Prevod

Nekoč je bilo, kakor še nikoli ni bilo. V veliki puščavi je živel puščavnik, sam samcat. Njegovi sosedje so bile gozdne zveri. In Bogu je bil tako ljub, da so se mu vse živali priklanjale, kadar so ga srečale. Nekega dne je šel puščavnik k reki, ki je tekla blizu njegove koče, in zagledal, kako po vodi plava majhna skrinjica, dobro zasmoljena in zatesnjena, iz nje pa je prihajal otroški jok. Malo je postal in premislil, nato pa zmolil, zabredel v vodo in s palico privlekel skrinjico k bregu. Ko jo je odprl, kaj je zagledal v njej? Otročička, starega kakšna dva meseca. Vzel ga je iz skrinjice, in kakor hitro ga je prijel v naročje, je otrok utihnil. Okoli vratu mu je visela mošnjica. Ko jo je puščavnik odprl, je našel v njej pismo. Prebral ga je in izvedel, da je dojenčka zavrgla cesarjeva neporočena hči, ki so jo zanesli valovi tega sveta. Iz strahu pred starši je otroka položila v skrinjico in ga spustila po reki ter ga prepustila božji volji. Puščavnik si je iz vsega srca želel vzrediti dete, ki mu ga je poslal Bog, ko pa je pomislil, da ga nima s čim hraniti, ga je oblil jok, ki mu ni bilo konca. Padel je na kolena in molil k Bogu, in glej čudo: v kotu njegove celice je nenadoma pognala vinska trta, rasla in se vzpenjala, dokler ni dosegla napušča. Puščavnik jo je pogledal in zagledal grozde: eni so bili zreli, drugi so šele dozorevali, tretji so bili še zeleni, nekateri pa komaj v cvetu. Nemudoma je utrgal nekaj jagod in jih dal otroku sesati.

Ko je videl, da otrok jé, se je iz vse duše razveselil in se zahvalil Bogu. Z grozdjem je vzredil dečka, dokler ni začel jesti tudi druge hrane. Ko je otrok nekoliko zrasel, ga je puščavnik začel učiti brati, nabirati koreninice za hrano in hoditi na lov. Nekega dne pa ga je poklical k sebi in mu dejal: »Sinko moj, čutim, da mi moči vse bolj pešajo. Star sem, kakor vidiš, in vedi, da bom čez tri dni odšel na oni svet. Nisem tvoj pravi oče; iz reke sem te potegnil, kamor te je v skrinjici spustila tvoja mati, da se ne bi razvedelo o njenem sramotnem dejanju, saj je bila cesarjeva hči. Ko zaspim večno spanje — spoznal ga boš po tem, da bo vse moje telo mrzlo kakor led —, pazi, kajti prišel bo lev. Ne prestraši se, ljubi moj sinko. Lev mi bo izkopal grob, ti pa boš nagrnil zemljo name. Za dediščino ti nimam zapustiti drugega kakor konjsko uzdo. Ko ostaneš sam, pojdi na podstrešje, vzemi uzdo in jo stresi. Pri priči bo prišel konj in te poučil, kaj ti je storiti.« Kakor je starec rekel, tako se je zgodilo. Tretjega dne se je puščavnik poslovil od svojega posinovljenca, legel in zaspal večno spanje. Takoj zatem je prišel strašen lev, da ga ni bilo takega, in silno rjovel. Ko je zagledal mrtvega starca, mu je s kremplji izkopal grob, deček pa ga je pokopal in ostal ob grobu tri dni in tri noči ter jokal. Nato ga je lakota opomnila, da je sam še živ. S srcem, strtim od bolečine in žalosti, se je dvignil od groba, stopil k trti in z veliko bridkostjo videl, da se je posušila. Tedaj se je spomnil starčevih besed in splezal na podstrešje, kjer je našel uzdo. Stresel jo je, in glej, priletel je krilat konj, se ustavil pred njim in spregovoril: »Kaj ukazuješ, gospodar?« Deček se je prestrašil, toda konj ga je pomiril in mu pokazal, kako naj ga osedla in zauzda.

