Prevod

Ko je Najstarejša nimfa kačjega pastirja začutila, da so krila pod njeno kožo že dovolj velika, se je poslovila od svojih vodnih prijateljev in se počasi povzpela po steblu visokega rogoza. Vse druge nimfe kačjih pastirjev so se zgrnile okoli nje in si želele, da bi bila tudi njihova krila že bliže zrelosti, ličinke pa so se pogovarjale o času, ko bodo tudi same postale nimfe. Najstarejša nimfa, tista, ki je odhajala, jim je povedala, da bodo nekega dne prav tako lepe in velike nimfe kakor ona, če bodo pridne ličinkice, če bodo pojedle veliko preproste hrane in pazile, da si ne polomijo katere od nog ali poškodujejo katere od svojih kratkih, togih tipalk. Potem se je počasi vzpenjala po rogozovem steblu, in ko je iz vode potegnila še deseti, zadnji člen svojega telesa, so se njeni prijatelji obrnili drug k drugemu in rekli: »Zdaj je pa res odšla.« Tako hudo jim je bilo, da so morali pri priči nekaj pojesti, da ne bi zajokali.

Najstarejša nimfa zdaj ni več dihala v vodi, temveč je začela dihati zrak. Preden je zlezla še više, je obstala in se ozrla po ribniku. Še nikoli ga ni videla od zgoraj in zdel se ji je prav nenavaden. Bil je lep in bleščeč, in ker je bilo nebo nad njim brez oblačka, je bila voda čudovito modra. Niti sapica ni pihljala, zato ni bilo drobnih valov, ki bi se lesketali in sem ter tja pošiljali plešoče utrinke svetlobe. Bil je eden tistih zelo vročih in mirnih poletnih dni, kakršne imajo kačji pastirji najrajši.

Ko je tako stala tam, se ji je v velikih očeh naselila žalost. »Ribnik je lep,« je rekla, »ampak če ga gledaš od zgoraj, ni videti prav nič domač.« Žalostno je zmajala s svojo trikotno glavo in si s sprednjima nogama pomela oči. Zdelo se ji je, da bo pogrešala vesele urice v blatu z drugimi otroki.

Na sosednji rogoz je priletel Deviški bleščavec. Vedela je, da je Deviški bleščavec, ker je imel črna krila zložena nad hrbtom, po vsem telesu in krilih pa so se mu prelivali zeleni in modri odsevi. Bil je zelo vitek in manjši od nje. »Dobro jutro,« je rekel. »Si pravkar prišla gor?«

»Da,« je rekla in sramežljivo pogledala navzdol k svojim sprednjim stopalcem. Ni vedela, kako naj se vede v zraku, saj je bilo tu vse tako drugače kakor v vodi. »Lepšega dne si ne bi mogla želeti,« je rekel. »Zelo sem vesel, da si prišla. Oprosti mi. Tamle je prijatelj, s katerim moram govoriti.« Nato je odletel z drugim Deviškim bleščavcem.

»Pohiti in zamenjaj kožo,« se je oglasil glas nad njo. Nad njeno glavo je v zraku lebdel velik, postaven fant. »Ko jo boš, ti povem skrivnost.«

Kačjim pastirjem je veliko do skrivnosti, zato je svojih dvanajst ostrih krempeljcev hitro zasadila v rogozovo steblo, si po hrbtu razprla staro kožo ter se zvijala, obračala in vlekla, dokler ni iz nje izvlekla vseh šestih nog in zgornjega dela telesa. To jo je zelo utrudilo in morala si je za nekaj časa odpočiti. Stara koža se je razprla le za kratek razporek ob ramenih in skozi tako majhno odprtino je bilo težko zlesti ven. Nato je noge privila tesno ob telo, se upognila nazaj in se zibala sem ter tja, dokler ni svojega dolgega, vitkega telesa izvlekla iz pretesnega ovoja.

Odlezla je od prazne kože in si jo ogledala. Še vedno je imela obliko njenega telesa, vendar je bila presenečena, kako hitro je postajala vitka. Čeprav je bila zunaj šele kratek čas, je bila že precej daljša in tanjša kakor prej in stara koža se ji je zdela veliko prekratka. »Kako se moda spreminja,« je rekla. »Spomnim se, kako ponosna sem bila na to kožo, ko sem jo dobila, zdaj pa ne bi hotela, da me kdo vidi v njej.«

Njena lepa, prosojna krila s temnimi žilicami so se na soncu sušila in večala. Zdaj je bila še slabotna in jih je imela zložena nad hrbtom kakor Deviški bleščavec, toda takoj ko se bo odpočila in okrepila, jih je nameravala razprostreti vstran.

