Prevod

Nekega lepega pomladnega dne je z juga priletela velika jata kanadskih žerjavov. Leteli so visoko in tiho, saj je bilo vreme jasno. Če bi bilo nevihtno ali če bi leteli ponoči, kakor so navadno počeli, bi se držali bliže tlom, njihov vodja pa bi glasno trobil, da bi tisti, ki so mu sledili, vedeli, kam leti. Tudi oni bi trobili, vendar tiše, da bi mu povedali, da letijo za njim.

Čudovit prizor so bili: urejeni, močni in dostojanstveni. Dolge vratove so iztegnili naravnost naprej, dolge noge naravnost nazaj, z močnimi perutmi pa so počasi in enakomerno zamahovali po zraku. Ko so se približali ribniku, so leteli vse niže in niže, dokler se niso vsi spustili na zemljo in pristali ob robu vode, visoki in veličastni.

Že več dni niso ničesar jedli in kmalu so začeli iskati hrano, nekateri na kopnem, drugi v vodi, saj so se ustavili, da bi se najedli in odpočili. Tisti, ki so lovili v vodi, so to počeli zelo tiho. Žerjav je stal na eni nogi, z glavo naslonjeno na prsi, tako mirno, da bi človek pomislil, da spi; toda brž ko se mu je približalo kaj užitnega, se je sklonil, iztegnil vrat, odprl dolgi, vitki kljun in vse pogoltnil v enem grižljaju. Potem se je zdelo, kakor da je spet zaspal.

Medtem ko se je večina žerjavov še hranila, so nekateri z dolgimi koraki hodili po gozdu in pogledovali sem ter tja, vzletali na drevesa in nato spet pristajali na tleh. To so bili tisti, ki so razmišljali, da bi tam ostali čez poletje.

Ko se je jata dvignila, da bi odletela naprej, je osem žerjavov ostalo zadaj. Gledali so za prijatelji, ki so odletavali, in stoje na tleh, z dvignjenimi vratovi in kljuni ter odprtimi usti, trobili oziroma klicali: »Zbogom! Jeseni se ustavite in nas vzemite s seboj!« Žerjavi v zraku so jim odtrobili: »Bomo! Ne pozabite na nas!«

Tisto noč so spali tesno skupaj, kakor takrat, ko so bili še v veliki jati, in eden izmed žerjavov je ostal buden ter pazil na nevarnost, medtem ko so drugi skrili glave pod peruti. Čedni so bili celo v spanju, nekateri pa so videti dobro le, kadar so budni. Bili so rjavkasto sivi, brez vsakršnih živobarvnih lis, dolge noge pa so jim dajale zelo imeniten videz. Vrh glave jim je prekrivala bradavičasta rdeča koža, iz katere so rasla kratka črna peresa, bolj podobna dlakam.

Nekega jutra, ko so se žerjavi prebudili, se je pred drugimi začel postavljati čeden mladenič: korakal je gor in dol, se globoko priklanjal, skakal visoko v zrak in tu in tam zatulil, kolikor glasno je mogel. Galebi, ki so preživeli zimo ob ribniku, so drug drugemu zakričali: »Žerjavji ples se je začel!« Celo žabe, ki se žerjavov bojijo, so se tiho priplazile bliže, da bi gledale.

Kmalu je tudi drug mlad žerjav začel poskakovati, skakati in se vrteti v krogih, pri tem pa povešati peruti in tuliti. Plesali so prav vsi žerjavi, bratje, sestre in vsi drugi, se ljubeče pogledovali, občudovali imenitne korake in uživali v tuljenju. Tako je šlo, dokler niso bili tako utrujeni, da so komaj še stali, in so se morali ustaviti, da bi jedli in počivali.

Med hranjenjem je mladenič, ki je začel ples, z dolgimi koraki stopil k sestri enega svojih prijateljev. Stala je ob robu ribnika in se graciozno držala na eni nogi. Ni obrnila glave k njemu, čeprav bi s tako dolgim in vitkim vratom to lahko storila brez posebnega truda. Stala je z glavo naslonjeno na prsi in gledala v vodo. Čez nekaj časa je tiho zatrobil, kakor da bi le preizkušal svoj glas. Tedaj je ljubko trznila in rekla: »O, ti si tukaj? Kako si me prestrašil!«

»Žal mi je,« je rekel. »Nisem te hotel prestrašiti.« In jo je občudujoče gledal. »Samo za hip,« je odgovorila. »Zdaj, ko vem, kdo je, me seveda ni več strah.«

Potem sta dolgo stala in lovila ribe, ne da bi kaj rekla. Ko je odletela, je dejala: »Tukaj je prav prijetno loviti ribe.« Nekaj časa je stal na drugi nogi in razmišljal, kako ljubko je zvenel njen glas, ko je to rekla. Nato je pomislil, da bo morda naslednji dan spet prišla tja, če ji je kraj tako všeč. Spraševal se je, zakaj ne bi prišel tudi on, čeprav vsakdo ve, da žerjav ujame več, kadar lovi sam.

