Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Ko je Temida, ki pozna prihodnost, to povedala s preroškimi usti, so bogovi završali v raznoterih pogovorih in mrmrali: »Zakaj ne bi smeli enakih darov podeliti tudi drugim?« Palantova hči se pritožuje nad visoko starostjo svojega moža, blaga Cerera toži, da Jasion sivi, Mulciber pa zahteva, naj se Erihtoniju povrne mladost. Tudi Venero zaskrbi prihodnost in se pogaja, da bi Anhizu obnovili leta.

Vsak bog ima koga, ki mu želi pomagati, in zaradi te naklonjenosti nemirni upor vse bolj narašča, dokler Jupiter ne odpre ust in reče: »Če me vsaj malo spoštujete, kam tako drvite? Se mar komu zdi, da ima tolikšno moč, da bi premagal celo usodo? Po volji usode se je Jolaj vrnil v leta, ki jih je že preživel; po volji usode morata odrasti Kaliroina sinova, ne zaradi dobrikanja ali orožja.

In da boste to sprejeli z bolj spravljivim srcem: tudi mene vodi usoda. Če bi jo mogel spremeniti, našega Ajaka ne bi upogibala pozna leta, Radamant bi ohranil večni cvet mladosti, prav tako moj Minos, ki ga zaradi grenkega bremena starosti zaničujejo in ne vlada več z nekdanjim ugledom.« Jupitrove besede so ganile bogove in nihče si ni upal tožiti, ko je videl Radamanta in Ajaka, utrujena od let, pa tudi Minosa. Ta je, dokler je bil v polni moči, že s svojim imenom strašil mogočna ljudstva.

Zdaj pa je bil slaboten in se je silno bal Deionovega potomca Mileta, ponosnega na mladostno moč in na očeta Feba; menil je, da se dviga proti njegovi oblasti, a ga vendar ni upal izgnati iz domače dežele. Sam od sebe bežiš, Milet, in s hitro ladjo meriš egejske vode, v azijski deželi pa postaviš mesto, ki nosi ime svojega ustanovitelja. Tu si spoznal Kianejo, ko je sledila zavojem brega svojega očeta Meandra, ki se tolikokrat vrača na isto mesto; njegova hči ti je rodila dvojčka, Biblido in Kavna, oba izjemne lepote.

Biblida je dekletom svarilo, naj ljubijo le, kar je dovoljeno: Biblido je prevzelo poželenje po bratu, Apolonovem potomcu; ni ga ljubila kakor sestra brata, ne tako, kakor bi ga morala. Sprva se še ni zavedala plamenov v sebi in ni mislila, da greši, če ga pogosto poljublja in z rokami objema bratov vrat; dolgo jo je slepila varljiva podoba sestrske ljubezni. Polagoma pa je njena ljubezen zašla: k bratu je prihajala skrbno urejena in si preveč želela, da bi se mu zdela lepa; če je bilo tam kako lepše dekle, mu je zavidala.

Toda sama sebi še ni bila razkrita in v tem ognju ni gojila nobene želje; vendar je v njej vrelo. Že ga kliče gospodar, že sovraži imena krvnega sorodstva; raje ima, da ji reče Biblida kakor sestra. Budna si vendar še ni drznila v srce spustiti nedostojnih upov; a ko jo je sprostil miren spanec, je pogosto videla ljubljenega; sanjalo se ji je tudi, da je z bratom združila telo, in zardela je, čeprav je ležala speča.

Spanec mine; dolgo molči in si znova priklicuje podobo svojih sanj, nato v dvomeči duši spregovori: »Joj, nesrečnica! Kaj pomeni ta podoba tihe noči? Kako si želim, da se ne bi uresničila! Zakaj sem to sanjala? Res je lep, četudi ga gledam z očmi, ki bi morale gledati drugam, in všeč mi je; če ne bi bil moj brat, bi ga lahko ljubila, in vreden bi me bil. Toda v napoto mi je, da sem njegova sestra. — Če le budna ne poskusim storiti nič takega, naj se mi sanje v podobni podobi še tolikokrat vrnejo!