Deček je konju do zadnje besede povedal vse, kar se je zgodilo ob starčevi smrti, in dodal: »Glej, ostal sem čisto sam. Bog mi je vzel očeta, ki mi ga je bil dal. Ostani ti z menoj. Toda pojdiva drugam in si tam postaviva kočo; tukaj ob tem grobu mi gre, sam ne vem zakaj, ves čas na jok.« »Ne bo tako, gospodar,« mu je odvrnil konj. »Odšla bova živet tja, kjer je veliko ljudi, kakršen si ti.« »Kako?« je vprašal deček. »Mar je veliko takšnih ljudi, kakršna sva jaz in oče? In bova živela z njimi?« »Seveda,« mu je odvrnil konj. »Če je tako,« je spet vprašal deček, »zakaj pa oni ne pridejo k nama?« »Ne pridejo,« mu je pojasnil konj, »ker tukaj nimajo kaj iskati. Midva morava k njim.« »Pa pojdiva!« je veselo odvrnil deček. Ko pa mu je konj povedal, da se mora obleči, ker drugi ljudje ne hodijo goli, je deček nekoliko obstal v zadregi. Konj mu je velel, naj seže z roko v njegovo levo uho. Segel je vanj in izvlekel oblačila. Začel si jih je oblačiti, vendar mu ni šlo v račun, kako se uporabljajo. Konj ga je poučil, nato pa ga je deček zajahal in odjezdila sta. Ko sta prispela v najbližje mesto in se je znašel med množico ljudi, ki je kakor mravlje vrvela sem in tja, se je deček ob tolikšnem hrupu kar prestrašil. Ves boječ je hodil naokrog, se čudil lepoti hiš in vsemu, kar je videl, obenem pa opazil, da ima vsaka stvar svoj red. Konj ga je opogumljal in mu rekel: »Vidiš, gospodar, tukaj ima vse svoj red. Zato se moraš tudi ti naučiti poskrbeti za svoj obstoj.« Nekaj dni je ostal tam in se privajal ljudem ter življenju v trušču, ki duši mesta, potem pa vzel konja s seboj in odšel. Hodil je in hodil, dokler ni prišel v deželo vil. Ko je prispel k vilam, ki so bile tri, jih je prosil, naj ga vzamejo za hlapca; tako mu je svetoval konj. Vile ga sprva niso hotele sprejeti v službo, a so se naposled omehčale ob njegovih prošnjah in ga vzele k sebi. Konj je pogosto prihajal k svojemu gospodarju in nekega dne ga je opozoril, da imajo vile v eni od sob kopel. Vsakih nekaj let, na določen dan, priteče vanjo zlata voda, in kdor se prvi okopa v njej, mu lasje postanejo zlati. Povedal mu je tudi, naj bo pozoren na skrinjo, v kateri vile skrbno hranijo sveženj s tremi oblekami. Deček si je zapomnil vse konjeve besede, in kadar je imel kako težko delo, ga je poklical, konj pa mu je priskočil na pomoč. Vile so mu dovolile hoditi po vseh sobah, pospravljati, brisati prah in pometati, le v sobo s kopeljo ni smel vstopiti. Ko pa jih ni bilo doma, je stopil tudi tja in si dobro ogledal vse, o čemer mu je govoril konj. Opazil je tudi sveženj oblek, skrbno spravljen v skrinji. Nekega dne so se vile odpravile na praznovanje k drugim vilam. Pred odhodom so hlapcu naročile, naj tisti hip, ko zasliši kak šum iz kopalnice, odtrga skodlo s strešnega napušča. Tako jim bo dal znamenje in nemudoma se bodo vrnile, saj so vedele, da bo zlata voda kmalu začela teči. Puščavnikov sin je prežal, in ko je zagledal to čudo, je pri priči poklical konja. Ta mu je velel, naj se okopa, in deček ga je ubogal. Ko je stopil iz kopeli, je vzel sveženj oblek, zajahal svojega krilatega konja in jo ubral, kakor hitro je mogel. Konj je drvel kakor veter in letel kakor misel. Brž ko sta prestopila prag vrat, so hiša, dvorišče in vrt začeli trepetati in tako strašno tuliti, da se je razleglo vse do vil. Te so se nemudoma vrnile domov. Ko so videle, da hlapca ni in da so izginile tudi obleke, so se pognale za njim. Sledile so mu iz kraja v kraj, toda ravno ko bi ga bile že skoraj zgrabile, je prestopil meje njihove dežele in se ustavil. Ko so vile videle, da jim je ušel, so od jeze pokale, ker ga niso mogle ujeti. Tedaj so mu rekle: »O ti prekanjeni nepridiprav, kako si nas ukanil! Pokaži se nam vsaj, da vidimo tvoje lase.