Boj bogov z giganti in Tifonom

Besedilo

Boj bogov z giganti in Tifonom

1. Toliko pripovedujejo o Demetri. Geja pa je, ogorčena zaradi usode Titanov, z Uranom spočela Gigante, ki jim po telesni velikosti ni bilo para in jih po moči ni bilo mogoče premagati. Njihov videz je zbujal grozo: z glave in brade so jim viseli dolgi, gosti lasje, namesto nog pa so imeli luskaste kačje repe. Po pripovedovanju nekaterih so se rodili v Flegrah, po pripovedovanju drugih pa v Paleni. V nebo so metali skale in goreče hraste. Med vsemi sta se najbolj odlikovala Porfirion in Alkionej, ki je bil nesmrten, dokler se je bojeval na zemlji, kjer se je rodil. Ta je tudi odgnal Helijevo govedo iz Eriteje. Bogovom pa je prerokba napovedala, da sami ne morejo pokončati nobenega od Gigantov, da pa bodo ti umrli, če se bo bogovom v boju pridružil kak smrtnik. Ko je Geja to izvedela, je iskala čarobno zel, da jih tudi smrtnik ne bi mogel pokončati. Toda Zevs je Eos, Seleni in Heliju prepovedal svetiti, sam pa je Gejo prehitel in utrgal zel. Nato je po Ateni poklical Herakla, naj se jim pridruži v boju. Herakles je najprej s puščico zadel Alkioneja; ko pa je ta padel na tla, so se mu moči še okrepile. Po Ateninem nasvetu ga je zato odvlekel iz Palene.

2. Tako je Alkionej umrl, Porfirion pa je med bitko napadel Herakla in Hero. Zevs je v njem vzbudil poželenje po Heri; ko ji je Porfirion trgal oblačila in jo hotel posiliti, je klicala na pomoč. Zevs ga je udaril s strelo, Herakles pa ga je s puščico pokončal. Med preostalimi je Apolon Efialta s puščico zadel v levo oko, Herakles pa v desno. Dioniz je Evrita ubil s tirzom, Hekata Klitija z baklami, Hefajst pa Mimanta z razbeljenimi kovinskimi gmotami.

Atena je na bežečega Enkelada vrgla otok Sicilijo, Palanta pa je odrla in si med bitko z njegovo kožo pokrila telo. Polibot, ki ga je Pozejdon zasledoval čez morje, je prispel na Kos. Pozejdon je odtrgal kos otoka in ga vrgel nanj; ta kos se imenuje Nisiros. Hermes je s Hadovo čelado na glavi med bitko ubil Hipolita, Artemida pa † Grationa. Mojre so z bronastimi kiji pokončale Agrija in Toonta, druge pa je Zevs uničil s strelami. Herakles je vse, ko so umirali, zadel s puščicami.

3. Ko so bogovi premagali Gigante, se je Geja še bolj razsrdila, se združila s Tartarom in v Kilikiji rodila Tifona, bitje, ki je bilo napol človek in napol zver. Po velikosti in moči je prekašal vse, kar je rodila Geja. Do stegen je imel človeško podobo, vendar je bil tako neizmerno velik, da je presegal vse gore, njegova glava pa se je pogosto dotikala celo zvezd. Eno roko je iztegoval proti zahodu, drugo proti vzhodu, iz njiju pa je raslo sto kačjih glav. Od stegen navzdol je imel velikanske kačje zavoje; njihova telesa so segala vse do njegove glave in glasno sikala. Vse telo mu je prekrivalo perje, z glave in lic mu je v vetru vihrala razmršena dlaka, iz oči pa mu je švigal ogenj. Takšen in tako velikanski je bil Tifon, ko se je ob sikanju in rjovenju pognal proti samemu nebu ter vanj metal goreče skale; iz ust je bruhal silovit vrtinec ognja. Ko so bogovi videli, da se zaganja proti nebu, so zbežali v Egipt in se med begom pred njim spreminjali v živali. Zevs je Tifona, dokler je bil daleč, obstreljeval s strelami, ko pa se mu je približal, ga je udarjal z adamantinskim srpom. Bežečega je zasledoval vse do gore Kasij, ki se dviga nad Sirijo. Tam je videl, da je Tifon hudo ranjen, in se z njim spopadel od blizu. Toda Tifon ga je ovil s svojimi kačjimi zavoji in ga ukleščil, mu iztrgal srp ter prerezal kite na rokah in nogah. Nato si ga je naložil na rame, ga odnesel čez morje v Kilikijo in ga položil v Korikijsko votlino. Tja je spravil tudi kite, skrite v medvedjo kožo, za stražarko pa postavil kačjo pošast Delfino, ki je bila napol dekle in napol zver. Hermes in Ajgipan sta kite skrivaj ukradla in jih neopazno spet namestila Zevsu. Ko je Zevs dobil nazaj svojo moč, je nenadoma pridrvel z neba na vozu s krilatimi konji in s strelami gnal Tifona proti gori, imenovani Nisa. Tam so Mojre bežečega Tifona prevarale: prepričale so ga, da bo postal še močnejši, in tako je okusil enodnevne sadeže. Zato je med nadaljnjim begom prispel v Trakijo in v boju pri Hemu metal cele gore. Toda strele so jih odbijale nazaj vanj, tako da se je po gori razlilo obilo njegove krvi; pravijo, da je gora po tem dobila ime Hem. Ko je nato skušal zbežati čez Sicilsko morje, je Zevs nanj vrgel Etno, goro na Siciliji. Ta je velikanska in pravijo, da zaradi strel, ki so jo zadele, še danes bruha ogenj. Toda o teh rečeh naj bo za zdaj povedano toliko.