Heraklova junaška dela

Besedilo

Heraklova junaška dela

1. Ko je Heraklej to slišal, je odšel v Tirint in opravljal, kar mu je nalagal Evristej. Najprej mu je ta ukazal prinesti kožo nemejskega leva. Ta zver je bila neranljiva in Tifonov potomec. Na poti proti levu je Heraklej prišel v Kleone, kjer ga je gostoljubno sprejel revni dninar Molorh. Ko je ta hotel zaklati žrtveno žival, mu je Heraklej naročil, naj počaka do tridesetega dne: če se z lova vrne živ in zdrav, naj jo žrtvuje Zevsu Rešitelju, če pa umre, naj mu jo daruje kot junaku. Ko je prišel v Nemejo in izsledil leva, je najprej streljal nanj z lokom. Ko pa je spoznal, da je neranljiv, je dvignil gorjačo in ga začel zasledovati. Lev se je zatekel v votlino z dvema vhodoma; Heraklej je enega zazidal, skozi drugega pa stopil za zverjo. Z roko jo je objel okoli vratu in jo stiskal, dokler je ni zadavil. Nato si jo je naložil na ramena in odnesel v Kleone. Tja je prispel prav zadnji od dogovorjenih dni in našel Molorha, ki mu je nameraval darovati žrtveno žival kot mrtvemu junaku. Heraklej je žrtvoval Zevsu Rešitelju in leva odnesel v Mikene. Evristej se je tako prestrašil njegovega poguma, da mu je prepovedal odtlej vstopati v mesto in mu ukazal, naj dokaze svojih podvigov kaže pred mestnimi vrati. Pravijo tudi, da si je iz strahu dal pod zemljo namestiti bronast vrč, v katerega se je lahko skril, naloge pa je Herakleju sporočal po glasniku Kopreju, sinu Pelopsa iz Elide. Koprej je ubil Ifita, zbežal v Mikene in tam ostal, potem ko ga je Evristej obredno očistil.

2. Za drugo nalogo mu je ukazal ubiti lernajsko hidro. Ta je zrasla v lernajskem močvirju, od koder je prihajala na ravnico ter pokončevala živino in pustošila deželo. Imela je velikansko telo in devet glav: osem smrtnih, srednjo pa nesmrtno. Heraklej se je povzpel na voz, ki ga je vodil Jolaj, in prišel v Lerno. Tam je ustavil konje in našel hidro na vzpetini ob izvirih Amimone, kjer je imela svoj brlog. Z gorečimi puščicami jo je prisilil, da je prišla iz njega, nato pa jo zgrabil in držal. Ovila se mu je okoli ene noge in se je oklenila. Z gorjačo ji je razbijal glave, vendar ni ničesar dosegel, saj sta namesto vsake odsekane glave zrasli dve novi. Hidri je na pomoč prišel še velikanski rak, ki ga je grizel v nogo. Heraklej ga je ubil, nato pa tudi sam poklical na pomoč Jolaja. Ta je zažgal del bližnjega gozda in z gorečimi poleni ožigal mesta, iz katerih so rasle glave, ter tako preprečeval, da bi pognale nove. Ko je Heraklej na ta način premagal znova rastoče glave, je odsekal še nesmrtno, jo zakopal in nanjo položil težko skalo ob cesti, ki vodi skozi Lerno v Eleunt. Nato je razparal hidrino telo in v njen žolč namočil svoje puščice. Evristej pa je dejal, da se ta podvig ne sme šteti med deset nalog, ker Heraklej hidre ni premagal sam, temveč z Jolajevo pomočjo.

3. Za tretjo nalogo mu je ukazal, naj kerinejsko košuto živo prinese v Mikene. Košuta je živela v Ojnoji, imela je zlato rogovje in bila posvečena Artemidi. Ker je Heraklej ni hotel ne ubiti ne raniti, jo je zasledoval celo leto. Nazadnje se je od lova utrujena zatekla na goro, imenovano Artemizij, od tam pa k reki Ladon. Ko je hotela prečkati reko, jo je zadel s puščico in ujel. Naložil si jo je na ramena in pohitel skozi Arkadijo.

