Prevod

Nekoč je bilo, kakor še nikoli ni bilo. Živela sta cesar in cesarica. Deset let sta bila poročena, pa se jima ni rodilo niti najšibkejše dete. Nazadnje je cesar svoji ženi cesarici zapovedal, da ne bo več jedla z njim kruha in soli z istega krožnika, če mu v letu dni ne rodi otroka. Ko je cesarica to slišala, jo je v duši hudo zabolelo, saj sta dotlej lepo živela skupaj. Začela je iskati nasveta pri vračih in čarovnikih, pri babicah in zagovarjalkah. Jemala je vsakovrstna zdravila. Neke noči pa je v sanjah zagledala nekaj, kar jo je silno prestrašilo. Zdelo se ji je, da hodi po zeleni, prelepi livadi. Vse travne bilke so bile v parih; po dve in dve sta se upogibali druga proti drugi, kakor da se poljubljata. Celo metulji so letali po dva skupaj. Sanjala je, vendar je bila prepričana, da je vse, kar vidi, resnično. Ni se dolgo veselila lepega prizora, ko se je nenadoma proti njej kakor vihar privalil velikanski zmaj, prava hudičeva pošast. Kakor se je izkazalo, je preganjal golobico. Ta se je tresla kakor šiba na vodi, letala zdaj gor, zdaj dol, in ko je videla, da se pred sovražno zverjo ne more rešiti, je švignila cesarici v nedrje in se tam skrila. Ko je zmaj to videl, je planil še nad cesarico. Ta je kriknila in se prebudila. Srce ji je od strahu hotelo skočiti iz prsi, vse telo se ji je treslo in malo je manjkalo, da ni omedlela. Cesarju je pripovedovala o strašnih sanjah in tudi on je obnemel od groze. Naslednjega dne je začutila, da je noseča, čez devet mesecev pa je rodila zdravega, ljubkega dečka.

Veselja, ki je zavladalo na cesarskem dvoru, ni mogoče popisati. Sklenili so, da otroka krstijo. V tistih časih so otroke krščevali pri studencu pod neko goro. Ker pa so se pred časom na gori pojavili razbojniki, ki so prežali na ljudi, prihajajoče krstit otroke, in jih pobijali, je cesar strogo zapovedal, naj okrog studenca postavijo vojake, ki bodo otroka varovali in branili, ko bo prišel tja. Pa mu še to ni bilo dovolj: ukazal je, naj na drage kamne vrežejo po eno črko, nato pa jih nanizajo tako, da bodo sestavljali otrokovo ime. To ogrlico iz draguljev je otroku obesil okrog vratu. Tako pripravljena sta se cesar in cesarica odpravila krstit otroka, s seboj pa vzela še veliko oboroženih konjenikov. Ko so prišli do vznožja gore, so jim stopili nasproti razbojniki in jih brez besede silovito napadli. Cesar je poslal cesarico naprej, naj krsti otroka, sam pa se bo bojeval z razbojniki, dokler se ne vrne. Cesarica je ubogala in odšla. Ko se je po krstu vračala, se je na nekem kraju ustavila. Ker ni več slišala žvenketa orožja in bojnega hrušča, jo je kakor z nožem zarezalo v srce. Ni si upala naprej, zato se je vrnila in otroka skrila za studencem v gosto cvetje. Razbojniki so namreč premagali cesarsko vojsko in jo pobili. Cesarica se je sama odpravila iskat cesarja. Ko je prišla do bojišča, je zagledala mlako krvi, poleg nje pa veliko jamo, v kateri so bili pokopani cesarjevi možje. Zatisnila je oči, da ne bi gledala grozote, in stopila naprej, ko sta jo nenadoma zgrabila dva razbojnika. Povedala jima je, kdo je, in odpeljala sta jo k svojemu poglavarju. Ta je, brž ko je izvedel, kdo stoji pred njim, brez sodbe in brez vsakega pojasnila ukazal, naj jo zaprejo v zapuščeno votlino ter ji dajejo po četrt hlebca kruha in vrč vode na dan, dokler tam ne pogine. Otrok pa je ostal v cvetlični goščavi. Bog je bedel nad njim in ni pustil, da bi se mu približalo kaj hudega, kar bi mu moglo škodovati. Nedaleč od tistega kraja je v gorski duplini živel puščavnik. Imel je kozo, da je tudi sam imel kaj za pod zob. Koza je vselej prihajala pit k bistri studenčnici. Nekega dne se je med pašo približala cvetju. Ko je našla otroka, je legla k njemu, ga začela lizati in mu primikati vime k ustecem. Otrok je to začutil in začel sesati; sesal je, dokler se ni dodobra nasitil. Koza se je tako navezala nanj, da se cel mesec ni več ločila od njega. Menih je videl, da njegove koze ni nazaj, in jo začel iskati. Iskal jo je zgoraj in spodaj, toda koze nikjer. Že je izgubil vsako upanje, da jo bo še našel, ko se je nekega dne nenadoma prikazala. Ko jo je puščavnik zagledal, jo je začel prijazno vabiti: »Kozica moja, kozica moja!