Prevod

Ko sta se kanadska žerjava poročila, sta si začela urejati lasten dom. Resda sta si prostor zanj izbrala že prej, vendar sta morala premisliti še o marsičem, in nekateri prijatelji so jima dejali, da bi bilo zelo nespametno graditi na tleh. »Gnezdom na tleh se pripeti toliko nesreč,« so govorili ti prijatelji. »Tu so vendar kače pa podgane in še veliko drugih, za katere si ne bi želela, da bi obiskovali vajine otroke. Poleg tega bi lahko kaj padlo nanj.«

Mlada zakonca sta se o vsem tem pogovorila in sklenila, da bosta gnezdo zgradila na drevesu. »Kač in podgan se ne bojiva,« sta rekla, »bala pa bi se, da bi kaj padlo na gnezdo.« Ko sta to rekla, sta se pogovarjala z že precej starim žerjavom.

»Nameravata graditi na drevesu?« je vprašal. »Draga mlada prijatelja, nikar. Samo pomislita: močan veter bi lahko odpihnil gnezdo in vse uničil. Storita, kar hočeta, le na drevesu ne gradita.« Nato je odletel.

»Ljubi bog!« je vzkliknila mlada gospa Žerjav. »Eden mi pravi, naj naredim to in nikoli tistega. Drugi mi pravi, naj naredim tisto in nikoli tega. Ker prijateljem ne morem ustreči, bom ustregla kar sebi.«

»In kateri prostor si izbrala?« je vprašal njen mož, ki mu je bilo vedno všeč vse, kar je storila. »Gradila bom na tleh,« je odločno rekla. »Če drevo pade, lahko zadene gnezdo, lahko pa ga tudi ne. Če pa zgradiva gnezdo na drevesu in drevo pade, bova gotovo treščila ob tla.«

»Kako modra si!« je vzkliknil njen mož. »Mislim, da se ljudje navadijo graditi na določen način in sčasoma začnejo verjeti, da noben drug način ne more biti pravi.« Iz tega vidimo, da je bil tudi gospod Žerjav moder.

Oba sta delala gnezdo ter prinašala koreninice in suho travo, da bi ga zgradila. Včasih sta šla plesat s prijatelji, in kadar sta šla, sta se večino časa priklanjala drug drugemu. Prav veliko jima ni bilo do teh plesov, saj ju je gnezdo tako zelo zaposlovalo. Zaradi dolgih nog sta ga morala zgraditi precej visoko nad tlemi. »Če bi bila raca,« je rekla gospa Žerjav, »bi lahko prav lepo sedela na gnezdu, toda s takšnimi nogami? Nikoli! Prav tako bi lahko sedela na dveh golih vejah, kot pa imela noge spodvite pod seboj.« Zato je preizkušala gnezdo, dokler ni bilo natanko tako visoko, kot so bile dolge njene noge.

Ko je bilo dovolj visoko, je vanj znesla dve sivi jajci z rjavimi pegami. Odtlej ni več plesala, temveč je stala z eno nogo na eni in drugo na drugi strani gnezda, njeno mehko telo pa je počivalo tik nad jajcema in ju grelo. To je bilo zelo utrudljivo delo, zato je včasih jajci pokril gospod Žerjav, medtem ko je ona odšla lovit ribe. Žerjavi so vedno zelo prijazni do svojih žena.

Veste, za oba je bilo to prvo gnezdo in vse se jima je zdelo novo in čudovito. Mislila sta, da tako lepega doma še nikoli ni bilo. Pogosto sta stala na tleh ob njem, ga s kljunoma drezala zdaj tu, zdaj tam in si govorila: »Samo poglej to lepo koreninico, ki sem jo vpletel,« ali: »Si opazil, kako lepo je videti tisti šop suhe trave tam, kamor sem ga položila?« Ko se je bližal čas, da se jajci izvalita, sta se komaj še lahko odtrgala od gnezda za toliko časa, da sta si poiskala hrano.

