Mlaj v Merrymountu

Besedilo

Mlaj v Merrymountu

Prebivalci Merrymounta — v očeh svojih puritanskih sosedov brezbožni, saj so bili vendar episkopalci, ki so za pusta jedli palačinke in za božič pili začinjeno vino — so nekega poletnega večera plesali okoli svojega mlaja, kajti prizadevali so si, da bi maj trajal vse leto. Nekateri so bili našemljeni v živali, vsi pa okrašeni s cvetjem in trakovi. Sredi njihovega kroga sta pri petju in šalah sodelovala gospodar in gospodarica veseljačenja, ob njiju pa je stal angleški duhovnik, ki je čakal, da ju združi v zakonu. Življenje, so peli, naj bo samo veselje: proč s skrbmi in dolžnostjo; modrost prepustimo slabotnim in starim, svetost pa bedakom. Iz bližnjega gozda je rajanje opazovala skupina namrščenih puritancev; ko je sonce zašlo, so s togimi koraki stopili na plano in se prebili skozi krog. Vse je zajela groza. Zvončki, smeh in petje so utihnili, nekateri, ki so že okusili puritansko jezo, pa so nemudoma zaslutili, da jih čaka klada. Puritanec z železnim obrazom — bil je Endicott, ki je iz angleške zastave izrezal križ — je z grožnjo odgnal »Baalovega svečenika« in začel z mečem sekati mlaj. Nekaj zamahov in mlaj se je zrušil z vsemi trakovi in cvetjem vred.

»Tako naj pade napuh nečimrnih ljudi; tako naj propadejo oznanjevalci krive vere,« je dejal. »Privežite te malopridneže k drevesom in vsakemu odmerite po pol ducata udarcev v znamenje, da ne trpimo brezbožnega vedenja in sovražnosti do naših svoboščin. Vidva pa, majski kralj in kraljica, mar nimata nič boljšega v mislih kakor goslanje in ples? Kaj, če bi vaju oba kaznoval?«

»Ko bi imel moč, bi vas kaznoval že za te besede,« je odgovoril mladenič; »ker pa je nimam, vas moram prositi, da dekletu ne storite nič žalega.« »Želiš tudi ti tako ali boš delila kazen s svojim ljubim?« je vprašal Endicott.

»Vso kazen bom prevzela nase,« je rekla mladenka. Guvernerjev obraz se je omehčal. »Mladeniču ostrizite lase, kakor da bi mu na glavo poveznili bučno lupino,« je ukazal; »nato ju pripeljite k meni, vendar ravnajte z njima nežno.«

Ubogali so ga, in ko je par z roko v roki stopil predenj, je s podrtega mlaja vzel venec vrtnic in jima ga ovil okoli vratov. Tako sta bila poročena. Ljubezen je omehčala strogost in vsem je bilo v dobro, da je prevladala človečnost, ki jim je bila skupna. Toda mlaja v Merrymountu niso nikoli več postavili. Ni bilo več iger, predstav in plesov, ne petja posvetnih pesmi. Mestece je propadlo, veseljaki so se razkropili in na deželo romarjev je spet legla siva resnobnost vere in garanja.