« Razpustil si jih je po hrbtu, one pa so strmele vanj, polne koprnenja, da so jim oči kar lezle iz jamic. Nato so rekle: »Tako lepih las še me nismo videle! Ostani zdrav, le toliko bodi dober in nam vrni obleke.« Toda on ni hotel, temveč jih je obdržal namesto plačila, ki bi ga bil moral dobiti od vil. Od tam je šel v neko mesto, si poveznil na glavo živalski mehur in poprosil cesarjevega vrtnarja, naj ga sprejme za hlapca na cesarskem vrtu. Vrtnar ga sprva še poslušati ni hotel, po dolgem prosjačenju pa ga je le sprejel. Naložil mu je, naj obdeluje zemljo, nosi vodo, zaliva rože, odstranjuje gosenice z drevja in pleve gredice. Făt-Frumos si je vzel k srcu vse, česar ga je učil njegov gospodar vrtnar. Cesar je imel tri hčere, a državniške skrbi so ga tako zaposlovale, da je pozabil, da bi jih moral omožiti. Nekega dne se je najstarejša hči dogovorila s sestrama, da bo vsaka izbrala po eno melono in jo prinesla k cesarjevi mizi. Ko je cesar sedel k jedi, so prišle tudi hčere in vsaka mu je na zlatem pladnju postavila predse svojo melono. Cesar se je temu dejanju začudil in sklical cesarski svet, da bi razvozlal, kaj mu hočejo s tem povedati. Ko so se svetovalci zbrali, so prerezali melone in videli, da je bila ena že nekoliko prezrela, druga ravno pravšnja za jed, tretja pa je šele začela zoreti. Tedaj so rekli: »Cesar, da bi živel še mnogo let! To znamenje ponazarja starost hčera vašega veličanstva in vam sporoča, da je prišel čas, da jih oddate v njihov dom.« Cesar je tedaj sklenil, da jih bo omožil. Svojo odločitev je dal razglasiti po vsej deželi in že naslednjega dne so začeli prihajati snubci tega in onega cesarskega sina. Najstarejša hči si je izbrala cesarjeviča, ki se ji je zdel najlepši, in pripravili so veliko cesarsko svatbo. Ko so se veselice končale, je cesar z vsem dvorom pospremil hčer do meja svojega cesarstva. Le najmlajša cesarjeva hči je ostala doma. Făt-Frumos, hlapec na vrtu, je videl, da je z drugimi odšel tudi vrtnar. Poklical je konja, si nadel eno izmed oblek, ki jih je vzel vilam, tisto s cvetočim poljem, in si razpustil zlate lase po hrbtu. Nato je začel dirjati po vrtu na vse strani, ne da bi opazil, da ga skozi okno opazuje cesarjeva hči, saj je njena soba gledala na vrt. S konjem sta razdejala ves vrt. Ko je spoznal, koliko škode je naredilo njegovo veselje, je razjahal, si nadel hlapčevska oblačila in začel popravljati, kar je uničil. Ko se je vrtnar vrnil domov in videl razdejanje, ga je obšla velika skrb. Začel je oštevati hlapca, češ zakaj ni pazil na vrt, in tako je bil razkačen, da bi ga bil skoraj pretepel. Toda cesarjeva hči, ki je vse to gledala z okna, je vrtnarju naročila, naj ji pošlje nekaj rož. Vrtnar se je tako in drugače potrudil, nabral po kotih nekaj cvetic, jih povezal v šopek in jih poslal najmlajši cesarični. Ko je prejela cvetje, mu je dala pest denarja in mu sporočila, naj odpusti ubogemu hlapcu, saj ta ni nič kriv. Vrtnar, vesel tako lepega darila, se je na vso moč potrudil in v treh tednih je bil vrt spet tak, kakor da se v njem ne bi bilo nič zgodilo. Kmalu zatem si je tudi srednja cesarjeva hči izbrala cesarjeviča in ga vzela za moža. Veselice so trajale kakor pri najstarejši sestri, ob njihovem koncu pa je cesar tudi njo pospremil do meja svojega cesarstva. Najmlajša hči ni šla z njimi, temveč je ostala doma in se tokrat delala bolno. Ko je vrtni hlapec videl, da je spet