Artemida, ki ga je srečala v Apolonovi družbi, mu je hotela košuto vzeti in mu očitala, da ubija njeno sveto žival. Heraklej ji je pojasnil, da ravna po nuji in da je za vse kriv Evristej. Tako je pomiril boginjino jezo in žival živo odnesel v Mikene.

4. Za četrto nalogo mu je ukazal živega prinesti erimantskega merjasca. Ta zver je prihajala z gore, imenovane Erimant, in pustošila po Psofidi. Ko je Heraklej potoval skozi Folojo, ga je gostoljubno sprejel kentaver Fol, sin Silena in jesenove nimfe. Herakleju je ponudil pečeno meso, sam pa je jedel surovo. Ko je Heraklej prosil za vino, je Fol dejal, da se boji odpreti vrč, ki je skupna last kentavrov. Heraklej ga je opogumil in vrč odprl. Kmalu so kentavri zavohali vino in se s skalami ter izruvanimi jelkami oboroženi zgrnili pred Folovo votlino. Anhija in Agrija, ki sta si prva drznila vstopiti, je Heraklej pregnal z gorečimi poleni, druge pa zasledoval s puščicami vse do Maleje. Od tam so se zatekli h Hironu, ki so ga Lapiti pregnali z gore Pelion in se je naselil pri Maleji. Heraklej je streljal na kentavre, zbrane okoli njega, in ena od puščic je prebodla Elatovo roko ter se zarila Hironu v koleno. Heraklej je užaloščen pritekel, izvlekel puščico in na rano položil zdravilo, ki mu ga je dal Hiron. Toda rana je bila neozdravljiva in Hiron se je umaknil v votlino. Tam je želel umreti, vendar ni mogel, ker je bil nesmrten. Šele ko se je Prometej ponudil Zevsu, da bo namesto njega prevzel nesmrtnost, je Hiron umrl. Preostali kentavri so se razbežali vsak na svojo stran: nekateri so prišli na goro Malejo, Evritíon v Folojo, Nesos pa k reki Even. Druge je sprejel Pozejdon v Elevzini in jih skril pod goro. Fol je medtem iz nekega mrtveca izvlekel puščico in se čudil, kako je lahko tako majhna stvar pokončala tako velika bitja. Puščica pa mu je zdrsnila iz roke, padla na nogo in ga pri priči ubila. Ko se je Heraklej vrnil v Folojo in našel Fola mrtvega, ga je pokopal, nato pa se odpravil na lov za merjascem. Z vpitjem ga je pregnal iz goščave, izčrpanega potisnil v globok sneg, ga ujel v zanko in odnesel v Mikene.

5. Za peto nalogo mu je ukazal, naj v enem samem dnevu odstrani ves gnoj Avgijeve živine. Avgij je bil kralj Elide; po pripovedovanju nekaterih je bil Helijev sin, po drugih Pozejdonov, po tretjih pa Forbantov. Imel je številne črede živine.

Heraklej je prišel k njemu in mu, ne da bi razkril Evristejev ukaz, obljubil, da bo v enem dnevu odstranil ves gnoj, če mu bo dal desetino živine. Avgij ni verjel, da mu bo uspelo, zato je privolil. Heraklej je za pričo vzel Avgijevega sina Fileja, prebil temelje ograde in vanjo preusmeril bližnji reki Alfej in Penej, na drugi strani pa napravil odprtino za odtok. Ko je Avgij izvedel, da je to opravil po Evristejevem ukazu, mu ni hotel izplačati plačila; celo zanikal je, da mu ga je sploh obljubil, in izjavil, da je pripravljen spor prepustiti sodišču. Ko so sodniki zasedli svoja mesta, je Heraklej poklical Fileja, ta pa je pričal proti očetu in povedal, da je Herakleju res obljubil plačilo. Avgij se je razjezil in še pred izrekom sodbe ukazal Fileju in Herakleju, naj zapustita Elido. Filej je odšel v Dulihij in se tam naselil, Heraklej pa je prišel v Olen k Deksamenu. Našel ga je ravno tedaj, ko je bil prisiljen obljubiti svojo hčer Mnezimaho kentavru Evritíonu. Deksamen ga je prosil za pomoč in Heraklej je ubil Evritíona, ko je ta prišel po nevesto. Evristej tudi tega podviga ni priznal kot enega od desetih, češ da ga je Heraklej opravil za plačilo.

