Prevod

Divji Purani so potujoče ljudstvo in v enem kraju ostanejo le toliko časa, da vzredijo mladiče. Težko bi rekli, da živijo v Gozdu, toda vsako leto, ko dozorita želod in žir, pridejo na obisk. Vedno je vznemirljivo, ko na drugem bregu reke opazijo Purane, ki se zbirajo in pripravljajo na prelet. Nekateri Gozdni Prebivalci so že odšli v toplejše kraje na jugu, tisti, ki še ostajajo, pa se bodisi pogovarjajo o svojih načrtih za odlet bodisi pridno pripravljajo zaloge hrane, če nameravajo prezimiti na severu.

Tako je bilo tudi letos. Nekega jutra je Rdečeglavi Detel prinesel novico, da se Purani zbirajo. Svizec je zanjo izvedel ravno, ko se je odpravljal spat po noči, ki jo je preživel ob hranjenju in potepanju po robu travnika. Eden izmed mladih Zajcev mu je povedal novico in ga pregovarjal, naj ostane pokonci, da si ogleda prišleke.

»Še nikoli v življenju nisem videl Puranov,« je rekel mladi Zajec, »in pravijo, da jih je zelo zabavno opazovati. Oh, prosim, pojdi z menoj na rečni breg in poglej, kako Purani prečkajo reko. Daj, prosim!«

»A-a-ah,« je zazehaval Svizec. »Raje bi prosil koga, ki ni bil vso noč pokonci. Preveč sem zaspan.« »Ko prideš na rečni breg, ne boš več zaspan,« je rekel Zajec. »Poleg tega mislim, da bi jih moral kdo tam pričakati.«

Ob teh besedah je Svizec dvignil povešeno glavo, odprl mežikajoče oči in zelo dostojanstveno odgovoril: »Res bi jih moral kdo pričakati. Takoj grem.«

Ko sta prišla na rečni breg, ju je tam čakal pogled, ki ga je bilo res vredno videti. Na drugi strani vode je bilo vse polno Puranov. Tam so bili stari Purani in mame Puranke z jatami svojih otrok, vsi nadvse imenitni v bleščečih črnih suknjah. Ko so stali v senci, bi človek pomislil, da na njih ni nobene druge barve razen živo rdeče na glavah in vratovih, kjer nobeno pero ni prekrivalo njihove nagubane kože. Ko pa so stopili na sonce, se je njihovo perje zasvetilo v čudovitih škrlatnih in zelenih odtenkih in Zajcu so se zdeli najčudovitejša velika bitja, kar jih je kdaj videl.

»Poglej jih zdaj!« je vzkliknil. »Zakaj tisti največji korakajo sem in tja pred drugimi in jih oštevajo?« »To so puranji samci,« je odgovoril Svizec, »in tako kažejo, da se ne bojijo prečkati reke. Šopirijo se in goltajo, šopirijo se in goltajo ter govorijo: ‘Kdo-se-boji? Kdo-se-boji?’ dokler niso tudi drugi pripravljeni preleteti reke.«

»Zdaj počnejo isto še drugi,« je rekel Zajec, ko so se tudi matere in mladi Purani začeli šopiriti sem ter tja. »To pomeni, da so pripravljeni prečkati reko,« je odgovoril Svizec. »Zdaj bodo poleteli prav na vrhove dreves na griču in tam nekaj časa kramljali. Vedno je tako. Odpravijo se z najvišje točke, ki jo lahko najdejo. Še nekaj časa bo minilo, preden pridejo čez, zato bom malo zadremal. Nikar me ne pozabi zbuditi, ko se odpravijo. Rad bi jim izrekel dobrodošlico v Gozdu.« In Svizec se je zvil ob podrtem deblu in zaspal.

Zajec je pohajkoval naokrog in pojedel vse dobrote, ki jih je našel. Nato se je začel spraševati, kako bi bilo, če bi bil ptica. Zdelo se mu je, da mora biti letenje silno zabavno. Kako prijetno mora biti tako hitro drseti skozi zrak, potem pa se veličastno spustiti in mehko pristati na tleh, ne da bi kdo vedel, da prihajaš!

Prav mikalo ga je, da bi poskusil. Nikogar ni bilo, ki bi ga opazoval, zato se je povzpel po deblu podrtega drevesa, ki se je naslanjalo na sosednja drevesa. To je bilo nespametno in tega se je zavedal, toda mladi Zajci so preveč navihani, da bi bili vedno preudarni.

»Zadnje noge bom držal čisto pri miru,« si je mislil, »s sprednjimi pa bom zamahoval kakor s krili.« Nato je skočil in s treskom priletel na suho listje. Bil je ves slaboten in omotičen, in ko se je pobral ter pogledal naokrog, je upal, da ga ni nihče videl. »Letenje je morda res zelo zabavno,« je rekel, »toda pristati po letu ni prav nič zabavno, če nimaš pravih pernatih kril. Če letiš z nogami, preveč treščiš ob tla.«

Prav tedaj je zaslišal klic starega Purana in zagledal jato Puranov, ki se mu je bližala. »Zbudi se! Zbudi se!« je zaklical Svizcu. Toda Svizec se ni niti ganil.

