Prevod

Komaj se je čuditi, da sta dva ugledna znanstvenika stopila v bran morski kači, saj so o tem nenavadnem bitju poročali s toliko krajev in ga je videlo toliko prič, ki niso bile ne ljubiteljice ribiških zgodb ne žganja, da bi vendarle moralo biti nekaj na njem. Zlasti pogosto se je pojavljalo ob obali Nove Anglije. Leta 1817 so ga opazili pred rtom Cape Ann in večkrat pred Nahantom. Čeprav je na pogled grozljivo — ima namreč sto čevljev dolgo telo, kuštravo glavo in izbuljene oči —, je po naravi krotko kakor jagnje in nikoli ni dalo povoda za poskuse, da bi ga ubili ali ujeli. Nekoč so pomorščakom, ki bi ga ujeli, obljubljali nagrade, carinskim kuterjem, ki so križarili po Massachusettskem zalivu, pa ukazali, naj prežijo nanj in imajo top pripravljen z dvojno kroglo. Neki ribič je, kot je menil sam, v kačjo glavo izpraznil puško za lov na race, toda bitje je igrivo pomigalo z nekaj sežnji svojega repa in odplavalo. John Josselyn, plemeniti gospod, poroča, da so leta 1638, ko se je potikal po teh krajih, videli velikanskega plazilca, »zvitega na skali pri rtu Cape Ann«. Streljal bi nanj, ko ga ne bi njegov indijanski vodnik tako vztrajno odvračal od tega, češ da bo tak poskus prinesel nesrečo. Morska kača včasih kaže dvoživkarska nagnjenja in tu in tam zapusti morje ter se poda v sladko vodo. Leta 1892 so štirje možje v jezeru Devil's Lake v Wisconsinu videli kar dve. Priznavajo pa, da so takrat ribarili. Kači sta imeli plavuti in bili dolgi kakih petdeset čevljev.

Ko je eden od teh plazilcev odkril drugega v svoji bližini, je dvignil glavo šest čevljev nad vodo in se z zobmi in kremplji — če je kremplje sploh imel — pognal nadenj. Med bojem sta ta neprijetna soseda dvignila tolikšne valove, da se je ribiški čoln skoraj prevrnil.

Celo skromna reka Wabash ima svojo strahoto, saj so pri Huntingtonu v Indiani tri resnicoljubne mestne mladenke videle, kako njene vode razburkava rep, ki je opletal sem ter tja, daleč pred njim pa je bil premec živali — levja glava z brki, velika kakor glava dvanajstletnega dečka. Kakor da bi se zavedala, kakšno poročilo bodo razširili o njej, je pošast ob pogledu na dekleta premagala sramežljivost in potonila izpred oči.

Aprila 1890 so poročali o vodni kači v enem od jezer Twin Lakes v gričevju Berkshire, vendar so ji očividci njenih norčij prizanesli in ji prisodili le petindvajset čevljev dolžine.

V jezeru Sysladobosis v Mainu živi kača s pasjo glavo, vendar je komaj vredna omembe, saj je dolga le osem čevljev — komaj kaj daljša od imena jezera. Onstran meje kažejo več podjetnosti, saj se jezero Skiff Lake v Novem Brunswicku ponaša s podobno kačo, dolgo trideset čevljev.

V času Cottona Matherja so pri Newburyju v Massachusettsu našli dvoglavo kačo — na vsakem koncu je imela glavo —, in preden so jo ubili, je svojo hudobno naravo pokazala tako, da je preganjala in napadala fanta, ki jo je prvi srečal.

V jezeru Wolf Pond v Pensilvaniji straši kača, ki naj bi bila ostanek silurske dobe. Nazadnje so jo videli septembra 1887, ko je pred očmi prestrašenega opazovalca — spet ribiča — razvila trideset čevljev svojega telesa. Gledalec jo je udaril s palico, kača pa mu je iz maščevanja prevrnila čoln; vendar se je vzdržala, da bi sovražnika požrla, in izginila, ko se je potopila na dno. Bitje je imelo črno telo, debelo približno šest palcev in obdano z umazano rumenimi pasovi, ter lisasto zeleno glavo, dolgo in koničasto kakor ščukino.

Leta 1855 so poročali, da je jezero Silver Lake blizu Gainesvilla v zvezni državi New York brlog velike kače, stari naseljenci pa zatrjujejo, da še vedno tu in tam priplava na površje.

