Prevod

Bogastvo Astorjev komajda presega zaklade, ki naj bi bili skriti tu in tam po deželi, in na tisoče dolarjev so že porabili za prekopavanje rečnih strug in plitvih morij ter za razstreljevanje jam in kleti. Nekateri pobudniki teh načrtov so kot vodilni uslužbenci delniških družb, ustanovljenih za njihovo izvedbo, prejemali plače in bili edini, ki so od takšnih podvigov imeli oprijemljivo korist.

Nekega poletnega večera sredi sedemnajstega stoletja je bark zasidral ob ustju reke Saugus v Massachusettsu. Štirje člani posadke so odveslali do gozdov, ki obrobljajo njene bregove, in se izkrcali. Naslednje jutro je ladja izginila, v kovačnici naselja pa so našli list, na katerem je pisalo, da bodo, če izdelajo določeno število okovov in lisic ter jih skrivaj odložijo na označenem kraju v gozdu, naslednji dan namesto njih našli vsoto denarja, enako njihovi vrednosti. Naročilo so izpolnili in srebrnike res našli, kakor je bilo obljubljeno, toda čeprav so postavili stražo, o možeh in ladji več mesecev ni bilo ne duha ne sluha.

Četverica se je vendarle vrnila in živela zase v gozdovih ob Saugusu. Opravljivci so pripovedovali, da so v njihovi družbi videli lepo žensko — ljubico piratskega poglavarja, kajti skrivnostni štirje možje so se seveda ukvarjali z ropanjem na odprtem morju. Tri so ujeli, odpeljali v Anglijo in obesili, četrti, Thomas Veale, pa je pobegnil v votlino v gozdu, kjer naj bi bili skriti veliki zakladi. Tam je živel do potresa leta 1658, ko se je s stropa jame odlomila skala, zaprla vhod in grešnika pokopala v grobnici, v kateri je, kakor domnevajo, umrl od žeje in lakote. Kraj pri Lynnu odtlej nosi ime Dungeon Rock.

Leta 1852 je Hiram Marble oznanil, da so ga obiskali duhovi, ki mu niso le povedali, da piratski plen še vedno leži v starem skrivališču, temveč so mu tudi pokazali kraj, kjer naj začne kopati. S sinovo pomočjo je v trden granit izdolbel sto petintrideset čevljev dolg rov, visok in širok po sedem čevljev. Kadar je opešal, so mu »mediji«, pri katerih je iskal nasvet, veleli, naj koplje na desno ali levo, in ob vsakem novem malodušju so mu našli novo delo. Trideset let je trajalo to početje; oče in sin sta umrla, ne da bi dosegla kakršen koli stvaren uspeh, razen najdbe starodavne nožnice v skalni razpoki. Le dedinja Marbleove hiše je imela korist od njunega truda, saj je — ko je v skromnejšem obsegu spet uvedla dajatve prvih prebivalcev skale — na vhod v rove predrzno obesila napis: »Vi, ki vstopate, pustite tu petindvajset centov.«

V več primerih so za skrivališča veljale razpoke, ki jih je povzročilo dolbenje vode ali silovito delovanje narave in katerih nasprotni steni sta se prilegali druga drugi. V starih časih pa so v Novi Angliji verjeli, da je vse takšne razpoke povzročil potres ob križanju — pričevanje o Božji moči, da pretrese grešnike.

Srce Greylocka imenujejo kraterju podobno kotanjo, tisoč čevljev globoko, na najvišjem vrhu Berkshira. Nekdaj pa je bila bolj znana kot Denarna jama, potok, ki teče skoznjo, pa kot Denarni potok, saj je v tej kotanji delovala tolpa ponarejevalcev in utegne biti tam še vedno skrit kak ponarejen kovanec. Potok poznajo tudi kot Potok prikazni, kajti lovci, ki so pozno tavali tod okoli, in vojaki na izvidnici so ponarejevalce, ko so jih videli hoditi sem ter tja ob pečeh, imeli za duhove.

Na otoku Province v jezeru Memphremagog v Vermontu naj bi bil skrit del dobička obsežne tihotapske dejavnosti, ki je več let potekala v bližini jezera.