« Hotel jo je prijeti. Pa kaj še! Koza je švignila na desno, švignila na levo in se mu venomer umikala, menih pa za njo. Ko je videl, da je ne more ujeti, se je vrnil v svojo celico, pripravil skledo otrobov in jo začel zlepa vabiti k sebi, jo klicati in ji prigovarjati: »Kozica moja, kozica moja!« A tudi tako ni nič dosegel. Koza se za njegovo skledo otrobov niti zmenila ni, temveč je silila naprej. Puščavnik ji je sledil, da bi videl, kam neki gre. Koza pa naravnost, kakor bi hodila po planem, v gosto cvetje, kjer je ležal otrok; ulegla se je k njemu in mu dala sesati. Menih je stopil za njo, in ko je zagledal otroka, je obstal, saj se je zbal, da vidi prikazen. Pokrižal se je in zmolil, naj ga Bog obvaruje hudega in naj prikazen izgine izpred njegovih oči. Pa kje neki! Kakšna prikazen naj bi izginila? Kar je gledal, je bilo resnično: otrok, lep kakor angelček. Ko se je prepričal, da ni nič nečistega, temveč celo krščen otrok, ga je iz usmiljenja vzel, odnesel v svojo celico in položil na svojo posteljico. Tudi koza je skočila gor in se ulegla k otročiču. Ko je menih videl ta čudež, jo je pustil, da ga je dojila, dokler se ni nasitil, potem pa otroka vzel, odvil, umil in preoblekel v kose svojih starih oblačil. Prebral je črke na draguljih okrog otrokovega vratu in izvedel, da mu je ime George in da je cesarski sin. Ko je deček nekoliko zrasel, ga je menih naučil brati in pisati. Ko je koza umrla, sta George in menih dolgo jokala in solze se jima kar niso hotele posušiti. Pokopala sta jo kakor človeka. George je še posebno bridko žaloval za njo. Dobro je vedel, da ga ni rodila koza, vendar jo je spoštoval kakor mater, saj ga je hranila in vzredila. Ni minilo dolgo, ko je umrl še menih. Tudi njega je George pokopal z vso pobožnostjo. Potem ko je še mesec dni jokal in žaloval, je sklenil oditi v svet; kraji, kjer sta umrla njegova mati in njegov duhovni oče, mu niso bili več ljubi. Iz lisičjih kož, ki jih je našel na podstrešju celice, v kateri je živel s puščavnikom, si je skrojil nekakšno medvedjo opravo, nato pa stopil na najbližjo stezo in se ji prepustil, naj ga vodi, kamor hoče. Hodil je in hodil po njej, dokler se ni drevje začelo redčiti; potem se je spustil na poljane, porasle z najrazličnejšimi zelmi. Še nekaj časa je hodil in prišel v mesto. Ko se je znašel sredi tolikšne množice, se mu je zvrtelo v glavi in ves se je zmedel, hrup v mestu pa ga je skoraj oglušil. Hodil je, ne da bi sam vedel, kam gre. Ko si je nekoliko opomogel od omotice, se je zbral in opogumil ter začel hoditi naokrog, kukati v prodajalne in se čuditi vsemu, kar je videl. Ljudje so hodili za njim kakor za medvedom, saj je bil oblečen kakor nihče drug. Ko je prehodil dobršen del mesta, je prišel do kovačnice. Tam je zagledal meče in bojne bate, vstopil in zahteval, naj še njemu dajo meč in bojni bat. »Izberi si, kar ti je všeč,« mu je odvrnil kovač. Izbral si je velikanski meč, ki so ga drugi ljudje komaj držali v rokah, in strašansko težak bat ter hotel oditi. »Najprej plačaj, fant, potem pa pojdi.« »Kaj pomeni to, naj plačam?« je vprašal. »Da se pogodiva in mi daš toliko denarja, kolikor se bova dogovorila.« »Kaj pa je denar?