Med revnimi belci na Jugu kroži izročilo, po katerem je morska pošast, ki je pogoltnila Jona — ne kit, saj je grlo te živali komaj dovolj široko, da bi skozenj spravila slanika —, prečkala Atlantik in nazadnje pristala ob obalah obeh Karolin. Njen potnik je bil preskrbljen s tobakom in si je dolgočasno plovbo krajšal s kajenjem pipe. Pošast, nevajena česa takega, je trpela kakor vsi začetniki pri zastrupitvi z nikotinom in je nesrečnega moža silovito izbljuvala. Ko se je Jona varno znašel na kopnem, se je pridružil enemu od plemen, ki so naseljevala puste pokrajine, in zapustil bele potomce, ki so bili tam že več stoletij pred Kolumbovim prihodom. Bogu se je zasmilila nebogljenost teh nevednih in bojazljivih belcev, zato jih je popeljal na goro Looking-Glass Mountain v Severni Karolini, kjer je zanje ustvaril koruzo in divjad; dokler je ta rod obstajal, je živel v izobilju.

Otok Santa Barbara ob kalifornijski obali je dolgo veljal za glavno zbirališče plavajočih in letečih pošasti ter siren in noben Mehičan ni plul mimo, na dosegu njihovega tuljenja, vreščanja in nenavadnih pesmi, ne da bi se pokrižal in prosil kapitana, naj se skali izogne v širokem loku. Toda ves ta hrup je zgolj mačji hrup. Pred mnogimi leti je kraj naselila progasta mačka, ki je preživela brodolom, in njeni številni potomci tam živijo od poginulih rib ter jajc in mladičev morskih ptic.

Spirit Canon, skalnato sotesko, ki se tri milje vije ob reki Big Sioux v Iowi, je skozi kamen izdolbel duh, ki si je nadel podobo zmaja. Tako velik in divji je bil, da so se Indijanci kraja izogibali, da ne bi postali žrtve njegovega besa.

Huroni so verjeli v pošastno kačo — Okniont —, ki je na glavi nosila rog, s katerim je lahko prebodla drevesa, skale in griče. Košček tega roga je bil zelo dragocen amulet, saj je zagotavljal srečo.

Zuniji pripovedujejo o kači s perjanico, ki živi v vodah svetih izvirov, in si ne drznejo pobijati strupenih bitij, ki mrgolijo po arizonskih ravnicah, kajti zanje uboj kače pomeni zmanjšanje že tako pičlih zalog vode. Bogovi do kač niso bili tako prijazni kakor ljudje, saj velja, da so drevesa, okamenela v ahat, v arizonskem parku Chalcedony Park puščice, ki so jih jezna božanstva izstrelila v pošasti, ki so nadlegovale to pokrajino.

Indijanci, ki so živeli ob jezeru Canandaigua v zvezni državi New York, so ukrotili lepo lisasto kačo ter jo hranili in ljubkovali, dokler ni za en obrok pojedla celega jelena. Zrasla je tako velika, da je nazadnje obdala tabor in začela žreti svoje skrbnike. Zaman so jo skušali ubiti, dokler ni majhen deček vzel puščice iz rdeče vrbe, jo premazal s krvjo mlade ženske in jo z lipovim lokom izstrelil v srce pošasti. Ni prodrla vanjo takoj; le obtičala je na luskah. Toda kmalu se je začela vrtati in zavijati v kačje telo. Kača se je zvalila v jezero in ga v svoji agoniji razpenila. Gol­tala je vodo in jo spet bruhala, skupaj z mrtvimi in živimi ljudmi, dokler ni poginila.

Pošast Amhuluk, ki domuje v jezeru blizu gore Forked Mountain v Oregonu, je imela eno samo strast — ujeti in utopiti vse, kar je obstajalo; in ko pogledaš v jezero, vidiš, da je v njem utopila celo nebo in postavila drevesa v vodi na glavo. Kamor je stopila, so se tla zmehčala. Ko so trije otroci ob vodi izkopavali korenine, jih je napadla in dva nabodla na svoje rogove; le najstarejšemu je uspelo pobegniti. Ko je ta deček prišel domov, je bilo njegovo telo polno lis in oče je zaslutil, kaj se je zgodilo, vendar je nemudoma odšel k jezeru. Telesi otrok sta mu pri nogah prišli iz blata naproti, a sta spet potonili in se pozneje prikazali na drugi strani vode. Tako sta ga vodili naprej, dokler ni prišel do kraja, kjer sta utonili. Iz vode se je zdaj začela dvigati megla, toda skoznjo je videl otročiča, privzdignjena na pošastinih rogovih, in ju slišal klicati: »Spremenila sva svoji telesi.« Petkrat sta se dvignila in ga nagovorila in petkrat je žalostno zavpil ter ju prosil, naj se vrneta, toda nista mogla. Naslednje jutro ju je spet videl vstati skozi meglo; postavil si je tabor in tam ostal ter več dni žaloval. Pet dni sta se mu prikazovala, potem pa sta potonila in nikoli več ju ni ne videl ne slišal. Ambuluk je vzel otroka in odtlej bosta za vedno živela z njim.

