova dobila še malico?« »O ja, pa jo imejta,« je rekla; zdaj je bila še veliko bolj razkačena. Onadva pa sta se dobro gostila, jedla lefse z maslom in zraven pila žganje.

»Še Paalu Andrestuenu bom nekaj odnesel, mati,« je rekel hlapec, »saj najbrž ni dobil nobene malice.« »Le daj!« je rekla žena in se v hipu spet razvedrila.

Med potjo je hlapec drobil lefse in tu in tam spustil kak drobec na tla. Paalu Andrestuenu je rekel: »Le pazi se, kajti naš gospodar je opazil, da vse prepogosto zahajaš k njegovi ženi. To mu ni prav nič po volji in zdaj je prisegel, da bo zasekal sekiro vate, brž ko te zagleda.« Paal se je silno prestrašil in ves obupan obstal, hlapec pa se je vrnil k možu. »S Paalovim plugom je nekaj narobe,« je rekel, »pa vas prosi, da vzamete sekiro in mu ga pridete malo popravit.« Mož je res vzel sekiro in se odpravil tja, toda komaj ga je Paal Andrestuen zagledal, že jo je ucvrl, kolikor so ga nesle noge. Mož je obračal plug sem ter tja in si ga ogledoval z vseh strani; ker pa ni našel na njem nobene napake, se je vrnil. Med potjo je pobiral drobce lefs, ki jih je hlapec spustil na tla. Žena je nekaj časa gledala za njim in se čudila, kaj neki pobira.

»O, oče najbrž pobirajo kamenje,« je rekel hlapec, »kajti opazili so, da ta Paal Andrestuen tako pogosto zahaja k nam. To gospodarju ni prav nič po volji in zdaj je prisegel, da bo mater kamenjal do smrti.« Žena jo je ucvrla, kolikor hitro je mogla. »Čemu pa mati tako bežijo?« je vprašal mož, ko je prišel do hlapca. »O, doma najbrž gori,« je rekel ta. Mož se je pognal za njo, žena pa je tekla pred njim in kričala: »O, ne ubij me, ne ubij me, pa ne bom nikoli več pustila Paalu Andrestuenu, da pride k meni!« »Zdaj pa je deset tolarjev mojih!« je zavpil hlapec.