V začetku prejšnjega stoletja je majhna družba španskih pustolovcev potovala ob vznožju Zelenega gorovja. Nameravali so se vrniti, potem ko bi opravili nekaj poslov s trgovskimi postajami ob reki sv. Lovrenca, zato so del svojega zlata spravili na gori Ludlow v Vermontu, drug lonec zlata pa na gori Camel's Hump. Dogovorili so se, da se nihče ne bo vrnil brez tovarišev, a na severu so se zadržali in razšli, nekateri pa so odšli domov v Španijo. Edini preživeli iz družbe se je na stara leta odpravil na Camel's Hump in si skušal priklicati v spomin, kje so skrili zaklad, vendar zaman.

Ko je kraljevi guverner Wentworth bežal pred ljudstvom, katerega razglasitev neodvisnosti je bila pri Concordu že zapisana s krvjo kraljevih vojakov, sta mu bili v breme žena in skrinja z zakladom. Zapustil je svoj dvorec ob Smith's Pondu v New Hampshiru in se odpravil proti Portsmouthu, kjer naj bi našel zavetje britanskega ladjevja. Toda dežela je bila vsa na nogah, čas je bil dragocen, in ker njegovi utrujeni konji brez razbremenitve niso mogli naprej, je moral za seboj pustiti bodisi lady Wentworth bodisi svoje drugo bogastvo. Ker je gospa povsem upravičeno nasprotovala vsakršnemu ogrožanju svoje varnosti, so skrinjo zakopali na neznanem kraju v gozdu. Že več kot stoletje ljudje iščejo in ugibajo, kje so Wentworthova srebrnina in mošnje denarja.

Ko so hessenske čete po Burgoynovi predaji korakale iz Saratoge v Boston, da bi se vkrcale na ladje, so bile v bednem stanju — izčrpane od vojne, razcapane in slabo hranjene. Ker so imele s seboj precej srebrnine in draguljev, ki so jim jih zmagovalci pustili, pa tudi nekaj denarja, poslanega iz Anglije za njihovo plačilo, so se nenehno bale napadov kmetov, ki so nanje kljub njihovemu porazu še vedno gledali sovražno. Ko so prišli v Dalton v Massachusettsu, so se Hessenci med seboj dogovorili, da dragocenosti spravijo v havbico in jo zakopljejo v gozdu, po koncu vojne pa naj bi se nekateri izmed njih vrnili ponjo. Neki Indijanec jim je dolgo tiho sledil, da bi pobiral prezrte drobnarije, ki bi jih utegnili pustiti v svojih taborih, in si pot označeval z zarezami na drevesih. A četudi je videl, kako so zakopali to nenavadno zakladnico, mu to ni nič pomenilo in skrivnost njenega nahajališča se je izgubila. Prebivalci so več let oprezali za vsemi tujci, ki so prišli v mesto, in jim sledili, če so se odpravili v gozd, vendar brez uspeha. Okoli leta 1800 so domnevno skrivališče temeljito pregledali in tam kopali, toda kakor prej tudi tokrat iskanje ni bilo poplačano.

