Prevod

Neko noč je javor, prav tisti, pod katerim je sedel gospod Rdeči Veveriček, ko je prvič prišel v gozd, sanjal o svojem zimskem počitku. Ko se je zgodaj zjutraj prebudil, je opazil, da mu listje rumeni. Listi še niso bili vsi živih barv, toda na vsakem se je že zlatil rob, konica ali drobna lisa. Lahko ste prepričani, da so gozdni prebivalci to nemudoma opazili.

»Saj sem ti rekla,« je začivkala samička ameriškega drozga svojemu družniku. »Kobilarji so odšli že zdavnaj, riževi škrjančarji pa odpotujejo danes. Tudi midva morava začeti misliti na pot proti jugu.« Ob teh besedah je nemirno poskakovala z vejice na vejico, kot bi imela neznansko veliko opravkov.

Njen mož ni odgovoril, temveč si je začel urejati novo pernato suknjico. Morda je bil vajen njenega nenehnega vznemirjanja in se mu je zdelo najbolje molčati. Vedel je, da noben ameriški drozg ne bo odletel na jug, dokler se precej bolj ne ohladi, zato se mu o tem še ni zdelo potrebno govoriti. Morda pa je bil gospod Drozg tudi malce svojeglav in je bil toliko počasnejši in mirnejši prav zato, ker je bila njegova žena nemirna. V tem primeru bi ji težko zamerili, da se je o družinskih načrtih pogovarjala s sosedi.

Pozneje tega dne je iz močvirja priletel rižev škrjančar, da bi se poslovil. Oblečen je bil v rjavo progasto popotno obleko in nikoli ne bi uganili, da je to isti veseli ptič, ki je spomladi in zgodaj poleti nosil črno in rumenkasto perje ter tako prisrčno in ubrano prepeval. Zdaj sploh ni pel, temveč se je tiho smukal od grma do grma in spregovoril le, kadar je bilo treba. Bil je dober tovariš in vsem je bilo žal, da odhaja.

Med njihovim pogovorom je priletela gospa Kravjakovka. Zdaj, ko ni več nameravala lesti jajc, so bile druge ptice z njo prav prijazne. Začele so se pogovarjati o minulem poletju in o tem, kako lepo napredujejo mladi ptiči. »Mimogrede,« je rekla kar najbolj brezbrižno, »nekje tod bi morala imeti nekaj otrok. Mi zna kdo povedati, kje so?«

Gospa Liščkovka je pogledala svojega moža, on pa se je zazrl v nebo. Peničice in vireji, ki so vedeli za nenavadno jajce v liščkovem gnezdu, so že odleteli na prezimovanje, in ni se zdelo vredno zdaj razkrivati njihove skrivnosti ali se prepirati zaradi preteklosti. Nekatere druge ptice bi gospe Kravjakovki sicer lahko povedale marsikaj, a tudi te so molčale.

»To je pa res sramota,« je rekla. »Še nikoli v življenju nisem znesla toliko tako lepih jajc in zelo skrbno sem izbrala, kam jih bom dala. Ko bi le vedela, koliko jih je bilo, pa sem jih pozabila prešteti. Kar naprej sem oprezala, kdaj se bodo moji ptički pridružili naši jati; prepričana sem bila, da jih bom prepoznala, brž ko jih zagledam. Matere imamo, veste, tako pretanjen čut za svoje otroke.« (Kot da je imela kakšno pravico govoriti kaj takega!)

Tam sta bili tudi žalobni grlici s svojim mladim sinom in hčerko in že na prvi pogled je bilo videti, kako ljubeča družina so. »Mi bomo zadnji odšli na jug,« sta grulili. »Vedno nameravamo priti na sever že čisto zgodaj spomladi in ostati čim dlje. Letos smo prišli veliko pozneje kot navadno, a ni šlo drugače.« To sta že večkrat omenili, vselej precej žalostno. Govorilo se je, da bi lahko povedali bridko zgodbo, če bi hoteli; vendar z njo nista želeli žalostiti drugih, temveč sta svoje tegobe pogumno in ljubeče prenašali skupaj.

»Kako se kaj obnese novo perje?« je vprašal vran, ki je prav tedaj priletel in bil v svoji jesenski suknji videti še bolj črn kot sicer. Tedaj so se vse ptice začele pogovarjati o obleki. Veste, brž ko so vzredile svoj zarod, jim je začelo izpadati perje, in golile so se toliko časa, da je odpadlo vse staro in zraslo novo. Med golitvijo se ptice nikoli ne počutijo dobro, ko pa je mimo, so srečne in ponosne.

»Letos sem se preoblekel pozneje kot navadno,« je rekel vran, »zato se mi zdi, da sem oblečen po najnovejši modi.« To šalo je gotovo pobral med prebivalci kmečkega dvorišča, nihče pa ne ve, kje so jo dobili oni. V gozdu se moda nikoli ne spreminja.