Purani pa so se vse bolj bližali. Zajec je videl, da debeli stari Purani prehitevajo druge in da se mora tu in tam kak mlad ali slaboten Puran spustiti v reko ter zaplavati, ker so se mu krila utrudila. Prišli so tako blizu, da je lahko videl nenavadne čopke žimastega perja, ki so samcem viseli s prsi, in škrlatne podbradke, ki so se jim pozibavali pod kljuni. Še enkrat je poklical Svizca, in ker ni dobil odgovora, ga je trikrat dregnil z glavo.

Svizec se je obrnil, pretegnil, zazehaval, nekajkrat premaknil čeljusti, kakor da bi sanjal, da je svežo spomladansko travo, in nato spet zaspal. Potem ga je Zajec pustil pri miru.

Prvi so pristali samci in se takoj začeli šopiriti in glasno kramljati. Za njimi so prišle mame Puranke s svojimi mladiči, nazadnje pa še slabotni Purani, ki so reko preplavali. Prav imenitno jih je bilo gledati, kako prihajajo. Plavalci so razprli repe, tesno zložili krila, iztegnili vratove ter hitro in močno zaveslali z nogami.

Mladi Zajec je slišal, kako se pogovarja skupina mater. »Samci so se že kar navezali na otroke,« je rekla ena. »Res je,« je rekla druga, »moj mož mi je včeraj povedal, da je zelo ponosen na najine malčke.«

»No, zdaj je že čas, da začnejo skupaj hoditi naokrog,« je rekla prva, »ampak še nikoli v življenju nisem imela takih težav kot to pomlad. Mislila sem, da bo moj mož razbil prav vsako jajce, ki ga znesem.«

»Tudi meni ni bilo lahko,« je rekla druga. »Nobeno od mojih jajc se ni razbilo, ko pa so se izvalili mladiči, sem jih morala po dvanajstkrat na dan na hitro odpeljati očetu izpred oči.«

»To je zelo naporno,« je z vzdihom rekla tretja mama Puranka, »toda s samci je vedno tako. Najbrž si ti naši ljubi možje ne morejo pomagati.« In ljubeče se je ozrla proti možu, ki se je šopiril med prijatelji. Če bi videli njene nežne poglede in slišali ljubeznivo goltanje njenega moža, ne bi verjeli, da sta vse poletje komaj spregovorila drug z drugim. Seveda zdaj ni bilo več tako kot spomladi. Takrat bi pretepel vsakega drugega Purana, ki bi se ji približal, tako zelo jo je ljubil. Pa vendar je Zajec med opazovanjem videl, da ta Puran, kadar najde posebej debel in lep želod, ne poje vsega sam, temveč pokliče ženo, naj pride in ga deli z njim. In vedel je, da sta srečna skupaj, po svoje, kakor so pač srečni Purani.

Prav tedaj je Svizec odprl oči in se opotekaje postavil na noge. Glasno govorjenje ga je prebudilo. Ta hip ni bil videti prav nič dostojanstven. Kožuh je imel razmršen in od zaspanosti je kar naprej mežikal. Na eno uho se mu je prilepil tudi suh list, zaradi katerega je bil videti zelo smešen. Zajcu je šlo na smeh, vendar se ni upal zasmejati. Svizec je stopil k Puranom in se vzravnal na zadnjih nogah.

»Dober večer, dober večer,« je rekel (v resnici je bilo jutro, veste). »Zelo smo veseli, da vam lahko izrečemo dobrodošlico v gozdu. Počutite se kakor doma. Trava sicer ni več tako nežna, kot je bila še pred kratkim, vendar mislim, da boste našli dovolj dobre paše,« in vljudno je pomahal s tačkami.

»Hvala, hvala!« so odgovorili samci, medtem ko so se matere in mladi Purani zgrnili bliže, da bi si ogledali Svizca. »Prišli smo po želod in druge gozdne plodove. Prav gotovo se bomo imeli lepo.«

»Tako je prav,« je prisrčno rekel Svizec. »Prav imeniten gozd imamo tukaj. Oprostite, ker to omenjam. Prebivalci Ribnika imajo pregovor, ki še kako drži: ‘Prav klavrna je Žaba, ki ne kvaka v hvalo svoji mlaki.’ In moj ded je rad govoril, da je Svizec, ki ne ljubi svojega doma, res kaj klavrn Svizec. Lahko noč, prijatelji moji, lahko noč.« In veselo je odracal proč, Zajec pa za njim.

Ko je odšel, so Purani govorili: »Kako prijazen je!« in »Kako lepo se vede!« Mladi Zajec pa si je mislil: »To je pa čudno. Bil je zaspan in kožuh je imel razmršen, tisti list pa mu je med govorjenjem poplesaval ob ušesu. Rekel je ‘večer’ namesto ‘jutro’ in govoril, kakor da bi Purani prihajali sem jest travo. Pa vendar jim je bil vsem všeč in njegove besede so jih razveselile.«

Vidite, mladi Zajec se še ni naučil, da lepo vedenje velja več kot lep videz in da ob Svizčevem dobrem srcu nihče ni niti pomislil na napake v njegovem govorjenju.