Prevod

»Ko bom velik,« je rekel mlad pisanček, »bom somič in bom strašil vse ribice.« »Jaz pa ne,« je rekla njegova sestrica. »Jaz bom prisesnica in bom poležavala v blatu.«

»Lenoba! Lenoba!« so zavpili drugi pisančki in ji pomigali s sprednjimi plavutmi. »Kaj pa je?« je vprašal oče pisanec, ki je z nekaj elegantnimi zamahi repa priplaval mednje in se ustavil tako, da je razprl sprednji plavuti. Spodnji del telesa je imel prelepe škrlatne barve, kakršno očetje pisanci nosijo poleti. Vsaj večina, nekateri pa se odenejo v vijolično. »Kaj pa je?« je znova vprašal in s hrbtno ter zadnjima plavutma lovil ravnotežje.

Vsi pisančki so spregovorili hkrati. »On pravi, da bo somič, ko bo velik, in bo strašil vse ribice; ona pa pravi, da bo prisesnica in bo poležavala v blatu; mi pa pravimo, da so prisesniki leni, in saj so res leni, kajne?«

»Razočaran sem nad vami,« je strogo začel oče pisanec, »da govorite take nesmisle. Morali bi vedeti —« Toda prav tedaj je k njemu priplavala mama pisančica. »Hlastava želva te išče,« je rekla. Oče pisanec je naglo odplaval, ona pa se je obrnila k malčkom. »Slišala sem, kaj ste govorili,« je pripomnila in v ploskih, okroglih očeh se ji je zaiskrilo. »Kdo od vas bo pa divja raca? Ali ne bi bil kdo žaba?« Z vzgojo otrok je imela več izkušenj kakor oče pisanec in ni toliko godrnjala. Se jim je pa včasih malce ponorčevala; in mladega pisančka lahko pripraviš skoraj do česarkoli, če ga imaš zelo rad in se iz njega čisto malo ponorčuješ.

»Ampak no!« so rekli pisančki. »Še na misel nam ne pride, da bi bili divje race, žabe pa sploh ne moremo biti, saj veš. Žabe imajo noge — kar štiri. Riba ne more biti žaba, tudi če bi hotela!«

»Res je,« je rekla mama pisančica. »Riba ne more biti nič drugega kot riba in pisanec ne more biti nič drugega kot pisanec. Če se boste torej trudili biti kar najboljši pisanci, bomo malim somičem in prisesnikom prepustili, da sami odrastejo.«

Še enkrat jih je vse pogledala s svojimi ploskimi, okroglimi očmi, ki so toliko videle in so bile vselej odprte, ker ni bilo ničesar, kar bi jih zaprlo. Opazila je drobcenega fantička, ki se je skrival za bratcem. »Si si spet raztrgal plavut?« ga je vprašala.

»Ja, mama, čisto malo,« je rekel. »Neki deček me je ujel, ko je brodil po vodi, in ko sem se mu izvijal iz rok, sem si jo raztrgal.« »Grozno!« je rekla. »Kakšen pa si! Če boš tako nepreviden, kmalu ne boš imel niti ene cele plavuti na hrbtu — pa tudi spredaj ne. Otroci, zapomnite si, da morate odplavati proč od dečkov. Kadar pridejo v vodo pit krave, lahko ostanete med njimi, če želite. Prijazne so. Mi, prebivalci ribnika, se dečkov bojimo, čeprav nekateri menda niso nevarni.«

»Pha!« je rekel eden od pisančkov. »Saj se jih vsi prebivalci ribnika ne bojijo tako! Pijavke pravijo, da jih imajo rade.« Mama pisančica ga je ob teh besedah zelo strogo pogledala, a je odvrnila le: »Prav. Ko boš pijavka, boš lahko ostal blizu dečkov. Dokler si pisanec, pa se jih moraš ogibati.«

»Zdaj pa,« je dodala, »odplavajte, vsa jata! Utrujena sem in rada bi malo zadremala med dristavcem.« Vsi so odplavali, ona pa je svoje srebrnkasto rjavo telo zvijugala med mehko zeleno rastlinje in sladko zaspala. Skrbno se je skrila, saj v ribniku nekaterim prebivalcem ni želela priti pred oči; in ker je bila riba, ne bi prav dobro slišala, če bi se ji približali. Seveda je imela oči odprte tudi med spanjem, ker ni imela vek, vendar niso delovale, čeprav so bile odprte. To je ena od nevšečnosti, če si riba — ne slišiš prav veliko. Tudi okusa ne zaznavaš kaj prida, pa tudi otipa ne, vendar ni tako hudo, če si že od nekdaj riba in si tega vajen.

