Prevod

Nekoč je bilo, kakor še nikoli prej. Živela sta cesar in cesarica. Imela sta eno samo hčer in ljubila sta jo kakor punčico svojega očesa. Dekle ni smelo niti na vrt brez svoje pestunje. Ta jo je skrbno čuvala in je ni spustila izpred oči niti za hip. Dekle pa je pogosto sedelo ob oknu in gledalo mladega postopača, ki se je potikal sem ter tja. Nekega dne, ko ga je opazovala, jo je zagledal tudi on. Zazrl se ji je naravnost v oči in dekle je spreletel srh, potem pa jo je nekaj kakor ognjena iskra speklo pri srcu. Odmaknila se je od okna in povedala pestunji, kaj se ji je zgodilo. Pestunja ji je rekla: »Kar proč od okna, gospodična! Kaj se ves čas izbuljeno oziraš za vsakim lenuhom, ki nima drugega dela, kot da psom reže listje!« Ni minilo dolgo in dekletu je začelo postajati slabo. Glej ga čuda, zanosila je, bogve kako. Povedala je pestunji. Ta je bila vsa iz sebe od jeze in obupa: kako se je moglo kaj takega pripetiti dekletu, ki še za moškega ni vedelo! Strahu, ki ju je obšel, ni mogoče popisati. »Kaj bo rekel tvoj oče, ko izve?« je tožila pestunja. »Kaj naj mu odgovorim, ko me bo vprašal?« »Kako naj stopim predenj s trebuhom do zob,« je rekla tudi dekle, »ko pa sam ljubi Bog ve, kako nedolžna sem!« In res je bil njen oče strog človek. Tega jima ne bi odpustil nikoli in nikdar. Odšli sta torej k cesarici, ji povedali, kaj se je zgodilo, in jo prosili, naj stopi pred cesarja ter zanju izprosi odpuščanje. »Sicer pa mi bo oče gotovo vzel glavo.«

Ko je cesarica slišala, kaj se je pripetilo, se je prijela za lase. Govorila je, da ni mogoče zanositi zgolj od pogleda. Saj je vendar vedela, kako se godi na svetu, in na tak čudež še pomislila ne bi. Toda resnica ni mogla dolgo ostati skrita. Hočeš nočeš je morala cesarju povedati vso zgodbo. Ko je cesar slišal za to nesrečo, je kar zardel od besa. Rjovel je kakor lev: »Kdo je ta izprijenec, ki je osramotil sive lase moje starosti? S smrtjo naj ga kaznujejo! Na vislice naj ga obesijo! V prah in pepel naj se spremeni!« Cesarica ga je začela miriti z lepimi besedami in se je nekoliko unesel. Hčerini in pestunjini pripovedi pa ni verjel. Vedel je, da se o čem takem ni slišalo še nikoli. Pestunjo je ostro okaral, kakor pritiče cesarju, hčer pa je v srdu obsodil na izgnanstvo. Ukazal je narediti ladjico, vanjo posadil dekle, ji dal pet hlebov kruha in vrček vode ter jo spustil po vodi, naj jo odnese, kamor jo bo pripeljalo božje usmiljenje. Med plovbo je iz vsega srca molila k Bogu, naj jo privede na varen kraj, saj on pozna njeno nedolžnost in ve, da na svoji duši nima niti trohice krivde. Nekaj dni jo je tako premetavalo po valovih. Tretji dan je prišla njena ura in rodila je krepkega otročička, lepega kakor angelček. Uboga ženska! Na dan preizkušnje ni imela nikogar, ki bi ji pomagal, in v trpljenju ji je bil v tolažbo le Bog. Nekoliko jo je mirila tudi zavest, da je neomadeževana. In