Prevod

Nekoč je živel star lisjak z devetimi repi. Ker je sumil, da mu žena ni zvesta, jo je hotel postaviti na preizkušnjo. Iztegnil se je pod klopjo, ni premaknil niti uda in se delal, kakor da je čisto zares mrtev. Gospa Lisica je odšla v svojo izbo in se zaklenila vanjo, njena služabnica, gospodična Mačka, pa je sedela ob ognjišču in kuhala. Ko se je razvedelo, da je stari lisjak umrl, so se začeli oglašati snubci. Služabnica je zaslišala, da nekdo stoji pred hišnimi vrati in trka. Šla je odpret in pred vrati je stal mlad lisjak, ki je dejal: »Kaj počnete, gospodična Mačka?

Spite ali bedite?« Odgovorila je: »Ne spim, temveč bedim. Bi radi vedeli, kaj počnem? Toplo pivo kuham, maslo vanj dajem:

bi bili moj gost?« »Hvala lepa, gospodična,« je rekel lisjak. »Kaj pa počne gospa Lisica?« Služabnica je odgovorila: »V svoji izbi sedi, nad gorjem toži, si očke do rdečega joče, ker je stari gospod Lisjak mrtev.«

»Le povejte ji, gospodična, da je tu mlad lisjak, ki bi jo rad zasnubil.« »Prav, mladi gospod.« In mačka je šla tip tap, za njo so vrata šla klip klap.

»Gospa Lisica, ste tu?« »O ja, moja mačica, ja.« »Zunaj je snubec.« »Otrok moj, kakšen pa je? Ali ima tudi on devet tako lepih košatih repov kakor pokojni gospod Lisjak?« »Oh, ne,« je odgovorila mačka, »samo enega ima.« »Potem ga nočem.«

Gospodična Mačka je šla dol in odslovila snubca. Kmalu zatem je spet potrkalo in pred vrati je stal drug lisjak, ki je hotel zasnubiti gospo Lisico. Ta je imel dva repa, a se mu ni godilo nič bolje kakor prvemu. Za njim so prihajali še drugi, vsak z enim repom več, in vse je zavrnila, dokler ni nazadnje prišel tak, ki je imel devet repov kakor stari gospod Lisjak. Ko je vdova to slišala, je vsa vesela rekla mački: »Zdaj mi odprite duri in vrata ter pometite starega gospoda Lisjaka iz hiše.«

Ko pa bi se morala začeti svatba, se je stari gospod Lisjak pod klopjo nenadoma zganil, pretepel vso to sodrgo in jo skupaj z gospo Lisico pognal iz hiše.

DRUGA PRAVLJICA Ko je stari gospod Lisjak umrl, je prišel volk za snubca in potrkal na vrata. Mačka, ki je služila pri gospe Lisici, mu je odprla. Volk jo je pozdravil in rekel: »Dober dan, gospa Katz von Kehrewitz, kako to, da sedite sami?

Kaj dobrega pripravljate?« Mačka je odgovorila: »Žemljo si drobim v mleko: bi bili moj gost?« »Hvala lepa, gospa Mačka,« je odgovoril volk. »Ali gospe Lisice ni doma?«

Mačka je rekla: »Zgoraj v izbi sedi, nad gorjem solze toči, objokuje svojo veliko nesrečo, ker je stari gospod Lisjak mrtev.« Volk je odgovoril: »Če bi rada drugega moža, naj le pride dol.«

Mačka je stekla po stopnicah navzgor in z repkom sem ter tja mahala, dokler ni prišla pred dolgo dvorano; tam je potrkala s svojimi petimi zlatimi prstani.

»Gospa Lisica, ste notri? Če bi radi drugega moža, le pridite dol.« Gospa Lisica je vprašala: »Ali ima gospod rdeče hlačice in koničast gobček?« »Ne,« je odgovorila mačka. »Potem ni zame.«

Ko je bil volk zavrnjen, so prišli pes, jelen, zajec, medved, lev in za njimi po vrsti vse gozdne živali. A vsaki je manjkala katera od dobrih lastnosti, ki jih je imel stari gospod Lisjak, zato je morala mačka vsakega snubca odsloviti. Nazadnje je prišel mlad lisjak. Gospa Lisica je vprašala: »Ali ima gospod rdeče hlačice in koničast gobček?« »Da,« je rekla mačka, »ima.« »Potem naj pride gor,« je rekla gospa Lisica in naročila služabnici, naj pripravi svatbo.

»Mačka, pometi izbo in vrzi starega lisjaka skozi okno. Marsikatero debelo, tolsto miš je prinesel v hišo, pa jo je vselej sam požrl, meni pa ni dal nobene.«

In tako so obhajali svatbo z mladim gospodom Lisjakom, vriskali in plesali, in če še niso nehali, plešejo še zdaj.