« je spet vprašal. Kovač je videl, da ima opraviti z gozdnim medvedom, zato mu je razložil, kako gredo stvari po mestih. George se je sprva čudil vsem nenavadnostim, o katerih mu je pripovedoval kovač; ko pa je videl, da drugače ne bo šlo, je prosil, naj mu dovoli meč in bat odslužiti. Dogovorila sta se, da bo zanju služil eno leto, in tako je postal vajenec. Georgeeva spretnost je kmalu zaslovela: česar drugi niso zmogli izdelati niti po treh letih, je on po pol leta delal kakor star pomočnik. Z velikim kovaškim kladivom, ki ga niti trije možje niso mogli dvigniti, se je kar igral. Vsi so se ga bali. Ko je odslužil svoje leto, se je pogodil še za eno, da mu bo gospodar dal železa in oglja, iz katerih si bo sam skoval meč in bojni bat po svoji volji. Ko je minilo tudi to leto, je gospodar ukazal, naj mu dajo železo in oglje. Prvi pomočnik pa se je bal, da mu bo George prevzel mesto, zato mu je postal sovražen in je razmišljal, kako bi ga pogubil. Rekel mu je, da je železa dovolj, oglja pa premalo; naj gre v Črni gozd in si ga skuha, saj ga tudi sami dobivajo od tam. To ni bilo res. V Črnem gozdu se je naselila pošastna škorpijonka, ki je ubila vsakogar, kdor je stopil vanj; zato ga je pošiljal tja, da bi poginil. George o takih rečeh ni vedel ničesar. Bil je čistega srca in brez zahrbtnosti. V gospodarjevi delavnici si je izbral meč, ki je ostal od Novakov in ga je kovač hranil kakor dragoceno starino, vzel velike mehove za oglje, sešite iz dveh bivoljih kož, in odšel v Črni gozd kuhat oglje. Hodil je in hodil, dokler ni prišel v vas, kjer je vprašal, v kateri smeri leži Črni gozd. Ko so vaščani to slišali, so se začeli križati in od strahu pljuvati v nedrje. Nato so mu povedali vso zgodbo o škorpijonki. George jim je segel v besedo: »Če mi nočete povedati poti, vas bom tako naučil kozjih molitvic, da se boste še čudili!« Ko so ljudje videli, kako trmast je, so mu pokazali pot in ga pustili, naj gre, kamor ga vodi usoda. Prišel je v gozd in z mečem posekal toliko dreves, da je nastal kup, ki ga nihče ne bi mogel premeriti, nato pa ga je zažgal. Ko je stal ob ognju, je začutil, da ga nekaj vleče, nekakšno sesanje, ki ga je že skoraj premikalo z mesta. Obrnil se je — in kaj je videl? Naravnost nadenj je prihajala, ljubi moj, tista besna škorpijonka in srkala zrak, da bi vase potegnila še ubogega Georgea. Ko je videl, kaj se mu pripravlja, je zasadil meč v tla, se uprl vanj in nepremično čakal ter pozorno oprezal, kaj se bo zgodilo. Škorpijonka je prišla, zamahnila z repom in razmetala ogenj, nato pa planila nad Georgea, da bi ga posrkala vase. Junak George pa je z enim sunkom iztrgal meč iz zemlje in še hitreje, kakor bi trenil, zamahnil ter pošast presekal na dvoje. Nato se je pognal za njo, ko je bežala proti votlemu drevesu, v katerem je prebivala, jo dohitel in ji odsekal glavo. Iz ostudne škorpijonke je izteklo toliko temne krvi, da je nastala cela mlaka. Ravno se je hotel vrniti k svojemu opravilu, ko je zaslišal nežen glas, ki ga je klical po imenu. Ozrl se je — in kaj je zagledal? Na veji je sedela drobcena, prelepa ptička in mu govorila: »Junaški George, v zahvalo, ker si moje mladiče rešil pogube pred to nečisto škorpijonko, ki mi jih je vsako leto posrkala, ti svetujem, da se okopaš v krvi te preklete zveri. Potem se te vse življenje ne bo moglo dotakniti nič hudega in nikogar se ti ne bo treba bati razen Boga.« Junak George je storil, kakor mu je svetovala ptička. Ko je prišel iz kopeli, je na njegovem hrbtu zagledala prilepljen drevesni list in rekla: »George, eno samo mesteca na tvojem telesu je še ostalo ranljivo; toda če se boš dobro pazil, ti ni treba skrbeti.