sam, se je tudi sam hotel poveseliti kakor vsa dvorna služinčad. Ker pa se ni znal veseliti drugače kakor s svojim konjičem, ga je poklical, si oblekel drugo obleko, tisto z zvezdnatim nebom, si razpustil lase po hrbtu in poteptal ves vrt. Ko je opazil, da je spet vse razdejal, se je preoblekel v svoje revne cape in začel tarnaje popravljati, kar je uničil. Tudi tokrat ga je vrtnar hotel pošteno naklestiti, a ga je ustavila najmlajša cesarjeva hči. Naročila je cvetje ter mu poslala dve pesti denarja in sporočilo, naj se hlapca ne dotakne, ker ni ničesar kriv. Vrtnar se je spet lotil dela in v štirih tednih spravil vrt v red. Cesar je priredil velik lov, in ker se je na njem rešil iz hude nevarnosti, je dal v tistem gozdu postaviti paviljon. Da bi proslavil svojo rešitev, je povabil vse bojarje in služabnike na velikansko gostijo, ki jo je pripravil tam. Vsi dvorjani so se odzvali cesarjevemu vabilu, le njegova hči je ostala doma. Ko je Făt-Frumos videl, da je sam, je poklical konja, saj se je hotel tudi on poveseliti. Nadel si je obleko s soncem na prsih, mesecem na hrbtu in dvema zvezdama danicama na ramenih, razpustil zlate lase po hrbtu, zajahal konja in ga pognal po vrtu. Tokrat je vrt tako razdejal, da ga skoraj ni bilo več mogoče popraviti. Ko je videl, kaj je storil, je začel tožiti. Hitro se je preoblekel v hlapčevsko obleko in ni vedel, kje naj se loti popravljanja. Ko se je vrtnar vrnil in zagledal to strašno opustošenje, njegova jeza ni poznala meja. Toda ravno ko je hotel hlapca premlatiti, ker ni pazil na vrt, mu je cesarjeva hči z okna naročila cvetje. Vrtnar se je obračal sem in tja in ni vedel, kaj naj stori. Naposled je stikal po vrtu in našel še dve cvetici, ki sta komaj ušli kopitom krilatega konja, ter ji ju poslal. Cesarjeva hči mu je kakor prej naročila, naj ubogemu hlapcu odpusti, in mu zanj dala tri pesti zlatnikov. Vrtnar se je znova lotil dela in v šestih tednih komaj napravil nekaj, kar je bilo vsaj podobno vrtu. Hlapcu pa je zagrozil s takšnim tepežem, da bo na pragu smrti, in z izgonom povrhu, če bi se še kdaj zgodilo kaj takega. Cesarja so začele preganjati skrbi, ko je videl svojo hčer zmeraj žalostno. Zdaj ni hotela več niti iz hiše. Sklenil je torej, da jo bo omožil, in ji začel pripovedovati o tem in onem cesarjeviču. Ona pa ni hotela slišati o nobenem. Ko je cesar to videl, je znova sklical svetovalce in bojarje ter jih vprašal, kaj naj stori. Eden izmed bojarjev mu je svetoval, naj postavi uto z vrati spodaj, skozi katera naj gredo vsi cesarski in bojarski sinovi. Tistega, ki si ga bo hči izbrala, naj zadene z zlatim jabolkom, ki ga bo držala v roki, cesar pa naj jo da njemu za ženo. Tako so tudi storili. Po deželi so razglasili cesarjevo voljo, naj se zberejo veliki in mali ter stopijo skozi vrata. Vsi so šli skoznje, a hči ni zadela nikogar. Mnogi so mislili, da se sploh noče omožiti. Neki star bojar, ki je dal v življenju že marsikaj skozi in veliko slišal, videl in doživel, pa je rekel, naj gredo skoznje tudi ljudje z dvora. Šli so vrtnar, glavni kuhar, oskrbnik, služabniki, kočijaži in vsi hlevski hlapci, a zaman: hči ni zadela nikogar. Povprašali so, ali ni morda še kdo ostal, in izvedeli, da je ostal še neki zanikrni hlapec z vrta, plešast in tako beden, da mu ni para na svetu. »Naj gre še ta,« je velel cesar. Poklicali so torej tudi plešastega hlapca in mu rekli, naj stopi skozi vrata, toda on si ni upal. Nekoliko z godrnjanjem in nekoliko s silo so ga pripravili do tega, da je moral iti, in brž ko je stopil skoznje, ga je hči zadela z jabolkom. Hlapec je začel vpiti in bežati, se držal za glavo in kričal, da mu jo je razbila. Ko je cesar videl, kaj se je zgodilo, je rekel: »To ni mogoče! Pomota je. Moja hči si gotovo ni izbrala ravno tega plešca!