Na bostonskem javnem parku Common je še pred nekaj leti stal brest neznane starosti — Stari brest. Ta veteran, ki so ga številni viharji in udarci strele razcefrali in polomili, je v prejšnjem stoletju služil za vislice, v času čarovniških procesov pa je z njega visela Goody Glover. Govorilo se je, da je mogoče v viharnih nočeh, ko veje škripajo druga ob drugi, videti temne postave, ki se zvijajo na vejah in v peklenskem veselju poskakujejo po trati pod drevesom. Nekega vetrovnega jesenskega večera leta 1776 se je v sobi Mika Wilda nenapovedano pojavila zavita postava. Ko si je ta razvpiti skopuh dovolj opomogel od strahu, ki ga je vzbudila njena navzočnost, da je lahko razumel njene besede, je spoznal, da mu pripoveduje o nečem, kar je za življenja zakopala ob vznožju Starega bresta. Po dolgem omahovanju se je Mike odpravil s svojim prikazenskim vodnikom, saj bi za denar tvegal tudi svojo dušo; ko pa je prispel na cilj, je osupel ugotovil, da je sam. Ni se pustil prestrašiti, odložil je svetilko in začel kopati. Čeprav je prekopal dobršen kos zemlje in z lopato tipal za vrečami in skrinjami zlata, ni našel ničesar. Nenavadni zvoki nad njegovo glavo — veter je namreč močno pihal in vejice so se ob drgnjenju druga ob drugo srhljivo hihitale — so mu tu in tam pognali mravljince po hrbtu. Prav ko se je hotel napol jezen, napol prestrašen vrniti domov, je njegov duhovni obiskovalec stopil izza drevesa in obstal pred njim. Njegov videz je bil grozeč, nos je pordel in se podaljšal, lasje so bili razmršeni, čelo namrščeno. Mrki izraz zlate pošasti je postajal vse strašnejši, srepeči pogled njenih oči v zvezdni svetlobi vse bolj neznosen, in počepala je ter se plazila naprej, kakor da se pripravlja na skok. Mike ni mogel več zdržati. Omedlel je in se zjutraj prebudil v svoji sobi, kjer je sosedu, ki ga je zgodaj obiskal, povedal — z olepšavami — zgodbo o srečanju. Toda še preden je prišel do konca pripovedi, je obiskovalec planil v krohot in priznal, da je sam igral nadnaravnega gosta: s krčmarjem iz gostilne Pri merjaščevi glavi je namreč stavil ducat steklenic vina, da bo ukanil Mika Wilda. Kljub vsemu se je starega drevesa še dolga leta držal slab sloves.

Špansko galejo Saints Joseph and Helena, ki je leta 1753 plula iz Havane v Cádiz, so nasprotni vetrovi zanesli s smeri in jo vrgli ob čer blizu New Londona v Connecticutu. Poškodbe so jo prisilile, da je zaradi popravil zaplula v tamkajšnje pristanišče. Da bi laže prišli do njenih polomljenih reber, so tovor zložili na obalo in ga zaupali pristaniškemu cariniku, ko pa so ga hoteli spet natovoriti, glej čudo! Četrtina ga je izginila, nihče ni znal povedati kako. Zaradi tega ropa je New London prišel na slab glas, guverner pa, čeprav ga je skupščina pozvala, naj povrne primanjkljaj, tega ni storil in je na naslednjih volitvah izgubil položaj. Govorilo se je, da so roparji del zaklada zakopali na obali. Leta 1827 je ženska, ki naj bi imela dar jasnovidnosti, dvema mladima gizdalinoma za plačilo razodela videnje, po katerem naj bi bil pod enim izmed s travo poraslih pomolov skrit zaboj dolarjev. To zares dragoceno vest je dobila s pomočjo kristalnega kamenčka, toda kamenček ni bil dovolj jasen, da bi razkril natančno mesto zaboja. Videla pa je, da so dolarji zloženi na rob. Ko je New London trdno spal, sta se mladeniča skrivaj odpravila ven in ob svetlobi svetilke začela kopati. Prišla sta že do gladine vode, ko sta naletela na železno skrinjo, in se sklonila, da bi jo dvignila — toda na njuno začudenje je bilo železo prevroče, da bi se ga dotaknila! Tedaj sta zaslišala globoko renčanje in z roba jame je vanju gledal velikanski pes; iz teme so ju prebliskavale rdeče oči; nad njima je lebdela in kričala divja gos z žareče zelenimi očmi. Čeprav jima je čarovnica obljubila varnost, ni nič odganjalo fantastičnih prikazni, ki so se začele zgrinjati okoli njiju. Preveč prestrašena, da bi še delala, sta skočila iz jame in jo popihala. Ko sta naslednji dan, opogumljena od sončne svetlobe, spet začela iskati, je železna skrinja izginila.