Bog ji je bil naklonjen: neke noči se je ladjica ustavila. Začutila je, da ne pluje več, temveč miruje. Do jutra ji je srce trepetalo od strahu, saj ni vedela, ob kakšni obali je pristala. Ko se je zdanilo, je zagledala, da se je ladjica ustavila ob robu gozda. Z otrokom v naročju je stopila na kopno in tavala sem ter tja med drevjem. Nazadnje se je naselila v duplini velikega drevesa, debelega kakor sod. Tam je preživela več let in se hranila z zelišči, koreninicami ter gozdnimi sadeži. Skrbno je vzgajala svojega otročička. Iz vej je naredila zibelko, kamor ga je polagala podnevi; ponoči ga ni izpustila iz naročja, kopat pa ga je nosila k plitvini bližnjega potočka. Streha jima je bilo zvezdnato nebo, otrokove tovarišice pri igri pa poljske cvetlice, ptice, metulji in žuželke. Ko je nekoliko zrasel, ga je mati naučila loviti. S solzami v očeh mu je pripovedovala, kako je odraščala sama in kako mora zdaj vzgajati njega. Poslušal jo je in si zapomnil vse, kar mu je povedala. Ko je še malo zrasel, je začel hoditi na lov dlje od njunega bivališča. Nekega dne je v daljavi zagledal palačo. Spomnil se je materinih pripovedi o palačah njenega očeta in zazdelo se mu je, da bi jim utegnila biti podobna. Stekel je k materi in ji povedal, kaj je odkril. Drugi dan jo je prijel za roko in jo odpeljal tja. Ko sta prispela, mu je mati povedala, da to niso palače njenega očeta, da pa so cesarske palače po svetu res približno take. Čas je tekel in fant je rasel. Nekega dne, ko se je spet odpravil na lov, se je po naključju znova znašel pred tisto palačo. Z gorjačo na ramenu se je opogumil in stopil na dvorišče. Palača pa je bila last zmajev. Naš pogumni mladenič, ki ni vedel, kaj je strah, je vstopil tudi vanjo. Skoraj bi od začudenja izgubil pamet in ravnotežje ob pogledu na vse tiste reči, kakršnih v življenju še ni videl. In kaj mislite, da se je zgodilo? Naenkrat so predenj stopili trije zmaji, gospodarji palače. Planili so nadenj, kakor da bi ga hoteli raztrgati s kremplji, in ga osorno ozmerjali: »Kako si si drznil, nesnaga, prestopiti naš prag?« Junak ni črhnil niti besede. Hitreje od bliska je zamahnil z gorjačo, udaril enega na desni in drugega na levi, da še vedela nista, od kod ju je zadelo, ter ju zgrudil na tla kakor dva mogočna hrasta. Niti ganila se nista več, tako pošteno ju je bil kresnil. Tretji zmaj je videl, kako stvari stojijo, izginil kakor prikazen in se skril v klet. Spoznal je, da se s takim junakom ne more meriti, zato je sklenil počakati na priložnost za maščevanje. Mladi junak v bojni vročici ni opazil, kam je izginil tretji zmaj. Čakal je in čakal, ko pa ni bilo nikogar več, se je vrnil po mater, jo pripeljal v palačo in se z njo naselil tam. Ko je hodil iz sobane v sobano, je našel zmajevo orožje in ga občudoval. Mati mu je povedala, da je podobno orožje videla v očetovi hiši, ter mu pokazala, kako se