Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razdelitve: srednja Medtem ko Iola pripoveduje o čudežnem dogodku in Alkmena s palcem briše solze Evritovi hčeri, čeprav tudi sama joče, je vso žalost pregnal nov čudež. Na visokem pragu je namreč obstal skoraj še deček, z lici, ki jih je komaj prekrival prvi puh: Jolaj, čigar obraz je spet dobil podobo mladih let.

Ta dar mu je naklonila Junonina hči Heba, ki so jo omehčale moževe prošnje. Ko pa je hotela priseči, da po njem nikomur več ne bo podelila takšnega daru, ji Temida tega ni dopustila: »Kajti že zdaj nesloga v Tebah neti vojno,« je rekla, »in Kapaneja ne bo mogel premagati nihče razen Jupitra; brata si bosta enaka v smrtni rani, in ko se zemlja pod njim razpre, bo videc uzrl svojo posmrtno senco, še preden umre; sin pa bo očeta maščeval z materino smrtjo in bo z istim dejanjem hkrati pobožen in zločinski; omamljen od nesreč, izgnan iz razuma in doma, bo preganjan od obličij evmenid in materine prikazni, dokler ne bo žena od njega zahtevala usodnega zlata

in Fegejev meč ne bo predrl sorodnikovih prsi. Šele tedaj bo Ahelojeva hči Kaliroa ponižno prosila velikega Jupitra, naj njenima sinovoma, še dojenčkoma, podari zrela leta, da zmagovalčeva smrt ne bi dolgo ostala nemaščevana. Ganjen od teh prošenj bo Jupiter svoji pastorki in snahi ukazal, naj jima nakloni svoj dar, in ju še v otroških letih naredil za moža.«