Dolgo je spala, nato pa jo je prišla iskat vsa jata pisančkov. »Strah nas je,« so vzklikali. »Tako čudno se počutimo. Še sami ne vemo, kako se počutimo, in to je najhuje. Morda je nekaj v trebuhu, morda v plavutih, mogoče pa je kaj narobe z našimi škržnimi poklopci. Zbudi se in nam povej, kaj je narobe.«

Mama pisančica se je prebudila in tudi sama se je čudno počutila, a ker je bila starejša, je vedela, kaj je vzrok. »To,« je rekla, »je občutek pred nevihto.«

»Ampak,« so rekli pisančki, »saj ni nobene nevihte.« »Ne,« je modro odvrnila. »Zdaj je ni.« »Pa tudi prej je ni bilo,« so rekli. »Ne,« je spet odvrnila. »Nevihta, ki jo čutite, je nevihta, ki šele prihaja.«

»In ali jo bomo vedno tako čutili?« so vprašali. »Vedno pred nevihto,« je rekla. »Zakaj?« so vprašali pisančki. »Zato,« je rekla. »Na to vprašanje ni drugega odgovora kot ›zato‹. Ko pride nevihta, ne morete zavohati hrane in je poiskati, zato se morate prej čim bolj najesti. Pojejte vse, kar najdete, in pohitite.« Med govorjenjem je odgriznila velik zalogaj dristavca in ga pogoltnila.

Vsi pisančki razen enega so hitro odplavali, da bi storili, kakor jim je naročila. Ta pisanček je hotel natančno vedeti, kako in zakaj in sploh vse o tem, zato je ostal in spraševal. Saj veste, na nekatera vprašanja ribe ne znajo odgovoriti, na nekatera ne znajo odgovoriti voli, na nekatera pa ne zna odgovoriti nihče; in ko je mama pisančica povedala pisančkom, kar jim je povedala, jim ni imela povedati ničesar več. A nekateri pisančki niso nikoli zadovoljni in kar naprej sitnarijo in sitnarijo in sitnarijo in sitnarijo.

»Pohiti in se dobro najej,« mu je spet rekla mama pisančica. »Rad bi vedel,« je rekel in pri tem na široko odpiral usta ter med govorjenjem zajemal veliko vode, »rad bi vedel, kje se čudno počutim.«

»Tega ti ne znam povedati,« je med zalogaji rekla mama pisančica. »Nobena riba ti ne zna.« »Kaj pa povzroča, da se tam čudno počutim?« »Nevihta,« je rekla.

»Kako pa povzroči, da se čudno počutim?« »Tega ne vem,« je rekla mama pisančica. »Kdo pa ve?« je vprašal pisanček. »Nihče,« je rekla, pogoltnila še nekaj dristavca ene vrste in se nato lotila druge. »Daj, pojej kaj, sicer boš pozneje zelo lačen.«

»Ampak zakaj se zaradi nevihte tako počutim?« je vprašal. »Zato!« je rekla. Izrekla je to zelo odločno in tokrat je imela povsem prav, saj je vzrok res obstajal, le povedati ni znala, kateri. V življenju je le kakšnih sedem priložnosti, ko je prav odgovoriti tako, katerih je preostalih šest, pa morate presoditi sami.

Prav tedaj je zagrmelo tako glasno, da je lahko slišal celo pisanec, in veter je zapihal s tolikšno močjo, da so se vitka gozdna drevesa globoko upognila. Ulile so se debele dežne kaplje, ki so potrkavale po gladini ribnika, in okoli vsake so nastajali drobni krogi; vsak krog se je širil in širil, dokler ni zadel ob druge kroge in se razblinil. Spodaj v potemneli vodi so ribe ležale skupaj na dnu in se spraševale, kako dolgo bo to trajalo, ter upale, da ne bo minilo prav zelo, zelo dolgo, preden bodo spet lahko zavohale hrano.

En pisanček je bil bolj nestrpen od drugih. »Ali se nisi dovolj najedel, da bi zdržal?« so ga vprašali. »Ničesar nisem pojedel,« je odvrnil. »Prav ničesar!« so vzkliknili. »Zakaj pa ne?«

»Zato!« je rekel. In to ni bilo prav, saj je dobro vedel, zakaj. Mama ga je pogledala, on pa njo, in v njenih okroglih, ploskih očeh se je zaiskrilo. »Ubogi otrok!« si je mislila. »Gotovo je lačen.« Rekla pa ni ničesar.