Prevod

Nekoč je živel mož, ki se je odpravljal na dolgo potovanje. Ob slovesu je svoje tri hčere vprašal, kaj naj jim prinese. Najstarejša si je zaželela biserov, druga diamantov, tretja pa je rekla: »Ljubi oče, jaz si želim škrjančka, ki poje in poskakuje.« Oče je odvrnil: »Če ga bom le mogel dobiti, ti ga prinesem,« poljubil vse tri in odpotoval. Ko je napočil čas za vrnitev domov, je imel za starejši hčeri že kupljene bisere in diamante, pojočega, poskakujočega škrjančka za najmlajšo pa je povsod zaman iskal. To ga je žalostilo, saj mu je bila izmed vseh otrok najljubša.

Pot ga je zanesla skozi gozd in sredi njega je stal veličasten grad. Blizu gradu je raslo drevo in prav na njegovem vrhu je zagledal škrjančka, ki je pel in poskakoval. »No, ti si mi prišel ravno prav,« je veselo rekel in poklical služabnika, naj spleza na drevo in ujame ptička. Ko pa je stopil k drevesu, je izpod njega planil lev, se stresel in zarjovel, da je listje na drevju zatrepetalo. »Kdor mi hoče ukrasti mojega pojočega, poskakujočega škrjančka,« je zavpil, »tega požrem!« Mož je rekel: »Nisem vedel, da je ptiček tvoj. Svojo krivdo bi rad popravil in se odkupil z veliko denarja; le življenje mi prizanesi!« Lev je odvrnil: »Nič te ne more rešiti, razen če mi obljubiš, da bo moje tisto, kar ti doma prvo pride naproti. Če to storiš, ti podarim življenje, za povrh pa še ptička za tvojo hčer.« Mož se je branil in rekel: »To bi utegnila biti moja najmlajša hči. Ona me ima najrajši in mi vselej priteče naproti, ko se vrnem domov.« Služabnika pa je bilo strah in je dejal: »Saj ni treba, da vam pride naproti prav vaša hči; lahko bi bila tudi mačka ali pes.« Tako se je mož dal pregovoriti, vzel pojočega, poskakujočega škrjančka in levu obljubil, da bo njegovo tisto, kar mu doma prvo pride naproti.

Ko je prispel domov in stopil v hišo, mu ni prva prišla naproti nihče drug kakor njegova najmlajša, najljubša hči. Pritekla je, ga poljubila in objela, in ko je videla, da ji je prinesel pojočega, poskakujočega škrjančka, je bila vsa iz sebe od veselja. Oče pa se ni mogel veseliti, temveč je začel jokati in rekel: »Moj najljubši otrok, tega ptička sem drago plačal. V zameno zanj sem te moral obljubiti divjemu levu, in ko te bo dobil, te bo raztrgal in požrl.« Nato ji je povedal vse, kakor se je zgodilo, in jo prosil, naj nikar ne hodi tja, pa naj se zgodi, kar hoče. Ona pa ga je tolažila in rekla: »Preljubi oče, kar ste obljubili, morate tudi držati. Šla bom tja in že kako pomirila leva, da se bom živa in zdrava vrnila k vam.«

Naslednje jutro si je dala pokazati pot, se poslovila in brez strahu odšla v gozd. Lev pa je bil začaran kraljevič: podnevi je bil lev in z njim so se v leve spremenili tudi vsi njegovi ljudje, ponoči pa so spet dobili svojo naravno človeško podobo. Ob prihodu so jo prijazno sprejeli in odpeljali v grad. Ko se je znočilo, se je lev spremenil v lepega moža in obhajali so razkošno poroko. Srečno sta živela skupaj, ponoči bedela in podnevi spala.

