Prevod

Nihče med prebivalci ribnika ni bil tako osamljen kakor vodne kače. Želvak hlastavec je bil veliko sam vse do tistega dne, ko sta z Belostomo pregnala dečke. Potem so ga sosedje začeli bolje razumeti in tudi godrnjal je manj, tako da so ga tisti, ki so nosili oklep, kmalu prav vzljubili.

Belostoma ni imel veliko prijateljev med drobnimi prebivalci, med večjimi pa le peščico. Govorili so, da je krut in da ima grdo navado zbadati s svojim krepkim sesalnim rilčkom. Toda Belostomi ni bilo mar; dejal je: »Orjaška vodna stenica ne živi vselej v vodi. Kmalu bom dobil krila, zapustil vodo in se oženil. Potem bom odletel na poročno potovanje. Gospa Belostoma gre lahko z menoj, če ji bo do tega, ko bo tu odložila jajčeca. Jaz bom šel v vsakem primeru. In prhutal bom in opletal okrog luči, zbadal ljudi, ki me bodo nadlegovali, in se imel prav lepo.« Takšen je bil Belostoma. Zbadal je tiste, ki so ga nadlegovali, potem pa vselej rekel, da bi ga pač lahko pustili pri miru. In morda je imel celo prav.

Z vodnimi kačami je bilo drugače. Bile so čisto dobrodušne, pa vendar so jih obiskovali in našli doma samo blatni želvaki in želvak hlastavec. Drobni prebivalci brez oklepov so se jih bali, školjke in ribniški polži pa tako in tako niso nikogar obiskovali. Pisanci so govorili, da kač še videti ne morejo — tako grde gobce imajo in tako naglo se premikajo. Večje ribe so se jih izogibale zaradi svojih otrok, ki so bili še drobni in nežni.

Človek bi si mislil, da bi se lahko dobro spoprijateljile s kanadskimi žerjavi, ribjimi orli in drugimi obrežnimi družinami, toda kadar so ti prišli na obisk, kač nikoli ni bilo doma. Govorilo se je, da se jih kače bojijo.

Rumenorjavi žabec si je želel, da bi se kače kdaj prestrašile, pošteno prestrašile: tako zelo, da bi jih mrzel srh spreletel po hrbtu od glave prav do konice repa. »Želim si,« je dejal, »da bi bil ta mrzli srh tako močan, da bi jim segel skoz in skoz, prav do trebuha. Trebuh je pri njih tako in tako le sprednja stran hrbta,« je dodal, »saj so tako tenke.« Seveda je bila to strašna želja, toda govorilo se je, da je neka vodna kača rumenorjavega žabca nekoč tako prestrašila, da si nikoli ni povsem opomogel, in zato je tako čutil.

Vodne kače so bile nedvomno najbistrejše prebivalke ribnika in med njimi je bila mama kača, ki je bila tako zelo bistra, da so ji pravili »Bistra vodna kača«. Zmogla je skoraj vse in tega se je dobro zavedala. O tem je tudi govorila, kar ni bilo prav nič okusno in je bil eden od razlogov, da je niso imeli bolj radi. Znala je zelo hitro plavati, lesti, drseti, se z repom oprijemati stvari, viseti z drevesne veje, dvigniti glavo visoko v zrak, skakati, švigati, se poganjati in se potapljati. Vse to so znale tudi druge kače iz njene družine, toda njej je šlo za spoznanje bolje.

Nekega dne je v zelo graciozni drži visela nad ribnikom, z repom, lahkotno ovitim okrog vrbove veje. V plitvini pod njo sta bila želvak hlastavec in oče blatni želvak. Njen vitki, viličasti jezik je švigal iz odprtega gobčka in spet vanj. To je počela skoraj ves čas. »Prav pride pri otipavanju stvari,« je rekla, »pa tudi od nekdaj se mi zdi, da mi lepo pristoji.« V mirni vodi pod seboj je videla svoj odsev in opazila, kako lepo temno rjava barva njenega hrbta prehaja v belino trebuha. Vidite, ni bila samo bistra, ampak tudi nečimrna.

Želvak hlastavec je bil tistega dne slabe volje in je prišel pogledat, ali bi mu pogovor z njo morda izboljšal razpoloženje. Blatni želvak pa se je naveličal otrok, ki so se kobacali okrog njega, in gospe blatne želve, ki je pripovedovala, koliko težav ima z iskanjem prave hrane.