Postavni Veliki kačji pastir je pristal ob njej. »Kako so tvoja krila?« je vprašal. »Skoraj že suha,« je veselo odgovorila in z njimi rahlo zatrepetala, da bi mu pokazala, kako lepa so.

»No,« je rekel. »Zdaj ti bom povedal skrivnost in seveda je ne boš nikoli nikomur izdala. Videl sem te, da si govorila z Deviškim bleščavcem. Morda je čisto v redu, ampak v našo družbo pa pravzaprav ne sodi, veš, in bolje bo, da nimaš nič z njim.«

»Hvala,« je rekla. »Ne bom.« Zdelo se ji je zelo prijazno od njega, da ji je to povedal. Kmalu je odletel, in ko se je sama prvič vzdignila v zrak, jo je dohitel drugi Veliki kačji pastir. »Povedal ti bom skrivnost,« je rekel, »če je ne boš nikoli izdala.«

»Ne bom je,« je rekla. »Videl sem te, da si malo prej govorila z Deviškim bleščavcem. Morda si opazila, da je imel krila zložena nad hrbtom. Veliki kačji pastirji tega nikoli ne počnemo in nihče te ne sme nikoli videti s tako zloženimi krili.«

»Hvala,« je rekla. »Ne bo me. Ampak med sušenjem sem jih morala držati tako.« »Seveda,« je rekel. »Takrat vsi počnemo reči, ki jih pozneje ne bi.«

Kmalu je začela odlagati jajčeca. Letela je tako nizko, da se je tu in tam s telesom dotaknila vode in izpustila po eno jajčece. Vsako je takoj potonilo na dno in zanj se ni več menila.

Priletel je tretji Veliki kačji pastir. »Nekaj ti hočem povedati,« je rekel. »Približaj glavo moji.« Približala mu je glavo in zašepetal je: »Pred nekaj minutami sem te videl leteti z mojim bratrancem. Nerad to rečem, ampak ni primeren prijatelj zate. Kar koli že storiš, nikar ne hodi več z njim. Pojdi z menoj.«

»Hvala,« je rekla, vendar se je začela spraševati, kaj je narobe. Opazila je, da ji je vsakokrat, ko se je s kom podružila, nekdo drug takoj povedal, da tega ne sme več početi. Spodaj v ribniku so bili vsi prijatelji. Spraševala se je, ali ne bi moglo biti tako tudi v zraku. Z desno sprednjo nogo si je pomela glavo in se namrščila, kolikor se je mogla. Saj veste, prav močno se ni mogla namrščiti, ker je imela oči tako velike in tako blizu skupaj, da je za mrščenje ostalo le malo prostora.

Obrnila je glavo, da bi pogledala, ali prihaja še kdo, ki bi ji rad povedal skrivnost. Njen vrat je bil zelo, zelo vitek in komaj viden, saj je bila glava zadaj votla in je kakor pokrov sedela na ramenih. Nobenega drugega kačjega pastirja ni bilo blizu. Namesto tega je zagledala Lastovko, ki se je spuščala naravnost proti njej. Lahkotno je švignila v zrak in Lastovka se je pognala za njo. Kadar je med letom odprla kljun, da bi jo zgrabila, je kačja pastirica poletela nazaj ali vstran, ne da bi se obrnila. To se je ponovilo večkrat in še sreča zanjo, da je bilo tako, kajti Lastovka je bila zelo lačna, in če bi jo ujela — no, potem prav gotovo ne bi nikoli izdala nobene od skrivnosti, ki jih je poznala.

Lastovka je nazadnje povsem izgubila potrpljenje in godrnjaje odletela. »Nič več ne bom tratila časa,« je rekla, »s tem, da lovim nekoga, ki zna leteti nazaj, ne da bi se obrnil. Kakšen nesmiseln način letenja!«

Kačji pastirici pa se je zdel ta način nadvse dober in bila je še bolj ponosna na svoja krila kakor prej. »Noge so že prav v redu,« si je rekla, »vsaj za tisto, čemur služijo, in brez njih bi bila stopala bolj malo uporabna; ampak krila so mi ljubša. Zdaj ko pomislim,« je dodala, »nisem naredila niti koraka, odkar sem začela leteti. Zdaj bolje razumem stari pregovor: ‚Naj ti krila prihranijo noge.‘ Prav gotovo so noge zelo pripravne za stanje, kadar se ti ne ljubi leteti.«