« Nikakor ni mogel privoliti, da bi hčer dal hlapcu, čeprav ga je zadela z jabolkom. Zato je velel, naj gredo vsi še enkrat skoznje. In tudi drugič je njegova hči z jabolkom zadela v glavo plešca, ki je spet zbežal, se držal za glavo in vpil. Cesar je bil ves potrt, pa je še enkrat preklical svojo besedo in velel vsem še tretjič skozi vrata. Ko pa je videl, da je hči tudi v tretje zadela istega plešca, se je uklonil cesarskemu svetu in mu jo dal za ženo. Svatbo so obhajali skoraj skrivaj, nato pa je cesar oba zavrgel in o njiju ni hotel ničesar več vedeti ali slišati. Le nerad in iz usmiljenja jima je dovolil prebivati na palačnem dvorišču. Za bivališče sta dobila zemljanko v kotu dvorišča, hlapec pa je postal dvorni vodonosec. Vsi cesarjevi služabniki so se mu posmehovali in na njegovo zemljanko metali vso nesnago. Toda znotraj jima je krilati konj prinesel vse lepote tega sveta: niti v cesarjevi palači ni bilo tega, kar je bilo v njegovi zemljanki. Cesarjeviči, ki so prišli snubit najmlajšo hčer, so se čutili osramočene, ker si je izbrala plešca, in so se dogovorili, da proti cesarju zberejo veliko vojsko. Cesarja je močno zabolelo, ko je izvedel za odločitev svojih nesojenih zetov, toda kaj mu je preostalo? Pripravil se je na vojno, saj druge izbire ni imel. Oba njegova zeta sta zbrala vojsko in prišla tastu na pomoč. Tudi Făt-Frumos je poslal svojo ženo k cesarju, naj ga prosi, da bi smel v boj. »Poberi se mi izpred oči, nespametnica!« je rekel cesar. »Zaradi tebe je moj mir skaljen! Nočem vaju več videti, ničvredneža!« Po mnogih prošnjah pa se je vendar omehčal in naročil, naj ga pustijo zraven, da bo vsaj nosil vodo vojakom. Pripravili so se in odrinili. Făt-Frumos je v svoji uborni obleki zajahal šepavo kljuse in šel naprej. Vojska ga je dohitela v močvirju, kjer se mu je kobila pogreznila v blato. Mučil se je z njo in jo skušal spraviti pokonci, vlekel jo je zdaj za rep, zdaj za glavo, zdaj za noge. Vojska, cesar in njegova imenitna zeta so se mu smejali in šli mimo. Ko pa so izginili izpred oči, je Făt-Frumos spravil kobilo iz blata, poklical svojega konja, si nadel obleko s cvetočim poljem in oddirjal na bojišče. Ko je prispel tja, se je povzpel na bližnjo goro, da bi videl, katera stran je močnejša. Vojski sta prispeli in se spopadli. Ko je Făt-Frumos videl, da je sovražna vojska številnejša in močnejša, je planil z vrha gore nadnjo. Kakor vihar je divjal po njeni sredi in s sabljo v roki sekal na desno in levo vsakogar, ki mu je prišel naproti. Njegova naglica, sijaj obleke in polet njegovega konja so jih tako prestrašili, da se je vsa vojska pognala v beg. Vsakdo jo je ubral, kamor so ga nesle oči, in razkropili so se kakor jerebičji mladiči. Ko je cesar videl ta čudež, se je zahvalil Bogu, da mu je poslal svojega angela in ga rešil iz sovražnikovih rok, nato pa se vesel vrnil domov. Na poti je spet srečal Făt-Frumosa v hlapčevski podobi, kako se muči, da bi spravil kobilo iz blata. Ker je bil dobre volje, je nekaterim velel: »Pojdite in spravite še tistega nesrečneža iz blata.