uporablja. To mu je prišlo prav, saj je spoznal, da bo odslej lažje lovil. Zdaj je s puščicami streljal srne in košute, prej pa je s pastmi lovil le ptiče, in še to z veliko muko. Postal je najmočnejši in najmogočnejši v vsem gozdu. Nihče se mu ni mogel postaviti po robu. Pogosto ga po več dni ni bilo domov. Nekega dne je zmaj zlezel iz kleti, stopil pred junakovo mater in jo milo prosil, naj se ga usmili ter ga sprejme pod svojo streho. Pravil je, da že kdo ve kako dolgo blodi po tisti neprehodni goščavi. Da je nesrečnik, ki se je izgubil na lovu, in da hvali Boga, ker mu je naklonil znova srečati človeško bitje. Uboga ženska, ki je dobro vedela, kaj sta stiska in pomanjkanje, je prisluhnila njegovim zvijačnim prošnjam. Njegova nesreča se ji je zasmilila in obljubila mu je, da bo govorila s sinom. Ko se je ta vrnil, mu je povedala vso zgodbo o nesrečnežu, ki prosi njunega usmiljenja, ter ga prosila, naj se ga usmili. »Saj ne veva,« je dejala, »kaj nama Bog še nameni.« Junak je bil tega dogodka vesel, zlasti zato, ker bi imela mati med njegovo odsotnostjo vsaj služabnika, ki bi ji krajšal čas in pomagal pri hišnih opravilih. Ko ga je zagledal, ni prepoznal zmaja, tako dobro se je bil hudobnež preobrazil. Povedal mu je, kaj bo moral delati, in ga sprejel v svojo hišo. Dolgo pomanjkanje, mnogotere stiske in bridkosti ter silno domotožje, predvsem pa misel na sramoto, ki je v hiši njenih staršev po krivici omadeževala njeno ime, so junakovo mater tako strli, da je hirala in se sušila pri živem telesu. Ko je zmaj videl, kako bleda in potrta je, se je nekega dne, ko je bil sin na lovu, opogumil in jo ogovoril, vendar s hlinjeno plahostjo: »Kolikor vidim, gospodarica, vam ni ravno dobro.« »Ni mi dobro, fant moj. Pogrešam očeta in mater in svojo deželo. Veš, cesarska hči sem, pa zaradi nesreče, ki me je zadela, blodim tako daleč od doma.« »Poznam zdravilo za vašo bolezen, gospodarica, toda nikogar ni, ki bi šel ponj.« In povedal ji je celo vrsto čudežev, ki naj bi jih bilo že storilo to zdravilo. Ko se je sin vrnil z lova, mu je rekla, da je od njunega služabnika slišala, kako bo ozdravela, če poje jabolka z rdeče jablane. Junak se je silno razveselil novice o zdravilu, ki bi materi povrnilo zdravje, in sklenil oditi ponj, pa naj bo še tako daleč. Poslovil se je in krenil. A kam naj se obrne, ko o taki stvari dotlej še slišal ni? Na slepo srečo se je podal proti vzhodu. Med hojo skozi gozdno goščavo je zagledal palačo, lepšo od tiste, v kateri sta prebivala z materjo, in stopil naravnost k njej. Tam je živela čarobna vila. Brž ko jo je zagledal, se mu je prikupila. Vila mu je prišla naproti, ga sprejela, kakor se spodobi, odpeljala v palačo in pogostila. Beseda je dala besedo in kmalu sta se razumela. Velika sreča mu je bila usojena! Saj dotlej razen svoje matere ni videl še nobene ženske. In ta je bila tako lepa in nežna kakor cvetlica.

