O besedilu
Botra smrt
- Vir
- Grimmove pravljice
- Avtor
- Jacob in Wilhelm Grimm
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Deutsch
- Čas branja
- 5 min branja
- Obseg
- 4 strani
- Naslov izvirnika
- Der Gevatter Tod
O izvirniku
Grimmove pravljice
Gozdovi, čarobni predmeti in ljudska logika evropske pripovedne tradicije. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Grimmove pravljice v jeziku Deutsch.
Besedilo
Botra smrt
Neki revež je imel dvanajst otrok in je moral delati noč in dan, da jim je lahko dajal vsaj kruh. Ko pa je prišel na svet trinajsti, v svoji stiski ni vedel več, kaj naj stori. Stekel je na veliko cesto in sklenil, da bo prvega, ki ga sreča, prosil za botra. Prvi, ki mu je prišel naproti, je bil ljubi Bog. Ta je že vedel, kaj mu leži na srcu, in mu je rekel: "Ubogi človek, smiliš se mi. Jaz bom tvojemu otroku za botra, skrbel bom zanj in ga osrečil na zemlji." Mož je vprašal: "Kdo si?" – "Jaz sem ljubi Bog." – "Potem te nočem za botra," je rekel mož, "bogatemu daješ, revnega pa puščaš stradati." Tako je govoril, ker ni vedel, kako modro Bog deli bogastvo in revščino. Obrnil se je torej od Gospoda in šel naprej. Tedaj je stopil k njemu hudič in rekel: "Kaj iščeš? Če me vzameš za botra svojemu otroku, mu bom dal zlata na pretek in povrhu še vse užitke tega sveta." Mož je vprašal: "Kdo si?" – "Jaz sem hudič." – "Potem te nočem za botra," je rekel mož, "ljudi goljufaš in zapeljuješ." Šel je naprej in tedaj mu je na koščenih nogah prikorakala naproti smrt ter rekla: "Vzemi mene za botro." Mož je vprašal: "Kdo si?" – "Jaz sem smrt, ki vse izenači." Tedaj je mož rekel: "Ti si prava, saj brez razlike jemlješ bogatega in revnega. Ti boš botra mojemu otroku." Smrt je odgovorila: "Tvojega otroka bom naredila bogatega in slavnega, kajti kdor ima mene za prijateljico, mu ne more spodleteti." Mož je rekel: "Prihodnjo nedeljo bo krst, pridi ob pravem času." Smrt je prišla, kakor je obljubila, in bila pri krstu botra, kot se spodobi.
Ko je deček odrasel, je nekega dne prišla njegova botra in mu velevala, naj gre z njo. Odpeljala ga je v gozd, mu pokazala zel, ki je tam rasla, in rekla: "Zdaj boš dobil svoje botrsko darilo. Naredila te bom za slavnega zdravnika. Kadar te bodo poklicali k bolniku, se ti bom vsakokrat prikazala: če bom stala pri njegovem vzglavju, lahko brez strahu rečeš, da ga boš ozdravil, in če mu daš te zeli, bo okreval. Če pa bom stala pri njegovih nogah, je moj in moraš reči, da je vsa pomoč zaman ter da ga noben zdravnik na svetu ne more rešiti. Toda varuj se, da ne bi zeli uporabil proti moji volji, saj bi se ti lahko slabo godilo!"
Ni minilo dolgo, ko je mladenič postal najslavnejši zdravnik na vsem svetu. "Bolnika mora samo pogledati, pa že ve, kako je z njim, ali bo ozdravel ali pa bo moral umreti," so govorili o njem. Ljudje so prihajali od blizu in daleč, ga vodili k bolnikom in mu dajali toliko zlata, da je kmalu obogatel. Tedaj se je zgodilo, da je zbolel kralj. Poklicali so zdravnika, da bi povedal, ali lahko ozdravi. Ko pa je stopil k postelji, je smrt stala pri bolnikovih nogah in zanj ni bilo več zdravila. "Ko bi le lahko enkrat ukanil smrt," si je mislil zdravnik. "Seveda mi bo zamerila, a ker sem njen krščenec, bo nemara zamižala na eno oko. Poskusil bom." Prijel je torej bolnika in ga obrnil v postelji, tako da je smrt zdaj stala pri njegovem vzglavju. Nato mu je dal zeli in kralj si je opomogel ter spet ozdravel. Smrt pa je prišla k zdravniku z jeznim, mračnim obrazom, mu požugala s prstom in rekla: "Potegnil si me za nos. Tokrat ti bom odpustila, ker si moj krščenec, toda če si kaj takega drzneš še enkrat, bo šlo za tvojo glavo in bom odpeljala kar tebe."