« Junak je spravil škorpijonkino glavo v en meh, oglje, ki ga je skuhal, pa v drugega in se vrnil v gospodarjevo delavnico. Vzel je železo, za katero je delal leto dni, in si začel kovati meč ter bojni bat. Ko je končal, je meč preizkusil tako, da je z njim udaril po železnem drogu; prelomil se je na dvoje. Odvrgel ga je, vzel bat in ga zagnal visoko proti nebu. Ko je padel na tla, se je sploščil, zato je odvrgel tudi njega. Kaj naj zdaj stori? Stal je in si od razočaranja požvižgaval. Med premišljevanjem se je spomnil debelega kosa železa, ki ga je nekoč videl štrleti iz zemlje v gozdu, kjer je odraščal. Odšel je naravnost tja. Ko se je lotil dela, pa se je pokazalo, da železo ni bilo zasajeno v zemljo, temveč je bila to rudna žila, ki je segala iz gore. Zgrabil jo je, jo vlekel, sukal in ruval, dokler je ni odtrgal. Naložil si jo je na rame, kakor se za junaka spodobi, se vrnil v kovačnico in si naposled skoval meč in bojni bat, ki naj bi postala njegova nerazdružljiva tovariša. Nato je s svojima tovarišema odšel h krstnemu studencu in ju krstil: meč je poimenoval Balmutu, moj pomočnik, bojni bat pa Ubijalec mojih sovražnikov. Potem se je spet vrnil v delavnico, da bi se poslovil, saj se je hotel odpraviti iskat starše. Toda ko je prišel, je vse našel mrtve in negibne. Med njegovo odsotnostjo so namreč brskali po njegovem mehu in naleteli na škorpijonkino glavo. Brž ko so jo zagledali, so vsi pomrli. Ko je George to videl, mu je bilo žal, vendar ni mogel ničesar storiti. Stopil je skozi vrata in odšel. Na poti je srečal vajenca, ki ga ni bilo zraven, ko so pomočniki brskali po njegovem mehu. Ta ga je zagledal, stopil k njemu, da bi ga pozdravil, in vprašal: »Kam pa greš, brat George?«

»Tja, kamor me bodo nesle oči in mi bo Bog pokazal pot.« »Vzemi še mene s seboj, brat George,« ga je prosil vajenec. »Pusti me pri miru! Še sam nimam kam položiti glave, pa naj bi za seboj vlekel še tebe, nepridiprava!« George je odšel in hodil sam, čisto sam, dokler ni zavil na griček, da bi malo počil. In glej, že je prihajal fant, s katerim sta skupaj vajenila, in sedel poleg njega. V resnici se je odpravil za njim in mu od daleč sledil, dokler ga ni dohitel. »Kaj pa je zdaj to?« ga je vprašal George. »Tukaj sem tudi jaz,« je odgovoril vajenec. »Kaj pa misliš? Ker me nisi hotel vzeti s seboj, sem se pač sam odpravil za tabo.« George se je malo zasmejal in ganila ga je fantova vdanost, zato je privolil, da ga vzame s seboj. Rekel mu je: »Če je tako, bodi moj tovariš.« Nato sta pospešila korak in hodila ter hodila tri dni in tri noči, dokler nista prišla do velikega gozda. Tam sta se ustavila, da bi si odpočila in kaj prigriznila. Medtem ko sta sedela, sta zaslišala prašičje kruljenje in hkrati zagledala velikega divjega prašiča, ki je bežal pred lovcem na konju; za lovcem pa se je zapodil še drug merjasec, še strašnejši od prvega. Lovec je napel lok in izstrelil puščico, ki je podrla zver pred njim; iz gobca ji je kri bruhala kakor iz soda. Tedaj pa je merjasec za njim planil naprej, z enim skokom dosegel lovčevega konja ter mu s strašnimi čekani razparal trebuh, da se je iz njega usulo drobovje. Lovec je kakor vreča zgrmel s konja. Ko se je divji prašič že pripravljal, da ga raztrga, je junak George skočil s svojega počivališča in bil hitreje od misli ob nesrečniku, z golim mečem v roki. Z enim udarcem je ostudno zver presekal na dvoje. V hipu so prihiteli tudi lovčevi tovariši in obnemeli od groze ob misli na to, kaj bi se lahko zgodilo. Ti možje so bili iz cesarstva njegovega očeta. Vsi so se zahvaljevali Georgeu, ker je rešil njihovega gospoda. Nato so sedli k jedi in od veselja priredili tako gostijo, da bi bila vredna pesmi. Ker je bilo