Prevod

Neka mati je imela sedemletnega sinka, ki je bil tako lep in ljubek, da ga nihče ni mogel pogledati, ne da bi ga vzljubil, sama pa ga je imela rajši kot vse na svetu. Zgodilo pa se je, da je nenadoma zbolel in ga je ljubi Bog vzel k sebi; mati se nikakor ni mogla potolažiti in je jokala noč in dan. Kmalu po pogrebu se je otrok ponoči prikazoval na krajih, kjer je za življenja sedel in se igral; kadar je mati jokala, je jokal tudi on, ko pa je prišlo jutro, je izginil. Ker mati kar ni hotela nehati jokati, je neke noči prišel v beli mrtvaški srajčki, v kateri so ga položili v krsto, in z venčkom na glavi, sedel na posteljo k njenim nogam in rekel: »Oh, mati, nehaj vendar jokati, sicer v svoji krsti ne morem zaspati, saj se moja mrtvaška srajčka ne posuši od tvojih solz, ki vse padajo nanjo.« Ko je mati to slišala, se je prestrašila in ni več jokala. Naslednjo noč je otročiček spet prišel, v roki držal lučko in rekel: »Vidiš, zdaj bo moja srajčka kmalu suha in v grobu imam mir.« Tedaj je mati svojo žalost zaupala ljubemu Bogu ter jo tiho in potrpežljivo prenašala, otrok pa ni več prihajal, temveč je spal v svoji podzemni posteljici.