Prevod
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razdelitve: srednja Medtem ko Iola pripoveduje o čudežnem dogodku in Alkmena s palcem briše solze Evritovi hčeri, čeprav tudi sama joče, je vso žalost pregnal nov čudež. Na visokem pragu je namreč obstal skoraj še deček, z lici, ki jih je komaj prekrival prvi puh: Jolaj, čigar obraz je spet dobil podobo mladih let.
Ta dar mu je naklonila Junonina hči Heba, ki so jo omehčale moževe prošnje. Ko pa je hotela priseči, da po njem nikomur več ne bo podelila takšnega daru, ji Temida tega ni dopustila: »Kajti že zdaj nesloga v Tebah neti vojno,« je rekla, »in Kapaneja ne bo mogel premagati nihče razen Jupitra; brata si bosta enaka v smrtni rani, in ko se zemlja pod njim razpre, bo videc uzrl svojo posmrtno senco, še preden umre; sin pa bo očeta maščeval z materino smrtjo in bo z istim dejanjem hkrati pobožen in zločinski; omamljen od nesreč, izgnan iz razuma in doma, bo preganjan od obličij evmenid in materine prikazni, dokler ne bo žena od njega zahtevala usodnega zlata
in Fegejev meč ne bo predrl sorodnikovih prsi. Šele tedaj bo Ahelojeva hči Kaliroa ponižno prosila velikega Jupitra, naj njenima sinovoma, še dojenčkoma, podari zrela leta, da zmagovalčeva smrt ne bi dolgo ostala nemaščevana. Ganjen od teh prošenj bo Jupiter svoji pastorki in snahi ukazal, naj jima nakloni svoj dar, in ju še v otroških letih naredil za moža.«
Izvirnik
Source ID: ovid_metamorphoses_story_064 Citation: Ovid, Metamorphoses 9.394-9.417 Original language: Latin Source: PerseusDL canonical-latinLit Source URL: https://github.com/PerseusDL/canonical-latinLit/blob/master/data/phi0959/phi006/phi0959.phi006.perseus-lat2.xml Segmentation certainty: medium 394: Dumque refert Iole factum mirabile, dumque 395: Eurytidos lacrimas admoto pollice siccat 396: Alcmene (flet et ipsa tamen), conpescuit omnem 397: res nova tristitiam. Nam limine constitit alto 398: paene puer dubiaque tegens lanugine malas 399: ora reformatus primos Iolaus in annos.
400: Hoc illi dederat Iunonia muneris Hebe, 401: victa viri precibus. Quae cum iurare pararet 402: dona tributuram post hunc se talia nulli, 403: non est passa Themis: “Nam iam discordia Thebae 404: bella movent” dixit “Capaneusque nisi ab Iove vinci 405: haud poterit, fientque pares in vulnere fratres, 406: subductaque suos manes tellure videbit 407: vivus adhuc vates; ultusque parente parentem 408: natus erit facto pius et sceleratus eodem; 409: attonitusque malis exsul mentisque domusque, 410: vultibus Eumenidum matrisque agitabitur umbris, 411: donec eum coniunx fatale poposcerit aurum,
412: cognatumque latus Phegeius hauserit ensis. 413: Tum demum magno petet hos Acheloia supplex 414: ab Iove Callirhoe natis infantibus annos 415: neve necem sinat esse diu victoris inultam, 416: Iuppiter his motus privignae dona nurusque 417: praecipiet facietque viros inpubibus annis.”