Naslednje jutro, ko so žerjavi plesali, se je njej priklanjal pogosteje kakor vsem drugim in zdelo se mu je, da je to opazila. Plesali so, dokler niso bili skoraj preutrujeni, da bi se še premaknili, in on si je moral res za nekaj časa odpočiti, preden se je šel hranit. Ko je z dolgimi koraki krenila proti ribniku, je šla mimo njega in mu čez ramo rekla: »Gotovo si lačen. Jaz skoraj umiram od lakote.« Ko je odšla, se je spraševal, zakaj je to rekla. Če bi bil starejši žerjav in bi nekoliko bolje poznal svet, bi vedel, da je s tem mislila: »Ali ne prideš tja, kjer sva lovila ribe? Jaz grem zdaj.« Pa vendar, čeprav je bil tako mlad žerjav in pred tem letom še nikoli ni plesal, je začel misliti, da ji je všeč in da rada vidi, da je v njeni bližini. Zato je odletel na kraj, kjer jo je videl prejšnji dan, z dolgimi koraki stopil do nje in stal tik ob njej, medtem ko je lovila ribe. Ko je nekoč nekaj ujel in pogoltnil v enem grižljaju, ga je občudujoče pogledala in rekla: »Kako imenitne, velike grižljaje lahko požiraš!«

To mu je seveda ugajalo, saj žerjavi menijo, da so veliki grižljaji najboljši. Zato je nagnil glavo vstran in opazoval svoj vrat, ko je grižljaj drsel proti želodcu. Od zunaj ga je lahko videl kot veliko izboklino, ki se je počasi pomikala navzdol. To je med jedjo pogosto počel. Zdelo se mu je zelo zanimivo. Smilili so se mu vsi s kratkimi vratovi. Potem je rekel: »Pih! Lahko požiram še večje grižljaje. Morala bi videti, kako velike grižljaje lahko pogoltnem.«

Prestopila se je na drugo nogo. »Zjutraj sem te videla plesati,« je rekla. Prav nič nenavadnega ni bilo, da ga je videla plesati, saj je vseh osem žerjavov plesalo skupaj, njemu pa se je to zdelo nekaj čudovitega.

»Si opazila, komu sem se priklanjal?« je vprašal. Bil je tako vznemirjen, da so se mu tresla kolena in je moral stopiti na obe nogi, da ne bi padel. Kadar je žerjav tako zelo vznemirjen, je stvar že precej resna.

»Moji sestri?« je ravnodušno vprašala, medtem ko si je skozi kljun vlekla eno od dolgih repnih peres. »Ne,« je rekel. »Njeni sestri sem se priklanjal.« Zdelo se mu je, da je to zelo domiselno povedal. Ona pa je nenadoma dvignila glavo in rekla: »Ojej! Nekaj sem pozabila,« ter odletela, kakor prejšnji dan. Spraševal se je, kaj neki. Šele veliko pozneje jo je vprašal, kaj je takrat pozabila, in rekla je, da se ne spomni — da se nikoli ne more spomniti, kaj je pozabila.

Zelo ga je potrlo, da ga je tako zapustila. Želel si je priložnosti, da bi ji nekaj povedal, a vsakič, ko je poskusil, se mu je zdelo, kakor da mu besede obtičijo v kljunu. Začel se je bati, da ji ni všeč; in ko so žerjavi naslednjič plesali, se ji ni več toliko priklanjal, zato pa se je še bolj postavljal, skakal in tulil. Tudi ona se je postavljala, skakala in tulila skoraj tako glasno kakor on. Ko so bili vsi povsem izmučeni in so nehali plesati, mu je rekla: »Tako sem utrujena! Pojdiva v gozd počivat.«

Lahko ste prepričani, da je z veseljem šel z njo, in ko sta z dolgimi koraki odhajala, jo je odpeljal do ljubkega kotička za gnezdo. Ni prav vedel, kako naj ji pove, kar si je želel, vendar je videl, da se ji priklanja še neki drug žerjav, in bal se je, da se bo poročila z njim, če sam ne bo dovolj hiter. Zdaj je z eno perutjo pokazal na tisti kotiček za gnezdo in rekel: »Kako bi ti bilo všeč, če bi tam zgradila gnezdo?«

Pogledala je tja, kamor je pokazal. »Jaz?« je rekla. »Saj je res krasen kraj, ampak sama nikakor ne bi mogla imeti gnezda.« »Naj ti pomagam,« je rekel. »Rad bi se poročil in si ustvaril dom.«

»No,« je rekla, medtem ko si je urejala perje, »to je pa zelo dober načrt. Kdaj si se ga domislil?« Tako sta se poročila in gospa kanadska žerjavka je pozneje prijateljicam pogosto pripovedovala, da je bil gospod žerjav tako zelo zaljubljen vanjo, da se je preprosto morala poročiti z njim. Bila sta zelo, zelo srečna in čez nekaj časa — ampak to je že druga zgodba.