Sanje nimajo priče, pa vendar prinašajo podobo užitka. O Venera in krilati Kupid s svojo nežno materjo, koliko radosti sem okusila! Kako otipljivo me je obšlo poželenje! Kako sem ležala, sproščena do mozga! Kako sladek je spomin! Čeprav je bil užitek kratek in je noč prehitro zbežala ter zavidala najinemu početju. O, ko bi se smela združiti s teboj pod drugim imenom, kako dobra snaha bi lahko bila tvojemu očetu, Kavn!

Kako dober zet bi lahko bil mojemu očetu, Kavn! Ko bi bogovi dali, da bi nama bilo vse skupno razen prednikov! Želim si, da bi bil plemenitejšega rodu od mene! Torej boš neko drugo naredil za mater, prelepi mladenič; meni pa, ki sem po nesreči dobila iste starše kakor ti, boš ostal le brat. Skupno nama bo prav to, kar nama je v napoto. Kaj mi torej pomenijo moje sanje? — Toda kakšno težo imajo sanje? — Ali imajo tudi sanje svojo težo?

Bogovi obvarujte! — Saj so bogovi imeli svoje sestre: Saturn je tako vzel Opo, s katero ga je vezala kri, Ocean Tetijo, vladar Olimpa pa Junono. Bogovi imajo svoje zakone! Zakaj skušam človeške navade meriti po nebeških in segati po drugačnih vezeh? Ali bom prepovedani ogenj izgnala iz srca ali pa, če tega ne zmorem, naj prej umrem, prosim, in naj me mrtvo položijo na mrtvaški oder, brat pa naj me tam poljubi. — In vendar je ta stvar odvisna od volje dveh.

Denimo, da si jo želim jaz: njemu se bo zdela zločin! Toda Ajolovi sinovi se niso bali poroke s sestrami! Od kod pa vem zanje? Zakaj sem si poiskala takšne zglede? Kam me odnaša? Nedostojni plameni, proč od tod! Brata naj ljubim le tako, kakor se sestri spodobi! — A če bi se on prvi vnel v ljubezni do mene, bi morda lahko ugodila njegovi blaznosti. Torej naj jaz, ki ga ne bi zavrnila, če bi me prosil, sama prosim njega! Boš zmogla govoriti? Boš zmogla priznati?

Ljubezen me bo prisilila: zmogla bom! Če pa mi sram zapre usta, bo skrivno pismo razkrilo skrite plamene: tako naj bo; ta odločitev je premagala omahujočo dušo.« Dvigne se na bok, se opre na levi komolec in reče: »Naj presodi sam: priznajmo mu blazno ljubezen. Joj meni! Kam drsim? Kakšen ogenj se vžiga v moji duši?« In s tresočo roko zapisuje premišljene besede: v desnici drži pisalo, v drugi roki prazno voščeno tablico.

Začne in omahuje, piše in zavrača napisano, vpisuje in briše, spreminja, graja in odobrava, tablice izmenoma odlaga in jih spet jemlje v roke. Ne ve, kaj bi rada; kar koli se nameni storiti, ji ni všeč. Na obrazu se ji drznost meša s sramom. Napisala je »sestra«, a sklenila je to besedo izbrisati in v popravljeni vosek vrezati takšne besede: »Pozdrav ti pošilja tista, ki ne bo našla rešitve, če ji je ne daš ti: zaljubljena sem; sram me je, ah, sram me je izdati ime.

In če sprašuješ, česa si želim: rada bi, da bi se moja prošnja lahko uresničila brez mojega imena in da ne bi izvedel, da sem Biblida, dokler ne bi bilo gotovo upanje, da se bodo moje želje izpolnile. Res bi ti lahko razkrili ranjeno srce moja polt in shujšanost, izraz obraza in pogosto vlažne oči, vzdihi brez očitnega vzroka in pogosti objemi pa tudi poljubi, za katere bi, če si jih morda opazil, lahko začutil, da niso sestrski.