Kmalu zatem je hudo zbolela kraljeva hči. Bila je njegov edini otrok in kralj je noč in dan jokal, da so mu oči že pešale, ter dal razglasiti, da bo tisti, ki jo reši smrti, postal njen mož in podedoval krono. Ko je zdravnik prišel k bolničini postelji, je zagledal smrt pri njenih nogah. Moral bi se spomniti botrinega svarila, toda velika lepota kraljeve hčere in sreča, da bi postal njen mož, sta ga tako prevzeli, da je vse pomisleke vrgel v veter. Ni videl, da ga smrt jezno gleda, dviga roko in mu grozi s koščeno pestjo. Dvignil je bolnico in ji položil glavo tja, kjer je prej imela noge. Nato ji je dal zeli in življenje se je nemudoma spet prebudilo v njej.
Ko je smrt videla, da jo je že drugič ogoljufal za tisto, kar ji pripada, je z dolgimi koraki stopila k zdravniku in rekla: "Konec je s teboj, zdaj si ti na vrsti." S svojo ledeno roko ga je tako trdno zgrabila, da se ji ni mogel upreti, in ga odpeljala v podzemno votlino. Tam je videl na tisoče in tisoče sveč, ki so gorele v nepreglednih vrstah; nekatere so bile velike, druge na pol dogorele, tretje majhne. Vsak trenutek so nekatere ugasnile in druge zagorele, tako da so se plamenčki nenehno menjavali. "Vidiš," je rekla smrt, "to so sveče človeških življenj. Velike pripadajo otrokom, na pol dogorele zakoncem v najboljših letih, majhne pa starcem. Toda tudi otroci in mladi ljudje imajo pogosto le majhno svečko." – "Pokaži mi svečo mojega življenja," je rekel zdravnik, prepričan, da je še precej velika. Smrt je pokazala na kratek ostanek sveče, ki je bil tik pred tem, da ugasne, in rekla: "Vidiš, tam je." – "Ah, ljuba botra," je rekel prestrašeni zdravnik, "prižgite mi novo, storite mi to uslugo, da bom lahko postal kralj in mož lepe kraljeve hčere." – "Ne morem," je odgovorila smrt, "najprej mora ena ugasniti, preden se prižge nova." – "Pa postavite staro na novo, da bo ta takoj gorela naprej, ko bo stara dogorela," je prosil zdravnik. Smrt se je pretvarjala, da mu hoče izpolniti željo, in je segla po novi, veliki sveči. Ker pa se mu je hotela maščevati, je pri prestavljanju nalašč naredila napako, tako da se je košček sveče prevrnil in ugasnil. Zdravnik se je pri priči zgrudil na tla in zdaj še sam padel smrti v roke.
Izvirnik
Der Gevatter Tod
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Ein Märchen der Brüder Grimm
Es hatte ein armer Mann zwölf Kinder und mußte Tag und Nacht arbeiten, damit er ihnen nur Brot geben konnte. Als nun das dreizehnte zur Welt kam, wußte er sich in seiner Not nicht zu helfen, lief hinaus auf die große Landstraße und wollte den ersten, der ihm begegnete, zu Gevatter bitten. Der erste, der ihm begegnete, das war der liebe Gott. Der wußte schon, was er auf dem Herzen hatte, und sprach zu ihm: "Armer Mann, du dauerst mich, ich will dein Kind aus der Taufe heben, will für es sorgen und es glücklich machen auf Erden." Der Mann sprach: "Wer bist du?" - "Ich bin der liebe Gott." - "So begehr' ich dich nicht zu Gevatter," sagte der Mann, "du gibst dem Reichen und lässest den Armen hungern." Das sprach der Mann, weil er nicht wußte, wie weislich Gott Reichtum und Armut verteilt. Also wendete er sich von dem Herrn und ging weiter. Da trat der Teufel zu ihm und sprach: "Was suchst du? Willst du mich zum Paten deines Kindes nehmen, so will ich ihm Gold die Hülle und Fülle und alle Lust der Welt dazu geben." Der Mann fragte: "Wer bist du?" - "Ich bin der Teufel." - "So begehr' ich dich nicht zu Gevatter," sprach der Mann, "du betrügst und verführst die Menschen." Er ging weiter; da kam der dürrbeinige Tod auf ihn zugeschritten und sprach: "Nimm mich zu Gevatter." Der Mann fragte: "Wer bist du?" - "Ich bin der Tod, der alle gleichmacht." Da sprach der Mann: "Du bist der Rechte, du holst den Reichen wie den Armen ohne Unterschied, du sollst mein Gevattersmann sein." Der Tod antwortete: "Ich will dein Kind reich und berühmt machen; denn wer mich zum Freunde hat, dem kann's nicht fehlen." Der Mann sprach: "Künftigen Sonntag ist die Taufe, da stelle dich zu rechter Zeit ein." Der Tod erschien, wie er versprochen hatte, und stand ganz ordentlich Gevatter.