6. Za šesto nalogo mu je ukazal pregnati stimfalske ptice. Pri Stimfalu, mestu v Arkadiji, je bilo jezero, imenovano Stimfalsko, ki ga je obdajal gost gozd. Vanj se je zateklo nešteto ptic, ki so se bale, da jih bodo požrli volkovi.

Heraklej ni vedel, kako naj jih prežene iz gozda, zato mu je Atena dala bronaste ropotulje, ki jih je dobila od Hefajsta. Z njimi je ropotal na gori ob jezeru in plašil ptice. Ker niso prenesle hrupa, so prestrašene vzletele, Heraklej pa jih je tako lahko postrelil z lokom.

7. Za sedmo nalogo mu je ukazal pripeljati kretskega bika. Akuzilaj pravi, da je bil to bik, ki je Zevsu čez morje prinesel Evropo, drugi pa, da ga je Pozejdon poslal iz morja, ko je Minos obljubil, da bo Pozejdonu žrtvoval vse, kar se bo prikazalo iz morja. Pravijo, da je Minos, ko je videl bikovo lepoto, tega poslal med svoje črede, Pozejdonu pa žrtvoval drugega. Bog se je zato razjezil in bika napravil divjega. Heraklej je prišel ponj na Kreto in prosil Minosa za pomoč. Ta mu je dejal, naj se z njim spopade in ga ujame sam. Heraklej je bika ujel, ga prepeljal k Evristeju in mu ga pokazal, nato pa ga izpustil. Bik je blodil po Šparti in vsej Arkadiji, prečkal Istem ter prišel v Maraton v Atiki, kjer je pustošil med domačini.

8. Za osmo nalogo mu je ukazal v Mikene pripeljati kobile Tračana Diomeda. Ta je bil sin Aresa in Kirene ter kralj Bistonov, zelo bojevitega traškega ljudstva. Imel je ljudožerske kobile. Heraklej je torej odplul s prostovoljci, ki so se mu pridružili, premagal stražarje ob konjskih jaslih in kobile odgnal k morju.

Ko so Bistoni prihiteli na pomoč z orožjem, je kobile zaupal v varstvo Abderu. Ta je bil Hermesov sin, Lokrijec iz Opunta in Heraklejev ljubimec; kobile so ga odvlekle in ubile. Heraklej se je spopadel z Bistoni, ubil Diomeda in druge pognal v beg. Ob grobu umrlega Abdera je ustanovil mesto Abdera, nato pa kobile odpeljal in izročil Evristeju. Evristej jih je izpustil in odšle so na goro, imenovano Olimp, kjer so jih pokončale divje zveri.

9. Za deveto nalogo je Herakleju ukazal prinesti Hipolitin pas. Hipolita je bila kraljica Amazonk, ki so živele ob reki Termodont, ljudstva, mogočnega v vojskovanju. Urile so se namreč v junaštvu, in kadar so po združitvi z moškimi rodile, so vzgajale deklice. Desno dojko so jim stisnile, da jih ne bi ovirala pri metanju kopja, levo pa pustile, da bi lahko dojile. Hipolita je imela Aresov pas, znamenje njene nadvlade nad vsemi Amazonkami. Herakleja so poslali po ta pas, ker si ga je želela Evristejeva hči Admeta. S seboj je vzel prostovoljne soborce in odplul z eno ladjo. Pristal je na otoku Parosu, kjer so živeli Minosovi sinovi Evrimedont, Hriz, Nefalion in Filolaj. Ko sta se dva izmed mož na ladji izkrcala, so ju Minosovi sinovi ubili. Heraklej se je zaradi tega razsrdil, jih pri priči pobil, druge prebivalce pa zaprl v mesto in jih oblegal, dokler niso poslali odposlancev in ga prosili, naj si v zameno za ubita izbere dva moža po svoji volji. Opustil je obleganje in vzel Alkaja in Stenela, sinova Minosovega sina Androgeja. Nato je prišel v Mizijo k Liku, Daskilovemu sinu, ki ga je gostoljubno sprejel. Ko so napadli Bebriki, je Heraklej pomagal Liku in jih mnogo pobil, med njimi tudi njihovega kralja Migdona, Amikovega brata.