Na Crown Pointu ob jezeru Champlain stoji razvalina utrdbe, ki jo je lord Amherst zgradil nad mestom francoske utrdbe, postavljene leta 1731 za obrambo danes izginulega glavnega naselja s tisoč petsto prebivalci. Trdili so, da so Francozi ob umiku iz pokrajine zakopali denar in plemenite kovine v devetdeset čevljev globok vodnjak v severozahodnem vogalu bastiona, trdno prepričani, da jih bodo spet dobili. Pred pol stoletja se je to prepričanje tako razširilo, da se je petdeset mož lotilo čiščenja vodnjaka, preiskovanje pa so razširili na različne dele obzidanega prostora in okoliška polja. Našli so obilico svinca in železa, zlata pa nič.

Follingsby's Pond v Adirondackih je dobil ime po samotarju, ki je v začetku tega stoletja tam prebival v osamljeni, a dobro zavarovani koči. Pozneje so menili, da je bil angleški vojaški častnik plemiškega rodu, ki je z gnusom zapustil domovino, potem ko je odkril ljubezensko zvezo med svojo ženo in enim svojih tovarišev častnikov. Umrl je v vročici in v blodnjah govoril o skriti skrinji. Lovec s pastmi, ki je edini bedel ob njem v njegovih zadnjih trenutkih, je prekopal zemljena tla koče in našel zaboj, v katerem so bili z dragulji okrašen meč, dragocene drobnarije in pisma, ki so potrjevala domnevo o Follingsbyjevem plemiškem izvoru. Kaj se je po izkopu zgodilo s temi dragocenostmi, ni znano, domnevali pa so, da jih je skritih še več.

Pravijo, da je tolpa piratov Coney Island uporabljala kot prvo narodno peščeno banko, in ker so te lopove ujeli ter po kratkem postopku obesili, menda plen še vedno čaka — na tistega, ki ga bo našel. Toda hotelirji in prevaranti, ki vodijo igro s tremi kartami, za svoje bogatenje ne čakajo na to odkritje.

V dolini Shandaken v Catskillih so zatrjevali, da je skupina britanskih častnikov nekje zakopala denar, ko so jih obkolili tamkajšnji kmetje in lovci, in ga nikoli več ni izkopala.

Na otoku Tea v jezeru George ostajajo zakopani zakladi lorda Abercrombieja še dandanes uspešno skriti. Najstarejša hiša v Fort Necku na Long Islandu je bila dolga leta znana kot hiša strahov, grobu njenega lastnika — kapitana Jonesa — pa so rekli piratov grob, saj so Jonesa v prejšnjem stoletju obtoževali piratstva in tihotapstva, nekateri pa so sumili še kaj hujšega. Upanje, da bodo na posestvu našli zlato in srebro, je iz leta v leto bolj bledelo. Tik pred Jonesovo smrtjo, ki ga je tu doletela po naravni poti, je skozi okno priletela vrana, tako velika, da so jo vsi imeli za demona, in lebdela nad posteljo umirajočega, dokler ni izdihnil; tedaj je z zmagoslavnim krikom odletela skozi zahodno steno hiše. Luknje, ki jo je prebila v zidu, ni bilo nikoli mogoče zamašiti, saj sta kamenje in malta vselej znova izpadla, naj so jo še tolikokrat popravili. Skoznjo je vel veter s takšnim mrazom in takšnim tuljenjem, da so morali hišo zapustiti.

Lastnik posestva na Lloyd's Necku na Long Islandu je imel več bogastva, kot se mu je zdelo varno ali lahko prepeljati, ko so se leta 1775 kolonije dvignile proti Britaniji in je moral nujno zbežati, saj so sosedje vedeli, da je torijec. Srebrnino, kovance in drugo premično imetje je zbral v tri sode ter svojim trem sužnjem naročil, naj jih zakopljejo v jame, ki so jih izkopali pod njegovo hišo. Potem je, ko so zasipavali zemljo, vse tri ustrelil in jih pokopal, vsakega na enem sodu. K zločinu ga je morda gnala bojazen, da bi sužnji v bližajočem se spopadu pomagali Američanom ali da bi se vrnili, izkopali bogastvo oziroma skrivališče izdali kraljevim sovražnikom. Nato je pobegnil v Novo Škotsko, čeprav bi prav tako lahko ostal doma, saj so Britanci zasedli Long Island in njegova hiša je postala zbirališče rdečesuknjičnikov in lojalistov. Po prelomu stoletja je nekega večera v zalivu Cold Spring pristal čoln, naslednje jutro pa so prebivalci našli stopinje, ki so vodile do kraja, kjer so otroci odkrili iz zemlje štrlečo zavozlano vrv, in nazaj. Nekaj so odnesli, saj je bil na dnu jame viden odtis velikega zaboja. Iskalci zakladov so nato prekopali cele akre okoliške zemlje in našli zaboj grobo kovanih dolarjev ter več sodčkov. Vsebina teh sodčkov, čeprav dragocena in stara, ni bila trdna; ko se je razlila po telesih več prebivalcev Long Islanda, jim je vlila žgan in domoljuben žar — mar niso s tem, ko so uničevali skrite zaloge kraljevega privrženca, potrjevali zmagoslavja demokratičnih načel?