Tudi ona je imela kaj občudovati na njem, saj je bil čvrst in postaven kakor jelka. Kar ni se je mogel nagledati. Ko pa se je spomnil, da je odšel po jabolka z rdeče jablane za svojo mater, je hotel brž oditi. Vila ga je ustavila in vprašala, kam se mu mudi. Junak ji je povedal vso zgodbo od začetka do konca. Vila je spregledala zmajevo zvijačo, vendar je molčala. Pokazala mu je pot do rdeče jablane in ga poučila, kako naj pride do jabolk. Poslovil se je od nje, ji obljubil, da se bo ob vrnitvi oglasil, in odrinil. Hodil je in hodil, premeril dolgo pot, še daljšo, prepotoval dežele in prešel morja, dokler ni prišel do vrta, ki ga je obdajala živa meja samih vrtnic. Vstopil je in našel rdečo jablano, ki je rasla sredi vrta. Hotel se ji je približati, pa mu je drevo reklo: »Ne hodi k meni, junak, sicer izgubiš življenje, in škoda bi ga bilo.« Fant, ki ni vedel za strah, je odgovoril, kakor ga je naučila vila: »Ne boj se, ubogo drevo, očistil te bom gosenic in suhih vej.« Odrezal je suhe veje, pobral gosenice, nato utrgal tri drobna jabolka, lepa kakor rajska, in se napotil nazaj. Ko je prišel v gozd, se je oglasil pri vili. Veselo ga je sprejela in ga odpeljala v sobano, da bi se nekoliko odpočil, medtem pa mu je zamenjala jabolka in na njihovo mesto položila druga. Ko se je junak zbudil, se mu je mudilo k materi z opravljeno nalogo. Vzel je torej jabolka in odšel. Medtem se je prekleti zmaj prilizoval fantovi materi ter jo skušal s sladkimi besedami in zvijačami pripraviti do tega, da bi se mu vdala. Uboga ženska ni vedela, kam meri vražji zmaj. Njena duša ni poznala ljubezenskih skušnjav in pasti, zato nesramnežu ni dajala prav nobene spodbude. Vedela je le eno: od hrepenenja po starših in rodni deželi je ginila, le misel na sina jo je tu in tam nekoliko razvedrila. Kadar koli bi jo pogledal, bi ji našel oči polne solz. Ko je zagledala sina, je oživela od veselja. Zdelo se ji je, da ji je nekoliko odleglo. Pojedla je jabolka, ki jih je prinesel, in zdela so se ji dobra. Toda čez čas jo je spet obšla prejšnja otopelost. Ko je junak videl, da materino zdravje peša, ni vedel več, s čim naj jo razveseli. Vražji zmaj pa se je pri služenju izkazoval tako vneto, da je uganil gospodarjevo željo, še preden jo je ta do kraja izrekel, in se na vse kriplje trudil, da bi mu jo izpolnil. Junak je opazil služabnikovo prizadevnost in zvestobo. Prav nič mu ni bilo žal, da ga je sprejel v svojo hišo; nasprotno, vedno bolj mu je bil naklonjen. Nekega dne, ko je bil junak dobre volje, je zmaj pristopil k njemu in mu s ponižnim glasom rekel: »Gospodar, vem, kako radi imate svojo ljubo mater. To hiranje, ki jo muči, mi ni prav nič všeč. Če me boste hoteli poslušati, vam ne bo žal.« »Ali poznaš kakšno zdravilo? Povej, poslušam te.« »V deželi, od koder prihajam, ljudje, ki trpijo za tako boleznijo, storijo vse, da bi dobili živo in mrtvo vodo z gora, ki se zaletavata druga v drugo. Ta voda je najboljše zdravilo. Vidim, da ste velik junak, in iz vse duše verjamem, da jo boste lažje prinesli kakor kdor koli drug.« Še preden je dobro izgovoril, je junak že odšel k materi. Ko je prišel k njej, ji je rekel: »Mati, gledam te, kako si vsa bleda in se sušiš pri živem telesu. Grem po zdravilo zate. Pri gorah, ki se zaletavata druga v drugo, sta živa in mrtva voda. Prav tja bom šel in ti je prinesel.