Bebrikom je odvzel velik del zemlje in ga dal Liku, ta pa je vso to deželo poimenoval Herakleja. Ko je Heraklej priplul v pristanišče v Temiskiri, je Hipolita prišla k njemu, ga vprašala, zakaj je prišel, in mu obljubila, da mu bo dala pas. Hera pa je prevzela podobo ene izmed Amazonk, hodila med množico in govorila, da prišleki ugrabljajo njihovo kraljico. Amazonke so zato oborožene prijezdile proti ladji. Ko jih je Heraklej zagledal v bojni opravi, je pomislil, da gre za prevaro, ubil Hipolito in ji vzel pas. Nato se je spopadel še z drugimi, odplul in pristal v Troji. Mesto so takrat zaradi Apolonove in Pozejdonove jeze pestile nesreče.

Apolon in Pozejdon sta namreč hotela preizkusiti Laomedontovo prevzetnost. Prevzela sta človeško podobo in obljubila, da bosta za plačilo obzidala Pergam. Ko sta obzidje dokončala, jima ni izplačal dogovorjenega plačila. Zato je Apolon poslal kugo, Pozejdon pa morsko pošast, ki jo je plima prinašala na obalo, kjer je grabíla ljudi na ravnici.

Prerokbe so govorile, da bo nesreč konec, če Laomedont svojo hčer Heziono prepusti pošasti za hrano. Zato jo je privezal na skale ob morju in jo tam izpostavil. Ko jo je Heraklej zagledal, je obljubil, da jo bo rešil, če mu Laomedont da konje, ki jih je od Zevsa dobil v nadomestilo za ugrabitev Ganimeda. Laomedont je privolil, Heraklej pa je ubil pošast in rešil Heziono. Ker mu Laomedont nato ni hotel dati plačila, mu je Heraklej zagrozil z vojno proti Troji in odplul. Pristal je v Ajnu, kjer ga je gostoljubno sprejel Poltis. Ob odhodu je na ajnski obali s puščico ubil nasilnega Sarpedona, Pozejdonovega sina in Poltisovega brata. Nato je prišel na Tasos, si podvrgel tamkajšnje Tračane in otok dal v naselitev Androgejevima sinovoma. S Tasosa je odšel v Torono, kjer sta ga Poligon in Telegon, sinova Pozejdonovega sina Proteja, izzvala na rokoborbo; med bojem ju je ubil. Nazadnje je pas prinesel v Mikene in ga izročil Evristeju.

10. Za deseto nalogo mu je bilo ukazano z Eritije pripeljati Gerionovo govedo. Eritija je bila otok blizu Oceana, ki se zdaj imenuje Gadeira. Na njem je živel Gerion, sin Hrizaorja in Kaliroe, Oceanove hčere. Imel je telo treh moških, zraščeno v eno pri trebuhu, od bokov in stegen dalje pa razdeljeno na tri. Imel je rdečkasto govedo, ki ga je pasel Evritíon, varoval pa dvoglavi pes Ortos, potomec Ehidne in Tifona. Na poti po Gerionovo govedo je Heraklej prepotoval Evropo, pobil mnogo divjih zveri in stopil v Libijo. Ko je šel mimo Tartesa, je na mejah Evrope in Libije postavil dva stebra, enega nasproti drugemu, kot znamenje svojega potovanja. Ker ga je med potjo Helij žgal s svojo vročino, je proti bogu napel lok. Helij je občudoval njegov pogum in mu dal zlato čašo, v kateri je prečkal Ocean. Ko je prispel na Eritijo, je prenočil na gori Abant. Pes ga je zavohal in planil nanj, Heraklej pa ga je udaril z gorjačo ter ubil še pastirja Evritíona, ki je priskočil psu na pomoč. Menojt, ki je tam pasel Hadovo govedo, je Gerionu sporočil, kaj se je zgodilo.

