Prevod

Nekega poletnega jutra je krojaček sedel na svoji mizi ob oknu, bil dobre volje in šival na vso moč. Tedaj je po ulici prišla kmetica in klicala: »Dobro kašo prodajam! Dobro kašo prodajam!« To je krojačku prijetno zazvenelo v ušesih, pomolil je svojo drobno glavo skozi okno in zaklical: »Sem gor, ljuba žena, tu boste prodali svoje blago.«

Žena se je s težko košaro povzpela po treh stopniščih h krojačku in morala pred njim razložiti vse lončke. Vse si je ogledal, jih dvigoval, vtikal nos vanje in nazadnje rekel: »Kaša se mi zdi dobra. Odtehtajte mi štiri lote, ljuba žena, pa četudi bo četrt funta, nič zato.« Žena, ki je upala, da bo veliko prodala, mu je dala, kar je zahteval, nato pa vsa nejevoljna in godrnjaje odšla. »Naj mi Bog blagoslovi to kašo,« je vzkliknil krojaček, »da mi bo dala moči in krepkosti.« Iz omare je vzel kruh, si odrezal rezino čez ves hlebec in jo namazal s kašo. »Tole pa ne bo grenko,« je rekel, »a preden ugriznem vanjo, bom dokončal jopič.« Kruh je položil poleg sebe, šival naprej in od samega veselja delal čedalje večje vbode.

Medtem se je vonj sladke kaše dvignil do stene, kjer je sedelo vse polno muh, jih privabil in v rojih so se spustile na kruh. »No, kdo pa vas je povabil?« je rekel krojaček in odgnal nepovabljene goste. Muhe pa, ki niso razumele nemško, se niso dale odpraviti, temveč so se vračale v čedalje večjem številu. Tedaj je krojačku, kakor pravijo, prekipelo. Izpod mize je potegnil krpo in z besedami: »Le počakajte, vam bom že pokazal!« neusmiljeno udaril po njih. Ko je krpo odmaknil in jih preštel, jih je pred njim ležalo mrtvih nič manj kot sedem, z nogami v zrak. »Tak junak si torej!« je rekel in še sam občudoval svojo hrabrost. »To mora izvedeti vse mesto.« In krojaček si je na hitro ukrojil pas, ga sešil in nanj z velikimi črkami izvezel: »Sedem na en mah!«

»Kaj mesto!« je nadaljeval. »Ves svet mora izvedeti!« In srce mu je od veselja poskakovalo kakor jagnječji repek. Krojaček si je opasal pas in se namenil v širni svet, saj se mu je zdela delavnica premajhna za njegovo hrabrost. Preden je odšel, je pobrskal po hiši, ali bi našel kaj, kar bi lahko vzel s seboj, vendar ni našel drugega kot kos starega sira in tega je vtaknil v žep. Pred mestnimi vrati je opazil ptiča, ki se je ujel v grmovju; tudi ta je moral v žep k siru. Nato je pogumno vzel pot pod noge, in ker je bil lahek in okreten, ni čutil utrujenosti.

Pot ga je vodila na goro, in ko je dosegel najvišji vrh, je tam sedel mogočen velikan in se čisto lagodno razgledoval naokrog. Krojaček je pogumno stopil k njemu, ga nagovoril in rekel: »Dober dan, tovariš! Kajne, tu sediš in si ogleduješ širni svet? Prav tja sem namenjen tudi jaz, da se preizkusim. Bi šel z menoj?«

Velikan je krojačka prezirljivo pogledal in rekel: »Ti capin! Ti ubogi revček!« — »Kaj še!« je odgovoril krojaček, odpel suknjo in velikanu pokazal pas. »Tu lahko prebereš, kakšen mož sem.« Velikan je prebral: »Sedem na en mah,« in pomislil, da je krojaček pobil sedem ljudi, zato je do malega možička začutil nekaj spoštovanja. Vendar ga je hotel najprej preizkusiti. Vzel je kamen v roko in ga stisnil, da je iz njega prikapljala voda. »Stori še ti tako,« je rekel velikan, »če si močan.«

»Je to vse?« je rekel krojaček. »Za take, kot sem jaz, je to igrača.« Segel je v žep, vzel mehki sir in ga stisnil, da je iz njega pritekel sok. »Kajne,« je rekel, »to je bilo še malo bolje?«

Velikan ni vedel, kaj naj reče, in kar ni mogel verjeti, da je možiček tega zmožen. Nato je pobral kamen in ga vrgel tako visoko, da ga je bilo komaj še videti. »No, ti pritlikavec, naredi še ti tako.«