« »Ne hodi, ljubi moj otrok. Božje usmiljenje je z nama. Če je njegova volja, da sem bolna, bo zaman vsaka voda, ki mi jo prineseš. Ne puščaj me več same. Samota mi je že dovolj razjedla srce. Zdaj si ti moja edina tolažba, sin moj; če izgubim še tebe, bom umrla.« »Bodi pogumna, mati, in zdrži, dokler se ne vrnem. Ko boš pila živo vodo, boš spet vesela in zdrava kakor dren.« Ni ga mogla zadržati. Pripravil se je in odšel. Spotoma se je oglasil tudi pri čarobni vili. Med pogovorom je naneslo, da se odpravlja na pot, in povedal ji je, kam je namenjen. Vila se je nasmehnila, ko je to slišala in zagledala vrčka, ki mu ju je dal zmaj. Ni pa rekla ničesar, kar bi v njem vzbudilo sum, temveč mu je dala dve široki posodi, da bi lahko hitreje zajel vodo, ter ga poučila, kako naj ravna. Rekla mu je, naj natanko opoldne, ko bo sonce najbolj žgalo, zasadi v tla dolg drog in na njegov vrh priveže rdečo ruto. Gori bosta zijali vanjo z izbuljenimi očmi; preden se izkopljeta iz omame, pa naj naglo plane naprej in zajame vodo iz obeh studencev. Junak ji je bil za nasvet silno hvaležen. Poslovil se je in krenil. Hodil je in hodil in hodil, dokler ni po dolgem potovanju prispel na kraj. Storil je, kakor mu je naročila vila, nato pa na konju planil med gori in napolnil posodi. Ko se je hotel vrniti, sta gori zaznali, da je nekdo vzel vodo iz studencev, in se znova začeli zaletavati druga v drugo. Prav tedaj je junak jezdil nazaj. Če se ne bi dovolj hitro pognal ven, bi bilo tam po njem. Tako pa je odnesel celo kožo. Gori sta zgrabili le konjev rep in polovica ga je ostala med njima. Zato ima konj od tistih časov rep napol iz mesa in napol iz žime. Na poti domov se je spet oglasil pri vili. Kakor prejšnjikrat ga je prosila, naj si malo odpočije, medtem pa mu je zamenjala vodo in namesto prinesene natočila drugo. Ko se je zbudil, je vzel posodi in odšel domov. Mati je komaj čakala, da ga ugleda. Od veselja ni vedela, kaj bi, poljubljala ga je zdaj na eno, zdaj na drugo lice. Ko je popila vodo, ki ji jo je prinesel, se ji je zazdelo, da se ji vračajo moči. A to se ji je samo zdelo! Ni opazila, da jo je nekoliko poživilo prav veselje ob sinovi vrnitvi. Zmaj je bil skoraj ob pamet, ko je videl, da se je junak vrnil živ in z opravljeno nalogo. Med njegovo odsotnostjo si je dolgo in vztrajno prizadeval, da bi zapeljal cesarsko hčer, vendar so bile vse njegove pasti zaman: ni se ujela v zanko, v katero jo je pehal nesramnež. Ni mogla razumeti, zakaj se toliko smuka okoli nje s sladkimi besedami in vabljivimi obljubami. Še sanjalo se ji ni, kaj naklepa prekleti zmaj. V resnici se je bal odkrito spopasti z junakom. Hotel ga je pogubiti z zvijačo, nato pa osramotiti še njegovo mater in se tako maščevati za smrt svojih bratov. Toda sreča mu ni bila naklonjena. Junak je še naprej hodil na lov in tu in tam obiskal tudi vilo. Kmalu je opazil, da se materi zdravje ne izboljšuje, temveč vse bolj peša in da hira pri živem telesu. Srce ga je bolelo, ko je videl, da ji ne gre nič na bolje in ji ne more pomagati. Zmajevska nadloga je opazila, kako junaka skrbi za materino zdravje. Nekega dne je pristopil k njemu in mu še enkrat spregovoril o zdravilu; večkrat ga ni upal nagovarjati, ker se je bal, da bi junak postal pozoren in spregledal njegove hudobne naklepe. »Tudi jaz sem, gospodar, še kot otrok slišal, da odrasli, kadar hirajo, in otroci, kadar jih tare huda bolezen, ozdravijo, če pojedo pujska svinje, ki prebiva pod zemljo. Srce se mi trga, ko gledam našo dobro gospodarico, kako ji življenje ugaša. A vas vendar ne bi nagovarjal, da greste ponj, saj človeka, ki bi skušal ukrasti pujska, čaka velika nevarnost, če mu ne uspe.