A čeprav sem imela v duši globoko rano in je v meni divjala ognjena blaznost, sem storila vse — bogovi so mi priče —, da bi nazadnje spet prišla k pameti; dolgo sem se, nesrečnica, bojevala, da bi ubežala silovitemu Kupidovemu orožju, in prestala sem več gorja, kot bi verjel, da ga dekle lahko prenese. Premagana sem prisiljena priznati in te s plahimi prošnjami prositi za pomoč.

Ti edini lahko rešiš zaljubljeno, ti edini jo lahko pogubiš: izberi, kaj boš storil! Tega ne prosi sovražnica, temveč tista, ki ti je že najtesneje povezana, a želi biti še tesneje in se s tabo vezati s še bližjo vezjo. Naj starci poznajo pravo in raziskujejo, kaj je dovoljeno, kaj brezbožno in kaj sveto, ter naj varujejo tehtnico zakonov: našim letom se prilega drzna ljubezen!

Še ne vemo, kaj je dovoljeno, in verjamemo, da je dovoljeno vse, ter sledimo zgledom velikih bogov. Ne strog oče ne spoštovanje dobrega imena ne strah naju ne bodo ovirali — ko bi le imela razlog za strah! Pod bratovskim imenom bova skrivala sladke skrivne radosti; svobodno se lahko s teboj pogovarjam na samem, pred vsemi se objemava in poljubljava: koliko nama sploh še manjka? Usmili se te, ki priznava ljubezen in je ne bi priznala, če je ne bi prisilil skrajni ogenj; ne zasluži si, da bi te na mojem grobu imenovali vzrok moje smrti!« Ko je zaman vrezovala te besede, polna tablica roki ni več dopuščala pisanja; zadnja vrstica je obtičala na robu.

Nemudoma je svojo pregreho zapečatila z odtisom dragulja, ki ga je omočila s solzami, saj je njenemu jeziku zmanjkalo vlage; nato je v zadregi poklicala enega svojih služabnikov in plahim besedam dodala laskavo prošnjo: »Odnesi to, najzvestejši, mojemu —« je rekla in šele po dolgem premolku dodala: »bratu.« Ko mu je izročala tablice, so ji zdrsnile iz rok in padle.

Znamenje jo je vznemirilo, vendar jih je poslala. Služabnik je našel primeren trenutek, pristopil in predal skrivne besede. Meandrov vnuk, pretresen od nenadne jeze, je prejete tablice, ko je prebral del pisma, vrgel proč in komaj zadržal roke, da ni udaril trepetajočega služabnika po obrazu. »Dokler še lahko, zločinski posrednik prepovedanega poželenja, zbeži!« je rekel. »Če tvoja smrt ne bi s seboj potegnila tudi moje sramote, bi mi za to plačal z življenjem.« Prestrašeni služabnik zbeži in gospodarici sporoči Kavnove divje besede. Ko slišiš zavrnitev, Biblida, preblediš in tvoje telo trepeta, prežeto z ledenim mrazom.

Ko pa se ji je povrnil razum, se je obenem povrnila blaznost in jezik je v komaj slišnih besedah vzvalovil zrak: »Prav mi je! Zakaj sem tako nepremišljeno razkrila to rano? Zakaj sem besede, ki bi jih morala skrivati, tako hitro zaupala prenaglo napisanim tablicam? Najprej bi morala z dvoumnimi besedami preizkusiti, kaj čuti. Da ne bi ostala brez vetra, ko odplujem, bi morala z delom jadra preveriti, kakšna sapica piha, in pluti po varnem morju; zdaj pa sem razpela jadra vetrovom, ki jih nisem preizkusila.

Zato me odnaša na čeri; prevrnjeno me preplavlja ves ocean in moja jadra nimajo poti nazaj. In kaj naj rečem o tem, da so mi tudi jasna znamenja branila popustiti ljubezni, ko mi je ob naročilu, naj odnesejo pismo, tablica padla iz rok in z njo podrla najine upe? Ali ne bi morala spremeniti vsaj dneva ali celotne namere — a raje dneva? Sam bog me je opozarjal in mi dajal jasna znamenja, ko le ne bi bila brez pameti.