« Niso se še dobro oddahnili, ko je cesar izvedel, da so se sovražniki zbrali proti njemu s še večjo vojsko. Spet se je torej pripravil na vojno in jim šel naproti. Făt-Frumos ga je znova prosil, naj dovoli tudi njemu zraven, in spet so ga zasmehovali. Ko pa je dobil dovoljenje, je odrinil s svojo kobilo. Tudi tokrat so se mu posmehovali in norčevali iz njega, ko so ga videli, kako je spet obtičal in ne more spraviti kobile iz blata, zato so ga pustili za seboj. Toda tudi zdaj je pred njimi prispel na bojišče, spremenjen v Făt-Frumosa, na krilatem konju in v svoji obleki z zvezdnatim nebom. Vojski sta udarili na bobne, zatrobili v trobente in trčili druga ob drugo. Ko je Făt-Frumos videl, da so sovražniki močnejši, je planil z gore in jih pognal v beg. Cesar se je znova vesel vrnil in se zahvaljeval Bogu za pomoč, ki mu jo je poslal. Spet je velel vojakom, naj spravijo njegovega ubogega vodonosca iz blata. Ta pa je imel mirno vest in se v globini duše na skrivaj veselil svojih zmag. Cesar je vztrepetal do dna srca, ko je izvedel, da so se sovražniki tretjič dvignili s še večjo vojsko in da so že na mejah njegovega cesarstva, številni kakor listje in trava. Oblil ga je tak jok, da Bog pomagaj. Jokal je in jokal, dokler ni začutil, da mu peša vid. Nato je tudi sam zbral vso svojo vojsko in v zaupanju v Boga odrinil v boj. Tudi Făt-Frumos se je odpravil na svoji kljusi. Ko je vsa vojska šla mimo njega in se zabavala ob pogledu nanj, kako se muči, da bi spravil kobilo iz blata, si je nadel obleko s soncem na prsih, mesecem na hrbtu in dvema zvezdama danicama na ramenih. Razpustil si je zlate lase po hrbtu, zajahal konja in bil v hipu spet na gori, kjer je čakal, kaj se bo zgodilo. Vojski sta se srečali, se spopadli z več strani in vojaki so se med seboj neusmiljeno sekali, tako silna je bila njihova srditost. Proti večeru, ko je Făt-Frumos videl, da bo sovražna vojska zdaj zdaj pognala cesarjevo v beg, je kakor strela planil z gore in treščil med sovražnike. Tako so se prestrašili, da niso več vedeli, kaj naj storijo. Sijaj Făt-Frumosove obleke jih je zaslepil in zmedel, da niso več vedeli, kje so. Făt-Frumos je na vse strani vihtel sabljo in kosil med njimi. Groza se je naselila v srca nasprotnikov in pogum jih je zapuščal.

Tako so se zmedli, da so pozabili na boj in gledali le še, kako bi si rešili kožo. Razbežali so se, kamor je kdo videl, in v divjem begu so se prerivali ter si lomili vratove. Făt-Frumos pa jih je podil in kosil kakor škodljiv plevel. Cesar je opazil, da mu krvavi roka, v katero se je bil sam urezal, in mu dal svoj robec, da si jo je obvezal. Nato se je, rešen nevarnosti, vrnil domov. Ko so prišli nazaj, so Făt-Frumosa spet našli v blatu s kobilo vred in cesar je znova ukazal, naj ga izvlečejo. Ko pa je prispel domov, so mu zbolele oči in je oslepel. Pripeljali so vse zdravilce in vse modrijane, ki so znali brati iz zvezd, a nihče mu ni mogel pomagati. Nekega dne se je cesar prebudil in povedal, da je v sanjah videl starca, ki mu je dejal, da bo spregledal, če si bo oči umival z mlekom divje rdeče koze in ga tudi pil. Ko sta starejša zeta to slišala, sta se sama odpravila na pot, ne da bi vzela s seboj najmlajšega; še tega mu nista dovolila, da bi šel z njima. Făt-Frumos pa je poklical svojega konja in z njim odšel čez močvirja, našel divje rdeče koze in jih pomolzel. Ko se je vračal, se je preoblekel v pastirska oblačila in stopil pred svoja svaka z dežo, polno mleka. Vprašala sta ga, kakšno mleko ima, on pa se je delal, da ju ne pozna, in odgovoril, da nese mleko rdeče koze cesarju, ki je sanjal, da bo spregledal, če si z njim natre oči. Tedaj sta skušala mleko kupiti, toda pastir jima je odvrnil, da ga ne daje za denar; če hočeta dobiti mleko rdeče koze, morata priznati, da sta njegova sužnja, in dovoliti, da jima na hrbet vtisne svoje znamenje, četudi bosta potem odšla in se ne bosta nikoli več vrnila k njemu. Zeta sta si mislila, da jima to ne more škoditi, saj sta vendar vladarja in cesarjeva zeta. Pustila sta mu torej, da jima je na hrbet vtisnil svoje znamenje, nato pa vzela mleko in ga odnesla. Med potjo sta govorila: »Če bo ta kmetavzar skušal kaj reči, ga bova razglasila za norega, pa bodo že prej verjeli nama kakor njemu.