« »Nič več ne besediči,« mu je odvrnil junak. »Jaz ne vem, kaj sta nevarnost in strah.« Nemudoma si je pripravil vse potrebno za daljše potovanje. Materi je rekel, da gre na lov, nato pa odšel in se oglasil pri vili. Povedal ji je, kaj namerava storiti. Saj je vedel, da so mu njeni nasveti že velikokrat koristili. Vila ga je poučila, kako naj se loti naloge, da bo uspel, in mu dala kos mila, glavnik ter krtačo, da mu bodo v pomoč. »Bog ti povrni,« ji je rekel junak in odšel. Hodil je in hodil, dokler ni prišel do tako gostega in temnega gozda, da se je komaj prebil skozenj. Tipal je po njem, dokler ni našel svinjinega brloga. A kako naj se mu približa? Obdan je bil z debli in izruvanimi koreninami, tako da se mu še čudežna ptica ne bi mogla približati. Junak je storil, kakor ga je naučila vila: izkopal je rov in kopal, dokler ni prišel pod svinjino ležišče. Zlezel je vanj in počakal, da je svinja prišla spat. Vsi pujski so viseli na njenih seskih in sesali. Preden je vzšla svinjska zvezda, ob kateri se prebude vsi prašiči, so pujski zaspali s seski v gobčkih. Junak je previdno iztegnil roko in prijel enega izmed njih. Tako rahlo ga je prijel in tako narahlo potegnil, da mu je sesek zdrsnil iz ust, ne da bi kaj začutil. Brž ga je zgrabil za rilec, da ne bi zacvilil, in jo ucvrl. Vražja svinja je opazila, da se ji trebuh hladi. Zbudila se je in ugotovila, da ji manjka pujsek. Pognala se je za junakom. Čeprav je bil njegov konj pravi zmaj med konji, ga je dohitela. Ko je junak videl, da ga bo zgrabila z okli, je vrgel milo. Pri priči je nastalo lepljivo, smrdljivo blato, da bi se ti od njega streslo meso na kosteh. Konj je drvel, da se je s trebuhom skoraj dotikal tal. Svinja se je premetavala in valjala po blatu, se v njem tako umazala, da ne bi več vedel, ali je svinja ali sam hudič. Le izkopala se je iz močvirja in spet planila za junakom. V hipu ga je dohitela. Ko je videl, da je v stiski, je vrgel glavnik. Na njeni poti je zrasel visok, bel zid, ki ga nikakor ni mogla preskočiti. Svinja se ga je lotila z okli in vanj prebila luknjo, ravno dovolj veliko, da se je lahko prerinila skoznjo. Potem pa spet za njim! Ko je junak opazil, da se mu znova bliža, je vrgel krtačo. Naenkrat je zrasel visok in tako gost gozd, da se skozenj še ptičji mladič ne bi mogel splaziti. Svinja je začela glodati drevje in glodala, dokler si ni izgrizla poti. Ko pa ga je spet skoraj dohitela, je junak že prijezdil na vilino dvorišče. Vila je nemudoma stopila ven, iztegnila roko in zaklicala: »Nazaj, nesramna svinja, in boj se jeze mojega očeta!« Ko je svinja zaslišala njen glas, je obstala kakor okamenela, nato pa se vsa osramočena obrnila. Odhajala je in se nenehno ozirala, kakor da še vedno ne more verjeti temu, kar je videla in slišala. Junak je tudi tokrat legel, da bi se nekoliko odpočil, vila pa mu je medtem zamenjala pujska z drugim. Ko se je prebudil, se je veselo napotil k materi, zadovoljen z uspehom. Prihajal je, ljubi moj, s kučmo postrani, s pujskom v naročju in igral na list. Tedaj je srečal tri popotnike. Bili so Veter, Vročina in Mraz. Snel je kučmo in se globoko priklonil: »Bog daj srečo, stric Veter!