Nekoč je prišel k njej in rekel: »Jutri bo v hiši tvojega očeta slavje, ker se poroči tvoja najstarejša sestra. Če bi rada šla tja, te bodo moji levi pospremili.« Rekla je, da bi rada spet videla očeta, in se v spremstvu levov odpeljala domov. Ko je prispela, je zavladalo veliko veselje, saj so vsi mislili, da jo je lev raztrgal in da je že zdavnaj mrtva. Povedala jim je, kako lepega moža ima in kako dobro se ji godi, ter ostala pri njih, dokler je trajalo svatovanje, potem pa se je odpeljala nazaj v gozd. Ko se je poročila druga hči in je bila spet povabljena na svatbo, je rekla levu: »Tokrat nočem iti sama, z menoj moraš!« Lev pa je odvrnil, da bi bilo to zanj prenevarno, saj bi se, če bi se ga tam dotaknil žarek goreče luči, spremenil v goloba in moral sedem let letati z golobi. »Ah,« je rekla, »le pojdi z menoj! Že bom pazila nate in te obvarovala pred vsako svetlobo.« Tako sta se odpravila skupaj in vzela s seboj tudi svojega otročička. Tam je dala sezidati dvorano s tako trdnimi in debelimi zidovi, da skoznje ni mogel prodreti noben žarek. V njej naj bi ostal, ko bi prižgali svatovske luči. Vrata pa so bila narejena iz svežega lesa, ki je počil, in nastala je drobna špranja, ki je nihče ni opazil. Poroko so razkošno praznovali, ko pa se je sprevod z mnogimi baklami in lučmi vračal iz cerkve mimo dvorane, je na kraljeviča padel za las tenak žarek. V trenutku, ko se ga je dotaknil, se je kraljevič spremenil, in ko je žena vstopila ter ga iskala, ga ni našla, temveč je tam sedel bel golob. Golob ji je rekel: »Za sedem let moram odleteti po svetu. Toda vsakih sedem korakov bom spustil rdečo kapljo krvi in belo pero, ki ti bosta kazala pot. Če boš sledila tej sledi, me lahko rešiš.«

Golob je odletel skozi vrata in ona mu je sledila. Vsakih sedem korakov sta na tla padla rdeča kapljica krvi in belo peresce ter ji kazala pot. Tako je hodila naprej v širni svet, ne da bi se ozirala naokrog ali počivala, in minilo je že skoraj sedem let. Veselila se je in mislila, da bosta kmalu rešena, pa je bila še tako daleč od tega. Nekoč, ko je tako hodila naprej, ni padlo več nobeno peresce in nobena rdeča kapljica krvi, in ko je dvignila pogled, je golob izginil. Ker si je mislila, da ji ljudje pri tem ne morejo pomagati, se je povzpela k soncu in mu rekla: »Ti svetiš v vsako špranjo in čez vsak vrh; ali nisi videlo leteti belega goloba?« »Ne,« je reklo sonce, »nisem ga videlo, a podarim ti skrinjico. Odpri jo, ko boš v veliki stiski.« Zahvalila se je soncu in šla naprej, dokler se ni zvečerilo in je zasijala luna. Tedaj jo je vprašala: »Ti svetiš vso noč čez vsa polja in gozdove; ali nisi videla leteti belega goloba?« »Ne,« je rekla luna, »nisem ga videla, a podarim ti jajce. Razbij ga, ko boš v veliki stiski.« Zahvalila se je luni in šla naprej, dokler ni prišel nočni veter in zapihal vanjo. Rekla mu je: »Ti veješ čez vsa drevesa in pod vsemi listi; ali nisi videl leteti belega goloba?« »Ne,« je rekel nočni veter, »nisem ga videl, a vprašal bom še druge tri vetrove, morda so ga oni videli.« Prišla sta vzhodni in zahodni veter, vendar nista ničesar videla, južni veter pa je rekel: »Videl sem belega goloba. Odletel je k Rdečemu morju in se tam spet spremenil v leva, saj je sedem let minilo. Lev se zdaj tam bojuje z zmajem, zmaj pa je začarana kraljična.« Nočni veter ji je tedaj rekel: »Svetoval ti bom. Pojdi k Rdečemu morju. Na desnem bregu rastejo dolge šibe; preštej jih, odreži enajsto in z njo udari zmaja. Potem ga bo lev lahko premagal in oba bosta spet dobila človeško podobo. Nato se ozri naokrog in zagledala boš ptiča grifa, ki sedi ob Rdečem morju. S svojim ljubim se povzpni na njegov hrbet in odnesel vaju bo čez morje domov. Tu imaš še oreh. Ko bosta nad sredino morja, ga spusti navzdol. Takoj bo vzklil in iz vode bo zraslo veliko orehovo drevo, na katerem si bo grif odpočil. Če si ne bi mogel odpočiti, ne bi imel dovolj moči, da bi vaju prenesel na drugo stran. Če pa pozabiš spustiti oreh, vaju bo pustil pasti v morje.«