Glinene strmine pri Pottery Beachu v Brooklynu so bile prepredene z umetnimi jamami, v katerih so v nemirnih prvih letih republike našli zavetje brezpravneži. Tu je dolga leta trohnela razbitina, ki naj bi bila ogrodje ladje, ki so jo ti možje z lažnimi svetilnimi znamenji zvabili na obalo. Na krovu je imela dragocen tovor, zjutraj po nasedanju pa sta izginila tako posadka kot tovor. Verjeli so, da je velik del plena zakopan v glini ob robu vode. V zgodnjih kolonialnih časih je na otoku Grand Island v reki Niagari prebival Francoz Clairieux, izgnanec ali begunec, ki mu je stregel črnski služabnik. Nekega poletja je otok pogosto obiskovala enojambornica, ob vsakem prihodu natovorjena s skrinjami, ki jih nihče ni nikoli videl odpeljati in za katere danes domnevajo, da so zakopane blizu kraja, kjer je stala Francozova koča. Govorilo se je, da so bili ti zaboji polni denarja, toda ali je bil pridobljen pošteno ali nepošteno, ni znal povedati nihče razen Francoza, ta pa o tem ni hotel ničesar reči. Jeseni po teh obiskih enojambornice je Clairieux izginil. Ko so na otoku pristali lovci, so našli njegovo kočo požgano, veliko okostje, očitno črnčevo, pa priklenjeno k tlom sredi prostora, kjer je stala hiša. Domnevali so, da so sužnja ubili zato, da bi njegov duh čuval zaklad in odganjal vsiljivce; toda Francoza je usoda doletela drugje in njegova skrivnost je, kakor skrivnost marsikaterega drugega skopuha, umrla z njim. Leta 1888, ko je severovzhodni vihar odgnal rečno vodo, je kmet, ki je živel na otoku, tik pod površjem odkril kamnite temelje v obliki kroga, kakor da bi na njih nekoč stal stolp. V blatu znotraj tega kroga je našel več francoskih zlatih in srebrnih kovancev, enega izkovanega leta 1537. V bližini so našli še druge kovance poznejšega datuma in predlagali so sistematičen pregled celotne struge, saj so prav tako govorili, da pod otokom v pesku ležita dve francoski fregati, potopljeni zato, da ne bi padli v roke Angležem; ena od njiju naj bi imela na krovu skrinjo mornariškega blagajnika.

Na obali jezera Oneida je Indijančev grob, nad katerim se rada ziblje in poplesuje svetlobna krogla. Kmet po imenu Belknap je večkrat sanjal o zakopanem zakladu na tem kraju in v videnju mu je bilo povedano, da si ga lahko prilasti, če tam koplje ob polnoči. Poskusil je in njegov kramp je zadel ob lončeno posodo, ki je zazvenela, kakor bi bilo v njej zlato. Tisti trenutek bi se moral trikrat obrniti okoli sebe, kakor so mu naročile sanje, vendar je bil tako vznemirjen, da je pozabil. Blisk je razparal zrak in ga nezavestnega zvrnil na travo. Ko je prišel k sebi, posode ni bilo več, jama je bila zasuta in odtlej svetloba lebdi okoli tistega kraja. Nekateri pravijo, da ni to nič drugega kot blodni ogenj: duša hudobneža, obsojena na tavanje po pustih krajih, ker mu Peter po smrti ni dovolil vstopiti v nebesa, hudič pa ga ni pustil na drugi kraj, da ne bi mali hudiči zaradi njega postali neukrotljivi; dovoljeno pa mu je, da na svojih potepanjih nosi luč.