Nekega dne se je mladi gospod Žerjav vrnil domov ves vznemirjen. »Najinima sosedoma, žerjavoma, ki živita na drugi strani ribnika,« je rekel, »sta se danes zjutraj izvalila dva otroka.«

»Oh, kako sem vesela!« je vzkliknila njegova žena. »Kako sem vesela! Tisti jajci sta bili zneseni tik pred najinima, zato se morata tudi najini zdaj prav kmalu izvaliti.« »Tudi jaz sem pomislil na to,« je rekel. »Vendar se mi soseda zelo smilita, saj sem videl njuna otroka in sta strašansko grda — prav nič nista podobna staršema, ki sta kar čedna.«

»Sama ju moram videti,« je rekla njegova žena. »Če boš pokril jajci, medtem ko grem po hrano, bom še na hitro pokukala k njima. Kmalu se vrnem.« Z enakomernimi zamahi je poletela čez ribnik, ki ni bil prav širok, in prosila, ali sme pogledati mladička. Žerjavjih otrok namreč ni videla že od takrat, ko je bila sama majhna. Zdela sta se ji zelo grda in čudila se je, kako je lahko njuna mati tako vedra in vesela ob dveh tako razočarajočih otrocih. Izrekla je vse prijaznosti, ki jih je lahko povedala po pravici, nato si je poiskala nekaj za pod zob in odletela domov. »Zelo, zelo grda sta,« je rekla možu, »in to se mi zdi čudno. Vsi njuni starejši otroci so čedni.«

Komaj je to izrekla, že je v gnezdu zaslišala rahlo trkanje. Pogledala je in zagledala konico drobnega kljunčka, ki je prodirala skozi lupino enega izmed jajc. Stopila je na eno stran gnezda in opazovala, njen mož pa je stal na drugi, medtem ko se je njun prvorojenec počasi prebijal na svet. Nista si mu upala pomagati, ker sta se bala, da bi ga poškodovala, poleg tega pa so jima vsi drugi žerjavi povedali, da tega ne smeta storiti.

»Oh, poglej!« je vzkliknila mlada mati. »Kako ljubek kljunček!« »Ah!« je rekel mladi oče. »Si že kdaj videla tak vrat?« »Poglej te noge,« je vzkliknila. »Kako lep otrok je!«

»Prav tak je kot ti,« je rekel oče, »in tega sem vesel.« »Ah, ne,« je rekla ona. »Čisto tebi je podoben.« In začela je odstranjevati razbito jajčno lupino.

Kmalu je tudi druga žerjavja mladička pomolila kljunček na plano in mlada starša sta spet stala ob gnezdu ter občudovala svojega otroka. Nista se mogla odločiti, kateri je lepši, bila pa sta prepričana, da sta oba izjemna mladička. Še bolj kakor prej sta se jima smilila soseda na drugi strani ribnika, ki sta imela tako grda otroka. Izmenjaje sta pokrivala svoja še vlažna žerjavčka in bila zelo, zelo srečna.

Prej sta zlahka dobila vso hrano, ki sta jo potrebovala, saj sta dva delala za dva. Zdaj sta dva delala za štiri in zato je bilo precej težje. Za ples ni bilo časa in oče in mati sta nenehno delala, vendar sta bila srečnejša kot kdaj prej in nobeden od njiju se ne bi vrnil v stare brezskrbne dni za vso hrano v ribniku ali za vse plese na obrežju.

Žerjavčka sta lepo rasla. Puh so jima zamenjala peresa v tulcih, iz njih pa je zraslo lepo rjavkasto sivo perje, kakršno sta nosila njuna starša. Bila sta tudi pridna otroka in zelo lepo vzgojena. Pojedla sta vso hrano, ki sta jo dobila, in se nikoli nista pritoževala nad njo. Ko sta prvič zapustila gnezdo, sta prhutala in se prevračala ter se le s težavo učila hoditi. Oče muljnih želv, ki je bil v bližini, jima je povedal, da je tako zato, ker imata predolge noge in ker jih imata premalo.

»No,« je rekel bratec, ko se je pobral in skušal stati na eni nogi, medtem ko je drugo vlekel iz prepletene trave, »morda so res predolge, vendar jih imam prav gotovo dovolj. Kadar mislim na eno, nikoli ne vem, kaj bo storila druga.«

Vseeno ni minilo dolgo, preden sta znala hoditi in broditi po vodi in celo leteti. Tedaj sta spoznala druge prebivalce ribnika in se naučila ločiti zet od pisanca. Nista imela veliko tovarišev za igro. Predrzni mali vodomci so sedeli na vejah nad njunima glavama, divje race so se zibale ali plavale tik pod njunima kljunoma, ribji orli so jadrali nad njima in galebi so jima hripavo vreščali, ko so krožili nad ribnikom, vendar nihče od njih ni bil dolgonog in dostojanstven. Tistega, v čemer so druge ptice najbolj uživale, sama nista mogla početi, in včasih jima to ni bilo prav nič všeč. Nekega večera sta se pogovarjala o galebih, čeprav bi morala že spati, in oče jima je velel, naj nemudoma zatakneta glavi pod peruti, da ne bo slišal od njiju niti besedice več. Res sta zataknila glavi pod peruti, vendar sta kukala med perjem, in ko sta bila prepričana, da oče in mati spita, sta se tiho odkradla proč in začela načrtovati, kaj porednega bi ušpičila.