Gerion je dohitel Herakleja ob reki Antemunt, ko je ta odganjal govedo, in se spopadel z njim, vendar ga je Heraklej ubil s puščico. Nato je govedo spravil v čašo, preplul v Tartes in jo vrnil Heliju. Prepotoval je Abderijo in prišel v Ligurijo, kjer sta mu Pozejdonova sinova Jalebion in Derkin hotela vzeti govedo. Ubil ju je in nadaljeval pot skozi Tirenijo. Pri Regiju mu je pobegnil bik, skočil v morje in preplaval na Sicilijo. Prepotoval je tudi bližnjo deželo, ki se je po njem poimenovala Italija, saj so Tirenci bika imenovali »italos«, in prišel na ravnico Eriksa, kralja Elimov. Eriks je bil Pozejdonov sin in je bika pomešal med svoje črede. Heraklej je svoje govedo zaupal Hefajstu in pohitel iskat pobeglega bika. Našel ga je med Eriksovimi čredami, vendar ga ta ni hotel izročiti, dokler ga Heraklej ne bi premagal v rokoborbi. Heraklej ga je trikrat premagal in ga med bojem ubil, nato pa vzel bika in ga z drugim govedom gnal proti Jonskemu morju. Ko je prišel do skrajnega zaliva tega morja, je Hera nad govedo poslala obada in živali so se razbežale po vznožju traških gora. Heraklej jih je zasledoval, nekatere ujel in odgnal proti Helespontu, tiste, ki so ostale zadaj, pa so odtlej živele divje. Ko je čredo le s težavo spet zbral, je za to okrivil reko Strimon. Njeno strugo, ki je bila prej plovna, je napolnil s skalami in jo napravil neplovno. Govedo je nato pripeljal Evristeju in mu ga izročil, ta pa ga je žrtvoval Heri.

11. Naloge so bile opravljene v osmih letih in enem mesecu, vendar Evristej ni priznal ne čiščenja hlevov Avgijeve živine ne uboja hidre. Zato mu je za enajsto nalogo ukazal prinesti zlata jabolka Hesperid. Ta niso bila v Libiji, kakor so nekateri trdili, temveč pri Atlasu v deželi Hiperborejcev. Gaja jih je podarila Zevsu ob njegovi poroki s Hero.

Varoval jih je nesmrtni zmaj, potomec Tifona in Ehidne, ki je imel sto glav in se oglašal z najrazličnejšimi glasovi. Skupaj z njim so jih varovale Hesperide: Ajgla, Eritija, Hesperija in Aretuza. Heraklej je na poti prišel do reke Ehedor. Kiknos, sin Aresa in Pirene, ga je izzval na dvoboj. Ko je Ares hotel maščevati sina in se je sam pripravljal na dvoboj, je med oba treščila strela in prekinila spopad. Heraklej je nato potoval skozi deželo Ilirov in hitel proti reki Eridan, kjer je prišel k nimfam, hčeram Zevsa in Temide. Te so mu pokazale, kje je Nerej. Zgrabil ga je med spanjem in ga zvezal, čeprav je ta prevzemal najrazličnejše podobe. Ni ga izpustil, dokler od njega ni izvedel, kje so jabolka in Hesperide. Ko je to izvedel, je nadaljeval pot skozi Libijo.

Tam je kraljeval Pozejdonov sin Antej, ki je tujce silil v rokoborbo in jih ubijal. Tudi Heraklej se je moral boriti z njim, vendar ga je zgrabil, dvignil od tal in ga s stiskom zdrobil ter ubil. Antej je namreč postal močnejši vsakič, ko se je dotaknil zemlje, zato so nekateri tudi govorili, da je Gajin sin. Iz Libije je Heraklej odšel skozi Egipt. Tam je kraljeval Buziris, sin Pozejdona in Lizianase, Epafove hčere.