V Indian Gapu blizu Wernersvilla v Pensilvaniji je Doanova tolpa torijcev in teroristov skrila skrinjo zlata, izkupiček številnih ropov. Čuvajo jo čarovnice in čeprav so jo že videli, si je nihče ni mogel prilastiti. Iskalce vselej oslepi moder plamen in jih prežene bobneč hrup. Nemški kmetje iz okolice bodo kljub temu kopali zanjo, saj pravijo, da se straža zlih duhov konča opolnoči, le datuma ne vedo. Na kraju, ki jim ga je v videnju razkril »odganjalec urokov« — videnje jih je stalo petdeset centov — bodo čakali, dokler ne pride noč brez modrih plamenov.

Tudi v južnem delu okrožja Chester v Pensilvaniji je skrit denar, le da nihče ne ve natanko kje. Samoten, čemeren mož, ki je tam po revoluciji umrl v revni koči, je priznal, da je Britancem služil kot vohun, vendar je dejal, da ni porabil nič zlata, ki ga je dobil od njih. Bodisi je svoja dejanja preveč obžaloval bodisi je bil preveč skop, da bi ga zapravil. Spravil ga je v lončeno posodo in zakopal, na smrtni postelji, kjer je to povedal, pa je prosil, naj ga izkopljejo in porabijo za kak dober namen. Ravno je hotel povedati, kje leži, ko mu je smrtno hropenje zadušilo besede.

Indijanci so verjeli, da je Otok rumenega peska v Gornjem jezeru iz zlatega prahu, toda varovali so ga jastrebi, ki so odbijali vsakogar, ki se je približal, ali ga raztrgali, če je vztrajal pri izkrcanju. Indijanskemu dekletu, ki se je skrivaj odpravilo iz tabora, da bi si priskrbelo nekaj tega zaklada, je sledil njen ljubi. Prestrašen zaradi nevarnosti, ki ji je pretila od jastrebov, je njen beg ustavil tako, da je prebil bok njenega kanuja. Zato se je morala zateči v njegovega in odveslal je z njo domov, še preden so ptice napadle.

Stari Francois Fontenoy, trgovec z Indijanci, je pri Presque Islu blizu Detroita zakopal medeninast kotliček, poln zlata, ki še vedno leži v zemlji. Na bregovih Cumberlanda v Tennesseeju je vzpetina, kjer so iskalca zlata zgrabili nevidni branilci in ga vrgli pod pečino, pri čemer se je smrtno poškodoval.

Španci naj bi blizu Natcheza zakopali tristo tisoč dolarjev v zlatu. Mož, ki je podedoval to skrivnost, jo je ponudil razkriti, a ker je bil zapornik, so se njegovi ponudbi smejali. Pozneje so tam, kjer je rekel, da bo, našli prazen podzemni obok. Nekdo ga je po naključju odprl in odnesel zaklad.

Jame so pogosto uporabljali za skrivališča stvari večje ali manjše vrednosti — navadno manjše. Saltpetre Cave v Georgii je bila denimo med državljansko vojno delavnica in skladišče solitra, smodnika ter drugega vojaškega materiala. Severnjaški vojaki so uničili obrat za pepeliko in odlomili na tone skalovja, da bi bila vrnitev nevarna. Tu so našli tudi človeške kosti, vendar menijo, da pripadajo vojakom, ki so vstopili v jamo v zasledovanju indijanskega poglavarja, ki je v štiridesetih letih kljuboval državi. Pobegnil je skozi odprtino v stropu, obšel zasledovalce, pri vhodu zažgal kup suhega listja in lesa ter z dimom zadušil belce.