Odšla je tja in našla vse tako, kakor ji je povedal nočni veter. Preštela je šibe ob morju in odrezala enajsto, z njo udarila zmaja in lev ga je premagal. Takoj sta oba spet dobila človeško podobo. Toda ko je bila kraljična, ki je bila prej zmaj, rešena uroka, je objela mladeniča, se povzpela na ptiča grifa in ga odpeljala s seboj. Uboga žena, ki je prehodila tolikšno pot, je ostala tam znova zapuščena, sedla je in jokala. Nazadnje pa se je opogumila in rekla: »Šla bom tako daleč, kakor veter veje, in hodila tako dolgo, kakor petelin poje, dokler ga ne najdem.« Odpravila se je naprej po dolgih, dolgih poteh, dokler ni nazadnje prišla do gradu, kjer sta živela. Tam je slišala, da bo kmalu slavje, na katerem se nameravata poročiti. Rekla si je: »Bog mi bo še pomagal,« in odprla skrinjico, ki ji jo je dalo sonce. V njej je ležala obleka, bleščeča kakor sonce samo. Vzela jo je ven, si jo oblekla in odšla v grad. Vsi ljudje in tudi nevesta sama so jo začudeno gledali. Nevesti je bila obleka tako všeč, da si je pomislila, kako bi jo lahko imela za poročno obleko, in vprašala, ali je naprodaj. »Ne za denar in imetje,« je odgovorila žena, »pač pa za meso in kri.« Nevesta jo je vprašala, kaj misli s tem. Rekla je: »Dovolite mi eno noč prespati v sobi, kjer spi ženin.« Nevesta tega ni hotela, a si je tako močno želela obleke, da je nazadnje privolila. Sobni služabnik pa je moral kraljeviču dati uspavalni napoj. Ko se je znočilo in je mladenič že spal, so ženo odpeljali v sobo. Sedla je k postelji in rekla: »Sedem let sem ti sledila, bila sem pri soncu in luni in pri vseh štirih vetrovih ter spraševala po tebi. Pomagala sem ti premagati zmaja; me hočeš zdaj povsem pozabiti?« Kraljevič pa je tako trdno spal, da se mu je zdelo le, kakor da zunaj med jelkami šumi veter. Ko se je zdanilo, so jo spet odpeljali ven in morala jim je izročiti zlato obleko. Ker ji tudi to ni pomagalo, se je vsa žalostna odpravila na travnik, sedla in jokala. Ko je tako sedela, se je spomnila še jajca, ki ji ga je dala luna. Razbila ga je in iz njega je prišla koklja z dvanajstimi piščančki, vsi iz čistega zlata. Tekali so naokrog, čivkali in se spet skrivali stari koklji pod peruti, da ni bilo na svetu videti nič lepšega. Vstala je in jih gnala pred seboj po travniku, dokler ni nevesta pogledala skozi okno. Piščančki so ji bili tako všeč, da je takoj prišla dol in vprašala, ali so naprodaj. »Ne za denar in imetje, pač pa za meso in kri. Dovolite mi še eno noč prespati v sobi, kjer spi ženin!« Nevesta je privolila in jo hotela prevarati kakor prejšnji večer. Ko pa se je kraljevič odpravljal spat, je vprašal svojega sobnega služabnika, kaj je bilo tisto nočno mrmranje in šumenje. Služabnik mu je povedal vse: da mu je moral dati uspavalni napoj, ker je v sobi skrivaj prespalo neko ubogo dekle, in da mu ga mora dati tudi nocoj. Kraljevič je rekel: »Zlij napoj poleg postelje!« Ponoči so jo spet pripeljali v sobo, in ko je začela pripovedovati, kako žalostno se ji je godilo, je po glasu takoj prepoznal svojo ljubo ženo, skočil pokonci in vzkliknil: »Zdaj sem zares rešen! Bilo mi je kakor v sanjah, kajti tuja kraljična me je začarala, da sem te moral pozabiti. Toda Bog mi je še pravi čas pregnal slepilo.« Še tisto noč sta skrivaj odšla iz gradu, saj sta se bala kraljičninega očeta, ki je bil čarovnik, in se povzpela na ptiča grifa. Ta ju je nesel čez Rdeče morje, in ko sta bila nad sredino, je spustila oreh. Takoj je zraslo veliko orehovo drevo, na katerem si je ptič odpočil, nato pa ju je odnesel domov. Tam sta našla svojega otroka, ki je medtem zrasel in postal lep, in odtlej sta srečno živela do konca svojih dni.