Jezero Crater Lake v Oregonu je bilo domovanje vodnih hudičev, ki so vanj zvlekli in utopili vsakogar, ki se je drznil približati. Šele v zadnjih nekaj letih je bilo mogoče Indijance prepričati, da so tja odšli kot vodniki. Tisti, ki so ga odkrili, so v njem videli delo Velikega duha, vendar niso mogli dognati njegovega pomena. Ko so pogledali v njegovo okroglo kotanjo in strme stene, so se vsi ti Klamathi razen enega skrivaj izmuznili. Ta je menil, da utegnejo bogovi, če je to njihov dom, imeti kakšno sporočilo za ljudi, zato je utaborjen na robu visokih pečin čakal. V spanju se mu je prikazala vizija in slišal je glasove, vendar ni mogel razločiti ne podob ne ene same besede. Vsako noč so se sanje ponavljale. Nazadnje se je spustil k jezeru in se okopal; takoj je začutil, da se mu je moč povečala, in spoznal, da so ljudje iz njegovih sanj duhovi voda — ali dobri ali hudobni, ni mogel presoditi. Nekega dne si je za hrano ujel ribo. V hipu se je na površju prikazalo tisoč vodnih hudičev in ga zgrabilo. Odnesli so ga na skalo na severni strani jezera, ki se dviga dva tisoč čevljev nad vodo, in ga z nje treščili v globino, spodaj pa pobrali ostanke njegovega razbitega telesa in jih požrli. Odkar so okusili njegovo kri, hlepijo po človeški krvi. Za skalo na južni strani jezera, imenovano Phantom Ship, Indijanci verjamejo, da je pogubna pošast, naj je podnevi videti še tako nedolžna.

Podobno je z jezerom Rock Lake v zvezni državi Washington. Po njegovih vodah se podi ostuden plazilec in požre vse, kar najde v njih ali na njih. Še leta 1853 je skupino Indijancev, ki so sem pribežali, da bi bili varni pred vojaki, dohitelo to bitje, jih z udarci pobilo in požrlo.

Indijanci v Louisiani, Mississippiju in Teksasu so verjeli, da v Mehiškem zalivu živi Kačji kralj ali Kačji bog. Spal je v votlini iz čistega kristala na morskem dnu, in ko se je dvignil blizu površja, je njegova glava, izoblikovana iz enega samega smaragda, razsvetljevala ocean milje daleč.

Temu je podobno verovanje Čerokejev v kralje klopotač, »svetle stare prebivalce« gora, ki so zrasli do silne velikosti in pritegnili k sebi vsako bitje, na katero so se ozrli. Vsak je nosil krono iz slepeče svetlega karbunkla.

Indijanci so se izogibali jezeru Klamath, ker je v njem strašila pošast, napol zmaj in napol povodni konj. Jezero Hutton v Wyomingu je dom kačje kraljice, katere dihanje je mogoče videti v mehurčkih, ki se dvigajo sredi jezera. Nenehno preži na svojega ljubimca, toda vse moške, ki ji prekrižajo pot, odpelje v svojo votlino pod vodo, ko ugotovi, da niso tisti, ki ga je pričakovala, in tam postanejo njeni sužnji. Da bi žrtve zvabila v jezero, vanj postavi vabo v podobi čudovitega rdečega laboda; če lovec to ptico ubije, dobi božansko moč. Če pa vidi »žensko«, kakor pravijo kačji kraljici, ne bo nikoli dočakal dne, ko bi lahko o tem pripovedoval, razen če jo je videl iz skrivališča ob obali — kajti tako gotovo, kakor ga opazi ta Diana globin, ga bodo njene vohunke, kopenske kače, z ugrizi spravile v smrt. Po videzu je ljubko dekle v vsem razen v obraz, ta pa je oblikovan kakor glava pošastne kače. Indijanci nikoli ne izgovorijo njenega imena, saj se bojijo, da bi jih to stalo življenja.

Michael Pauw, pogumni ribič iz Patersona v New Jerseyju, junak boja z največjo hlastavo želvo v Dover Slanku, nosilec brazgotine na svoji častitljivi zadnjici v spomin na ta spopad, član Kersey Reds — tisti, ki je pokazal svojo prisebnost, ko je iztegnil iver iz palice svetega Nikolaja ob srečanju z devetimi čarovnicami s skal, ki so rajale v meglicah slapov Passaic —, se je iz čolna spopadel s pošastjo, ki se je povzpela do slapa. Eden od Kersey Reds se je nagnil predaleč, padel na roževinasto zver in jo zajahal; z ekspresno hitrostjo ga je odnesla, rjovečega od strahu, dokler ga ni štrleča skala vrgla s sedla in je po njej splezal na varno. Druščina se je z bajoneti in palicami lotila dela, pokončala bitje in ga zvlekla na breg. Neki Holandec — ki je bil pravi popotnik, saj je bil od doma že tako daleč kot v Albanyju — je dejal, da je to tista žival, ki jo Van Rensselaerjevi razsekajo za govedino, in da ji, kolikor ve, pravijo jeseter.