Španci so pred dvesto leti kopali v rudnikih Ozarkskega gričevja v Missouriju. V enem izmed rudnikov svinca in srebra, osemnajst milj jugozahodno od Galene, je delalo sedem mož, ki se niso mogli sporazumeti o delitvi izkupička. V prepirih so se drug za drugim pobijali, dokler ni ostal en sam, tega pa so nato napadle oživele žrtve in ga s svojimi mrzlimi prsti zadavile. Leta 1873 je tja prišel Vermončan po imenu Johnson in dejal, da bo našel, kar so Španci skrivali, navkljub hudiču in njegovim škratom. Tam je res delal en dan, nato pa so ga našli mrtvega ob vhodu v stari jašek, s sledovi koščenih prstov na vratu.

Sedem mest Cibole, ki so jih Coronado in drugi španski pustolovci iskali v prostranih puščavah jugozahoda, so bili puebli. Izdajalski vodnik, ki je upal, da bo Coronada zvabil na brezvodno planjavo in ga tam pogubil, a je prej sam izgubil glavo, mu je pripovedoval zgodbo o Quivirih, plemenu z obilico zlata. Ti Indijanci še zdaleč niso imeli zlata, temveč te snovi sploh niso poznali, vendar se je mit, da so ga nakopičili velike količine, ohranil do današnjega dne in povzročil izgubo življenj in denarja. Mesta v Novi Mehiki, ki ležijo v razvalinah od leta 1670, ko so Apači poklali njihove prebivalce — dobro zgrajena mesta, nad katerimi so kraljevale trdne stare cerkve in samostani, ki so jih postavili španski misijonarji —, so pogosto prekopavali. Razdejano stanje Aba, Curarija in Tabire je deloma posledica tega nespametnega kopanja rovov in razstreljevanja.

Nekega dne leta 1841 se je španski bark zasidral, da bi se oskrbel z vodo, pred krajem, kjer danes stoji Columbia City v Oregonu. Na krovu je imel surovo posadko in častniki so morali mornarje skrbno nadzorovati, vse odkar so ti odkrili, da ladja prevaža dragocen tovor. Komaj so spustili sidrne verige, že so mornarji planili na kapitana, ga ubili, pograbili vse dragocenosti, ki so jih mogli zbrati, in jih odnesli na obalo. Kaj se je zgodilo zatem, ni jasno, vendar je verjetno, da je bilo v prepiru, ki je izbruhnil, ker je vsak zase terjal največji delež plena, ubitih več udeležencev. Težave so jim povzročali tudi Indijanci, zato so presodili, da bo najbolje večino blaga zakopati, in to so storili na zemljišču, znanem kot kmetija Heza Copierja. Komaj so opravili delo, že so se Indijanci pojavili v velikem številu in postavili svoje tipije ter s tem pokazali, da nameravajo ostati. Uporniki so odveslali nazaj na ladjo in po več dneh zaman čakali na priložnost, da bi se spet izkrcali, nazadnje pa odpluli. Sledili sta dve leti potepanja, bojev in popivanja, preden se je ostanek posadke vrnil v Oregon. Indijancev ni bilo več in možje so se vneto lotili iskanja denarja — a zaman. Bilo je, kakor da zemlje nikoli ne bi prekopali. Mož, ki je nadzoroval zakopavanje, je bil z njimi vse do trenutka, ko so se uporniki vrnili k čolnom; tedaj so ugotovili, da je skrivnostno izginil.

Več kot štirideset let po teh dogodkih so se v Columbia Cityju zbrali spiritisti in neka »medijka« je naznanila, da ji je bilo razodeto natančno mesto, kjer je bilo blago skrito. Skupina se je odpravila tja in po večdnevnem iskanju pod približno tridesetimi centimetri prsti našla precej razbitega kamenja. Med odstranjevanjem teh kosov se je eden izmed njih zgrudil mrtev. Medijka je pojasnila, da ga je terjal duh oropanega in umorjenega kapitana. Ta nesreča je povzročila tolikšen strah, da so iskanje znova opustili vse do marca 1890, ko je druga skupina nadaljevala kopanje. Ko so odstranili preostalo kamenje, so naleteli na več človeških okostij. Med pregledovanjem teh ostankov — morda kosti upornikov, ki so bili ubiti v boju na obali — je nekega moža popadel napad divje blaznosti in iskanje so spet opustili, saj se zdaj govori, da nad zakladom visi prekletstvo, ki ga ni mogoče odpraviti.