Pa vendar bi morala govoriti sama, ne pa se zaupati vosku; v njegovi navzočnosti bi morala razkriti svojo blaznost — videl bi moje solze, videl bi obraz zaljubljene! — in lahko bi povedala več, kot so sprejele tablice. Lahko bi mu proti njegovi volji ovila roke okrog vratu in mu, če bi me zavrnil, pokazala, da bom umrla; lahko bi mu objela noge in ga, vržena predenj, prosila za življenje.

Storila bi vse; če ga vsaka stvar posebej ne bi mogla omehčati v trdoti, bi ga morda omehčale vse skupaj. Morda je nekaj krivde tudi na poslanem služabniku: ni pristopil spretno in ni izbral, verjamem, primernega trenutka, ni počakal na prosto uro in sproščeno razpoloženje. To mi je škodilo. Saj ga ni rodila tigrica, nima v prsih trdega kremena, trdnega železa ali diamanta in tudi levinjinega mleka ni pil.

Uklonil se bo! Spet ga moram prositi in nikoli se ne bom naveličala svojega početja, dokler bom še dihala. Kajti najboljše bi bilo, če bi lahko preklicala storjeno, da sploh ne bi začela; drugo najboljše pa je doseči, kar sem začela. Četudi zdaj opustim svoje želje, bo vendar vedno pomnil, česa sem si drznila; in ker bi odnehala, bi se mu zdelo, da je bila moja želja lahkomiselna ali celo da sem ga le preizkušala in mu nastavljala past; ali pa bi gotovo verjel, da me ni premagal ta bog, ki z vso močjo pritiska na moje srce in ga žge, temveč golo poželenje.

Navsezadnje ne morem več trditi, da nisem storila nič brezbožnega. Pisala sem in prosila: moja volja je že oskrunjena; tudi če ničesar več ne storim, me ni mogoče imenovati nedolžno. Kar še ostaja, je veliko za moje želje, malo pa za mojo krivdo.« Tako je rekla in — tolikšen je razdor v negotovi duši — čeprav obžaluje, da je poskusila, si želi poskušati še naprej; prekorači mero in nesrečnica se vedno znova izpostavlja zavrnitvi.

Ko temu ni videti konca, brat zbeži iz domovine in pred pregreho ter si v tuji deželi postavi novo mesto. Tedaj je, pravijo, žalostna Miletova hči povsem izgubila razum; tedaj si je strgala obleko s prsi in v blaznosti tolkla po svojih rokah. Zdaj je odkrito brezumna in priznava prepovedano upanje na ljubezen, saj zapusti domovino in osovraženo domače ognjišče ter sledi stopinjam pobeglega brata.

Kakor ismarske bakhantke, ki jih zanese tvoj tirs, Semelin sin, obhajajo vsaka tri leta vračajoče se praznike, tako so bubazijske žene videle Biblido tuliti po prostranih poljih. Ko jih zapusti, blodi med Karijci in bojevitimi Lelegi ter po Likiji. Že je pustila za seboj Krag, Limiro in Ksantove vode ter goro, na kateri je Himera imela ogenj v srednjem delu telesa, levinja prsi in glavo, kačji rep; zmanjka gozdov, ko ti, utrujena od zasledovanja, omahneš in z lasmi, razprostrtimi po trdi zemlji, ležiš, Biblida, ter z obrazom pritiskaš na odpadlo listje.

Lelegsko rojene nimfe te pogosto skušajo dvigniti z nežnimi rokami; pogosto ti svetujejo, kako ozdraviti ljubezen, in prinašajo tolažbo duši, ki jih ne sliši. Biblida leži nema in se z nohti oklepa zelene trave, potok solz pa moči bilke. Pravijo, da so najade pod te solze speljale žilo vode, ki nikoli ne more presahniti: kaj več bi ji lahko dale? In kakor kaplje polzijo iz zarezanega lubja smreke, kakor se lepljivi bitumen cedi iz zemlje, ki ga nosi v sebi, ali kakor se ob prihodu rahlo dihajočega zahodnika na soncu spet zmehča voda, ki je v mrazu zamrznila, tako se Febova vnukinja Biblida, izčrpana od svojih solz,

spremeni v izvir, ki še danes v tistih dolinah nosi ime svoje gospodarice in teče pod temnim črničevjem.