Als der Knabe zu Jahren gekommen war, trat zu einer Zeit der Pate ein und hieß ihn mitgehen. Er führte ihn hinaus in den Wald, zeigte ihm ein Kraut, das da wuchs, und sprach: "Jetzt sollst du dein Patengeschenk empfangen. Ich mache dich zu einem berühmten Arzt. Wenn du zu einem Kranken gerufen wirst, so will ich dir jedesmal erscheinen: steh ich zu Häupten des Kranken, so kannst du keck sprechen, du wolltest ihn wieder gesund machen, und gibst du ihm dann von jenem Kraut ein, so wird er genesen; steh ich aber zu Füßen des Kranken, so ist er mein, und du mußt sagen, alle Hilfe sei umsonst und kein Arzt in der Welt könne ihn retten. Aber hüte dich, daß du das Kraut nicht gegen meinen Willen gebrauchst, es könnte dir schlimm ergehen!"
Es dauerte nicht lange, so war der Jüngling der berühmteste Arzt auf der ganzen Welt. "Er braucht nur den Kranken anzusehen, so weiß er schon, wie es steht, ob er wieder gesund wird oder ob er sterben muß," so hieß es von ihm, und weit und breit kamen die Leute herbei, holten ihn zu den Kranken und gaben ihm so viel Gold, daß er bald ein reicher Mann war. Nun trug es sich zu, daß der König erkrankte. Der Arzt ward berufen und sollte sagen, ob Genesung möglich wäre. Wie er aber zu dem Bette trat, so stand der Tod zu den Füßen des Kranken, und da war für ihn kein Kraut mehr gewachsen. "Wenn ich doch einmal den Tod überlisten könnte," dachte der Arzt, "er wird's freilich übelnehmen, aber da ich sein Pate bin, so drückt er wohl ein Auge zu, ich will's wagen." Er fasste also den Kranken und legte ihn verkehrt, so daß der Tod zu Haupten desselben zu stehen kam. Dann gab er ihm von dem Kraute ein, und der König erholte sich und ward wieder gesund. Der Tod aber kam zu dem Arzte, machte ein böses und finsteres Gesicht, drohte mit dem Finger und sagte: "Du hast mich hinter das Licht geführt, diesmal will ich dir's nachsehen, weil du mein Pate bist, aber wagst du das noch einmal, so geht dir's an den Kragen, und ich nehme dich selbst mit fort."
Bald hernach verfiel die Tochter des Königs in eine schwere Krankheit. Sie war sein einziges Kind, er weinte Tag und Nacht, daß ihm die Augen erblindeten, und ließ bekanntmachen, wer sie vom Tode errette, der sollte ihr Gemahl werden und die Krone erben. Der Arzt, als er zu dem Bette der Kranken kam, erblickte den Tod zu ihren Füßen. Er hätte sich der Warnung seines Paten erinnern sollen, aber die große Schönheit der Königstochter und das Glück, ihr Gemahl zu werden, betörten ihn so, daß er alle Gedanken in den Wind schlug. Er sah nicht, daß der Tod ihm zornige Blicke zuwarf, die Hand in die Höhe hob und mit der dürren Faust drohte; er hob die Kranke auf und legte ihr Haupt dahin, wo die Füße gelegen hatten. Dann gab er ihr das Kraut ein, und alsbald regte sich das Leben von neuem.
Der Tod, als er sich zum zweitenmal um sein Eigentum betrogen sah, ging mit langen Schritten auf den Arzt zu und sprach: "Es ist aus mit dir, und die Reihe kommt nun an dich," packte ihn mit seiner eiskalten Hand so hart, daß er nicht widerstehen konnte, und führte ihn in eine unterirdische Höhle. Da sah er, wie tausend und tausend Lichter in unübersehbaren Reihen brannten, einige groß, andere halbgroß, andere klein. Jeden Augenblick verloschen einige, und andere brannten wieder auf, also daß die Flämmchen in beständigem Wechsel zu sein schienen. "Siehst du," sprach der Tod, "das sind die Lebenslichter der Menschen. Die großen gehören Kindern, die halbgroßen Eheleuten in ihren besten Jahren, die kleinen gehören Greisen. Doch auch Kinder und junge Leute haben oft nur ein kleines Lichtchen." - "Zeige mir mein Lebenslicht," sagte der Arzt und meinte, es wäre noch recht groß. Der Tod deutete auf ein kleines Endchen, das eben auszugehen drohte, und sagte: "Siehst du, da ist es." - "Ach, lieber Pate," sagte der erschrockene Arzt, "zündet mir ein neues an, tut mir's zuliebe, damit ich König werde und Gemahl der schönen Königstochter." - "Ich kann nicht," antwortete der Tod, "erst muß eins verlöschen, eh' ein neues anbrennt." - "So setzt das alte auf ein neues, das gleich fortbrennt, wenn jenes zu Ende ist," bat der Arzt. Der Tod stellte sich, als ob er seinen Wunsch erfüllen wollte, langte ein frisches, großes Licht herbei, aber weil er sich rächen wollte, versah er's beim Umstecken absichtlich, und das Stöckchen fiel um und verlosch. Alsbald sank der Arzt zu Boden und war nun selbst in die Hand des Todes geraten.
Nadaljuj z branjem