« »Srečno pot, dragi moj,« mu je odvrnil Veter. »Kaj pa je to, da se klanjaš samo Vetru?« je rekla Vročina. »Ali ne veš, da lahko pošljem tako soparo in pripeko, da ti bo drobovje zavrelo?« »Prav nič me ne skrbi,« je odgovoril junak, »samo da mi Veter piha.« »Ali še nisi slišal zame?« se je oglasil tudi Mraz. »Tako zimo in zmrzal ti lahko pošljem, da ti drobovje zledeni.« »Nič se ne menim za to,« je odvrnil, »samo da mi Veter ne piha.« Počasi, počasi je prišel domov. Ko ga je mati zagledala in slišala, koliko nevarnosti je prestal, je od veselja skoraj umrla in spet oživela, ker ga je še enkrat videla živega in zdravega. Dal ji je jesti pujska, vendar je priznala, da ne čuti nobenega olajšanja. Zmaj je skoraj ponorel od jeze! Spoznal je, da junaka ne more pogubiti drugače kakor z zvijačo. Zato je čakal na primeren trenutek, da uresniči svoj zločinski naklep. Nekega dne se je junak vrnil z lova tako utrujen, da je legel na vrtu v senco vrtnic. Zmaj ga je našel in ga z mečem, ki ga je vedno nosil skritega pri sebi, razsekal na drobne kose. Da mati ne bi ničesar opazila, je vse koščke zložil v bisage, jih naložil na konja, žival nekajkrat udaril s palico in jo nagnal skozi vrata. Konj je bil prej vilin. Podarila ga je junaku, ko je odhajal k rdeči jablani. Ko je videl, da ga podijo proč, je stekel naravnost k svoji nekdanji gospodarici. Brž ko ga je zagledala brez jezdeca, je vedela, da je vmes neko hudičevo delo. Stopila je k njemu in se zgrozila ob pogledu na tovor. Snela je bisage in jih odnesla v hišo. Košček za koščkom, kost za kostjo je položila drugo ob drugo, vsako na svoje mesto. Potem jih je polila z mrtvo vodo. Zrasli so se in se sprijeli, koža se je strdila kakor žolca in telo je bilo spet celo. Nato ga je poškropila še z živo vodo in oživel je, vendar je ostal nem in gluh. Dala mu je pojesti jabolko, ki ga je bil prinesel, in govor se mu je vrnil. Vzela je še pujska podzemske svinje ter ga pripravila, da mu je zacvilil ob ušesih, in vrnil se mu je tudi sluh. Tedaj je rekel: »Trdno sem spal, sestrica moja.« »Trdno, bratec, in spal bi, dokler bi stal svet, če ne bi bilo čudežnih reči, ki si jih prinesel za svojo mater in sem ti jih bila shranila.« Potem mu je povedala, kdo je sovražnik, ki ga je hotel pogubiti. Da bi se sam prepričal o resničnosti njenih besed, mu je dala moč, da se spremeni v goloba in odleti pogledat, kako zmaj muči njegovo mater. Junak se je spremenil v goloba in v enem zamahu priletel do doma. In kaj je videl tam? Mel si je oči, da bi se prepričal, ali je to, kar gleda, resnica ali privid. Zmaj, ki junakove matere ni mogel pregovoriti s sladkimi besedami in vabljivimi obljubami, jo je zdaj izročil mukam. Zvezal jo je z rdečo svileno vrvjo, jo stradal in jo silil gledati v sonce. Prav ko je junak priletel v podobi goloba, jo je hotel ubiti. Trikrat se je prevrgel čez glavo, kakor ga je naučila vila, in spet postal človek z golim mečem v roki. Še preden bi izrekel besedo, je nečistega zmaja, hudičevo pošast, razsekal na drobne kosce. Mater je rešil muk in ji dal popiti malo žive vode. Komaj jo je zaužila, je oživela in se počutila krepko kakor povsem zdrav človek. Nato se je junak poročil z vilo in vsi trije so do pozne starosti živeli srečno in v slogi. Jaz pa sem zajahal sedlo in vam povedal, kakor se je zgodilo.