Prevod

Neki krojaški pomočnik je potoval po svetu in si iskal dela v svoji obrti. Nekoč pa nikjer ni mogel najti dela in je bil tako reven, da ni imel niti vinarja za hrano. Tedaj je na poti srečal Juda in pomislil, da ima ta gotovo veliko denarja pri sebi. Izgnal je Boga iz svojega srca, planil nadenj in rekel: »Daj mi svoj denar, sicer te ubijem!« Jud mu je odvrnil: »Prizanesite mi vendar! Denarja nimam, le osem vinarjev premorem.« Krojač pa je rekel: »Denar imaš in izročil mi ga boš!« Lotil se ga je s silo in ga pretepal tako dolgo, da je bil že blizu smrti. Ko je Jud umiral, je izrekel še zadnje besede: »Jasno sonce bo to spravilo na dan!« Nato je izdihnil. Krojaški pomočnik mu je segel v žep in pobrskal za denarjem, vendar ni našel ničesar razen osmih vinarjev, kakor mu je bil Jud povedal. Dvignil ga je, odnesel za grm in nadaljeval pot v iskanju dela. Po dolgem potovanju je prišel v neko mesto in se zaposlil pri mojstru, ki je imel lepo hčer. Zaljubil se je vanjo, se z njo poročil in živel v srečnem in veselem zakonu.

Čez dolgo časa, ko sta že imela dva otroka, sta tast in tašča umrla in mlada zakonca sta ostala sama gospodarja hiše. Nekega jutra, ko je mož sedel na mizi pred oknom, mu je žena prinesla kavo. Zlil jo je v podstavek in jo ravno hotel popiti, ko je nanjo posijalo sonce. Odsev je zatrepetal zgoraj na steni, se pomikal sem ter tja in risal kroge. Krojač je pogledal navzgor in rekel: »Da, rado bi to spravilo na dan, pa ne more!« Žena je vprašala: »Ljubi mož, kaj pa govoriš? Kaj misliš s tem?« Odgovoril je: »Tega ti ne smem povedati.« Ona pa je rekla: »Če me imaš rad, mi moraš povedati.« Prigovarjala mu je z najlepšimi besedami, obljubljala, da tega ne bo izvedel nihče drug, in mu ni dala miru. Nazadnje ji je povedal, da je pred dolgimi leti, ko je ves razcapan in brez denarja potoval po svetu, ubil nekega Juda, ta pa je v poslednji smrtni grozi izrekel besede: »Jasno sonce bo to spravilo na dan!« Zdaj je sonce prav to hotelo spraviti na dan, zato je z odsevom trepetalo po steni in risalo kroge, a mu ni uspelo. Nato jo je še posebej prosil, naj tega nikomur ne pove, sicer bo ob življenje, in to mu je tudi obljubila. Ko pa je sedel k delu, je šla k svoji botri in ji zaupala zgodbo ter ji zabičala, da je ne sme povedati živi duši. Toda še preden so minili trije dnevi, je zanjo vedelo vse mesto. Krojača so privedli pred sodišče in ga usmrtili. Tako je jasno sonce vendarle vse spravilo na dan.