« Vrnila sta se k cesarju in mu dala mleko; natrl si je oči z njim in ga pil, vendar mu ni prav nič pomagalo. Potem je prišla k cesarju še njegova najmlajša hči in mu rekla: »Oče, vzemi še to mleko, ki ga je prinesel moj mož, in se namaži z njim, lepo te prosim.« »Kaj dobrega pa je že storil tvoj prismojeni mož,« je odgovoril cesar, »da bi mu tudi zdaj uspelo kaj prida? Moja zeta, ki sta mi toliko pomagala v vojnah, nista mogla storiti ničesar, pa naj bi mi pomagal prav ta bedak? In ali vama nisem rekel, da mi ne smeta več pred oči? Kako si si drznila prekršiti moj ukaz?« »Sprejmem vsako kazen, ki mi jo boš hotel naložiti, oče; samo namaži se, lepo te prosim, tudi s tem mlekom, ki ti ga prinaša tvoj ponižni služabnik.« Ko je cesar videl, kako goreče ga hči prosi, se je omehčal in vzel mleko, ki mu ga je prinesla. Prvi dan si je z njim namazal oči, drugi dan prav tako in na svoje veliko začudenje se mu je zazdelo, da začenja videti kakor skozi sito. Ko pa si jih je namazal še tretji dan, je videl tako jasno kakor vsi ljudje z zdravimi očmi. Ko je ozdravel, je priredil veliko gostijo za vse velikaše in svetovalce cesarstva ter na njihovo prošnjo dovolil tudi Făt-Frumosu, da je sedel na konec mize. Ko so se gostje veselili in gostili, je Făt-Frumos vstal, prosil odpuščanja in vprašal: »Presvetli cesar, ali smejo sužnji sedeti za mizo s svojimi gospodarji?« »Ne, nikakor,« je odgovoril cesar. »Če je tako in ker te ves svet pozna kot pravičnega moža, razsodi pravično tudi zame in odslovi od mize gosta, ki sedita na tvoji desnici in levici, kajti moja sužnja sta. Da mi boš verjel, ju daj pregledati in videl boš, da imata na hrbtu vtisnjeno moje znamenje.« Ko sta cesarjeva zeta to slišala, sta se prestrašila in priznala, da je res tako. Nemudoma sta morala vstati od mize in ostati na nogah. Vsem drugim in cesarju pa so se odprle oči. Proti koncu gostije je Făt-Frumos izvlekel robec, ki mu ga je cesar dal v bitki. »Kako je moj robec prišel v tvoje roke?« je vprašal cesar. »Dal sem ga vendar Gospodovemu angelu, ki nam je pomagal v vojni.« »Ne, presvetli cesar, meni si ga dal.« »Če je tako, si nam torej ti pomagal?« »Jaz, presvetli cesar.« »Nemogoče,« je naglo pristavil cesar. »Če hočeš, da ti verjamem, se pokaži tak, kakršen je bil tedaj tisti, ki sem mu dal robec.« Făt-Frumos je vstal od mize, odšel in se oblekel v oblačila s soncem na prsih, luno na hrbtu in dvema zvezdama na ramenih, si razpustil lase po hrbtu ter stopil pred cesarja in vse zbrane. Ko so ga gostje zagledali, so brž vstali in ostrmeli: Făt-Frumos je bil tako lep in sijoč, da si v sonce še lahko pogledal, vanj pa ne. Cesar je pohvalil svojo hčer, ker si je tako dobro izbrala, nato pa sestopil s cesarskega prestola in nanj posadil svojega zeta Făt-Frumosa. Njegovo prvo dejanje je bilo, da je svoja svaka osvobodil suženjstva, in po vsem cesarstvu je zavladalo veliko veselje. Tudi jaz sem bil tam, pri cesarski mizi: z ražnjem sem nosil drva k ognjišču, v kotlu pa šale na mizo; za plačilo sem dobil zajemalko juhe in lopar po glavi, kakor se spodobi tistemu, ki predolgo govori. Nato sem se zavihtel v sedlo in vam povedal to zgodbo; pa sem zajahal še kratko žlico, da z njo po nosu dobi, kdor ne posluša.