vroče, so slekli vrhnja oblačila, da jim je bilo laže. Tedaj je eden od gostov opazil dragulje okrog Georgeevega vratu. Počasi se mu je približal, prebral ime in ga prepoznal. Drugim je povedal za božji čudež, ki jim je razodel njihovega cesarja, lovec pa je stopil k Georgeu in rekel: »Na mnoga leta, gospod in naš vladar! Vedi, da je cesar te dežele zaspal v Gospodu, jaz, nevredni služabnik svojega gospodarja, pa ga nadomeščam, dokler se ne najde njegov dedič, izgubljen ob krstu. Svet starešin mi je naložil to dolžnost. Zdaj se zahvaljujem Gospodu za vse, kar se je zgodilo: Bog te je poslal, da si me rešil smrti, jaz pa sem v tebi prepoznal sina dobrega cesarja, ki nam je toliko let pravično vladal.« George je poslušal z odprtimi usti in široko razprtimi očmi, nato pa vprašal: »Toda od kod veste, dobri ljudje, da sem sin cesarja, o katerem mi govorite?« »Dragulji okrog tvojega vratu so nam povedali. Hvaljeno bodi Gospodovo ime, da smo te našli! Odslej nam boš vladal ti.« Vsi gostje so vstali in se mu priklonili kakor cesarju. George je z njimi in s fantom, s katerim je skupaj vajenil, odšel v cesarsko palačo. Po vsej deželi so razglasili veselo novico. Ljudstvo je od vsepovsod hitelo skupaj, staro in mlado, da bi videlo tistega, ki je bil mrtev in je oživel, izgubljen in je bil najden, ter hvalilo Gospodovo ime. Ko je George sedel na očetov prestol, je začel urejati zadeve, da bi vse teklo, kakor je prav. Fant, s katerim sta bila skupaj vajenca, je postal cesarjeva desna roka; v kratkem času se je tako izobrazil in ugladil. Novi cesar je na vse strani poizvedoval, kako se je izgubil, in izvedel vso zgodbo do zadnje podrobnosti: kako se je njegov oče bojeval z razbojniki, kako so ti premagali njegovo vojsko in kako cesar, ki se je s svojimi možmi umaknil, ni vedel ničesar več ne o njem ne o njegovi materi; kako je do smrti živel v žalosti in bridkosti ter umrl brez tolažbe, ne da bi še kaj izvedel o njiju. George je nato zbral četo samih izbranih mož in se odpravil h krstnemu studencu, da bi gozd očistil razbojnikov. A preden bi se lotil česa drugega, je pomislil, da bo bolje razbojniškemu poglavarju poslati pismo z zahtevo, naj izpusti cesarico, da se njegovi materi ne bi zgodilo kaj hudega. In napisal je pismo. Ker je videl, da se vojaki nekoliko obotavljajo, je sprejel ponudbo nekdanjega vajeniškega tovariša in poslal njega. Ta je odšel, in ko je prišel v gozd s krstnim studencem, ga je obkolilo dvanajst razbojnikov in ga prijelo. Že so razpravljali, s kakšno smrtjo naj ga pokončajo, ko pa so slišali, da nese pismo njihovemu poglavarju, so ga odvedli predenj in čakali na njegove ukaze. Poglavar se je ob branju pisma zasmejal. Nato je tudi sam napisal pismo, v katerem je cesarju sporočil, naj ostane, kjer je, če hoče še živeti; če pa se je življenja naveličal, naj se pride bojevat z njim, saj ga že čaka. Njegove matere pa ne bo izpustil, dokler v ječi, kamor jo je zaprl, ne shirala do kraja. To kazen si zasluži, je pisal, zaradi ponižanja, ki mu ga je prizadejala nekoč v mladosti, ko ga ni hotela za moža, čeprav je zanjo zaprosil pri njenih starših; prav zato je tudi postal razbojnik. Preden je sel odšel z odgovorom, je razbojniški poglavar ukazal zaklati purana, ga speči in odnesti cesarici. Sporočil ji je, naj poje ta zadnji dobri obrok, saj se bo sam bojeval z njenim sinom cesarjem, ki ga tako pogreša, in ga nemara ubil. To je, je rekel, pogrebna pojedina za njenega sina; ko bo mrtev, namreč ne bo imel nikogar več, ki bi mu jo pripravil. Ko je cesarica slišala, da njen sin živi in da je cesar v očetovem cesarstvu, se purana še dotaknila ni, temveč je razbojniškemu poglavarju odgovorila, da je štiriindvajset