Prevod

Nekoč je živel mož, ki je imel tri sinove, Peera, Paala in Esbna Askelada; razen teh treh sinov pa ni imel prav ničesar, saj je bil tako reven, da še igle ni premogel. Zato jim je kar naprej govoril, naj se odpravijo v svet in si skušajo zaslužiti kruh, kajti doma pri njem jih ne čaka drugega kakor smrt od lakote.

Nedaleč od njegovega doma je stal kraljevi grad, tik pred kraljevimi okni pa je zrasel hrast, tako velik in košat, da je gradu zastiral svetlobo;

kralj je obljubil veliko, veliko denarja tistemu, ki bi znal posekati hrast, a nihče ni bil kos nalogi, kajti brž ko je kdo od debla odsekal eno trsko, sta na njenem mestu zrasli dve. Kralj je hotel tudi, da bi mu izkopali vodnjak, v katerem bi bila voda vse leto; vsi njegovi sosedje so namreč imeli vodnjak, le on ga ni imel, in to se mu je zdelo sramotno. Tistemu, ki bi mu izkopal tak vodnjak, da v njem vse leto ne bi zmanjkalo vode, je obljubil denar in še marsikaj drugega, toda nikomur se ni posrečilo, kajti grad je stal visoko, visoko na hribu in komaj so zakopali nekaj palcev v zemljo, so že zadeli ob trdo skalo. Ker pa si je kralj vtepel v glavo, da morata biti ti deli opravljeni, je dal daleč naokrog pred vsemi cerkvami razglasiti, da bo tisti, ki poseka veliki hrast pri gradu in mu priskrbi vodnjak, v katerem bo voda vse leto, dobil kraljično in polovico kraljestva. Lahko si misliš, da ni manjkalo takih, ki so hoteli poskusiti srečo, toda naj so še tako sekali in tesali, rili in kopali, nič ni pomagalo; hrast je bil z vsakim udarcem debelejši, skala pa tudi ni postala nič mehkejša. Čez nekaj časa so se tudi trije bratje sklenili odpraviti na pot in poskusiti srečo. Očetu je bilo to prav po volji, saj si je mislil, da utegnejo, četudi ne dobijo kraljične in polovice kraljestva, vsaj najti službo pri kakem dobrem človeku, več pa si ni želel. Ko so torej bratje omenili, da bi šli h kralju, je oče pri priči privolil in Peer, Paal ter Esben Askelad so odrinili od doma.

Ko so prehodili že lep kos poti, so prišli do smrekovega pobočja, nad katerim se je dvigala strma planota; od tam zgoraj so zaslišali, kako nekaj seka in seka. »Le kaj neki seka tam zgoraj na planoti?« je dejal Esben Askelad. »Ti in tvoje večno čudenje!« sta rekla Peer in Paal. »Res se je vredno čuditi, če drvar tam zgoraj seka drva!« »Jaz bi pa vseeno rad pogledal, kaj je,« je rekel Esben Askelad in se odpravil. »No, če si že tak otrok, ti tudi malo hoje ne bo škodilo!« sta za njim zaklicala brata, toda Esben se ni zmenil zanju. Šel je navkreber tja, od koder je prihajalo sekanje, in ko je prispel, je zagledal sekiro, ki je kar sama sekala in sekala borovo deblo. »Dober dan!« je rekel Esben Askelad. »Ali tu sekaš?« »Da, že dolgo, dolgo stojim tu in sekam ter čakam nate,« je odgovorila sekira. »No, zdaj sem pa tu,« je rekel Esben, snel sekiro s toporišča in oboje spravil v svojo malho. Ko se je vrnil k bratoma, sta se mu začela smejati in se norčevati iz njega. »Kaj tako čudovitega si videl tam zgoraj?« sta vprašala. »Ah, samo sekiro smo slišali,« je odvrnil Esben.

Ko so spet nekaj časa hodili, so prišli pod skalni previs in tam zgoraj zaslišali, kako nekaj krampa in koplje. »Le kaj neki krampa in koplje tam pod skalnim previsom?« je rekel Esben Askelad. »Ti se pa res kar naprej nečemu čudiš,« sta spet rekla Peer in Paal;

»ali še nikoli nisi slišal ptic, kako kljuvajo in trkajo po drevesih?« »Jaz bi pa vseeno rad pogledal, kaj je,« je rekel Esben. Čeprav sta se mu smejala in se norčevala iz njega, se ni zmenil zanju, temveč se je odpravil proti previsu. Ko je prišel podenj, je zagledal kramp, ki je kar sam krampal in kopal. »Dober dan!« je rekel Esben Askelad. »Ali tu čisto sam krampaš in koplješ?« »Da,« je rekel kramp, »že dolgo, dolgo sem tu, krampam in kopljem ter čakam nate.« »No, zdaj sem pa tu,« je spet rekel Esben, snel kramp z ročaja in ga spravil v malho, nato pa se spustil k bratoma. »Gotovo si videl kaj silno čudovitega tam zgoraj pod skalnim previsom?« sta rekla Peer in Paal. »Ah, nič posebnega ni bilo, samo kramp smo slišali,« je odgovoril Esben. Potem so spet skupaj prehodili dobršen kos poti, dokler niso prišli do potoka;

od hoje so bili vsi trije že žejni, zato so legli k potoku, da bi se napili. »Prav rad bi vedel, od kod prihaja ta voda,« je rekel Esben Askelad. »Midva bi pa rada vedela, ali imaš v glavi vse na pravem mestu,« sta rekla Peer in Paal.