Bistra vodna kača je najprej spregovorila o vremenu. »Obrežnim prebivalcem mora biti strašansko vroče,« je rekla. »Pomislita, vse leto morajo nositi isto perje in letati naokrog po soncu, da najdejo hrano za svoje otroke.«

»Ah, da,« je dejal blatni želvak. »Kako si morajo želeti oklepov!« »Hm!« je godrnjal želvak hlastavec. »Čemu? Da bi z njimi leteli? Naj pridejo z otroki plavat, če jim je vroče in so utrujeni.«

Vodna kača se je zasmejala po kačje in pokazala ostre zobe. »Slišala sem,« je rekla, »da divje race, kadar pripeljejo svoje otroke sem plavat, ne odpeljejo vselej domov toliko račk, kolikor so jih pripeljale.«

Želvak hlastavec se je nenadoma silno zatopil v svojo bradavičasto desno sprednjo nogo in videti je bilo, da je sploh ni slišal. Blatni želvak se je nasmehnil. »Slišala sem,« je nadaljevala, »da mlade račke, kadar se potopijo z glavo naprej, skoraj zagotovo spet pridejo na površje, kadar pa se potopijo z nogami naprej, jih ni nikoli več nazaj.«

»Kaj hočeš s tem reči?« je vprašal želvak hlastavec, in to prav zadirčno. »Oh, nič,« je odvrnila vodna kača, zibala glavo sem ter tja in si ogledovala luske na telesu.

»Vem, kaj hočeš reči,« je dejal želvak hlastavec, »in tudi ti veš, kaj hočeš reči, ampak nekaj moram jesti, in če plavam pod vodo, raček pa vesla tik nad menoj in mi vtakne nogo v gobec, ga utegnem pogoltniti, še preden utegnem pomisliti.«

Vodna kača je videla, da ga je s svojimi besedami razjezila, zato je začela govoriti o nečem drugem. »Mislim, da race razvajajo svoje otroke,« je rekla. »Toliko cirkusa zganjajo okrog njih, pa niso niti približno tako bistri kot moji. Moji se vendar izležejo takoj, ko odložim jajčeca, in se nemudoma odpravijo na lov. Nobenega dela ni z njimi.«

»Jaz se za svoje nikoli ne bojim,« je dejal blatni želvak, »čeprav njihova mama pravi, da ni varno, če vsi hkrati spijo, kakor to počnejo na deblu na soncu.«

»Saj tudi ni,« je odločno rekla kača. »Jaz nikoli ne zatisnem oči. Nobena od nas vodnih kač jih ne. Nihče nam ne more očitati, da si zatiskamo oči pred nevarnostjo.« Oči ne bi mogle zapreti, tudi če bi hotele, ker niso imele vek, toda tega ni omenila. »Kako so nekateri neumni,« je rekla.

»Večina,« sta pripomnila želvaka. »Vsi,« je rekla, »razen nas vodnih kač in želvakov. Celo nekateri želvaki se mi zdijo malce čudni, kaj pravita?«

»Tudi midva sva že pomislila na to,« je dejal blatni želvak. »Prav gotovo so,« je pritrdil želvak hlastavec, ki je postajal že veliko boljše volje. »Kaj sta rekla?« je vprašala kača, ki je bila kakor vse njeno sorodstvo nekoliko naglušna.

»Av!« je vzkliknil želvak hlastavec. »Av! Av!« »Kaj pa je?« je vprašal blatni želvak. Nato je še sam začel udarjati po vodi s svojim kratkim, krepkim repom in vzklikati: »Av!«

Dva poredna mlada hrbtoplovca sta tiho priplavala na hrbtih in želvaka zbodla v repa. Potem sta odplavala ter se z naglimi zamahi svojih dlakavih veslastih nog hitro poganjala skozi vodo.

»A-a-ah!« je vzkliknil želvak hlastavec in se vzvratno zaril v blato, saj je vedel, da ni na svetu nič boljšega za pike kot fino, mehko blato. »A-a-ah!« je vzkliknil blatni želvak. »Ko bi le lahko z glavo dosegel rep ali vsaj z eno od zadnjih nog!«

»Z glavo dosegel rep?« je z najslajšim glasom vprašala vodna kača. »Nič lažjega.« Ovila se je okrog vrbove veje v novo graciozno držo in nežno prijela konico svojega repa med zobe.

»Hm!« je godrnjal želvak hlastavec, potegnil rep iz blata in odplaval. »Pfej!« je dejal blatni želvak in odplaval za njim.

»Kako nevljudna je!« sta govorila. »Kar naprej skuša pokazati, koliko bolj bistra je od drugih. Midva sva že raje neumna in vljudna.«

Čez nekaj časa je želvak hlastavec dejal: »Ampak saj veš, midva nisva neumna.« »Seveda ne,« je odvrnil blatni želvak, »niti čudna nisva.«