Prišla je noč in z veseljem je zaspala na spodnji strani širokega lista pontederije. Ko se je prebudila, je bila vsa topa in lena. Nikakor ni mogla dognati, kaj je narobe, dokler ni zaslišala prijateljev, ki so se pogovarjali o vremenu. Tedaj je izvedela, da se kačji pastirji v temnih in deževnih dneh vedno tako počutijo. »Ne vem, zakaj bi bilo to tako pomembno,« je rekla. »Saj se ne bojim dežja. Nikoli se nisem menila za to, ali si zmočim noge, pa mi ni nikoli nič škodilo.«

»Brrr!« je rekel eden od njenih prijateljev. »Tebe še nikoli ni zmočilo samo tu in tam po telesu ali te po enem krilu zadela velika dežna kaplja, ki je priletela vse od oblaka. Mene je nekoč dežna kaplja zadela v drugo desno koleno in od takrat me boli. Samo še pet zdravih kolen imam in zelo moram paziti, kadar pristajam na spolzkih listih.«

Bilo je zelo pusto. Videti je bilo, kakor da nikomur ni mar za nikogar in za nič. Postavni Veliki kačji pastirji, ki so bili prejšnji dan tako vljudni z njo, so ji zdaj komajda voščili dobro jutro. Kadar jih je kaj vprašala, niso rekli drugega kakor »Da« ali »Ne« ali »Ne vem«, eden pa ji je celo zazijal naravnost v obraz. »Ojoj!« je rekla. »Kako rada bi bila spet v ribniku, kjer me dež ne bi mogel zmočiti. Rada bi videla svoje stare prijatelje in nekaj ljubkih ličinkic. Ko bi le prišlo gor še več nimf.«

Ozirala se je na vse strani, da bi jih našla, in pri tem zagledala bleščeči hrbtni oklep Hlastavega želvaka, ki je molel iz plitve vode. »Mislim, da ga bom obiskala,« je rekla. »Morda mi bo povedal kaj o mojih starih prijateljih, vsekakor pa me bo to spravilo v boljšo voljo.« Zelo previdno je pristala na sredi njegovega hrbtnega oklepa in ugotovila, da je tam prav udobno. »Dobro jutro,« je rekla. »Ali ste —«

»Ne,« je odrezal. »Nisem in tudi ne nameravam!« »Ojoj,« je rekla. »To je pa res škoda.« »Ne vem, zakaj,« je rekel. »Je kakšen poseben razlog, da bi moral?«

»Mislila sem, da ste jih morda po naključju,« je rekla, »in rada bi vedela, kako so.« »O čem pa govoriš?« je odrezal. »Hotela sem vas vprašati, ali ste zadnje čase kaj videli otroke kačjih pastirjev,« je rekla. In med govorjenjem je preverila, ali se dovolj trdno drži, da ji ne bi spodrsnilo. Tam, kjer je bila, se je počutila povsem varno, saj je vedela, da je ne glede na to, kako čemeren je, ne more doseči nad robovi svojega hrbtnega oklepa.

»No, zakaj pa nisi tega takoj povedala,« je odrezal, »namesto da sediš tam in govoriš neumnosti! Dobro so. Cela kopica nimf gre danes v zrak!« Zdaj ko je izrekel nekaj neprijaznih besed, je postajal boljše volje. »Precej si se spremenila, odkar sem te nazadnje videl.«

»Kdaj je bilo to?« je vprašala. »Nekega dne, ko je prav malo manjkalo, pa bi se usedel na celo gručo vas, otrok kačjih pastirjev,« se je zahahljal. »Takrat si bila še neugledna mlada nimfa in si mi pokazala spodnjo ustnico.«

»Oh!« je rekla. »Torej ste nas vendarle videli?« »Seveda sem vas,« je odgovoril. »Saj imam oči, ne? Pa še usedel bi se na vas, če si ne bi želel videti, kako se boste razbežali. Ličinke so zmeraj polne muh, ampak so pač še mlade. Ve nimfe pa ste bile dovolj stare, da bi morale vedeti, kaj se spodobi.«

»Najbrž smo bile res,« je rekla. »Nisem mislila, da nas vidite. Zakaj nam niste povedali?« »Oh,« je rekel Hlastavi želvak, »pomislil sem, da bom imel skrivnost. Če je sam ne znam obdržati zase, vem, da je tudi nihče drug ne more obdržati zame. Ko ti skrivnosti enkrat uidejo, znajo plavati hitreje kakor katera koli riba v ribniku. Zdelo se mi je bolje, da ne povem. Veš, morda bi se hotel kdaj drugič usesti na vas.«

»Nikoli več ne boste imeli priložnosti,« je rekla in v velikih očeh se ji je hudomušno zaiskrilo. »Zdaj sem jaz na vrsti, da sedim na vas.« In od takrat sta bila zelo dobra prijatelja — dokler je sedela na sredi njegovega oklepa.