»Če še nisi ob pamet, boš od tega večnega čudenja gotovo prav kmalu. Od kod prihaja potok? Ali še nikoli nisi videl, kako voda privre iz izvira v zemlji?« »Jaz bi pa vseeno rad pogledal, od kod prihaja,« je rekel Esben;

odpravil se je ob potoku navzgor, in naj sta brata še tako klicala za njim in se mu smejala, nič ni pomagalo: šel je svojo pot. Ko je prišel že precej visoko, je bil potok vse manjši in manjši, in ko je šel še malo naprej, je zagledal velik oreh, iz katerega je curljala voda. »Dober dan!« je spet rekel Esben;

»ali tu čisto sam curljaš in tečeš?« »Da,« je rekel oreh, »že dolgo, dolgo ležim tu, curljam in tečem ter čakam nate.« »No, zdaj sem pa tu,« je rekel Esben. Vzel je šop mahu in z njim zamašil luknjo, da voda ni mogla več iztekati, nato je oreh spravil v malho in se spustil nazaj k bratoma. »Zdaj si pa menda videl, od kod prihaja voda? Gotovo je bilo silno čudovito, kajne?« sta rekla Peer in Paal. »Ah, samo iz neke luknje je tekla,« je rekel Esben. Brata sta se mu spet smejala in se norčevala iz njega, toda Esben Askelad se ni zmenil zanju. »Meni je bilo vseeno v veselje, da sem videl,« je rekel.

Ko so spet prehodili kos poti, so prišli do kraljevega gradu. Ker pa so vsi v kraljestvu slišali, da lahko dobijo kraljično in polovico kraljestva, če posekajo veliki hrast in kralju izkopljejo vodnjak, je prišlo poskusit srečo že toliko ljudi, da je bil hrast dvakrat debelejši in večji kakor sprva; saj se še spomniš, da sta za vsako trsko, ki so jo odsekali s sekiro, zrasli dve.

Zato je kralj zdaj določil kazen: vsakomur, ki poskusi, pa hrasta ne more podreti, bodo odrezali obe ušesi in ga odpeljali na otok. Toda bratov to ni prestrašilo, saj sta bila prepričana, da bosta hrast že podrla. Peer, ki je bil najstarejši, je moral poskusiti prvi; vendar se mu je godilo kakor vsem drugim, ki so sekali hrast: za vsako trsko, ki jo je odsekal, sta na njenem mestu zrasli dve. Kraljevi možje so ga zato prijeli, mu odrezali obe ušesi in ga odpeljali na otok. Zdaj je hotel poskusiti Paal, toda z njim se je zgodilo natanko enako. Ko je dvakrat ali trikrat zamahnil in so videli, da hrast raste, so kraljevi možje prijeli tudi njega in ga odpeljali na otok, ušesa pa so mu odrezali še bolj pri glavi, ker se jim je zdelo, da bi ga morala bratova usoda izučiti. Nato je hotel poskusiti Esben Askelad. »Če si že tako želiš biti podoben ovci z označenimi ušesi, ti jih radi odrežemo kar takoj, pa si prihraniš trud,« je rekel kralj, ki je bil zaradi njegovih bratov jezen tudi nanj. »Jaz bi pa vseeno najprej rad poskusil,« je rekel Esben in to so mu vendarle dovolili. Iz malhe je vzel sekiro in jo spet nasadil na toporišče. »Sekaj sama!« ji je rekel in sekira je začela sekati, da so trske kar letele. Ni trajalo dolgo, ko se je hrast zvrnil na tla. Ko je bilo to opravljeno, je Esben vzel iz malhe kramp in ga nasadil na ročaj.

»Koplji sam!« je rekel Esben in kramp je začel krampati in kopati, da so zemlja in kamni kar frčali naokrog. Lahko si misliš, da je bil vodnjak kmalu izkopan. Ko je bil tako globok in širok, kakor je hotel, je Esben Askepot vzel svoj oreh in ga položil v kot na dnu, nato pa iz njega potegnil šop mahu. »Curljaj in teci!« je rekel Esben in iz oreha je začela teči voda, da je kar drla iz luknje; čez nekaj trenutkov je bil vodnjak poln do roba. Tako je Esben posekal hrast, ki je zastiral kraljeva okna, in gradu priskrbel vodnjak, zato je dobil kraljično in polovico kraljestva, kakor je kralj obljubil. Za Peera in Paala pa je bilo še dobro, da sta izgubila ušesa, sicer bi morala venomer poslušati, kako vsi pravijo, da Esbnovo čudenje vendarle ni bilo tako neumno.