let živela ob kruhu in vodi in bo tako živela tudi poslej, dokler je Bog, ki pozna vse skrivnosti srca in ve za njeno nedolžnost, ne reši teh muk, ki si jih ni zaslužila. George je ob nesramnem razbojnikovem ravnanju in njegovem zasmehljivem vabilu ves potemnel od jeze. Odpravil se je s svojo izbrano četo in sklenil, da se za nič na svetu ne vrne domov brez matere; silno se je veselil novice, da še živi. Medtem je razbojniški poglavar zbral svoje ljudi v utrjenem stolpu pod starimi razvalinami na gori, kjer so prebivali, in sedli so k večerji. Pili so, se veselili, govorili vsevprek in se norčevali iz cesarjevega pisma ter cesaričinega odgovora, ko se je nenadoma razprl zid in prikazala se je senca. Na mizo je postavila dve prižgani kamniti sveči, pismo in ključ. Nato je izginila. Razbojniki so obsedeli kakor naslikani na steni in obmolknili. Tako tiho je postalo, da bi bilo slišati muho brenčati. Poglavar je vzel pismo, prelomil pečat, ga razprl in prebral: »Nit tvojih zločinov se je iztekla. Glas nesrečnežev, ki si jih brez usmiljenja pomoril, je dosegel nebesa. Nedolžna kri, ki si jo toliko časa prelival, terja povračilo. Preklet si. V skrivališču v desnem kotu, za katero nisi vedel, so majhna vrata; našel jih boš, če jih poiščeš z eno teh sveč. Vzemi ključ, ki leži na mizi, in jih odpri. V skrivališču boš našel cesaričina oblačila in nakit. Daj jih nesrečni cesarici, Georgeevi materi, da se obleče vanje. Odpustila ti bo muke in trpljenje, ki ji jih povzročaš že štiriindvajset let. V drugi skrinjici boš našel medvedjo kožo in verigo. V kožo se obleci sam, kajti medved boš ostal, dokler ne odkupiš svojih grehov. Cesarica te bo odvedla na verigi in te izročila cesarju. In ne drzni si storiti drugače, kajti še strašnejša nebeška jeza bo padla nate.« Ko je poglavar prebral pismo, je obstal kakor zadet od strele. Ker ni imel druge izbire, je prinesel vse bogastvo, ki si ga je nagrabil med svojim razbojniškim življenjem, ga razdelil na dvanajst enakih delov in jih dal svojim dvanajstim tovarišem. Ti so se poslovili od poglavarja in se razkropili kakor jerebičji mladiči, vsak na svojo stran. Poglavar pa je odprl skrinjici in v njiju našel prav vse, kakor je pisalo v pismu. Vzel je cesaričina oblačila in nakit ter jih dal Georgeevi materi, naj se obleče. Rada jih je sprejela, saj so bila oblačila na njej razcapana, plesniva in preperela, tako da je bila skoraj gola. Nato jo je prosil odpuščanja za vse zlo, ki ji ga je prizadejal, in ga tudi dobil, kajti cesarica je bila zelo dobrega srca. Ko si je razbojniški poglavar nadel medvedjo kožo, se mu je prilepila na telo, kakor da bi bila od nekdaj njegova. Cesarica ga je prijela za verigo in se odpravila proti prestolnici svojega sina. Na poti je srečala Georgea, ki je kakor vihar prihajal na urnem, ognjevitem konju, z golim mečem v roki. Brž ko ga je mati zagledala, ga je prepoznala, saj je bil očetu na las podoben, in se mu priklonila kakor cesarju. George je sestopil s konja in cesarico objel kot svojo mater, ko mu je povedala, kdo je. Pripovedovala mu je, kako jo je Bog, ki je poznal njeno nedolžnost, maščeval in njenega mučitelja spremenil v medveda. Nato je verigo izročila cesarju. Tega je medvedova kazen ganila, zato ga je izpustil in mu rekel: »Dovolj ti je že božje jeze. Pojdi in glej, da odkupiš svoje grehe.« Medved je v hipu izginil v gozdu. Cesar pa se je z materjo, zvestim tovarišem in vojaki vrnil v prestolnico svojega cesarstva ter se zahvaljeval Bogu za vse njegove dobrote. Vladali so v miru in spokojnosti, dokler jih ni Bog po svoji volji poklical s tega sveta. Njihove dogodivščine pa so ostale v pripovedih in bodo v njih živele na veke vekov.