»Dobro si ga vrgel,« je rekel krojaček, »a kamen je vendar moral spet pasti na zemljo. Jaz pa ti bom vrgel takega, ki se sploh ne bo vrnil.« Segel je v žep, vzel ptiča in ga vrgel v zrak. Ptič, vesel svobode, se je dvignil, odletel in se ni več vrnil. »Kako ti je všeč ta umetnija, tovariš?« je vprašal krojaček. »Metati že znaš,« je rekel velikan, »zdaj pa poglejva, ali znaš tudi kaj poštenega nositi.« Krojačka je odpeljal k mogočnemu hrastu, ki je posekan ležal na tleh, in rekel: »Če si dovolj močan, mi pomagaj odnesti to drevo iz gozda.«

»Z veseljem,« je odgovoril možiček. »Ti si le naloži deblo na ramo, jaz pa bom dvignil in nosil veje z vsem vejevjem, saj je to najtežje.« Velikan si je naložil deblo na ramo, krojaček pa je sedel na vejo, in velikan, ki se ni mogel ozreti, je moral odnesti celo drevo in za povrh še krojačka. Ta je zadaj veselo sedel, bil dobre volje in si žvižgal pesmico »Trije krojači so odjezdili skozi mestna vrata«, kakor da bi bilo prenašanje dreves otroška igra. Ko je velikan težko breme vlekel že lep kos poti, ni mogel več naprej in je zaklical: »Poslušaj, drevo moram spustiti!«

Krojaček je urno skočil na tla, z obema rokama zgrabil drevo, kakor da bi ga bil nosil, in rekel velikanu: »Tako velik dedec si, pa še drevesa ne moreš nositi.«

Skupaj sta šla naprej, in ko sta šla mimo češnje, je velikan prijel vrh drevesa, kjer so visele najbolj zrele češnje, ga upognil k tlom, podal krojačku in mu velel, naj jé. Krojaček pa je bil veliko prešibak, da bi držal drevo, in ko ga je velikan izpustil, je drevo švignilo kvišku in krojačka zalučalo v zrak. Ko je brez poškodb spet padel na tla, je velikan rekel: »Kaj je to? Mar nimaš moči, da bi držal tako tenko šibo?«

»Moči mi že ne manjka,« je odgovoril krojaček. »Misliš, da bi bilo to kaj za nekoga, ki jih je sedem udaril na en mah? Čez drevo sem skočil, ker lovci tam spodaj streljajo v grmovje. Skoči še ti, če zmoreš.« Velikan je poskusil, vendar ni mogel preskočiti drevesa, temveč je obvisel med vejami, tako da je krojaček tudi tokrat obdržal premoč.

Velikan je rekel: »Če si tako pogumen junak, pojdi z menoj v našo votlino in prenoči pri nas.« Krojaček je bil takoj za to in mu je sledil. Ko sta prišla v votlino, so tam ob ognju sedeli še drugi velikani in vsak je držal v roki pečeno ovco ter jedel. Krojaček se je ozrl naokrog in pomislil: »Tu je vendar precej bolj prostorno kot v moji delavnici.« Velikan mu je pokazal posteljo in rekel, naj leže vanjo in se naspi. Toda krojačku je bila postelja prevelika, zato ni legel vanjo, temveč se je stisnil v kot.

Ob polnoči, ko je velikan menil, da krojaček trdno spi, je vstal, vzel veliko železno palico in z enim udarcem prebil posteljo, misleč, da je s kobilico opravil.

Navsezgodaj zjutraj so velikani odšli v gozd in na krojačka povsem pozabili, ko je ta nenadoma veselo in brezskrbno prikorakal mimo. Velikani so se prestrašili, da jih bo vse pobil, in naglo pobegnili.

Krojaček je šel naprej, zmeraj za svojim koničastim nosom. Po dolgem potovanju je prišel na dvorišče kraljeve palače, in ker je bil utrujen, je legel v travo in zaspal. Medtem ko je ležal tam, so prihajali ljudje, si ga ogledovali z vseh strani in na pasu brali: »Sedem na en mah.« — »Ah,« so govorili, »kaj hoče ta veliki vojni junak tukaj sredi miru? To mora biti mogočen gospod.« Šli so h kralju in mu povedali zanj, saj so menili, da bi bil, če bi izbruhnila vojna, to pomemben in koristen mož, ki ga za nobeno ceno ne bi smeli pustiti oditi.

