Prevod
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Gotovost segmentacije: srednja Tako je rekla in ob besedah stare služabnice ganjena zastokala. Žalujočo je snaha nagovorila takole: »Tebe vendar, o mati, gane izgubljena podoba žene, ki ni vašega rodu. Kaj šele, če ti povem o čudni usodi svoje sestre? A solze in bolečina me ovirajo in mi branijo govoriti. Edina hči svoje matere — mene je oče imel z drugo — je bila Dryope, med ojehalskimi ženami slovita po lepoti. Ko je izgubila devištvo, saj jo je s silo vzel bog, ki vlada Delfom in Delosu,
jo je Andraemon vzel za ženo in z njo veljal za srečnega. Jezero je tam, njegov poševni breg se dviga in oblikuje obalo; vrh ovenčava mirtovje. Tja je prišla Dryope, ne sluteč svoje usode, in da bi te krivica še bolj razvnela, je nimfam prinašala vence. V naročju je nosila dečka, ki še ni dopolnil leta, sladko breme, in ga hranila s toplim mlekom. Nedaleč od jezera je v tirskih škrlatnih barvah cvetel vodni lotos in obetal jagode.
Dryope je z njega natrgala cvetov, da bi jih ponudila sinu v zabavo, in tudi sama sem že segla po njih — saj sem bila zraven —, ko sem videla, kako iz cveta padajo krvave kaplje in se veje stresajo v drhteči grozi. Kakor namreč šele zdaj pripovedujejo počasni domačini, se je nimfa Lotis, bežeč pred Priapovo pohoto, spremenila v to drevo, a ohranila svoje ime. Moja sestra tega ni vedela. Ko je prestrašena hotela stopiti nazaj in po molitvi k nimfam oditi, so ji stopala obtičala, ukoreninjena v tla. Skuša jih iztrgati, a premakne le zgornji del telesa. Od spodaj ji raste prožno lubje in ji polagoma prekrije vse dimlje.
Ko je to videla, si je skušala z roko izpuliti lase, a dlan napolnila z listjem: vso glavo so ji pokrivali listi. Deček Amphissos — tako ga je namreč poimenoval ded Eurytus — pa čuti, da materine dojke otrdevajo, in ko sesa, mleko ne priteče več. Bila sem priča temu krutemu dogodku in ti nisem mogla pomagati, sestra; kolikor sem le mogla, sem objemala rastoče deblo in veje ter zavirala njihovo rast in, priznam, hotela sem biti skrita pod istim lubjem.
Glej, prišla sta njen mož Andraemon in nesrečni oče ter iskala Dryope; ko sta spraševala po njej, sem jima pokazala lotos. Poljubljata še topli les, se vržeta k vznožju svojega drevesa in oklepata njegovih korenin. Moji dragi sestri je ostal le obraz, ki še ni bil drevo; solze močijo liste, nastale iz njenega nesrečnega telesa, in dokler še more, dokler usta še odpirajo pot glasu, izliva v zrak takšne tožbe: ›Če nesrečnikom sploh verjamete, prisegam pri bogovih, da si te grozote nisem zaslužila: brez krivde trpim kazen.
Nedolžno sem živela; če lažem, naj se posuši listje, ki ga imam, in naj me posekajo s sekirami ter sežgejo. Vendar vzemite tega otročiča z materinih vej in ga dajte dojilji; pod mojim drevesom naj pogosto pije mleko in pod mojim drevesom naj se igra! Ko bo znal govoriti, ga naučite pozdraviti mater, in naj žalostno reče: »V tem deblu se skriva moja mati.« A jezer naj se varuje in naj ne trga cvetov z dreves, vsak grm naj ima za telo kakega boga!
Zbogom, dragi mož, in ti, sestra, in ti, oče! Če je v vas kaj ljubezni, obvarujte moje listje pred rano ostrega srpa in pred zobmi živine. In ker se sama ne morem več skloniti k vam, se dvignite sem in pridite po moje poljube, dokler se me še lahko dotaknete, ter privzdignite mojega sinka. Več ne morem reči. Že mi namreč nežno lubje leze po belem vratu in izginjam v vrhu krošnje.
Umaknite roke z mojih oči: brez vaše pomoči naj rastoče lubje prekrije ugašajoči pogled!‹ Usta so hkrati utihnila in izginila, še dolgo pa so bile po preobrazbi telesa mlade veje tople.«
