Prevod

Lady Eleanore Rochcliffe je po smrti staršev sprejel v svojo družino njen daljni sorodnik, guverner kolonije Massachusetts Bay Shute, in prišla je v Ameriko, da bi se naselila pri njem. Pred vrata guvernerjeve rezidence Province House v Bostonu se je pripeljala v njegovi razkošni kočiji, v spremstvu konjenikov in stražarjev. Ko ji je guverner stopil naproti, je iz množice planil bled mladenič razmršenih las in se ji vrgel v prah pred noge, da bi ji s svojim telesom služil kot pručka. Njen ponosni obraz je razsvetlil prezirljiv nasmeh in iztegnila je roko, da bi ustavila guvernerja, ki je ravno zamahnil s palico po mladeniču.

»Ne udarite ga,« je rekla. »Kadar si ljudje sami želijo, da bi jih teptali, si to milost tudi zaslužijo.« Za trenutek je s svojo težo stopila na ležeče telo, »prispodoba plemstva, ki tepta človeško sočutje in naravne vezi med ljudmi«, in medtem ko je tako stala, je zvon na cerkvi South Church začel zvoniti pogrebu, ki je prav tedaj šel mimo. Množica se je zdrznila; nekateri so bili videti nejevoljni; lady Eleanore pa je ostala mirna in se je ob roki njegove ekscelence veličastno odpravila po hodniku. »Kdo je bil ta predrzni mladenič?« so vprašali guvernerjevega zdravnika, dr. Clarka.

»Gervase Helwyse,« je odgovoril zdravnik, »mladenič brez premoženja, a bistrega duha, vse dokler ni v Londonu spoznal te dame. Zaljubil se je vanjo, njen napuh in prezir pa sta ga spravila ob pamet.«

Nekaj večerov zatem so v čast guvernerjevi varovanki priredili ples in Province House se je napolnila z mestno smetano. Lady Eleanore je s svojo mogočno postavo, lepim obrazom, razkošno obleko in dragulji vzbujala občudovanje vseh zbranih. Ženske so si še posebej radovedno ogledovale njen plašč, saj se je razširila govorica, da ga je izdelalo umirajoče dekle in da ima čarobno moč: kdor si ga ogrne, je vsakič še lepši. Medtem ko so se gostje krepčali, se je v sobo prikradel mladenič s srebrnim kelihom in ga kleče ponudil lady Eleanore. Ko je pogledala navzdol, je prepoznala Helwysov obraz.

»Pijte to posvečeno vino,« je goreče dejal, »in ga podajte še gostom.« »Morda je zastrupljeno,« je zašepetal neki moški in že naslednji hip se je vino razlilo, Helwysa pa so grobo odvlekli proč.

»Prosim vas, gospodje, nikar ne poškodujte mojega ubogega občudovalca,« je rekla dama z zanjo nenavadno medlim in pokroviteljskim glasom. Helwyse se je iztrgal svojim prijemalcem, stekel nazaj in jo rotil, naj vrže plašč v ogenj. V odgovor si je del plašča dvignila nad glavo in z nasmehom rekla: »Zbogom. Spominjajte se me takšne, kakršno me vidite zdaj.«

Helwyse je žalostno zmajal z glavo in pustil, da so ga odvedli. Eleanore je bila vse bolj utrujena; na licih ji je gorela rdečica, njen smeh je bilo slišati vse redkeje. Dr. Clarke je guvernerju nekaj zašepetal na uho, da se je ta zdrznil in se preplašil. Oznanili so, da je treba zaradi nepredvidene okoliščine slavje nemudoma končati, in družba se je razšla. Nekaj dni pozneje je mesto zajela panika zaradi izbruha črnih koz, bolezni, ki je v tistih časih niso znali preprečiti in le redko pozdraviti ter je svoje žrtve štela v tisočih. Grobove so kopali v vrstah in vsako noč so na hitro zasipali sveža trupla. Pred vsako okuženo hišo je v opozorilo visela rdeča zastava in na Province House so jo izobesili najprej, saj je kuga prišla v mesto v plašču lady Eleanore. Ljudje so preklinjali njen napuh in kazali na zastave, češ da so njeni zmagoslavni prapori. Ko je bila epidemija na vrhuncu, se je v Province House pojavil Gervase Helwyse. Zdaj ni bilo nikogar, ki bi ga ustavil, in povzpel se je po stopnicah ter kukal iz sobe v sobo, dokler ni vstopil v zatemnjeno spalnico, kjer se je pod svileno odejo nekaj slabotno premaknilo in je medel glas zaprosil za vodo. Helwyse je razgrnil posteljne zavese in vzkliknil: »Fej! Kaj tak stvor, kot si ti, počne v sobi lady Eleanore?«

Postava na postelji je skušala skriti svoj iznakaženi obraz. »Ne glej me,« je zaklicala. »Prekleta sem zaradi napuha, v katerega sem se ogrinjala kakor v plašč. Maščevan si. Jaz sem Eleanore Rochcliffe.«

Blaznež je za hip obstrmel, nato pa je po hiši odjeknil njegov smeh. Smrtonosni plašč je ležal na stolu. Pograbil ga je in stekel na ulico, vihtel pa je tudi rdečo zastavo kuge. Kmalu zatem je drhal pred Province House prinesla lutko, ogrnjeno v plašč, in jo zažgala. Od tiste ure je bolezen pojemala in kmalu izginila, čeprav so grobovi in brazgotine še dolga leta ohranjali grenak spomin nanjo. Najnesrečnejše od vseh pa je bilo iznakaženo bitje, ki je tavalo med sencami Province House in nikoli ni pokazalo obraza, neljubljeno, osamljeno, bitje, ki so se mu vsi izogibali.