Kralju je bil nasvet všeč in h krojačku je poslal enega svojih dvorjanov, da bi mu, ko se zbudi, ponudil službo v vojski. Odposlanec je obstal ob spečem, počakal, da je pretegnil ude in odprl oči, nato pa mu povedal, po kaj je prišel. »Prav zato sem prišel sem,« je odgovoril krojaček, »pripravljen sem stopiti v kraljevo službo.« Tako so ga častno sprejeli in mu dodelili posebno stanovanje. Vojaki pa so krojačku nasedli in si želeli, da bi bil tisoč milj daleč. »Kaj bo iz tega?« so govorili med seboj. »Če se spreva z njim in udari po nas, jih ob vsakem zamahu pade sedem. Nihče od nas mu ne more biti kos.« Zato so sklenili, da gredo vsi skupaj h kralju in ga prosijo za odpust. »Nismo za to,« so rekli, »da bi vztrajali ob možu, ki jih sedem pobije na en mah.« Kralj je bil žalosten, da bi moral zaradi enega samega izgubiti vse zveste služabnike, in si je želel, da ga ne bi nikoli videl; rad bi se ga bil spet znebil. Vendar si ga ni upal odpustiti, saj se je bal, da bi pobil njega in vse njegovo ljudstvo ter sedel na kraljevi prestol.

Dolgo je premišljeval sem in tja, nazadnje pa našel rešitev. Poslal je po krojačka in mu dal povedati, da mu hoče, ker je tako velik vojni junak, nekaj ponuditi. V nekem gozdu njegove dežele sta živela dva velikana, ki sta z ropanjem, morjenjem in požiganjem povzročala veliko škodo; nihče se jima ni smel približati, ne da bi tvegal življenje. Če bi ta dva velikana premagal in ubil, bi mu dal svojo edino hčer za ženo in za doto polovico kraljestva; z njim naj bi šlo tudi sto konjenikov, da bi mu pomagali. »To pa je nekaj za moža, kakršen si ti,« si je mislil krojaček. »Lepe kraljične in polovice kraljestva človeku ne ponujajo vsak dan.«

»O, seveda,« je odgovoril, »velikana bom že ukrotil in pri tem ne potrebujem stotih konjenikov. Kdor jih zadene sedem na en mah, se mu dveh ni treba bati.«

Krojaček se je odpravil na pot in sto konjenikov mu je sledilo. Ko je prišel do gozdnega roba, je rekel svojim spremljevalcem: »Le ostanite tukaj, z velikanoma bom že sam opravil.« Nato je smuknil v gozd in se oziral na desno in levo. Čez nekaj časa je zagledal oba velikana: ležala sta pod drevesom, spala in tako smrčala, da so se veje upogibale gor in dol. Krojaček ni izgubljal časa, nabral je kamnov za oba žepa in z njimi splezal na drevo. Ko je bil na sredi, se je pomaknil po veji, dokler ni sedel prav nad spečima, in začel enemu velikanu spuščati kamen za kamnom na prsi. Velikan dolgo ni ničesar čutil, nazadnje pa se je zbudil, dregnil svojega tovariša in rekel: »Zakaj me tepeš?«

»Sanja se ti,« je rekel drugi, »saj te ne tepem.« Spet sta legla spat, tedaj pa je krojaček vrgel kamen na drugega. »Kaj pa je to?« je zavpil ta. »Zakaj me obmetavaš?«

»Saj te ne obmetavam,« je odgovoril prvi in zagodrnjal. Nekaj časa sta se prepirala, a ker sta bila utrujena, sta odnehala in oči so se jima spet zaprle. Krojaček je začel svojo igro znova, izbral največji kamen in ga z vso močjo vrgel prvemu velikanu na prsi. »To je pa že preveč!« je zavpil ta, skočil pokonci kakor nor in sunil tovariša ob drevo, da se je streslo. Drugi mu je vrnil milo za drago in tako sta se razbesnela, da sta ruvala drevesa ter udrihala drug po drugem, dokler nista nazadnje oba hkrati mrtva omahnila na tla. Tedaj je krojaček skočil z drevesa. »Še sreča,« je rekel, »da nista izruvala drevesa, na katerem sem sedel, sicer bi moral kakor veverica preskočiti na drugo. A taki, kot sem jaz, smo urni!« Izvlekel je meč in vsakemu zadal nekaj krepkih udarcev v prsi, nato pa se vrnil h konjenikom in rekel: »Delo je opravljeno, z obema sem opravil. Hudo pa je bilo: v stiski sta ruvala drevesa in se branila, vendar vse to nič ne pomaga, kadar pride nekdo, kakršen sem jaz, ki jih sedem pobije na en mah.«

»Mar niste ranjeni?« so vprašali konjeniki. »Kje pa!« je odgovoril krojaček. »Še lasu mi nista skrivila.« Konjeniki mu niso hoteli verjeti in so odjezdili v gozd; tam so našli velikana v mlakah krvi, naokrog pa so ležala izruvana drevesa. Krojaček je od kralja zahteval obljubljeno nagrado, toda kralj je obžaloval svojo obljubo in znova premišljeval, kako bi se junaka znebil. »Preden dobiš mojo hčer in polovico kraljestva,« mu je rekel, »moraš opraviti še eno junaško dejanje. Po gozdu se potika samorog, ki povzroča veliko škodo; najprej moraš ujeti tega.«

»Samoroga se bojim še manj kot dveh velikanov. Sedem na en mah, to je moja stvar.« Vzel je vrv in sekiro, šel v gozd in tistim, ki so mu bili dodeljeni za spremstvo, spet velel, naj počakajo zunaj.

