Prevod

Nekoč sta živela dva brata; enemu je bilo ime Tro, drugemu pa Utro. Tro je bil vselej odkritosrčen in do vseh dober, Utro pa je bil hudoben in poln laži, tako da se na njegove besede ni bilo mogoče zanesti. Njuna mati je bila vdova in je komaj imela od česa živeti; ko sta sinova odrasla, ju je morala poslati od doma, da bi si sama služila kruh po svetu. Vsakemu je dala majhno popotno torbo z jedačo in odpravila sta se na pot.

Hodila sta vse do večera, nato pa sedla na podrto drevo v gozdu in izvlekla vsak svojo torbo. Po celodnevni hoji sta bila lačna in zdelo se jima je, da bi se zdaj prilegel grižljaj. »Če se strinjaš, najprej jejva iz tvoje torbe, dokler bo še kaj v njej, potem pa se lahko lotiva moje,« je rekel Utro. Tro je bil s tem zadovoljen in začela sta jesti; toda Utro je pazil, da je vse najboljše spravil vase, Troju pa so ostale le skorje, zažgani kosi ploščatega kruha in slaninova koža. Zjutraj sta spet jedla Trojevo hrano in opoldne prav tako; potem pa v njegovi torbi ni bilo ničesar več. Ko sta hodila do poznega večera in hotela spet nekaj prigrizniti, je Tro segel po bratovi torbi; toda Utro ga je zavrnil, češ da je hrana njegova in da je nima nič več, kot je potrebuje zase. »Saj si vendar jedel iz moje torbe, dokler je bilo še kaj v njej,« je rekel Tro. »Če si tak norec, da drugim pustiš vse pojesti, pa trpi posledice,« je odvrnil Utro. »Zdaj pa kar sedi tam in se slini!« je še pristavil. »O ja, Utro ti je ime in nezvest si, pa tudi vse življenje si že tak,« je rekel Tro. Ko je Utro to slišal, je pobesnel, planil nad brata in mu iztaknil obe očesi. »Zdaj pa glej, ali so ljudje zvesti ali nezvesti, ti slepec!« je rekel in jo ucvrl proč.

Ubogi Tro je zdaj tipaje taval po gostem gozdu; bil je slep in sam in ni vedel, kaj naj stori. Nazadnje je zatipal veliko, debelo lipo in sklenil splezati nanjo ter tam prebiti noč, varen pred divjimi zvermi. Ko bodo ptice začele peti, bo dan, in tedaj bom že poskusil zatipati pot naprej, si je mislil in zlezel na lipo. Ko je že nekaj časa sedel tam, je zaslišal, da je nekdo prišel pod drevo ter začel kuhati in pripravljati jedačo. Kmalu so prišli še drugi in ko so se pozdravljali, je slišal, da so to medved, volk, lisjak in zajec, ki so se zbrali h kresnemu praznovanju. Jedli so in pili ter se dobro imeli, ko pa so končali, so sedli in se začeli pomenkovati. Tedaj je lisjak rekel: »Kaj, ko bi zdaj, ko že sedimo tukaj, vsak povedal kakšno zgodbico?« Drugim je bil predlog všeč; rekli so, da bi bilo to prav kratkočasno, in začel je medved, saj je bil med njimi najimenitnejši: »Angleški kralj ima tako slabe oči,« je rekel kosmatinec, »da komaj vidi komolec predse. Če pa bi zjutraj splezal na tole lipo, ko je na listju še rosa, in si z njo namazal oči, bi spet videl tako dobro kot nekoč.« — »Da,« je rekel volk, »angleški kralj ima tudi gluhonemo hčer. Če bi vedel, kar vem jaz, bi ji brž znal pomagati. Lani, ko je šla k obhajilu, je hostijo izpljunila in velika krastača jo je požrla. Če bi le skopali pod cerkvenim tlakom, bi našli krastačo; prav pod klečalnikom čepi, hostija pa ji še zmeraj tiči v grlu. Če bi krastačo razparali, vzeli hostijo iz nje in jo dali kraljični, bi spet slišala in govorila kakor drugi ljudje.« — »Da, da,« je rekel lisjak, »če bi angleški kralj vedel, kar vem jaz, mu na dvoru ne bi primanjkovalo vode. Pod veliko skalo sredi njegovega dvorišča je najčistejša studenčnica, kar si je kdo more želeti — ko bi le vedel, da mora tam kopati!« — »Da,« je rekel zajec, »angleški kralj ima najlepši sadovnjak v vsej deželi, a v njem ne zraste niti eno samo nezrelo jabolko, ker leži okrog vrta velikanska zlata veriga, ki ga trikrat obdaja. Če bi jo dal izkopati, bi bil to najboljši sadovnjak v vsem njegovem kraljestvu.« »Zdaj pa je že pozna noč in čas bo, da se vrnemo domov,« je rekel lisjak, in vsi so odšli.