»Naveličal sem se biti priden,« je rekel bratec. »Galebi niso nikoli pridni. Vreščijo, grabijo, ugovarjajo in se imenitno zabavajo. Bodiva še midva poredna, kar tako, za zabavo.«

»Prav,« je rekla sestrica. »Kaj pa naj narediva?« »Prav v tem je težava,« je rekel. »Ne morem se domisliti ničesar porednega, kar bi si zares želel početi.« Oba sta nekaj časa stala na eni nogi in premišljevala. »Lahko bi pobegnila,« je rekla.

»Kam pa bi šla?« je vprašal. »Lahko bi šla na travnik,« je rekla. Tako sta se v mesečini odpravila na travnik, toda tam so vsi spali razen rega, ki se jima je brž umaknil s poti, ko ju je zagledal prihajati, saj je pomislil, da bi si morda rada privoščila pozno večerjo.

»To ni prav nič zabavno!« je rekel bratec. »Pojdiva v gozd.« Odšla sta v gozd in videla netopirje, ki so švigali med drevesi. Netopirji so letali tik ob žerjavčkih in ju prestrašili. Virginijska uharica je sedela na veji blizu njiju, strmela vanju z velikimi okroglimi očmi in govorila: »Kdo? Kdo? Hu-hu-uuu!« Bratec in sestrica sta se stisnila bliže skupaj in odgovorila: »Če dovolite, gospod, midva sva žerjavja otroka.«

Toda virginijska uharica je še naprej strmela vanju in govorila: »Kdo? Kdo? Hu-hu-uuu!« Nazadnje sta bila prepričana, da je gluha, in sta odgovarjala vse glasneje in glasneje.

Prišli so tudi skoviki, ju opazovali, se pripogibali, kakor da bi se smejali, kimali z glavami in se stresali. Tedaj sta bila žerjavčka prepričana, da se jima posmehujejo, zato sta zelo togo odkorakala proč. Ko ju sove niso več mogle videti, sta poletela proti kmečki hiši. Še vedno se nista prav nič zabavala, vendar sta nameravala poskušati še naprej, kajti čemu bi bila poredna, če se pri tem ne bi zabavala?

Šla sta mimo konj in krav, ki so spali na poljih, in videla rjavo svinjo, ki je ležala v ogradi, ob njej pa je spalo veliko rjavih pujskov in en bel pujsek. Nihče ni bil buden razen ovčarskega psa Collieja, ki je sedel na kmečkem dvorišču, molil smrček v zrak in lajal na luno.

»Pojdita proč!« je rekel žerjavčkoma, ki sta se sprehajala po dvorišču. »Pojdita proč! Lajati moram na luno in nočem nikogar v bližini.« Ker se nista odpravila dovolj hitro, da bi mu bilo prav, je planil proti njima, tekal okoli njiju in lajal nanju namesto na luno, dokler nista bila še kako vesela, da sta lahko poletela naravnost domov, tja, kjer sta oče in mati spala z glavama pod perutmi.

»Jima boš povedala?« je vprašal bratec. »Ne vem,« je odgovorila sestrica. Ko je prišlo jutro, sta bila videti utrujena, oče in mati pa sta bila zaradi njiju tako zaskrbljena, da sta jima povedala vso zgodbo.

»Ni nama bilo toliko do tega, kar sva počela,« sta rekla, »ampak mislila sva, da bo zabavno biti poreden.« Oče in mati sta se pomenljivo spogledala. »Veliko jih tako misli,« je nežno rekla mati. »Toda nazadnje se izkaže, da se motijo. V resnici je veliko bolj zabavno biti priden.«

»No, želim si, da nama galebi ne bi vreščali: ‘Pridnobici!’« je rekel bratec. »Kaj pa je to važno?« je vprašal oče. »Zakaj bi bilo žerjavu mar, kaj govori galeb?«

»Saj, jaz — jaz ne vem,« je zajecljal bratec. »Najbrž res ni nič važno.« Naslednji dan, ko sta žerjavčka stala na robu ribnika, sta blizu njiju priletela dva mlada galeba in zavreščala: »Pridnobici!«

Tedaj sta žerjavji bratec in sestrica dvignila glavi in vratova, odprla dolga kljuna in jima trobentaje odgovorila: »Poredneži!« »Tako!« sta rekla drug drugemu. »Zdaj smo si bot.«