Prevod
Leta 1734 se je Joist Hite z ženo in sinovoma preselil iz Pensilvanije v Virginijo in pomagal ustanoviti naselbino ob reki Shenandoah, dvanajst milj južno od Woodstocka. Nekega jutra, ko sta dečka daleč od vasi nabirala jagodičevje, so ju presenetili Indijanci in ju naglo odvedli v divjino, še preden je vest o tem lahko dosegla njune bližnje. Aaron, starejši, je bil močan in krepke postave, z grobimi črnimi lasmi in zagorelim obrazom; njegov brat pa je bil droben in svetlopolt, z modrimi očmi in zlatimi kodri. Nedvomno so Indijanci prav zato, ker je bil značilen predstavnik osovražene bele rase, njega pretepali in brcali, krepkemu bratu pa prizanašali. Aaron je besnel ob nasilju nad svojim blagim bratom, a bil je zvezan in nemočen, zato ga je lahko le bodril, naj ostane pogumen in ne zaostaja.
Toda Peter je bil prešibak, da bi jim sledil, in prišel je dan, ko ni mogel več naprej. Rdečekožci so se nekaj trenutkov posvetovali, nato pa so se vsi umaknili razen enega, ki je položil puščico na lok. Otrokove oči so se razširile od strahu, Aaron pa je zaman trgal svoje vezi in kričal, da bo stopil na bratovo mesto. Toda nihče ni razumel njegovih besed in že naslednji trenutek je Peter mrtev obležal na tleh s puščico v srcu. Aaron je kriknil od sovraštva in obupa, nato pa se tudi sam nezavesten zgrudil. Ko se je zavedel, je ugotovil, da leži v koči iz vej, kjer zanj skrbi star Indijanec. Ta mu je v okorni angleščini povedal, da okreva po bolezni, ki je trajala več tednov, in da ga namerava pleme posvojiti. Ko je deček skušal ugovarjati, je na svoje začudenje spoznal, da ne more izustiti niti glasu, in od Indijanca izvedel, da mu je vročica vzela dar govora. Otopel in oslabel je pustil, da so ga oblekli v indijanska oblačila, namazali s sokom, ki mu je porjavil kožo, in da so ga morilci njegovega brata sprejeli medse kot enega svojih. Ko se je pogledal v tolmunu, je videl, da je po vsem videzu postal Indijanec. Sčasoma se je s to spremembo deloma sprijaznil, saj ni vedel in ni mogel vprašati, kje ležijo belske naselbine; zaradi videza in nezmožnosti govora ga njegovi bližnji ne bi prepoznali, rdečekožci z njim niso ravnali neprijazno, vsak deček pa ima rad svobodno življenje na prostem. Naučili so ga streljati z lokom, vendar so ga pustili zadaj, kadar so se odpravljali ropat belsko naselbino.
Minila so tri leta in Aaron, ki je zrasel v visokega, močnega mladeniča, je postal dober lovec, priljubljen v plemenu. Med svojim potepanjem so se vrnili v okolico Woodstocka in tam je Aaron na posvetu slišal, da načrtujejo napad na vas, kjer so živeli njegovi starši. S kretnjami jih je prosil, naj mu dovolijo z njimi, in ker so verjeli, da mu zdaj lahko zaupajo, niso ugovarjali. Čeprav se je naučil zadrževati svoja čustva, ni mogel zatreti solze, ko je zagledal svoj nekdanji dom in pomislil na nevarnost, ki mu je pretila. Ko bi le lahko posvaril vaščane! Indijanci so se umaknili v gozd, da bi si skuhali hrano tam, kjer dima ne bi bilo videti, Aaron pa se je zadržal na gozdnem robu in molil, da bi se mu ponudila priložnost. Njegova prošnja ni bila zaman. Skozi dišeči mrak sta prišli dve dekleti, ki sta gnali krave s pašnika. Ko sta se približali, se je Aaron pretvarjal, da ju ne vidi, z orožjem prilezel iz grmovja in se delal, kakor da skrivaj opazuje vas. Dekleti sta prišli skoraj do njega in zakričali, on pa je s hlinjenim presenečenjem planil v gozd in se vrnil v tabor. Indijanci niso ničesar slišali ali videli. Dekleti bosta gotovo posvarili vas.
Luči v vasi so druga za drugo ugašale, in ko se je zdelo, da je vse potopljeno v spanec, so se rdečekoži napadalci priplazili do najbližje hiše — hiše Joista Hita. Hkrati so se dvignili in planili proti njej, toda v tistem trenutku je počil strel, neki Indijanec je padel in že nekaj sekund zatem so naseljenci, ki sta jih dekleti pravočasno posvarili, planili iz svojih skrivališč ter streljali v osuplo množico divjakov. Ti so se znova pognali proti gozdu in na tleh pustili ducat svojih ljudi. Aaron je mirno obstal blizu očetove hiše in ga je, kakor je upal, doletelo ujetništvo. Ko je videl, kako sta se njegova starša postarala od časa in žalosti, ni mogel zadržati solze; toda žalosti se je pridružila groza, ko mu je oče nepremično pogledal v oči, ne da bi ga prepoznal, nato pa začel polniti pištolo. »Ubili so moja sinova,« je rekel, »in jaz bom ubil njega. Privežite ga k tistemu drevesu.«
Zaman je mati prosila za milost; zaman so oči nemega dečka moledujoče iskale očetove. Ni se bal umreti in rade volje bi umrl, če bi s tem rešil naselbino; toda umreti od očetove roke! Tega ni mogel prenesti. Privezali so ga k drevesu in svetloba ognja mu je obsevala obraz.
Starec je z neomajno odločnostjo dvignil orožje in ga počasi nameril v dečkovo srce. Naval čustev je stresel ujetnikovo telo — v ta napor je vložil vso svojo življenjsko moč — nato pa je pretrgal triletni molk in zaklical: »Oče!« Trenutek zatem sta njegova starša ihtela od sreče in spet je lahko govoril z njima.