Ta je po neki prerokbi žrtvoval tujce na Zevsovem oltarju. Egipt je namreč devet let pestila nerodovitnost, nato pa je s Cipra prišel vedeževalec Frazij in dejal, da bo nerodovitnosti konec, če vsako leto Zevsu zakoljejo tujca. Buziris je najprej zaklal samega vedeževalca, potem pa je pobijal tujce, ki so prihajali v deželo. Tako so prijeli tudi Herakleja in ga pripeljali pred oltar, vendar je pretrgal vezi ter ubil Buzirisa in njegovega sina Amfidamanta. Na poti skozi Azijo je pristal v Termidrah, pristanišču Lindijcev. Nekemu vozniku je iz voza izpregel enega od bikov, ga žrtvoval in se z njim pogostil. Voznik si ni mogel pomagati, zato je stopil na bližnjo vzpetino in ga preklinjal. Zato še zdaj, kadar tam žrtvujejo Herakleju, to počnejo s kletvami. Med potjo skozi Arabijo je ubil Emationa, Titonovega sina. Nato je skozi Libijo prišel do zunanjega morja in od Helija dobil čašo. Z njo je preplul na nasprotno celino in na Kavkazu s puščico ubil orla, potomca Ehidne in Tifona, ki je Prometeju žrl jetra. Prometeja je osvobodil, namesto njegovih vezi pa izbral oljčni venec, in Zevsu ponudil nesmrtnega Hirona, ki je bil pripravljen umreti namesto njega. Ko je prišel v deželo Hiperborejcev k Atlasu, je upošteval Prometejev nasvet, naj ne hodi sam po jabolka, temveč naj prevzame Atlasovo breme nebesnega svoda in ponje pošlje njega. Atlas je pri Hesperidah utrgal tri jabolka in jih prinesel Herakleju. Ker ni hotel spet prevzeti nebesnega svoda, ga je Heraklej prosil, naj ga za hip podrži, da si bo lahko na glavi napravil podložek. Atlas je odložil jabolka na tla in znova prevzel nebesni svod, Heraklej pa jih je pobral in odšel. Nekateri pravijo, da jabolk ni dobil od Atlasa, temveč jih je utrgal sam, potem ko je ubil kačo, ki jih je varovala. Jabolka je prinesel Evristeju in mu jih izročil. Evristej jih je nato podaril Herakleju, od njega pa jih je vzela Atena in jih odnesla nazaj, saj ni bilo dovoljeno, da bi ostala kjer koli drugje.

12. Za dvanajsto nalogo mu je bilo ukazano pripeljati Kerbera iz Hada. Ta je imel tri pasje glave, zmajev rep, po hrbtu pa glave najrazličnejših kač.

Preden se je odpravil ponj, je prišel k Evmolpu v Elevzino, ker je želel biti posvečen v misterije. Tujcem tedaj posvetitev ni bila dovoljena, zato je postal Pilijev posvojenec. Ker pa še ni bil očiščen zaradi uboja kentavrov, ni smel prisostvovati misterijem. Evmolp ga je očistil in ga nato posvetil. Heraklej je zatem prišel na Tajnar v Lakoniji, kjer je vhod v podzemlje, in se skozenj spustil v Had. Ko so ga duše zagledale, so vse pobegnile razen Meleagra in Gorgone Meduze. Proti Gorgoni je potegnil meč, kakor da bi bila živa, vendar mu je Hermes povedal, da je le prazna prikazen. Blizu Hadovih vrat je našel Tezeja in Pejritoja, ki se je hotel poročiti s Perzefono in je bil zato vklenjen. Ko sta zagledala Herakleja, sta iztegnila roke, v upanju, da ju bo s svojo močjo dvignil. Tezeja je prijel za roko in ga vzdignil, ko pa je hotel vzdigniti še Pejritoja, se je zemlja stresla, zato ga je izpustil.

Odvalil je tudi skalo z Askalafa. Ker je hotel dušam ponuditi kri, je zaklal eno od Hadovih krav. Njihov pastir Menojt, Kevtonimov sin, je Herakleja izzval na rokoborbo, vendar ga je ta zgrabil okoli pasu in mu polomil rebra. Perzefona je posredovala zanj in ga rešila. Ko je Heraklej Plutona prosil za Kerbera, mu je ta dovolil, da ga odpelje, če ga premaga brez orožja, ki ga je imel pri sebi. Heraklej ga je našel pri Aherontovih vratih. Zaščiten z oklepom in ogrnjen z levjo kožo je z rokami objel njegove glave ter zver držal in davil, ne da bi popustil, dokler je ni ukrotil, čeprav ga je zmaj na njenem repu grizel. Nato ga je ujel in se z njim skozi Trojzeno vrnil na površje. Demetra je Askalafa spremenila v uharico, Heraklej pa je Kerbera pokazal Evristeju in ga nato odpeljal nazaj v Had.