»Mislim,« je pripomnil rdečeglavi detel, »da še nikoli nisem imel tako dobrih peres v perutih kakor zdaj. Zdi se mi, da so malce daljša, pa tudi tako lepo se spenjajo med seboj. Skoraj mi je žal, da ne grem na jug, da bi jih lahko preizkusil na dolgi poti.«

»Peresa v perutih gospoda Detla so zares izvrstna,« je rekla njegova žena, ki je bila vedno vesela, kadar je bil lepo oblečen. »Prepričana sem, da jih niti najmočnejši veter ne bo razmaknil. Ne razumem, kako sove prenašajo svoje nespeto perje, zaradi katerega ob vsakem zamahu nekaj zraka uide skozi peruti. To jim mora zelo oteževati letenje.«

»No, če bi bili sova, bi že razumeli,« se je zahahljal vran. »Če bi bile njihove velike peruti takšne kot naše, bi šum njihovega leta preplašil vsako žival, ki bi ga slišala, in lov potem ne bi bil prav nič zabaven.«

In tako so klepetali naprej, medtem ko je s travnika prihajalo veselo cvrčanje žuželk, ki so se grele na soncu. Ponoči in zgodaj zjutraj je bilo zdaj hladno, zato so lahko prirejale koncerte le še opoldne. Naslednjega dne so prišli divji purani in v gozdu je zavladalo veliko razburjenje. Veverice so imele več dela kot kdaj prej, saj so hitele spravljati čim več želoda, preden bi prišleki dosegli hraste; modre šoje pa so bile na purane tako ljubosumne, da so se vsak dan prenajedle od strahu, da ne bi bilo dovolj hrane za vse. Kot da bi res grozila takšna nevarnost!

Svižec je bil zdaj že tako zaspan, da je zadremal kar sredi pogovora, potem pa se je nenadoma vzravnal in rekel: »Da, da, da! Nikar ne mislite, da sem spal, prosim. Drevesa so tako živih barv, da se mi oči utrudijo in jih včasih zaprem.« Dobri stari prijatelj se v resnici nikoli ni zavedal, kako je kinkal.

Tudi kače so postajale otopele in počasne, netopirji pa so že odkrito govorili o tem, da se bodo za zimo obesili k počitku. Gozdne kure in prepelice so vsak dan hodile na obrobja žitnih polj in med strniščem našle obilico hrane. Skoraj bi človek verjel, da so se vsak večer vračale domov debelejše, kakor so zjutraj odšle.

Tako je življenje teklo še mnogo dni in vse ptice so nehale peti. Nič več ni bilo veselih koncertov ob sončnem vzhodu in nič več večernih pesmi; le čivkanje in ščebetanje, ko so pernati prebivalci nemirno poskakovali z ene preže na drugo. Vsakdo je lahko videl, da so zatopljeni v misli in nimajo časa za glasbo. V resnici je vsaka ptica, ki ni nameravala prezimiti v gozdu, čutila, kakor da jo nekaj vleče — vleče — vleče proti jugu. Tega niso mogle ne videti ne slišati, pa vendar jih je vleklo — vleklo — vleklo ves dan in vso noč. O tem so se pogosto pogovarjale in starejše ptice so mladim pripovedovale, kako bodo prav kmalu vse krenile na jug ter letele čez kopno in vodo, dokler ne dosežejo svojega zimskega doma.

»Kako pa vemo, kam moramo iti?« so spraševali otroci. »Nič drugega vam ni treba,« so govorili starejši, »kakor da letite za nami.« »In kako veste vi?« so spraševali.

»Saj smo že bili tam,« so odgovarjali, »pa tudi kraje, nad katerimi letimo, vidimo. A morda to ni pravi razlog, saj včasih letimo čez tako širne vode, da ne vidimo ničesar drugega in je vse videti enako. Takrat ne moremo videti, v katero smer naj gremo, pa vendar čutimo, da nas vleče na jug, in le na to moramo misliti ter leteti naprej. Očetje in sinovi letijo hitreje in bodo prispeli prvi. Matere in hčere pridejo nekaj dni pozneje. Nikoli se ne zmotimo.«

»Kako čudovito, kako čudovito,« si je mislil mlad zajec v travi pod njimi. »Moram jih gledati, ko bodo odleteli.« Že naslednje jutro so se gozdni prebivalci prebudili ob pogledu na srebrno slano na travi in začutili, kako negibni zrak vznemirja rahlo odpadanje vlažnih rdečih, rjavih in rumenih listov z drevja. Nad reko in vso nižavo ob njej je visela gosta koprena bele megle.

»Čas je!« so si šepetali ameriški drozgi. »Čas je!« so grulile žalobne grlice. »Čas je!« so s hripavimi glasovi klicali kravjaki.

Po vsem gozdu sta vladala nemir in tiha naglica. Junki so že prispeli iz mrzlih severnih krajev in počivali po dolgem letu. Svižci, zajci in veverice so prišli na plano, da bi se poslovili. Sove so kukale iz svojih drevesnih dupel in si senčile oči pred močno sončno svetlobo. Potem so popotniki odšli. Ameriški drozgi so se odpravili v družinskih skupinah. Žalobne grlice so tiho odletele. Kravjaki so se zapodili na pot v vihravi jati. Vrani pa so se po dolgem pogovarjanju in prerekanju v drevesnih vrhovih hrupno poslovili od tistih nekaj članov jate, ki so nameravali ostati, se pridružili drugim jatam s severa in odleteli v tolikšni množici, da je zatemnila nebo in čez strnišče pognala senco, skoraj kakršno bi vrgel poletni oblak.

»Odšli so!« sta zavzdihnila svižec in njegova žena. »Zelo jih bova pogrešala. No, lahko bova sanjala o njih in to nama bo v tolažbo.« »Šoj! Šoj!« je z drevesa nad njima zakričal ptič z lepim čopkom. »Kaj potem, če so odšli? Spomladi se bodo vrnili, mi pa imamo hrane na pretek. Čemu bi bili žalostni? Šoj! Šoj!«

Toda vsi prebivalci niso tako brezsrčni kakor lačne modre šoje in ptice pevke so imele veliko ljubečih prijateljev, ki so jih pogrešali in hrepeneli po njihovi vrnitvi.