Ko so odšli, je Tro zaspal tam gori na lipi, zjutraj pa se je zbudil, ko so ptice začele peti. Nabral je roso z listov in si z njo namazal oči: tedaj je spet videl tako dobro, kakor preden mu jih je Utro iztaknil. Zdaj je šel naravnost na dvor angleškega kralja in prosil za delo; takoj so ga vzeli v službo. Nekega dne je kralj prišel na dvorišče in ko se je nekaj časa sprehajal po njem, si je zaželel piti vode iz vodnjaka, saj je bil dan vroč in ga je hudo žejalo. Toda ko so mu zajeli vode, je bila motna, sluzasta in odurna. Kralj se je silno razjezil. »Mislim, da v vsem mojem kraljestvu ni človeka, ki bi imel na svojem dvorišču tako slabo vodo, pa še od daleč jo moram napeljevati čez hribe in doline!« je rekel. »Če bi mi dal ljudi, da bi odstranili veliko skalo, ki leži tu sredi tvojega dvorišča, bi imel dobre vode na pretek,« je rekel Tro. Kralj je rad privolil in komaj so odstranili skalo ter nekaj časa kopali, je planil curek vode naravnost kvišku, čist in debel, kakor bi tekel iz pipe na sodu;

in čistejše vode ni bilo v vsej Angliji. — Čez čas je bil kralj nekega dne spet na dvorišču, ko je priletel velik jastreb in se zapodil za njegovimi kokošmi. Vsi so začeli ploskati in vpiti: »Tam leti! Tam leti!« Kralj je zgrabil puško, da bi ga ustrelil, a ni videl dovolj dobro. To ga je silno potrlo. »Bog daj, da bi mi kdo vedel svetovati, kako naj si pozdravim oči! Zdi se mi, da bom kmalu povsem oslepel,« je rekel kralj. »To ti pa lahko povem,« je rekel Tro in mu razložil, kako si je sam pomagal. Kralj se je še istega večera odpravil k lipi, kakor si lahko mislite, in brž ko si je zjutraj namazal oči z roso z njenih listov, je bil ozdravljen. Odtlej mu ni bil nihče tako ljub kakor Tro; povsod je moral biti z njim, doma in na tujem.

Nekega dne sta se skupaj sprehajala po sadovnjaku. »Prav nič ne razumem, kako je to mogoče,« je rekel kralj. »V Angliji ni človeka, ki bi toliko porabil za svoj sadovnjak kakor jaz, pa vendar nobeno moje drevo ne obrodi niti enega samega drobnega sadeža.« »No,« je rekel Tro, »če dobim tisto, kar trikrat obdaja tvoj sadovnjak, in ljudi, da to izkopljejo, bo sadovnjak že obrodil.« Kralj je rade volje privolil. Tro je dobil delavce in začeli so kopati, dokler niso nazadnje izvlekli vse zlate verige. Zdaj je bil Tro neznansko bogat, veliko, veliko bogatejši od samega kralja; a kralj je bil kljub temu nadvse zadovoljen, kajti sadovnjak je odtlej tako bogato rodil, da so se veje šibile prav do tal, in tako sladkih jabolk in hrušk še nihče ni okusil.

Nekega drugega dne sta se Tro in kralj spet sprehajala in pogovarjala, ko je mimo prišla kraljična. Kralj se je ob pogledu nanjo ves užalostil. »Ali ni žalostno, da mora tako lepa kraljeva hči, kakor je moja, živeti brez glasu in besede?« je rekel Troju. »Tudi temu se da pomagati,« je rekel Tro. Ko je kralj to slišal, se je tako razveselil, da mu je obljubil kraljično za ženo in pol kraljestva, če jo ozdravi. Tro je vzel s seboj nekaj mož in odšel v cerkev. Izkopali so krastačo, ki je čepela pod klečalnikom pri oltarju; Tro jo je razparal, vzel iz nje hostijo in jo dal kraljevi hčeri — in še isti hip je spet govorila kakor drugi ljudje.

Zdaj naj bi se Tro poročil s kraljično in začeli so pripravljati svatbo, takšno, da bi o njej slišali in govorili po vsem kraljestvu. Ko so na svatbi plesali, je prišel neki ubog mladenič in prosil za grižljaj hrane. Bil je tako razcapan in beden, da so se vsi križali, ko so ga zagledali, Tro pa ga je takoj prepoznal: bil je njegov brat Utro. »Ali me poznaš?« ga je vprašal Tro. »Kje neki naj bi jaz videl tako imenitnega gospoda?« je rekel Utro. »Pa si me vendar že videl,« je rekel Tro. »Jaz sem tisti, ki si mu na današnji dan pred letom dni iztaknil oči. Utro ti je ime in nezvest si, tako sem rekel takrat in tako pravim še zdaj; a vseeno si moj brat, zato boš dobil nekaj jedače, potem pa lahko greš k lipi, na kateri sem lani sedel. — Če boš tam slišal kaj, kar ti prinese srečo, toliko bolje zate.« Utroju tega ni bilo treba dvakrat reči. Če je Troju sedenje na lipi tako koristilo, da je od lani postal kralj polovice Anglije, potem pa že — si je mislil in se odpravil na pot. Prišel je do lipe in splezal nanjo. Ni dolgo sedel tam, ko so se spet zbrale vse živali ter pod drevesom jedle in pile in praznovale kresno noč. Ko so se najedle, je lisjak predlagal, naj začnejo pripovedovati zgodbe, in lahko si mislite, kako je Utro napel ušesa, da mu skoraj niso odpadla.

Toda medved je bil jezen; zabrundal je in rekel: »Nekdo je izblebetal, kar smo si lani povedali, zato bomo zdaj molčali o tem, kar vemo.« Živali so si zaželele lahko noč in se razšle, Utro pa ni bil nič pametnejši kot prej. Tako je bilo zato, ker mu je bilo ime Utro in ker je bil nezvest.