Ni mu bilo treba dolgo iskati: samorog je kmalu pritekel in planil naravnost proti krojačku, kakor da bi ga hotel brez ovinkarjenja prebosti. »Počasi, počasi,« je rekel krojaček, »tako hitro pa ne bo šlo.« Obstál je in počakal, da je bila žival čisto blizu, nato pa urno skočil za drevo. Samorog je z vso močjo treščil v drevo in tako trdno zasadil rog v deblo, da ga ni mogel več izvleči; tako je bil ujet. »Zdaj pa imam ptička,« je rekel krojaček, stopil izza drevesa, samorogu najprej zavezal vrv okoli vratu, nato pa s sekiro izsekal rog iz debla. Ko je bilo vse nared, je žival odpeljal in jo privedel h kralju.

Kralj mu še zmeraj ni hotel dati obljubljene nagrade in je postavil tretjo zahtevo. Krojaček naj bi mu pred poroko ujel še divjega prašiča, ki je v gozdu povzročal veliko škodo; lovci naj bi mu pomagali. »Z veseljem,« je rekel krojaček, »to je otroška igra.« Lovcev ni vzel s seboj v gozd in ti so bili s tem prav zadovoljni, saj jih je divji prašič že večkrat tako sprejel, da jim ni bilo več do tega, da bi ga preganjali.

Ko je prašič zagledal krojačka, je s peno na gobcu in šklepetajočimi čekani planil proti njemu in ga hotel podreti na tla. Urni junak pa je skočil v kapelo, ki je bila v bližini, in takoj z enim skokom spet ven skozi okno. Prašič je pritekel za njim, krojaček pa je zunaj skočil naokrog in za njim zaloputnil vrata. Tako je bila besna žival ujeta, saj je bila veliko pretežka in preokorna, da bi skočila skozi okno. Krojaček je poklical lovce, da so morali ujetnika videti na lastne oči, sam pa se je odpravil h kralju. Ta je moral zdaj, naj je hotel ali ne, izpolniti obljubo in mu dati hčer ter polovico kraljestva. Če bi vedel, da pred njim ne stoji vojni junak, temveč krojaček, bi ga to še bolj zabolelo. Tako so poroko obhajali z velikim sijajem in z malo veselja, iz krojača pa je nastal kralj.

Čez nekaj časa je mlada kraljica ponoči slišala, kako njen mož govori v sanjah: »Fant, sešij mi jopič in zakrpaj hlače, sicer ti bom z vatlom primazal okoli ušes!« Tedaj je spoznala, iz kakšne hiše prihaja mladi gospod, naslednje jutro potožila očetu svojo nesrečo in ga prosila, naj jo reši moža, ki ni nič drugega kot krojač. Kralj jo je potolažil in rekel: »Prihodnjo noč pusti spalnico odprto. Moji služabniki bodo čakali zunaj, in ko bo zaspal, bodo vstopili, ga zvezali in odnesli na ladjo, ki ga bo odpeljala v širni svet.« Žena je bila s tem zadovoljna, toda kraljev oproda, ki je vse slišal, je bil mlademu gospodu naklonjen in mu je izdal ves načrt. »To jim bom pa že preprečil,« je rekel krojaček.

Zvečer je ob običajni uri z ženo legel v posteljo. Ko je menila, da je zaspal, je vstala, odprla vrata in spet legla. Krojaček, ki se je le delal, da spi, je začel z jasnim glasom klicati: »Fant, sešij mi jopič in zakrpaj hlače, sicer ti bom z vatlom primazal okoli ušes! Sedem sem jih udaril na en mah, ubil dva velikana, odpeljal samoroga in ujel divjega prašiča, pa naj bi se bal tistih, ki stojijo zunaj pred spalnico!« Ko so ga ti slišali govoriti, jih je obšel velik strah in pobegnili so, kakor da bi jim bila divja jaga za petami; nihče si ni več upal nadenj. Tako je krojaček postal kralj in ostal kralj do konca svojih dni.